| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 689
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Načelo ne bis in idem v slovenski pravni ureditvi in ureditvi ZDA
Žan Mom, 2021, magistrsko delo

Opis: Ustava Republike Slovenije v 31. členu določa, da nihče ne sme biti ponovno obsojen ali kaznovan zaradi kaznivega dejanja, za katero je bil kazenski postopek zoper njega pravnomočno ustavljen, ali je bila obtožba zoper njega pravnomočno zavrnjena, ali je bil s pravnomočno sodbo oproščen ali obsojen. 31. člen Ustave doslej ni bil spreminjan, kar pa ne pomeni, da se pri prepovedi ponovnega sojenja v okviru modernega kazenskega postopka, pojavljajo določene dileme, ki zaradi prekrivanja tako kaznivih dejanj kot tudi prekrškov lahko predstavljajo kršitev prepovedi določene v 31. členu Ustave. Določbo 31. člena Ustave povzema prvi odstavek 10. člena ZKP. Namreč že pravnomočna razsojena zadeva je razloga, da se v predhodnem postopku preiskava s sklepom senata ustavi, da se v postopku z obtožnico obtožba ne dopusti in se postopek s sklepom ustavi, da se obtožnica zavrže ali da po opravljeni glavni obravnavi sodišče izreče zavrnilno sodbo. Problematika se nadaljnje kaže v razmerjih med kaznivimi dejanji in prekrški, kjer pa Zakon o prekrških v 11.a členu določa, kdaj se postopek o prekršku ne vodi, če je že v teku kazenski postopek oz. če je bil kazenski postopek že končan, kar pa tudi nujno ne pomeni, da je izdana sodba. Z zadevno problematiko se ukvarjajo, tudi supranacionalna sodišča, kot sta Evropsko sodišče za človekove pravice in Sodišče Evropske unije, ki izdajata sodbe, ki zadevajo slovenski pravni red in ki pomembno vplivajo na sodno prakso slovenskih sodišč, vse od doktrine ENGEL do zadeve Zolotukhin, ki je nato aplicirana na prakso slovenskih sodišč. Tudi Združene države Amerike imajo v njihovem pravnem redu prepoved ponovnega sojenja, pod imenom »double jeopardy« obstaja pa razlika, saj odločbe izdane s strani sodišč v Združenih državah Amerike ne spadajo, niti nimajo možnosti, da preidejo pod presojo supranacionalnih sodišč ampak je vrhovna instanca njihovo Vrhovno sodišče. Nadaljnje zaradi razlik v pravnih redih držav članic EU in Združenih državah Amerike prihaja, tudi do različnih sodnih odločb, ki bi bila v enem pravnem redu na državni ravni relativno sporna, medtem ko so v pravnem redu ZDA praviloma popolnoma skladna z zakoni in pravno doktrino. To po avtorjevem mnenju predstavlja tudi zadnja sodba Vrhovnega sodišča Združenih držav Amerike s področja »double jeopardy«, ki zaradi zvezne ureditve Združenih držav Amerike, omogoča dvojni pregon dvema »suverenema«, kar pa ne predstavljala kršitve prepovedi ponovnega sojenja o isti stvari.
Ključne besede: kazensko pravo, ne bis in idem, dvojna suverenost, mednarodno kazensko pravo, kazensko pravo ZDA, kazenski postopek, 31. člen Ustave Republike Slovenije
Objavljeno: 12.02.2021; Ogledov: 95; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (615,35 KB)

2.
Povezano, kolektivno in nadaljevano kaznivo dejanje
Valentina Islamčević Lešnik, 2020, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava več institutov povezanih z večkratno izvršitvijo istega kaznivega dejanja ali uresničitvijo zakonskih znakov več kaznivih dejanj s strani istega storilca. O idealnem steku kaznivih dejanj govorimo, ko storilec izpolni znake več kaznivih dejanj z enotnim dejanjem. Če zakonske znake več inkriminacij storilec izpolni z najmanj dvema izvršitvenima ravnanjema, govorimo o realnem steku kaznivih dejanj. V kazenskopravni teoriji je pomembnejša razmejitev med pravim in navideznim stekom, saj pri pravem steku kaznivih dejanj storilec odgovarja za več kaznivih dejanj, medtem ko pri navideznem steku storilec odgovarja zgolj za eno kaznivo dejanje. Navideznost se med steki vzpostavi zaradi posebnega odnosa specialnosti, subsidiarnosti ali konsumpcije med inkriminacijami ali zaradi nepomembnosti in zanemarljivosti enega kaznivega dejanja napram drugemu. Na podlagi izpolnitve zakonskih znakov gre za eno kaznivo dejanje tudi pri trajajočih deliktih, kjer se prepovedana posledica kumulira in obnavlja. V sodni praksi se je tudi razvil institut enovitega kaznivega dejanja pri katerem sodišče v eno kaznivo dejanje združi več posameznih kaznivih dejanj zaradi njihove medsebojne povezanosti. Ker je med posameznimi ravnanji podana takšna homogenost, da posamezna kazniva dejanja izgubijo svojo samostojnost, je njihova združitev v eno kaznivo dejanje življenjsko logična in sprejemljiva posledica. Za eno kaznivo dejanje in obliko navideznega steka gre tudi v primeru kolektivnega kaznivega dejanja in nadaljevanega kaznivega dejanja. V teoriji se pojavljajo različna stališča kdaj je kaznivo dejanje kolektivno. Nekateri teoretiki zagovarjajo, da so to kazniva dejanja, ki inkriminirajo serijsko kriminalno dejavnost storilca, drugi pa da na presežen pojem kolektivnega kaznivega dejanja spominjajo kazniva dejanja, ki v zakonskem opisu vsebujejo nedovršne glagole. Novejša sodna praksa kazniva dejanja, ki vsebujejo nedovršne glagole, opredeljuje za kolektivnim podobna dejanja, čeprav jih mestoma v praksi označuje za kolektivna. Za kolektivna kazniva dejanja je značilno, da storilec načrtno izvršuje istovrstna kazniva dejanja, sodna praksa pa dopušča kaznivost tudi za enkratno izvršitev. Do združitve več kaznivih dejanj v eno kaznivo dejanje pride tudi pri nadaljevanem kaznivem dejanju, ki je kodificiran v 54. členu KZ-1. Za uporabo instituta morajo biti izpolnjeni vsi konstantni kriteriji in minimalno en variabilen kriterij. Za izpolnitev konstantnih kriterijev mora biti podan enoten psihičen odnos storilca do kaznivih dejanj, istovrstnost premoženjskih kaznivih dejanj ter časovna kontinuiranost. Kot variabilen kriterij štejejo druge okoliščine, ki dodatno povezujejo posamezna kazniva dejanja v eno kaznivo dejanje (npr. enak način, kraj, isti oškodovanec ipd.). V nadaljevano kaznivo dejanje so ob izpolnjenih pogojih vključena kazniva dejanja storjena v njegovem časovnem obdobju. Po novejšem stališču VSRS je sojenje zoper novoodkrita dejanja, ki bi bila vključena v nadaljevano kaznivo dejanje, če bi se zanje ob sojenju vedelo, dopustno. Prepoved ponovnega sojenja se nanaša na novoodkrita dejanja, le kadar skupaj z dejanji iz sodbe o nadaljevanem kaznivem dejanju tvorijo isti historični dogodek in bi jih bilo nesprejemljivo in nepošteno obravnavati v ločenih postopkih. Takšno stališče spravlja storilce, katerih dejanja ne bodo vključena v en obtožni akt, v bistveno slabši položaj kot storilce, katerih dejanja se bodo obravnavala v enem postopku. Za nadaljevano kaznivo dejanje so namreč določbe o odmeri kazni za kazniva dejanja v steku izrecno izključene.
Ključne besede: Kazensko pravo, kaznivo dejanje, kolektivno kaznivo dejanje, povezano kaznivo dejanje, nadaljevano kaznivo dejanje, časovna povezanost, steki kaznivih dejanj, čas izvršitve.
Objavljeno: 16.12.2020; Ogledov: 80; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (724,49 KB)

3.
Logistični sistem v halal industriji
Amela Eskić, 2020, magistrsko delo

Opis: Namen magistrskega dela je bil proučiti logistični sistem v halalski industriji, predvsem pa se pri tem osredotočiti na malezijske halal standarde, ki veljajo za najbolj sprejete v svetu. V prvem delu je predstavljen konvencionalni logistični sistem ter njegove glavne logistične elemente, nato sledi kratka predstavitev religije islam, halalske industrije ter procesa logističnega sistema v halalski industriji na primeru malezijskega podjetja, ki je kot prvo pridobilo halal certifikat za svojo logistično dejavnost.
Ključne besede: logistični sistem, islam, halalska industrija, halalski logistični sistem, šeriatsko pravo.
Objavljeno: 10.12.2020; Ogledov: 69; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (1,24 MB)

4.
Lažne novice in njihovo omejevanje
Tia Maria Tertinek, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi je raziskano področje lažnih novic in njihovo omejevanje. Lažne novice postajajo vedno večji svetovni pojav, predvsem na spletu, kjer jih je težko omejevati. Na začetku diplomske naloge je opisano, kako lažne novice opredelimo in prepoznamo. Prikazani so primeri zasebnih platform, ki omogočajo prepoznavanje lažnih novic. Prikazani so tudi praktični primeri lažnih novic po Sloveniji in v tujini. V nadaljevanju je kratko opisan domač politični sistem kot pomemben faktor pri presoji legitimnosti omejevanja nadzora lažnih novic s strani države. Narejen je pregled problematike omejevanja lažnih novic in zakonodaje, pomembne za boj z lažnimi novicami. Analizirana so telesa oziroma organi držav, ki imajo pristojnost omejevanja lažnih novic. Na podlagi analize se avtorica opredeli do vprašanja, kako naj bi bilo oblikovano legitimno telo oziroma državni organ, ki nadzoruje lažne novice.
Ključne besede: Lažne novice, fake news, dezinformacije, novinarstvo, pravo, zakonodaja
Objavljeno: 02.11.2020; Ogledov: 158; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (1,11 MB)

5.
Kazenskopravne dileme samovozečih vozil
Laura Aleš, 2020, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo pisali o zapletenem vprašanju, kdo nosi kazensko odgovornost v primeru, da je v prometno nesrečo udeleženo samovozeče vozilo. Najprej smo analizirali kaj umetna inteligenca sploh je in nadaljevali z uporabo umetne inteligence v pravu in v samovozečih vozilih. Vsekakor bodo samovozeča vozila prinesla tako veliko prednosti kot tudi nekaj slabosti. Zagotovo bodo največje prednosti to, da samovozeče vozilo nikoli ne bo vozilo pod vplivom alkohola, drog, zdravil, nikoli ne bo utrujeno kot tudi ne zaspano za volanom. Mobilnost bomo lahko omogočili starostnikom, slepim, opitim, bolnim in otrokom. Dejstvo je, da ljudje povzročimo največ prometnih nesreč na cestah. Vsekakor pa ne smemo prezreti tudi to, da ima lahko vsak računalniški sistem napake, zato se bodo nesreče, kljub samovozečim vozilom še vedno zgodile. V slovenski kazenskopravni zakonodaji je lahko le človek storilec kaznivega dejanja. Izjema od tega pravila pa je, da lahko kazensko odgovarja tudi pravna oseba. Z natančno analizo smo analizirali, da po današnji kazenskopravni zakonodaji, umetne entitete kot sta umetna inteligenca in samovozeča vozila, ne morejo biti storilci kaznivega dejanja. Volja in zavedanje sta pomembna člena, da lahko osebi naložimo kazensko odgovornost. Menimo, da umetna inteligenca na trenutni stopnji še nima v oblasti svojih gibov, vedenja in ravnanj. Kazensko pravo ima ukoreninjen sistem kazenske odgovornosti in kdo je lahko storilec kaznivega dejanja. Storilec kaznivega dejanja mora tudi razumeti koncept družbenih pravil in odgovornosti. Slovensko kazensko pravo tudi nima ustreznih sankcij po katerih bi lahko robotom naložila kazenskopravno sankcijo. Roboti na trenutni stopnji zagotovo ne bi razumeli generalne in specialne prevencije. Dandanes lahko na slovenskih cestah že zasledimo 2. in 3. stopnje avtonomnih vozil. Zelo pomembno je, da se vozniki teh avtomobilov zavedajo, da so v primeru prometne nesreče še vedno oni kazensko odgovorni. Zato je zelo pomembno, da pozorno spremljajo vožnjo in prevzamejo nadzor nad vozilom. V prihodnosti se bodo zagotovo tudi na slovenskih cestah pojavila samovozeča vozila 5. stopnje, ki bodo vozila popolnoma neodvisno od človeka. Na tej stopnji je zaželeno, da prevzame proizvajalec avtomobila kazensko odgovornost v primeru prometnih nesreč.
Ključne besede: umetna inteligenca, umetna inteligenca in pravo, samovozeča vozila, kazenska odgovornost samovozečih vozil, vprašanje voljnosti umetne inteligence, kibernetski kriminal, hekerstvo
Objavljeno: 21.10.2020; Ogledov: 350; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (776,94 KB)

6.
Pravica stranke do dokaza po ZPP in v sodni praksi
Tomaž Škerget, 2020, magistrsko delo

Opis: Strankina pravica do dokaza je zelo visoko varovana pravica. Gre namreč za varstvo temeljne človekove pravice na najvišji ravni, v okviru Evropske konvencije o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah. Na nacionalni ravni pravico varuje Ustava RS in v tem konkretnem delu tudi Zakon o pravdnem postopku. Seveda pravica ni zgolj del civilnega prava, temveč tudi kazenskega. Prva težava je že z možnostjo prenosa ureditve oziroma zaščite te pravice s kazenskega na civilno pravo. Prej omenjena Konvencija se sicer uporablja tako v kazenskem kot tudi v civilnem postopku, gre pa za najsplošnejše varstvo. Tudi Ustava RS ima zapisano zelo splošno definicijo varovanja pravice, ki je obravnavana v tem delu. Dejstvo je, da se ureditev v pravdni postopek ne more prenesti z ureditve v kazenskem postopku. Pomembno vlogo pri oblikovanju tako splošnih pravic imajo seveda sodišča. Najvišje varstvo torej nudi Evropsko sodišče za človekove pravice, ki veliko težavo kršitve te pravice vidi v obrazložitvi nacionalnih sodišč o (ne)uporabi dokazov, pri čemer sodnik uporablja prosto presojo dokazov. Sodišče, ki odloča v konkretnem sporu med strankama, mora svoje odločitve zmeraj dobro obrazložiti; ta standard je bolje razložen v samem magistrskem delu, na splošno pa je mogoče povzeti, da mora obrazložitev sodnika prepričati tako stroko kot tudi stranke, torej profesionalca in laika. Stranki mora biti za pravilno izveden postopek med drugim dana možnost, da je prisotna ob izvajanju dokazov, pri čemer velja tudi načelo neposrednosti, po katerem sodnik ne sme sodelovati zgolj z eno stranko. Stranki mora biti omogočeno tudi aktivno sodelovanje pri zasliševanju prič in izvedencev ter podajanje svojih pravnih naziranj. Za sodnika pa obstaja tudi možnost, da ob omogočanju pravice stranki do dokaza naleti na pravico nasprotne stranke, na primer pravico do zasebnosti. V tem primeru mora sodnik, ki vodi postopek, tehtati, kateri pravici dati prednost, pri čemer mora presoditi, katera pravica prinaša večjo korist oziroma manjšo škodo.
Ključne besede: civilno pravo, kontradiktornost, pravica do izjave, dejstva, dokazovanje
Objavljeno: 12.10.2020; Ogledov: 146; Prenosov: 34
.pdf Celotno besedilo (424,36 KB)

7.
Privilegij zoper samoobtožbo kot ahilova peta sekcijskega merjenja hitrosti
Aljoša Polajžar, Jan Stajnko, 2020, izvirni znanstveni članek

Opis: Namen prispevka: Namen prispevka je poiskati rešitev za učinkovito delovanje sekcijskega merjenja hitrosti, ki bi bilo skladno s privilegijem zoper samoobtožbo, kot je ta razumljen v pravnem redu Republike Slovenije. Metode: Prispevek povezuje področja ustavnega in kaznovalnega prava. Za namene raziskave so uporabljene dogmatsko-normativna, jezikovna, formalno-logična in aksiološka metoda, v povezavi z ustaljenimi metodami razlage zakonskega besedila oziroma argumentacije v pravu. Ugotovitve: V prispevku je ugotovljeno, da nov predlog za spremembo zakonodaje ne bo odpravil težav sekcijskega merjenja hitrosti. Prilagodljivost pravnega urejanja preprečuje velikodušna zasnova privilegija zoper samoodločbo, kot je ta opredeljen v Ustavi Republike Slovenije. Zaradi tega velja razmisliti o novih tehničnih rešitvah, ki bi omogočale učinkovit nadzor hitrosti in hkrati ne bi omejevale temeljnih pravic. Omejitve raziskave Raziskava se omeji na prekrškovnopravne razsežnosti problematike sekcijskega merjenja hitrosti. Predlagane tehnične rešitve je v tem smislu treba ovrednotiti tudi iz zornega kota varovanja osebnih podatkov in gole tehnične izvedljivosti. Praktična uporabnost: Večkrat je bilo poudarjeno, da se sekcijsko merjenje hitrosti v Sloveniji ne bi obneslo zaradi neučinkovite zakonodaje. Prispevek se sooči s takšnimi trditvami, jih osmisli in poda smernice, v skladu s katerimi bi v prihodnje sekcijsko merjenje hitrosti vendarle lahko zaživelo. Izvirnost/pomembnost prispevka: Izvirnost prispevka se kaže v kritični obravnavi predlogov za izboljšanje zakonodaje na področju sekcijskega merjenja hitrosti. Nadalje se soočimo s sodbama Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevah O`Halloran in Francis proti Veliki Britaniji in Weh proti Avstriji ter obrazloženo argumentiramo, zakaj nista neposredno uporabljivi v domačem pravnem redu. Nazadnje je na podlagi ugotovitev podan predlog tehnične rešitve, s katero bi obšli težave neučinkovitosti sekcijskega merjenja zaradi dometa privilegija zoper samoobtožbo.
Ključne besede: privilegij zoper samoobtožbo, merjenje hitrosti, promet, varnost, prekrški, pravo
Objavljeno: 02.10.2020; Ogledov: 126; Prenosov: 9
URL Povezava na datoteko

8.
Pravo in ekonomija
2020

Opis: Publikacija je interdisciplinarna in se povezuje s sodobnimi vidiki digitalizacije. Zajema različne vsebine, katerih skupna nit je digitalizacija: problematiko izpostavljenosti Republike Slovenije procesu digitalizacije in avtomatizacije na splošno; digitalno oglaševanje in njegov vpliv na dentalni medicinski turizem; digivino kot digitalna strategija za uspešnejšo prodajo vina; problematiko pravnih učinkov pravila obveznosti prenosa na način uveljavljanja pravice kabelske retransmisije pri razširjanju RTV programov posebnega pomena; uporabo znamk v spletnem referenciranju (AdWords); tehnologijo veriženja podatkovnih blokov in njen vpliv na sklepanje pametnih pogodb; mikrotransakcije kot oblike iger na srečo, vprašanje odgovornosti za ravnanja, ki jih povzroča sistem umetne inteligence; sprememba odvetniške prakse zaradi uporabe naprednih tehnologij; in vpliv gospodarskopolitične negotovosti in sistemskega stresa v ZDA na vrednost delnice Amazona. Publikacija odgovarja na številna pravna, ekonomska in druga vprašanja v zvezi z digitalizacijo in uporabo naprednih tehnologij na področjih, ki so predmet vsebinske obravnave.
Ključne besede: digitalizacija, pravo, gospodarstvo, robotizacija, umetna inteligenca, kabelska retransmisija, sistemski stres, sistemska nestabilnost, digivino, oglaševanje, spletno referenciranje, mikrotransakcija, igra na srečo, blockchain
Objavljeno: 17.09.2020; Ogledov: 44; Prenosov: 18
URL Povezava na datoteko

9.
Zaščita otrokovih koristi v športu
Anja Šprah, 2020, magistrsko delo

Opis: Otrokova korist je temelj otroškega prava in osnovno vodilo v vseh zadevah glede otroka. V Družinskem zakoniku je otrokova korist povzdignjena na raven načela, kar ji daje posebno težo in jo je zato treba upoštevati pri razlagi vsake določbe Družinskega zakonika, ki zadeva otroke. Kot pravni standard se otrokova korist razvija in prilagaja vsakokratnim družbenim razmeram. V magistrskem delu sta predstavljena pomen in vsebina načela otrokovih koristi, v povezavi s tem pa tudi pojma otrok in starševska skrb. Starši, kot imetniki starševske skrbi, morajo v vseh dejavnostih v zvezi z otrokom skrbeti za njegovo korist. Kaj je korist otroka, pa starši oblikujejo običajno po svojih lastnih predstavah, željah in pričakovanjih. Na podlagi te pravice in obveznosti sprejemajo tudi ukrepe za zaščito otroka. Kadar se otrok ukvarja s športom, starši neizogibno postanejo del njegovega športnega življenja. Danes imajo starši, v primerjavi s preteklostjo, v otrokovem življenju večjo in aktivnejšo vlogo. V magistrskem delu je zato precejšnja pozornosti namenjena vlogi staršev pri zaščiti otrokovih koristi, predstavljena pa je tudi vloga športnega trenerja. Ključno vprašanje magistrskega dela je, kako so varovane otrokove koristi na področju športa. Šport lahko ima izjemno pozitivno vlogo, in tako služi kot edinstveno orodje za izvajanje načel, zastavljenih s Konvencijo o otrokovih pravicah. Po drugi strani pa v športu še vedno prihaja do grobih kršitev pravic otrok. Predstavljena je ureditev zaščite otrokovih koristi v športu v okviru prava Evropske unije, v luči Konvencije o otrokovih pravicah in v Sloveniji. Magistrsko delo se dotika tudi pomena športnih organizacij. Zaščita otrokovih koristi v športu je aktualna problematika, ki se ji namenja vedno več pozornosti.
Ključne besede: otrok, otrokove pravice, varstvo otrok, mladi športniki, športno pravo, Konvencija o otrokovih pravicah
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 201; Prenosov: 52
.pdf Celotno besedilo (646,77 KB)

10.
Zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje
Blaž Fuks, 2020, magistrsko delo

Opis: Zemljiškoknjižno pravo, ki je pomemben del nepremičninskega prava, je sistem norm, ki med drugim ureja tudi zemljiško knjigo. Ta je javna knjiga, v katero se vpisujejo in javno objavljajo pravna dejstva v zvezi z nepremičninami in podatki o pravicah na nepremičninah. Ločimo glavne in pomožne vpise v zemljiško knjigo. Zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje je vrsta glavnega vpisa, s katero se v zemljiško knjigo vpiše pravno dejstvo, ki je pomembno za pravni promet z nepremičnino. Do njenega vpisa pride po tem, ko pristojni gradbeni inšpektor izda odločbo, ki vsebuje tudi inšpekcijski ukrep v povezavi z nedovoljenim objektom. Torej gre za nelegalen, neskladen ali nevaren objekt. Inšpekcijski ukrep in posebne prepovedi iz 93. člena Gradbenega zakona se, kot že omenjeno, zaznamujejo na podlagi odločbe inšpekcijskega organa v javno korist. S tem pride tudi do ustanovitve pravice do prepovedi razpolaganja. Obravnavana zaznamba predstavlja oviro za tiste vpise v zemljiško knjigo, ki temeljijo na razpolagalnem pravnem poslu lastnika o ustanovitvi izvedene stvarne pravice ali o prenosu lastninske pravice, ne predstavlja pa ovire za tiste vpise, katerih temelj ne predstavlja razpolagalni pravni posel lastnika. Ob tem se postavi vprašanje učinka te zaznambe v primeru prisilne prodaje nedovoljenega objekta v stečajnem postopku. Ker pri prisilni prodaji nedovoljenega objekta v postopku stečaja lastnik takšnega objekta nima namena razpolagati z zadevno nepremičnino, posledično ne gre za pravni promet in tudi zaznamba prepovedi zaradi nedovoljene gradnje ne predstavlja ovire za samo prisilno prodajo in kasneje vpisa lastninske pravice v zemljiško knjigo v korist novega pridobitelja.
Ključne besede: Zemljiškoknjižno pravo, učinki zaznambe prepovedi zaradi nedovoljene gradnje, nedovoljen objekt, gradbeno dovoljenje, inšpekcijski ukrep v zvezi z nedovoljenim objektom, prisilna prodaja nedovoljenega objekta v stečajnem postopku
Objavljeno: 16.09.2020; Ogledov: 162; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (1,12 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici