Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Pravni okvir Evropske unije (v nadaljevanju EU) njenim prebivalcem omogoča uživanje v najvišjih okoljskih standardih na svetu. Čista voda, rodovitna zemlja, čisti zrak in ohranjena narava so pomembne vrednote, k zagotavljanju katerih stremi EU. Kljub začetni odsotnosti pravne podlage za poseganje EU na področje okolja, si je ta, sprva z ustrezno podporo Sodišča Evropske unije (v nadaljevanju Sodišče EU), kasneje pa z vključitvijo izrecnih določb o pristojnosti EU na področju okolja v Pogodbe, vendarle utrla pot na to ter številna druga področja življenja državljanov in delovanja držav članic. Ob zavedanju okoljskih in gospodarskih pritiskov s katerimi se dandanes sooča ves svet, se je med glavne strateške cilje EU v zadnjih letih prikradel koncept krožnega gospodarstva, kot alternativa trenutno prevladujočemu, a izredno netrajnostnemu, linearnemu sistemu. Gre za pojem brez univerzalno sprejete definicije, ki v najširši obliki predstavlja krovni izraz za vse postopke in prakse, ki koncept izrabljenosti nadomeščajo z obnovo, vzpodbujajo preusmeritev na obnovljive vire energije, delujejo v smeri odprave strupenih kemikalij, ki otežujejo ali onemogočajo ponovno uporabo in stremijo k kar se da največjemu zmanjšanju količine odpadkov ter gospodarnejšemu ravnanju z viri. Svetovni gospodarski model je nujno potreben spremembe, če želimo zagotoviti dostojno življenje naraščajočemu številu prebivalstva, ki bi naj do leta 2050 doseglo devet milijard. EU je v zadnjih petnajstih letih sprejela številne dokumente, ki služijo kot trdna opora krožnemu gospodarstvu, najbolj jasno pa je bilo prizadevanje EU za pospešen prehod na krožni model gospodarstva izraženo v leta 2015 sprejetem akcijskem načrtu EU za krožno gospodarstvo. Temu sta sledila še dva pomembna dokumenta, ki nadaljujeta in nadgrajujeta vizijo zastavljeno v akcijskem načrtu iz 2015, evropski zeleni dogovor in novi akcijski načrt EU za krožno gospodarstvo iz leta 2020. Oba akcijska načrta in evropski zeleni dogovor nakazujejo na to, da se je EU lotila preobrazbe gospodarskega sistema v celoti in da krožnega gospodarstva ne enači zgolj z vpeljavo višjih kvot za recikliranje, kar je pogosto, a napačno prepričanje. Plastika je bila zaradi svojih posebnih lastnosti že v akcijskem načrtu iz 2015 določena kot prednostno področje, ki zahteva nujno obravnavo, kar ne preseneča glede na dejstvo, da se danes svet sooča s posebno krizo – plastično krizo. Njena proizvodnja in uporaba se iz dneva v dan povečujeta, pričakuje pa se tudi, da se bosta do leta 2050 potrojila. Ocenjuje se, da je bila velika večina do sedaj proizvedene plastike zavržena na odlagališčih ali drugje v okolju, kjer sedaj povzroča številne težave, za katere se zdi da se z dneva v dan samo še poglabljajo. Krožno gospodarstvo se predstavlja kot ena izmed priložnosti za zmanjšanje negativnih vplivov plastike in za maksimizacijo okoljskih, gospodarskih in družbenih koristi, ki jih ta material vendarle prinaša. Rešitve, ki jih v zvezi s plastiko ponuja krožno gospodarstvo so med drugim: proizvodnja plastike iz fosilnim gorivom alternativnih surovin; preoblikovanje postopkov proizvodnje plastike in plastičnih izdelkov, da se podaljša njihova življenjska doba; ponovna uporaba izdelkov in preprečevanje nastajanja odpadkov; sodelovanje med podjetji in potrošniki za spodbujanje recikliranja; spodbujanje trajnostno naravnanih poslovnih modelov, ki omogočajo koriščenje plastičnih izdelkov v okviru skupne rabe ali najema itd. EU se s problematiko aktivno ukvarja in vestno posodablja zakonodajo ter izdaja politične usmeritve za vpeljavo krožnih praks v zvezi z ravnanjem s plastiko. Zaključno delo obravnava ključne dosežke in nekatere prihodnje ambicije v zvezi z regulacijo plastike v okviru krožnega gospodarstva v Evropski uniji.
Ključne besede: pravo varstva okolja, krožno gospodarstvo, plastika, recikliranje, razširjena odgovornost proizvajalca, odpadki, odpadna embalaža, akcijski načrt, evropski zeleni dogovor, strategija za plastiko v krožnem gospodarstvu
Objavljeno v DKUM: 11.09.2020; Ogledov: 1548; Prenosov: 343
Celotno besedilo (1,60 MB)

Opis: Pravo varstva okolja je mlajša pravna panoga, ki se je pričela razvijati skupaj z EU. Njen razvoj ni končan, saj EU z namenom varstva okolja in zmanjšanjem onesnaženih območji sprejema nova pravila na tem področju oziroma spreminja že sprejete določbe. Z namenom vzpostavitve okoljske odgovornosti je bila sprejeta tudi Direktiva o okoljski odgovornosti, ki vzpostavlja okoljsko odgovornost po načelu »Povzročitelj obremenitve plača«, pri čemer se odgovornost v skladu z direktivo nanaša na škodo na okolju samem, tj. zavarovanim vrstam in njihovim habitatom, vodi in tlom. Varstvo pred okoljsko škodo se zagotavlja na dva različna načina: s preventivnimi ukrepi, ki se izvedejo z namenom preprečiti ali čimbolj zmanjšati okoljsko škodo in sanacijskimi ukrepi, ki se izvajajo v primerih, ko je do okoljske škode dejansko že prišlo. Varstvo okolja se lahko zagotavlja v javnem kot tudi v zasebnem interesu. EU daje velik poudarek vključevanju nevladnih organizacij v postopke varstva okolja. Aktivna legitimacija nevladnih organizacij za zagotavljanje pravnega varstva v zvezi z odgovornostjo za preprečevanje oziroma sanacijo okoljske škode po ZVO-1 je pogojena s pridobitvijo statusa nevladne organizacije na področju varstva okolja, ki delujejo v javnem interesu. Poleg teh pa delujejo tudi nevladne organizacije, ki takšnega statusa nimajo in je njihova aktivna legitimacija v posameznih postopkih odvisna od vrste postopka oziroma zahtevka, ki se ga poslužijo (npr. prepovedni zahtevek, opustitveni zahtevek, odškodninski zahtevek) in tudi od tega proti komu je takšen zahtevek naperjen (onesnaževalci, država,…). Pri varstvu okolja v javnem interesu je v ospredju restitucija oziroma vrnitev okolja v prejšnje stanje, zahtevki podani v zasebnem interesu pa v ospredje postavljajo odškodnino. Poleg tega pa slovensko civilno pravo pozna tudi preventivne zahtevke, na primer zahtevke za odstranitev škodne nevarnosti, česar v drugih pravnih sistemih ne najdemo. Z Direktivo o okoljski odgovornosti pa se varstvo s preventivnimi ukrepi uveljavlja tudi na področju javnega prava. V sistemu varstva v zasebnem interesu okolje ni posebej izpostavljeno kot varovana dobrina in je določanje odškodnine mogoče samo v okvirih pravno priznanih škod v okviru civilnopravnega varstva. Varstvu okolja kot takemu je namenjen sicer 14. člen ZVO-1, ki določa opustitveni oziroma prepovedni zahtevek napram nosilcu posega v okolje, da ustavi poseg če bi ta povzročil ali povzroča čezmerno obremenitev okolja ali če bi povzročil ali povzroča neposredno nevarnost za življenje ali zdravje ljudi, ali da se mu prepove začeti izvajanje posega v okolje, če je izkazana velika verjetnost, da bi povzročil takšne posledice. Žal pa v sodni praksi ni najti primerov tožb po 14. členu ZVO-1, prav tako je sodna praksa skopa z odločitvami po 133. členu OZ v povezavi z varstvom okolja.
Ključne besede: Slovenija, EU, Direktiva o okoljski odgovornosti, zakoni, varstvo okolja, okolje, škoda, odgovornost, civilno pravo, upravno pravo, nevladne organizacije, javni interes, zasebni interes
Objavljeno v DKUM: 16.09.2016; Ogledov: 1574; Prenosov: 204
Celotno besedilo (1,41 MB)

Opis: Prispevek analizira pravila o neposrednem učinku, neposredni uporabnosti in konsistentni razlagi, ki se uporabljajo na področju direktiv, ki urejajo varstvo okolja v EU. Analizira tudi, zakaj je potrebno omenjena pravila uporabljati po uradni dolžnosti in da je slednje dolžnost tako sodišč kot državnih organov. Področje varstva okolja je urejeno predvsem z direktivami, ki pa stremijo k varstvu okolja v javnem interesu. To je značilnost, ki vpliva na razumevanje neposrednega učinka, kajti pravica posameznika ni v ospredju in to postavlja pod vprašaj neposredni učinek. Ne glede na to, ni znatnih odstopanj od splošnih pravil glede neposrednega učinka. Dodatno avtor pojasnjuje, da je uporaba teh pravil po uradni dolžnosti ne samo dolžnost, ampak velikokrat tudi pomembna pomoč.
Ključne besede: pravo Evropske skupnosti, varstvo okolja, neposredni učinek, neposredna uporaba, uradna dolžnost, državni organi
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 2317; Prenosov: 100
Povezava na celotno besedilo

Opis: S pojavom globalizacije je odprto morje postalo osnovni povezovalni člen vseh narodov sveta. Velika večina transporta dobrin v svetovni trgovini poteka po morskih poteh. Na njem se izvajajo tudi posamezne turistične in druge zabavne aktivnosti kot so križarjenje, jadranje, potapljanje itd. Odprto morje, kot pomemben vir prehrambene industrije ter ostalih ekonomskih disciplin, državam nudi široka območja za ribolov in drugačne oblike izkoriščanja svojih naravnih bogastev. Zaradi iskanja naravnih virov, kot so nafta in zemeljski plin, države na njem gradijo umetne otoke, naftne ploščadi in druge objekte. Predstavlja tudi pomembno sredstvo komunikacije, na morskem in oceanskem dnu pa se za ta namen polagajo podmorski kabli in cevovodi. Z razvojem tehnologije je odprto morje postalo tudi dostopnejše za znanstveno raziskovanje. Največje težave pa pri dejavnostih na odprtem morju predstavljajo prekomerno izkoriščanje živih bogastev, onesnaženje, poseganje v občutljive morske ekosisteme in življenjsko okolje ogroženih živalskih vrst ter nekatere vrste kaznivih dejanj, med katerimi je najbolj problematično piratstvo. Zaradi vsega navedenega je izrednega pomena, da so pravice in obveznosti držav v odnosu do odprtega morja natančno določene s predpisi mednarodnega prava. S pravili mednarodnega značaja in primernim mehanizmom za reševanje sporov se tako zagotavlja svetovni red in mir. Odprto morje je objekt mednarodnega prava, s Konvencijo o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982 pa je določen njegov pravni položaj, ki narekuje šest osnovnih svoboščin. Med njimi so pravica svobodne plovbe, pravica preletanja, svobodno polaganje podmorskih kablov in cevovodov, pravica do gradnje umetnih otokov in drugih objektov, upravičenje do svobodnega ribolova ter pravica do znanstvenega raziskovanja. Izvajanje naštetih svoboščin pa ne sme ovirati interesov drugih držav. Uporaba odprtega morja je omejena za miroljubne namene, upravičeni subjekti pa si ne morejo veljavno prilaščati njegovih delov. Konvencija v okviru pravice o svobodni plovbi določa tudi obveznosti držav v zvezi z registracijo ladij in uporabo državne zastave. Nadalje Konvencija prepoveduje kazniva dejanja piratstva, transporta sužnjev, prometa z drogami in nepooblaščenega radijskega oddajanja na odprtem morju ter natančno opredeljuje pravico do zasledovanja v primeru lova na kriminalce. Države poziva k sodelovanju in jih obvezuje k sprejemanju ukrepov za ohranjanje živih bogastev odprtega morja ter ukrepov za varovanje morskega okolja. V nalogi je opredeljen pravni okvir, v katerem so zajete najpomembnejše pravne značilnosti odprtega morja, splošna načela in določbe ter posamezne pravice in obveznosti držav iz glavnih področij njegove uporabe. Predstavljeno je tudi Mednarodno sodišče za pomorsko mednarodno pravo kot poglavitni organ odločanja v sporih v zvezi z uporabo in razlago mednarodnopravnih določb odprtega morja. Z obravnavo izbranih primerov iz njegove prakse je natančneje razložena vsebina nekaterih načel in splošnih določb.
Ključne besede: pomorsko mednarodno pravo, odprto morje, režim odprtega morja, ohranjanje in gospodarjenje z živimi bogastvi odprtega morja, znanstveno raziskovanje, varovanje in ohranjanje morskega okolja, pregon piratov, UNCLOS, ITLOS
Objavljeno v DKUM: 07.07.2015; Ogledov: 2850; Prenosov: 531
Celotno besedilo (1,68 MB)

Opis: Pravo okolja je v zadnjih desetletjih postalo eno izmed referenčnih pravnih področjih. Pravo okolja je urejeno v različnih pravnih virih. Temelje značilnosti izhajajo že iz Ustave Republike Slovenije [Ustava RS] (1991, 1997, 2000, 2003, 2004, 2006), ki v tem pogledu spada med modernejše ustave tako v Evropi kot tudi v svetu. Ustava RS (1991, 1997, 2000, 2003, 2004, 2006) opredeljuje, da je ena izmed nalog države tudi skrb za zdravo življenjsko okolje. Prav tako se na varstvo okolja nanašajo različni zakoni med katerimi imata poseben pomen Zakon o varstvu okolja [ZVO-UPB1] (2006, 2008, 2009, 2012) in Zakon o ohranjanju narave [ZON] (2004). Številne značilnosti prava okolja izhajajo tudi iz mednarodnih pravnih predpisov, kateri zavezujejo tudi Republiko Slovenijo. Varstvo okolja je temeljnega pomena tudi v Evropski uniji (v nadaljevanju EU), ki prevzema vedno večjo (odločilno) vlogo pri varovanju in izboljšanju stanja okolja. Tako je okoljska politika EU v zadnjih desetletjih prispevala k harmonizaciji okoljskega prava in k izboljšanju stanja okolja v Evropi in tudi Sloveniji. Dobra okoljska zakonodaja prispeva k učinkovitem varstvu okolja in je nujna predpostavka za uspešno reševanje okoljskih problemov. Kljub temu bo v prihodnje za učinkovito reševanje številnih okoljskih problemov potrebno povečati okoljsko zavest ter spremeniti vrednostno strukturo, ki ne bo več temeljila na pridobivanju nepotrebnih in hitro pokvarljivih materialnih dobrin, s katerimi, kot se je izrazil Ošlaj (2005), postmoderni homo faber poskuša zakriti njegovo stopnjujočo duhovno (kulturno) revščino, s čimer je doseženo, da že dlje časa prisotna patologija duha ne more izbruhniti v pandemijo.
Ključne besede: javno pravo, varstvo okolja, pravna ureditev, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.07.2013; Ogledov: 2988; Prenosov: 644
Celotno besedilo (502,09 KB)