| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 18
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Plastika v krožnem gospodarstvu v Evropski uniji: vzpostavljanje pravnega in političnega okvira za urejanje plastike : vzpostavljanje pravnega in političnega okvira za urejanje plastike
Iva Drvarič, 2020, magistrsko delo

Opis: Pravni okvir Evropske unije (v nadaljevanju EU) njenim prebivalcem omogoča uživanje v najvišjih okoljskih standardih na svetu. Čista voda, rodovitna zemlja, čisti zrak in ohranjena narava so pomembne vrednote, k zagotavljanju katerih stremi EU. Kljub začetni odsotnosti pravne podlage za poseganje EU na področje okolja, si je ta, sprva z ustrezno podporo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU), kasneje pa z vključitvijo izrecnih določb o pristojnosti EU na področju okolja v Pogodbe, vendarle utrla pot na to ter številna druga področja življenja državljanov in delovanja držav članic. Ob zavedanju okoljskih in gospodarskih pritiskov s katerimi se dandanes sooča ves svet, se je med glavne strateške cilje EU v zadnjih letih prikradel koncept krožnega gospodarstva, kot alternativa trenutno prevladujočemu, a izredno netrajnostnemu, linearnemu sistemu. Gre za pojem brez univerzalno sprejete definicije, ki v najširši obliki predstavlja krovni izraz za vse postopke in prakse, ki koncept izrabljenosti nadomeščajo z obnovo, vzpodbujajo preusmeritev na obnovljive vire energije, delujejo v smeri odprave strupenih kemikalij, ki otežujejo ali onemogočajo ponovno uporabo in stremijo k kar se da največjemu zmanjšanju količine odpadkov ter gospodarnejšemu ravnanju z viri. Svetovni gospodarski model je nujno potreben spremembe, če želimo zagotoviti dostojno življenje naraščajočemu številu prebivalstva, ki bi naj do leta 2050 doseglo devet milijard. EU je v zadnjih petnajstih letih sprejela številne dokumente, ki služijo kot trdna opora krožnemu gospodarstvu, najbolj jasno pa je bilo prizadevanje EU za pospešen prehod na krožni model gospodarstva izraženo v leta 2015 sprejetem akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo. Temu sta sledila še dva pomembna dokumenta, ki nadaljujeta in nadgrajujeta vizijo zastavljeno v akcijskem načrtu iz 2015, evropski zeleni dogovor in novi akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo iz leta 2020. Oba akcijska načrta in evropski zeleni dogovor nakazujejo na to, da se je EU lotila preobrazbe gospodarskega sistema v celoti in da krožnega gospodarstva ne enači zgolj z vpeljavo višjih kvot za recikliranje, kar je pogosto, a napačno prepričanje. Plastika je bila zaradi svojih posebnih lastnosti že v akcijskem načrtu iz 2015 določena kot prednostno področje, ki zahteva nujno obravnavo, kar ne preseneča glede na dejstvo, da se danes svet sooča s posebno krizo – plastično krizo. Njena proizvodnja in uporaba se iz dneva v dan povečujeta, pričakuje pa se tudi, da se bosta do leta 2050 potrojila. Ocenjuje se, da je bila velika večina do sedaj proizvedene plastike zavržena na odlagališčih ali drugje v okolju, kjer sedaj povzroča številne težave, za katere se zdi da se z dneva v dan samo še poglabljajo. Krožno gospodarstvo se predstavlja kot ena izmed priložnosti za zmanjšanje negativnih vplivov plastike in za maksimizacijo okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi, ki jih ta material vendarle prinaša. Rešitve, ki jih v zvezi s plastiko ponuja krožno gospodarstvo so med drugim: proizvodnja plastike iz fosilnim gorivom alternativnih surovin; preoblikovanje postopkov proizvodnje plastike in plastičnih izdelkov, da se podaljša njihova življenjska doba; ponovna uporaba izdelkov in preprečevanje nastajanja odpadkov; sodelovanje med podjetji in potrošniki za spodbujanje recikliranja; spodbujanje trajnostno naravnanih poslovnih modelov, ki omogočajo koriščenje plastičnih izdelkov v okviru skupne rabe ali najema itd. EU se s problematiko aktivno ukvarja in vestno posodablja zakonodajo ter izdaja politične usmeritve za vpeljavo krožnih praks v zvezi z ravnanjem s plastiko. Zaključno delo obravnava ključne dosežke in nekatere prihodnje ambicije v zvezi z regulacijo plastike v okviru krožnega gospodarstva v Evropski uniji.
Ključne besede: pravo varstva okolja, krožno gospodarstvo, plastika, recikliranje, razširjena odgovornost proizvajalca, odpadki, odpadna embalaža, akcijski načrt, evropski zeleni dogovor, strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu
Objavljeno v DKUM: 11.09.2020; Ogledov: 1328; Prenosov: 301
.pdf Celotno besedilo (1,60 MB)

2.
Nekatera vprašanja upravnopravnega varstva okolja v Republiki Sloveniji
Iztok Rakar, Bojan Tičar, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je predstaviti sistem pravnega urejanja varstva okolja v Republiki Sloveniji, njegovo vrednostno izhodišče in temeljna načela ter analizirati različne pristope k upravnopravnemu urejanju varstva okolja. Ta cilj bo dosežen z analizo pozitivno-pravne ureditve varstva okolja in primerjalno analizo stališč teorije. Prispevek izhaja iz klasičnega razumevanja razmerja med državo in posameznikom in ga nadgrajuje s pomočjo spoznanj na področju upravnopravnega urejanja varstva okolja. Glavna ugotovitev prispevka je, da se je na področju varstva okolja v Sloveniji v polni meri uveljavilo načelo odprtosti delovanja uprave, s čimer je okoljsko upravno pravo postalo referenčno področje za uveljavljanje tega načela na drugih področjih upravnega prava. Metode: Prispevek temelji na deskriptivni analizi de lege lata upravnopravne ureditve varstva okolja v Republiki Sloveniji. Poudarek študije je na upravnem pravu, brez implikacij na civilno pravno in kazensko pravno ureditev. Ugotovitve: Slovenska pravna ureditev varstva okolja je razdeljena na dve glavni področji: nadzorovanje onesnaževanja in sanacije ter ohranjanje in upravljanje virov. Pravna ureditev je pogosto vsebinsko omejena – to je, da se pravna določila nanašajo samo na določene elemente okolja, kot so zrak, voda, prst itd – in nadzor tako emisij in onesnaževanja posameznega naravnega vira kot tudi odgovornost za prekoračitev dovoljene emisije in odgovornost za čiščenje in sanacijo. Raziskovalni rezultati v članku so omejeni na primer Slovenije. Izvirnost/pomembnost prispevka: Vrednost naslovnega članka je v analitičnem prikazu podlag in normativne ureditve posebnega upravnopravnega področja, kot je varstvo okolja.
Ključne besede: varstvo okolja, upravno pravo, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 05.05.2020; Ogledov: 1077; Prenosov: 75
URL Povezava na datoteko
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Odnos prava EU do vprašanja dvotirnosti varstva pred okoljsko škodo po nacionalnem pravu
Petra Jere, 2016, magistrsko delo

Opis: Pravo varstva okolja je mlajša pravna panoga, ki se je pričela razvijati skupaj z EU. Njen razvoj ni končan, saj EU z namenom varstva okolja in zmanjšanjem onesnaženih območji sprejema nova pravila na tem področju oziroma spreminja že sprejete določbe. Z namenom vzpostavitve okoljske odgovornosti je bila sprejeta tudi Direktiva o okoljski odgovornosti, ki vzpostavlja okoljsko odgovornost po načelu »Povzročitelj obremenitve plača«, pri čemer se odgovornost v skladu z direktivo nanaša na škodo na okolju samem, tj. zavarovanim vrstam in njihovim habitatom, vodi in tlom. Varstvo pred okoljsko škodo se zagotavlja na dva različna načina: s preventivnimi ukrepi, ki se izvedejo z namenom preprečiti ali čimbolj zmanjšati okoljsko škodo in sanacijskimi ukrepi, ki se izvajajo v primerih, ko je do okoljske škode dejansko že prišlo. Varstvo okolja se lahko zagotavlja v javnem kot tudi v zasebnem interesu. EU daje velik poudarek vključevanju nevladnih organizacij v postopke varstva okolja. Aktivna legitimacija nevladnih organizacij za zagotavljanje pravnega varstva v zvezi z odgovornostjo za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode po ZVO-1 je pogojena s pridobitvijo statusa nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu. Poleg teh pa delujejo tudi nevladne organizacije, ki takšnega statusa nimajo in je njihova aktivna legitimacija v posameznih postopkih odvisna od vrste postopka oziroma zahtevka, ki se ga poslužijo (npr. prepovedni zahtevek, opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek) in tudi od tega proti komu je takšen zahtevek naperjen (onesnaževalci, država,…). Pri varstvu okolja v javnem interesu je v ospredju restitucija oziroma vrnitev okolja v prejšnje stanje, zahtevki podani v zasebnem interesu pa v ospredje postavljajo odškodnino. Poleg tega pa slovensko civilno pravo pozna tudi preventivne zahtevke, na primer zahtevke za odstranitev škodne nevarnosti, česar v drugih pravnih sistemih ne najdemo. Z Direktivo o okoljski odgovornosti pa se varstvo s preventivnimi ukrepi uveljavlja tudi na področju javnega prava. V sistemu varstva v zasebnem interesu okolje ni posebej izpostavljeno kot varovana dobrina in je določanje odškodnine mogoče samo v okvirih pravno priznanih škod v okviru civilnopravnega varstva. Varstvu okolja kot takemu je namenjen sicer 14. člen ZVO-1, ki določa opustitveni oziroma prepovedni zahtevek napram nosilcu posega v okolje, da ustavi poseg če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Žal pa v sodni praksi ni najti primerov tožb po 14. členu ZVO-1, prav tako je sodna praksa skopa z odločitvami po 133. členu OZ v povezavi z varstvom okolja.
Ključne besede: Slovenija, EU, Direktiva o okoljski odgovornosti, zakoni, varstvo okolja, okolje, škoda, odgovornost, civilno pravo, upravno pravo, nevladne organizacije, javni interes, zasebni interes
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1401; Prenosov: 188
.pdf Celotno besedilo (1,41 MB)

4.
Kazenskopravno varstvo okolja - analiza ureditve po kazenskem zakoniku KZ-1C in Direktivi 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter analiza učinkovitosti kazenskopravnega varstva okolja
Karmen Krajnc, 2016, magistrsko delo

Opis: Varstvo okolja v okviru upravnega prava ni preprečilo škodljivih posegov v okolje in ni prineslo pričakovanih rezultatov v obliki zmanjšanja onesnaževanja okolja. Kot zadnje in skrajno sredstvo za varovanje okolja se tako sprejemamo predpisi, ki težje, za okolje škodljive posege v okolje, opredeljujejo kot kazniva dejanja. Medtem, ko na širši mednarodni ravni (še) ni pravno zavezujočega predpisa, ki bi izrecno narekoval kazenskopravno varstvo okolja, v Evropski uniji (EU) že nekaj let obstajajo pravno zavezujoča pravila, ki državam članicam nalagajo tovrstni način varstva okolja. V okviru Evropske unije (EU) na primarni pravni ravni podlaga za kazenskopravno varstvo okolja izhaja iz drugega odstavka 83. člena Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), na sekundarni ravni pa iz dveh direktiv. Prva direktiva, Direktiva št. 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19.11.2008 o kazenskopravnem varstvu okolja se nanaša na kazenskopravno varstvo zraka, zemlje, vode, živali in rastlin. Druga direktiva, Direktiva 2009/123/ES o spremembah Direktive 2005/35/ES o onesnaževanju morja z ladij in o uvedbi kazni za kršitve državam članicam EU narekuje uvedbo kazenskopravnega varstva morja pred onesnaževanjem z morskih plovil. Obe omenjeni direktivi zahtevata le minimalno harmonizacijo in tako dopuščata določene razlike v kazenskopravnem varstvu okolja med državami članicami. Nobena od omenjenih direktiv tudi ne zahteva uvedbe kazenske odgovornosti pravnih oseb v državah članicah, ki tovrstne odgovornosti pravnih oseb ne poznajo. Ena od značilnosti predvsem Direktive 2008/99/ES je poleg blanketne zakonodajne tehnike tudi vsebnost številnih blanketnih izpolnitvenih pojmov, kar poleg že omenjenih značilnosti direktiv lahko vpliva na učinkovitost kazenskopravnega varstva okolja na ravni celotne EU. V slovenskem Kazenskem zakoniku (KZ-1) je varstvo okolja opredeljeno v 32. poglavju z naslovom »Kazniva dejanja zoper okolje, prostor in naravne dobrine«. Opisi določenih kaznivih dejanj iz tega poglavja so povzeti po že omenjenih direktivah skupaj s posameznimi značilnostmi, ki lahko predstavljajo ovire pri uporabi zakonskih določb. Tako opisi posameznih kaznivih dejanj vsebujejo blanketne izpolnitvene pojme, določeni opisi kaznivih dejanj so zapisani v blanketni zakonski tehniki. Opise kaznivih dejanj v zadnje omenjenih primerih dopolnjujejo blanketne izpolnitvene norme upravnega prava, ki niso zapisane jasno in nedvoumno. Vse te okoliščine in tudi nizke kazni, ki se izrekajo storilcem tovrstnih kaznivih dejanj vplivajo na dejstvo, da je kljub nezadostnemu preventivnemu učinku upravnih sankcij, upravno pravo še vedno vodilno pri varstvu okolja.
Ključne besede: varstvo okolja, kazensko pravo, pravo EU
Objavljeno v DKUM: 20.07.2016; Ogledov: 1134; Prenosov: 183
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

5.
Uporaba in učinkovanje direktiv s področja varstva okolja v upravnih in sodnih postopkih
Rajko Knez, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: Prispevek analizira pravila o neposrednem učinku, neposredni uporabnosti in konsistentni razlagi, ki se uporabljajo na področju direktiv, ki urejajo varstvo okolja v EU. Analizira tudi, zakaj je potrebno omenjena pravila uporabljati po uradni dolžnosti in da je slednje dolžnost tako sodišč kot državnih organov. Področje varstva okolja je urejeno predvsem z direktivami, ki pa stremijo k varstvu okolja v javnem interesu. To je značilnost, ki vpliva na razumevanje neposrednega učinka, kajti pravica posameznika ni v ospredju in to postavlja pod vprašaj neposredni učinek. Ne glede na to, ni znatnih odstopanj od splošnih pravil glede neposrednega učinka. Dodatno avtor pojasnjuje, da je uporaba teh pravil po uradni dolžnosti ne samo dolžnost, ampak velikokrat tudi pomembna pomoč.
Ključne besede: pravo Evropske skupnosti, varstvo okolja, neposredni učinek, neposredna uporaba, uradna dolžnost, državni organi
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2092; Prenosov: 89
URL Povezava na celotno besedilo

6.
VLOGA PRAVA PRI OHRANJANJU NARAVNIH DOBRIN
Tea Kolar, 2015, diplomsko delo

Opis: Z vidika ekonomskih vprašanj gospodarske rasti in ravnanj gospodarskih subjektov diplomsko delo prikaže, da ekonomska stroka in gospodarska dogajanja v mednarodnem prostoru niso usklajena s fizičnimi omejitvami okolja, četudi številni mednarodni in regionalni pravni dokumenti poudarjajo enakovrednost ciljev gospodarskega, družbenega in trajnostnega razvoja. Ravnanja, ki jih snovalci nacionalnih in mednarodnih ekonomskih politik utemeljujejo s ciljem družbe blaginje, vodijo v neustrezno rabo naravnih dobrin in prekomerno degradacijo okolja, in to kljub zavezam mednarodne skupnosti k uresničevanju trajnostnega načela. Razhajanje med dejanskim in deklariranim ohranjanjem narave diplomsko delo ugotavlja z analizo ravni predpisanega in uresničenega varstva naravnih dobrin, ki izhaja iz mednarodnih okoljskih pravil in pravil Evropske unije. Te standarde sooča z ureditvijo rabe naravnih dobrin kot suverene pravice držav. Toda v procesu ohranjanja narave imajo pomembno vlogo tudi prizadevanja in dejavnosti institucij civilne družbe. Pri tem so ključnega pomena upravičenja, ki jih nacionalni pravni redi zagotavljajo posameznikom in nevladnim organizacijam. V diplomskem delu so zato preverjene pravne možnosti njihovega sodelovanja z oblastnimi organi in nosilci javnih pooblastil ter možnosti in omejitve civilne družbe, da nadzira njihova ravnanja. Obravnavana je odgovornost za okolje, ki zavezuje države in gospodarske subjekte, in ugotovljen pomen, ki ga ima v procesu ohranjanja narave davčna pravičnost.
Ključne besede: mednarodno pravo, pravo Evropske unije, varstvo okolja, ohranjanje narave, naravne dobrine, načelo trajnostnega razvoja, človekova pravica do zdravega življenjskega okolja, koncesije na naravnih dobrinah, davčna pravičnost
Objavljeno v DKUM: 07.07.2015; Ogledov: 1129; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (967,70 KB)

7.
PRAVNA UREDITEV ODPRTEGA MORJA
Denis Luthar, 2015, diplomsko delo

Opis: S pojavom globalizacije je odprto morje postalo osnovni povezovalni člen vseh narodov sveta. Velika večina transporta dobrin v svetovni trgovini poteka po morskih poteh. Na njem se izvajajo tudi posamezne turistične in druge zabavne aktivnosti kot so križarjenje, jadranje, potapljanje itd. Odprto morje, kot pomemben vir prehrambene industrije ter ostalih ekonomskih disciplin, državam nudi široka območja za ribolov in drugačne oblike izkoriščanja svojih naravnih bogastev. Zaradi iskanja naravnih virov, kot so nafta in zemeljski plin, države na njem gradijo umetne otoke, naftne ploščadi in druge objekte. Predstavlja tudi pomembno sredstvo komunikacije, na morskem in oceanskem dnu pa se za ta namen polagajo podmorski kabli in cevovodi. Z razvojem tehnologije je odprto morje postalo tudi dostopnejše za znanstveno raziskovanje. Največje težave pa pri dejavnostih na odprtem morju predstavljajo prekomerno izkoriščanje živih bogastev, onesnaženje, poseganje v občutljive morske ekosisteme in življenjsko okolje ogroženih živalskih vrst ter nekatere vrste kaznivih dejanj, med katerimi je najbolj problematično piratstvo. Zaradi vsega navedenega je izrednega pomena, da so pravice in obveznosti držav v odnosu do odprtega morja natančno določene s predpisi mednarodnega prava. S pravili mednarodnega značaja in primernim mehanizmom za reševanje sporov se tako zagotavlja svetovni red in mir. Odprto morje je objekt mednarodnega prava, s Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 pa je določen njegov pravni položaj, ki narekuje šest osnovnih svoboščin. Med njimi so pravica svobodne plovbe, pravica preletanja, svobodno polaganje podmorskih kablov in cevovodov, pravica do gradnje umetnih otokov in drugih objektov, upravičenje do svobodnega ribolova ter pravica do znanstvenega raziskovanja. Izvajanje naštetih svoboščin pa ne sme ovirati interesov drugih držav. Uporaba odprtega morja je omejena za miroljubne namene, upravičeni subjekti pa si ne morejo veljavno prilaščati njegovih delov. Konvencija v okviru pravice o svobodni plovbi določa tudi obveznosti držav v zvezi z registracijo ladij in uporabo državne zastave. Nadalje Konvencija prepoveduje kazniva dejanja piratstva, transporta sužnjev, prometa z drogami in nepooblaščenega radijskega oddajanja na odprtem morju ter natančno opredeljuje pravico do zasledovanja v primeru lova na kriminalce. Države poziva k sodelovanju in jih obvezuje k sprejemanju ukrepov za ohranjanje živih bogastev odprtega morja ter ukrepov za varovanje morskega okolja. V nalogi je opredeljen pravni okvir, v katerem so zajete najpomembnejše pravne značilnosti odprtega morja, splošna načela in določbe ter posamezne pravice in obveznosti držav iz glavnih področij njegove uporabe. Predstavljeno je tudi Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo kot poglavitni organ odločanja v sporih v zvezi z uporabo in razlago mednarodnopravnih določb odprtega morja. Z obravnavo izbranih primerov iz njegove prakse je natančneje razložena vsebina nekaterih načel in splošnih določb.
Ključne besede: pomorsko mednarodno pravo, odprto morje, režim odprtega morja, ohranjanje in gospodarjenje z živimi bogastvi odprtega morja, znanstveno raziskovanje, varovanje in ohranjanje morskega okolja, pregon piratov, UNCLOS, ITLOS
Objavljeno v DKUM: 07.07.2015; Ogledov: 2625; Prenosov: 513
.pdf Celotno besedilo (1,68 MB)

8.
PRAVNA ANALIZA PRIMERA NA PODROČJU ONESNAŽEVANJA S HRUPOM
Anton Kalin, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je v analizi dejanskega primera na področju onesnaževanja s hrupom iz diskoteke s pomočjo aplikacije ustreznih pravnih virov. Hrup je danes namreč zmeraj bolj nezaželen dejavnik v vsakdanjem življenju kot kdajkoli prej v zgodovini človeštva, še posebej pa to velja za njegov vpliv v nočnem času, v katerem smo toliko bolj občutljivi in dovzetni zanj. V tem delu se osredotočam na raziskovanje primera z uporabo veljavne in pretekle zakonodaje, ki zajema ustavo, zakone, uredbe, pravilnike, občinske akte, pravno teorijo, sodne primere in predvsem dopise državnih in občinskih organov. Uvodoma je prikazan kratki oris hrupa kot takega in njegovih vplivov na zdravje iz znanstvenih in strokovnih aspektov. Sledi podroben pregled materialnih določb imisije hrupa in njihov razvoj v okviru temeljnih civilnopravnih predpisov ter mesta teh določb v dveh tujih in evropski zakonodaji. S predstavitvijo podobnega primera na ravni Evropskega sodišča za človekove pravice, je prikazana relevantnost upoštevanja te vrste imisije za domačo sodno prakso. Znotraj ustavnih določil v slovenskem pravnem redu je poudarek na ugotavljanju varstva pred onesnaževanjem s hrupom kot integralnega dela ustavne in človekove pravice do zdravega življenjskega okolja. Največji del raziskovanja je namenjen okoljevarstveni zakonodaji, v katero se onesnaževanje z imisijo hrupa prednostno uvršča, pri čemer so ponujene pravne rešitve. Srž problema se tukaj najverjetneje išče v okoljevarstvenem dovoljenju za vire hrupa ter v Uredbi o mejnih vrednostnih kazalcev hrupa v okolju. V zadnjem delu se ukvarjam z varstvom pred onesnaževanjem s hrupom z vidika kaznovalnega prava, s težavami uprave in inšpekcije pri spoprijemanju s to vrsto imisijo v praksi ter morebitnimi razlogi za njihova ravnanja. Skušam ugotoviti, zakaj upravni, občinski in še posebej inšpekcijski organi ne zagotavljajo varstva pred diskotečnim hrupom in tako spoštovanja človekove pravice do zdravega življenjskega okolja bolj učinkovito. Med drugim se zastavlja vprašanje, čemu je ta pravica uresničljiva zgolj na civilnopravni, ne pa tudi na upravnopravni način. Prav tako ne gre prezreti prostorske in gradbene zakonodaje, ki sta neločljivo povezani z okoljevarstveno, zato so še v zaključnem delu predstavljena upravna dovoljenja in napake pri njihovem izvajanju. Vse skupaj pa se seveda razlaga skozi prizmo dopisov dejanskega primera, ki se je zgodil pred par leti v Mariboru.
Ključne besede: hrup, imisija, pravica do zdravega življenjskega okolja, onesnaževanje okolja, pravo varstva okolja, okoljevarstveno dovoljenje, diskoteka, Inšpekcija, policija, gradbeni predpisi.
Objavljeno v DKUM: 10.06.2015; Ogledov: 2259; Prenosov: 265
.pdf Celotno besedilo (523,88 KB)

9.
Javno-pravno varstvo okolja v Republiki Sloveniji in Evropski uniji : diplomsko delo univerzitetnega študija
Matej Kraner, 2013, diplomsko delo

Opis: Pravo okolja je v zadnjih desetletjih postalo eno izmed referenčnih pravnih področjih. Pravo okolja je urejeno v različnih pravnih virih. Temelje značilnosti izhajajo že iz Ustave Republike Slovenije [Ustava RS] (1991, 1997, 2000, 2003, 2004, 2006), ki v tem pogledu spada med modernejše ustave tako v Evropi kot tudi v svetu. Ustava RS (1991, 1997, 2000, 2003, 2004, 2006) opredeljuje, da je ena izmed nalog države tudi skrb za zdravo življenjsko okolje. Prav tako se na varstvo okolja nanašajo različni zakoni med katerimi imata poseben pomen Zakon o varstvu okolja [ZVO-UPB1] (2006, 2008, 2009, 2012) in Zakon o ohranjanju narave [ZON] (2004). Številne značilnosti prava okolja izhajajo tudi iz mednarodnih pravnih predpisov, kateri zavezujejo tudi Republiko Slovenijo. Varstvo okolja je temeljnega pomena tudi v Evropski uniji (v nadaljevanju EU), ki prevzema vedno večjo (odločilno) vlogo pri varovanju in izboljšanju stanja okolja. Tako je okoljska politika EU v zadnjih desetletjih prispevala k harmonizaciji okoljskega prava in k izboljšanju stanja okolja v Evropi in tudi Sloveniji. Dobra okoljska zakonodaja prispeva k učinkovitem varstvu okolja in je nujna predpostavka za uspešno reševanje okoljskih problemov. Kljub temu bo v prihodnje za učinkovito reševanje številnih okoljskih problemov potrebno povečati okoljsko zavest ter spremeniti vrednostno strukturo, ki ne bo več temeljila na pridobivanju nepotrebnih in hitro pokvarljivih materialnih dobrin, s katerimi, kot se je izrazil Ošlaj (2005), postmoderni homo faber poskuša zakriti njegovo stopnjujočo duhovno (kulturno) revščino, s čimer je doseženo, da že dlje časa prisotna patologija duha ne more izbruhniti v pandemijo.
Ključne besede: javno pravo, varstvo okolja, pravna ureditev, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.07.2013; Ogledov: 2806; Prenosov: 620
.pdf Celotno besedilo (502,09 KB)

10.
EKO OBČINA
Aljaž Lešnik, 2012, diplomsko delo

Opis: EKO občina je občina, ki temelji na načelih trajnostnega razvoja. Je model, ki je v osemdesetih letih prejšnjega stoletja nastal na Finskem, prva taka občina pa na Švedskem. Temelji na obnovljivih virih energije in učinkoviti rabi virov energije, zmanjšanju odvisnosti od fosilnih goriv, zmanjšanju škodljivih posegov v okolje in zadovoljevanju človekovih potreb učinkovito in zmerno. Za popolno in učinkovito delovanje je potrebno sodelovanje javnosti, lokalne oblasti in gospodarstva. Občani take občine se izobražujejo zato, da krepijo zavest o varstvu okolja. Take občine v Republiki Sloveniji ni, obstaja pa široka okoljevarstvena zakonodaja. Avtor obravnava Zakon o varstvu okolja in Energetski zakon, oba z določenimi podzakonskimi akti in na njihovi podlagi ugotavlja možnosti, da slovenske občine postanejo EKO občine. Opredeli tudi temeljne pojme povezane z lokalno samoupravo.
Ključne besede: ekologija, občina, trajnostni razvoj, lokalna samouprava, pravo varstvo okolja, Zakon o varstvu okolja, Energetski zakon, lokalne javne službe.
Objavljeno v DKUM: 15.06.2012; Ogledov: 2742; Prenosov: 219
.pdf Celotno besedilo (730,62 KB)

Iskanje izvedeno v 0.58 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici