| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 708
Na začetekNa prejšnjo stran12345678910Na naslednjo stranNa konec
1.
Presoja čezmejnega elementa pri svoboščinah notranjega trga EU : magistrsko delo
Mia Zemljič, 2022, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava zahtevo po čezmejnem elementu pri svoboščinah notranjega trga. Določbe PDEU o svoboščinah notranjega trga se uporabljajo samo, če v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve obstaja čezmejni element. Odsotnost čezmejnega elementa pomeni, da gre za povsem notranji položaj, ki je v skladu s povsem notranjim pravilom zunaj področja uporabe teh določb in posledično tudi zunaj pristojnosti Sodišča EU. Povsem notranji položaji ostajajo v pristojnosti držav članic in so v celoti podvrženi njihovemu nacionalnemu pravu. Za pravilno razumevanje pojmov čezmejnega elementa in povsem notranjih položajev je nujno poznavanje obstoječe sodne prakse Sodišča EU. Za izpolnitev zahteve po čezmejnem elementu se je tradicionalno zahtevalo dejansko čezmejno gibanje oz. dejanski čezmejni element, vendar so se negativne posledice takšnega pristopa kazale kot lažni negativi in obratna diskriminacija, ki jih je Sodišče EU v svoji novejši sodni praksi poskušalo odpraviti oz. vsaj omiliti s tem, da je s široko razlago razširilo pojem gibanja in s tem obstoj čezmejnega elementa, s tem pa hkrati omejilo primere, ko govorimo o povsem notranjih položajih, pri čemer je navedeno še posebej očitno na področju prostega gibanja oseb, ki danes ne pomeni več samo ekonomske svoboščine, saj pravo EU omogoča prosto gibanje tudi ekonomsko neaktivnim osebam, ki so varovane z določbami PDEU o državljanstvu Unije. Poleg tega pa je Sodišče EU oblikovalo tudi določene izjeme od zahteve po čezmejnem elementu in povsem notranjega pravila na področju prostega pretoka blaga in državljanstva Unije, ki omogočajo, da se pravo EU lahko uporabi tudi, kadar v dejanskih okoliščinah konkretne zadeve ne obstaja čezmejni element. Posledično je postalo vprašanje, ali neka zadeva spada na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, zelo zapleteno vprašanje, na katerega ni mogoče odgovoriti brez poznavanja obstoječe sodne prakse Sodišča EU. Logična postopkovna posledica dejstva, da povsem notranji položaji ne spadajo na področje uporabe določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, je nepristojnost Sodišča EU na podlagi člena 267 PDEU in nedopustnost predlogov za sprejetje predhodne odločbe, ki izhajajo iz zadev, ki se nanašajo na povsem notranje položaje. Kljub temu pa je Sodišče EU večkrat odgovorilo tudi na predhodna vprašanja, ki so izhajala iz nacionalnega postopka, v katerem so bili vsi elementi omejeni na samo eno državo članico. Gre za tradicionalno zelo kaotično in nejasno področje sodne prakse Sodišča EU, pri čemer je korak v pravo smer pomenila novejša zadeva Ullens de Schooten, v kateri je Sodišče EU prvič sistematiziralo vse vrste zadev, v katerih lahko odstopi od splošnega pravila in tradicionalni trilogiji Dzodzi, Guimont, Oosthoek dodalo četrto – Libert. Zahteva po čezmejnem elementu je na prvi pogled jasen in neposreden koncept, ki logično sledi besedilu in ciljem določb PDEU o svoboščinah notranjega trga, vendar pa sodna praksa Sodišča EU kaže povsem drugačno sliko, zato so se pojavile ideje o spremembi in celo o odpravi zahteve po čezmejnem elementu.
Ključne besede: pravo EU, notranji trg, svoboščine notranjega trga, čezmejni element, povsem notranji položaji, sodna praksa Sodišča EU, povsem notranje pravilo, postopek predhodnega odločanja
Objavljeno v DKUM: 22.09.2022; Ogledov: 28; Prenosov: 11
.pdf Celotno besedilo (836,62 KB)

2.
Pravica otroka, da pozna svoj izvor
Maša Klajderič, 2022, magistrsko delo

Opis: Temeljna pravica, ključna za oblikovanje posameznikove identitete, je nedvomno pravica do poznavanja lastnega izvora. Ustavno sodišče Republike Slovenije ji je priznalo celo naravo temeljne človekove pravice. Kot pomembna pravica, pa je priznana tudi v sklopu številnih mednarodnih pravnih aktih. Življenjske situacije, ki vodijo do želje po poznavanju lastnega izvora ter razkritja identifikacijskih podatkov bioloških staršev, so spočetje otroka s postopkom oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovano spolno celico, posvojitve, ter razne druge situacije, v katerih otrok ne pozna svojih bioloških staršev. Da otrok lahko uveljavlja svojo pravico do poznavanja lastnega izvora, mora v prvi vrsti biti izpolnjen pogoj, da otrok ve za obstoj svojih bioloških staršev. Nadaljnji pogoj predstavlja obstoj dokumentacije, v sklopu katere se vodijo informacije o izvoru otroka. Zadnji pogoj pa predstavlja še upravičenje otroka, da dostopa do informacij, ki jih zajema sama dokumentacija. Našteti pogoji veljajo predvsem v postopkih spočetja otroka s postopkom oploditve z biomedicinsko pomočjo z darovano spolno celico ter pri posvojitvah. V ostalih življenjskih primerih, kjer podlaga za poznavanje lastnega izvora temeljni zgolj na otrokovi želji, je treba zagotoviti sodno varstvo.
Ključne besede: družinsko pravo, pravice otroka, mednarodno pravni akti, postopek oploditve z biomedicinsko pomočjo, posvojitev, ugotavljanje starševstva
Objavljeno v DKUM: 21.09.2022; Ogledov: 41; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (651,23 KB)

3.
Primerjalna analiza dveh angleških prevodov splošnega dela Kazenskega zakonika Republike Slovenije : magistrsko delo
Samer Hussein, 2022, magistrsko delo

Opis: Tema zaključnega dela magistrskega študija Prevajanja in tolmačenja je primerjalna analiza prevodne in jezikovne ustreznosti ter enakovrednosti prvega (2008) in drugega (2021) angleškega prevoda Kazenskega zakonika Republike Slovenije. Osredotočili smo na vsebinsko učinkovitost dosedanjih prevodov pravnih terminoloških izrazov s področja kazenskega prava v angleški jezik, njihovo jezikovno in pomensko ustreznost, enakovrednost (ekvivalentnost) ter prevajalske izzive, s katerimi se prevajalci srečujejo v praksi, kadar prevajajo strokovna besedila s področja zakonodaje, podzakonskih aktov, pravilnikov in podobnih pravnih besedil. Pri teoretični raziskavi smo se oprli na jezikoslovno teorijo ali teorijo ekvivalence ter znanstvene poglede in paradigme sledečih prevodoslovcev: Toury (1986), Chesterman (1997/2016) in Snell-Hornby (1988). Obenem smo uporabili znanstveno literaturo, namenjeno prevajanju pravnih besedil (Cao (2007), Kocbek (2011), Mattila (2006), Tiersma (1999)). Temeljne metode, uporabljene pri empiričnem raziskovalnem delu, so primerjalna, prevajalska in analitična metoda. Razen že omenjene prevodne ustreznosti smo se osredotočili tudi na jezikovne izboljšave in odstopanja med prevodoma. Prevajalske rešitve prevajalcev obeh besedil, ki sta bila predmet raziskovalnega dela, smo obrazložili in znanstveno utemeljili. Za potrebe prevodne in terminološke analize smo kot glavni angleški terminološki vir uporabili Oxfordov pravni slovar (Oxford Dictionary of Law – Oxford University Press, 2018). Gre za globalno uveljavljen terminološki slovar, ki ga uporabljajo prevajalci ter pravniki. Za analizo slovenske pravne terminologije smo uporabili Pravni terminološki slovar (ZRC SAZU, 2018).
Ključne besede: kazensko pravo, slovenska pravna terminologija, angleška pravna terminologija, pravni jezik, prevajanje, medkulturna komunikacija
Objavljeno v DKUM: 05.08.2022; Ogledov: 102; Prenosov: 6
.pdf Celotno besedilo (1,44 MB)

4.
Pravo in ekonomija : pravo, ekonomija in epidemija
2022, zbornik

Opis: Epidemija Covid-19 je pomembno posegla v vse segmente življenja: izobraževanje, delo, zdravje, poslovanje, delovanje pomembnih institucij ipd. Prispevki v zborniku izpostavljajo različne segmente in težave, ki so se zaradi epidemije in posledično zaprtja družbe pojavile. Obravnavajo vpliv epidemije na vzpostavitev povezave med strateško-razvojnim in proračunskim načrtovanjem, na pravice intelektualne lastnine v smislu učinkovitejšega zagotavljanja zdravil in cepiv, na študij v smislu zagotavljanja gradiv, ki so avtorskopravno varovana, in uvedbo pouka na daljavo. Posebej je izpostavljena vloga zaprtja družbe pri razvoju novih tehnologij trženja alkohola, analizirane so posledice derogacije pravic gospodarskih subjektov v času epidemije, gospodarska in poslovna negotovost v evrskem območju, ki je bila največja v začetku krize, in možnost meddržavnih tožb pred Sodiščem EU kot mehanizem varstva temeljnih človeških vrednost.
Ključne besede: pravo, ekonomija, epidemija, Covid-19, intelektualna lastnina, pouk na daljavo, gospodarstvo, nove tehnologije, javne storitve, državni proračun, meddržavne tožbe, alkohol
Objavljeno v DKUM: 29.07.2022; Ogledov: 152; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (6,37 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

5.
Specializirana kazenska sodišča in sodni oddelki v Republiki Italiji ter analiza specializiranih vojaških sodišč in sodnih oddelkov v izbranih državah : magistrsko delo
Primož Zupanič, 2022, magistrsko delo

Opis: Specializacija sodišč je hitro naraščajoč trend, ki se je močneje izrazil zlasti v državah v razvoju in nedavno razvitih državah. Sodišča imajo ozko usmerjeno jurisdikcijo, na katerih sodijo posebej usposobljeni sodniki za določeno materijo. Kljub temu se posamezne razvite države še zmeraj ne odločajo za ustanavljanje specializiranih sodišč, niti specializiranih oddelkov rednih splošnih sodišč. Razloge za to je mogoče iskati tudi v strahu posameznih držav, da bi takšna reorganizacija sodnega sistema utegnila povzročiti številne izzive, predvsem na področju financ in kadrovanja. V skladu z določili italijanske zakonodaje, ki jo podrobneje obravnavam v magistrskem delu, specializiranih sodišč ni mogoče ustanoviti, je pa mogoče v okviru rednih sodišč splošne pristojnosti ustanoviti posebne oddelke za posamezne zadeve. V okviru teh posebnih oddelkov so lahko v odločanje vključeni tudi kvalificirani posamezniki, ki niso člani sodstva. Težnja po ustanovitvi novih specializiranih oddelkov, namenjenih izboljšanju organizacije italijanskega sodstva in kvaliteti odločanja v posameznih postopkih, se je v Italiji pojavila v začetku 21. stoletja. Predvsem je temu botrovalo naraščajoče število sodnih primerov, zaradi česar se je za Italijo razširilo splošno mnenje kot državo z zelo počasnih in neučinkovitim sodnim sistemom. Drugače pa je bilo v ureditvi vojaškega pravosodja. V preteklosti se je sam izraz vojaško pravo izpostavljal kot način vojaškega uveljavljanja reda nad civilnim prebivalstvom, kasneje pa se je razširil na disciplinsko vojaško pravo, katerega cilj je zagotavljanje discipline znotraj oboroženih sil. Stuktura sodišč, pravna pravila, ki so praviloma strožja in postopki v vojaškem pravosodju se lahko bistveno razlikujejo od tistih v civilnih postopkih. V zadnjih dveh desetletjih so se v številnih nacionalnih sistemih vojaškega pravosodja zgodile spremembe. Zaradi razvoja pravosodnih sistemov, zagotavljanja spoštovanja temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter teženj po vzpostavitvi čim bolj pravičnega sodnega sistema, so številne države po svetu popolnoma opustile vojaška sodišča, vojaške kazenske zadeve pa so v celoti ali deloma prepustila splošnim sodiščem. V posameznih državah so se tako za obravnavanje zadev oblikovali posebni specializirani vojaški sodni oddelki, drugod pa so te zadeve v pristojnosti splošnih rednih sodišč. Kljub temu vojaška jurisdikcija kot poseben del sodnega sistema še zmeraj obstaja v številnih državah, tudi evropskih. Ponekod gre ureditev do te stopnje, da pristojnosti vojaških sodišč podredijo tudi policijo in ostale pripadnike nacionalnih varnostnih sil ter zaposlene, ki so neposredno ali posredno vključeni v opravljanje nalog v sestavi organov oboroženih sil. Argument za obstoj vojaških pravosodnih sistemov, vzporedno s civilnim sistemom, je večinoma ta, da splošnim sodnikom običajno primanjkuje strokovno znanje o vojaških zadevah. Glavni razlog za ločeni sodni sistem je edinstveni značaj vojaške branže, kjer imajo disciplina, organiziranost in hierarhija ključno vlogo ter so bistvene za ohranjanje učinkovitosti in bojne pripravljenosti oboroženih sil.
Ključne besede: Specializacija, sodišče, sodni oddelek, kazensko pravo, vojaški pravosodni sistem, vojaška zakonodaja, vojno pravo, ločeni sodni sistem.
Objavljeno v DKUM: 08.07.2022; Ogledov: 75; Prenosov: 16
.pdf Celotno besedilo (1,91 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Vpliv prava EU na substančno delovno pravo: izbrani vidiki : izbrani vidiki
Teja Peče, 2022, magistrsko delo

Opis: EU ima danes na podlagi 2. odstavka 4. člena PDEU na področju socialne politike z državami članicami deljene pristojnosti. Naravo in obseg pooblastil EU pa podrobneje opredeljuje zlasti 153. člen PDEU, ki kot krovna določba predstavlja tudi podlago za sprejem direktiv in priporočil. Neimplementacija ali nepopolna implementacija direktive, po poteku implementacijskega roka, je na področju delovnega prava izredno problematična, saj se skladno s sodno prakso Sodišča možnost sklicevanja na neposredni učinek direktiv priznava le zaposlenim v javnem sektorju in ne tudi zaposlenim v zasebnem sektorju. Z vidika varstva temeljnih (socialnih) pravic je navedeno razlikovanje arbitrarno, nevzdržno in nedopustno. Na podlagi podrobne vsebinske analize sodne prakse Sodišča in stališč priznanih akademikov je mogoče zaznati, da pravo EU izravnava odsotnost horizontalnega učinka direktiv s široko razlago pojma »država«, lojalno oz. konsistentno razlago in dopustnostjo sklicevanja na splošna načela prava EU. Navedeno od nacionalnih sodnikov zahteva dobro poznavanje prava EU in veliko mero kreativnosti. Prav tako pa de iure in de facto ustvarja »sivo polje« (učinkovite) zaščite, kadar dejansko stanje zadeve ne izpolnjuje (zahtevanih) kriterijev. Varstvo temeljnih (socialnih) pravic je dobilo nove razsežnosti s sprejemom Lizbonske pogodbe, ki je Listini EU podelila zavezujočo pravno naravo. Uporaba Listine EU je na področju nacionalnega (delovnega) prava zahtevna, kar nekaj nejasnosti pa povzroča tudi pravna narava njenih določb. Listina EU kljub temu predstavlja pomemben premik v smeri izboljšanja varstva zaposlenih v zasebnem sektorju, saj skladno s sodno prakso Sodišča temeljne pravice Listine EU (ob izpolnjevanju določenih pogojev) varujejo tudi zasebno-pravna razmerja. Sklepno je možna ugotovitev, da je sodna praksa Sodišča izjemno pomembna tudi z vidika razlage in razumevanja materialnega delovnega prava EU. Analiza sodne prakse Sodišča na izbranem vidiku delovnega časa potrjuje, da restriktivna razlaga pojma ni mogoča. Prav tako pa je tudi odličen primer neuspešnemu nasprotovanju, s strani držav članic in Komisije, po pridobivanju ter, kot se na prvi pogled zdi, širitvi pristojnosti prava EU.
Ključne besede: Temeljne pravice, človekove pravice, pravo EU, Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, pravica do poštenih in pravičnih delovnih pogojev, delovno pravo EU, Direktiva o delovnem času, pojem »delovni čas«.
Objavljeno v DKUM: 17.03.2022; Ogledov: 566; Prenosov: 273
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

7.
Študijsko gradivo pri predmetu Korporacijsko in koncernsko pravo : zbirka vaj
Jerneja Prostor, Daniel Zdolšek, 2022, delovni zvezek za višje in visoke šole

Opis: Študijsko gradivo v obliki zbirke vaj je pripravljeno za izvedbo vaj v pedagoškem procesu pri predmetu Korporacijsko in koncernsko pravo na drugi stopnji bolonjskega študija prava na Pravni fakulteti Univerze v Mariboru. Delo posega na področji pravnih in ekonosmko-poslovnih znanosti. Snov terja namreč dobro poznavanje zapletenih pravnih vprašanj, ki so neločljivo povezana z računovodskimi operacijami. Študijsko gradivo je nujen pripomoček tistim, ki želijo kariero graditi kot gospodarski pravniki, seveda pa bo koristilo prav vsem za pripravo na izpit pri predmetu Korporacijsko in koncernsko pravo.
Ključne besede: poslovne finance, spremljanje gospodarskih kategorij, računovodstvo, pravo družb, korporacijsko pravo
Objavljeno v DKUM: 15.02.2022; Ogledov: 369; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (12,27 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...

8.
Alternativni načini zaščite geografskega porekla vina v Sloveniji in Severni Makedoniji : diplomsko delo
Andrej Bitrakov, 2021, magistrsko delo

Opis: Magistrska naloga obravnava tematiko alternativnih načinov zaščite geografskega porekla vina v Republiki Sloveniji oziroma Evropski uniji (EU) in Republiki Severni Makedoniji. Geografsko poreklo proizvodov se v izbranih sistemih primarno in neposredno varuje prek t. i. sui generis sistema zaščite. Gre za sistem pravnih pravil in načel, s katerimi se ureja označba geografskega izvora (OGI) kot posebna pravica industrijske (intelektualne) lastnine, ki varuje geografski izvor različnih proizvodov, med njimi tudi vin. Kljub dolgoletni tradiciji tega sistema se pri pridelovalcih vin v modernem času zaradi vsebinske zahtevnosti pogojev za registracijo OGI za vina, kompleksnosti in zapletenosti postopka registracije ter izključujoče narave sistema zaščite na ravni EU vse pogosteje pojavljajo zamisli o uporabi nadomestnih orodij za zaščito geografskega porekla svojih proizvodov. Na podlagi podrobnejše vsebinske analize določb veljavnih slovenskih in makedonskih predpisov ter predpisov EU, stališč vodilne teorije prava OGI, prava znamk in konkurenčnega prava ter sodne prakse Sodišča EU avtor ugotavlja, da obstajajo številni drugi, alternativni načini varstva OGI za vina, ki niso zaščitene v okviru t. i. neposrednega sistema varstva. Kot alternativne možnosti varstva se tako kažejo predvsem kolektivna in certifikacijska znamka, varstvo pred nelojalno konkurenco, pravo označevanja proizvodov, pravo oglaševanja in pravo varstva potrošnikov. Posebna pozornost je pri tem v magistrskem delu namenjena ne samo osnovni analizi različnih institutov, ki lahko vsaj na teoretični ravni služijo kot alternativno sredstvo za varstvo geografskega imena vin, ampak tudi primerjavi ureditve teh institutov v Sloveniji (ter s tem EU) in Severni Makedoniji. Ugotovitve zaključnega dela so relevantne tudi z vidika večletnega spora med EU in Združenimi državami Amerike (ZDA) o (ne)ustreznosti sui generis sistema zaščite geografskega porekla vina. Izhajajoč iz raziskave alternativnih načinov varstva in zlasti s pomočjo primerjave zaščite geografskega porekla vina z OGI in znamkami avtor ocenjuje, da imajo OGI kot posebna vrsta pravice industrijske lastnine številne jasne in očitne prednosti, ki jih pomembno ločijo od preostalih proučevanih instrumentov. Dodana vrednost OGI je tako v izjemno širokem obsegu varstva, ki ga ti zagotavljajo svojim imetnikom, neomejenem času trajanja, neplačilu pristojbin ter odpornosti pred spremembo v generično ime in posledično izgubo zaščite.
Ključne besede: OGI, posredni sistem varstva, kolektivna znamka, certifikacijska znamka, nelojalna konkurenca, pravo označevanja proizvodov, pravo oglaševanja, pravo varstva potrošnikov, carinsko pravo.
Objavljeno v DKUM: 10.01.2022; Ogledov: 468; Prenosov: 163
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

9.
Mednarodni leasing : magistrsko delo
Filip Breznik, 2021, magistrsko delo

Opis: Pogodba o leasingu je inominatna pogodba, ki v slovenskem pravnem redu ni zakonsko normirana oziroma urejena kot posebni pogodbeni tip, enako kot v večini pravnih redov. Obstajajo različna stališča o tem, ali bi bilo možno pogodbo o leasingu podrediti pod katero od zakonsko urejenih pogodb. Eden izmed prevladujočih razlogov, ki govori proti možnosti podrejanja pogodbe o leasingu pod zakonsko urejene nominatne pogodbene tipe je ta, da se, kot že rečeno, pogodba o leasingu pojavlja v raznovrstnih različicah (modalitetah), ki jo oblikujejo zahteve poslovne prakse. Te različice (modalitete) pogodbe o leasingu pa se ne razlikujejo le v podrobnostih, temveč gre tudi za pogodbe z različno pravno naravo. Za pravilno opredelitev pravne narave leasinga je treba ločiti pravne in ekonomske elemente posla. Ekonomske značilnosti pogodbe, posebej način financiranja, govore le o kavzi pogodbe, ne pa o njeni pravni naravi. Pravno gledano gre za inominatno pogodbo civilnega prava, za katero uporabljamo pravila, ki veljajo za klasične nominatne pogodbe civilnega in gospodarskega pogodbenega prava. V pogodbah o finančnem leasingu, ki se pojavljajo v vrstah različic, se prepletajo elementi najemne in prodajne pogodbe. Pri presoji pravne narave konkretne pogodbe je zato ob upoštevanju tipološke pogodbene svobode treba izhajati iz dogovora strank v konkretnem pogodbenem razmerju. Mednarodni leasing se je skozi leta v praksi dodobra uveljavil kot pomembna oblika mednarodnega financiranja storitev in dobrin. Kljub temu pa je mogoče zaznati vsesplošno pomanjkanje informacij, literature, strokovnih monografij in ostalih relevantnih podatkov na temo mednarodnega leasinga, kar lahko zavira še uspešnejšo uveljavljanje navedene oblike financiranja v praksi, oziroma usmerja gospodarske subjekte proti ostalim oblikam financiranja. Pri mednarodnem leasingu gre za postopek mednarodne transakcije, kjer se pravica do uporabe predmeta leasinga prenese neposredno ali posredno od lastnika/leasingodajalca (neposredni ali posredni leasing) iz enega pravnega reda, do uporabnika/leasingojemalca iz drugega pravnega reda, brez spremembe lastninske pravice na predmetu pogodbe, za pogodbeno določeno časovno obdobje, v katerem pride do polne amortizacije opreme, dane v leasing. Temeljna obveznost leasingojemalca v tem obdobju je plačevanje leasinških obrokov napram lastniku/leasingodajalcu. Magistrsko delo sistematično obravnava in primerja instituta domačega in mednarodnega leasinga. Zaradi boljšega razumevanja slednjega, je bralcu podrobno predstavljena temeljna zasnova in razvoj instituta leasinga, prikaz njegovih pojavnih oblik in razvrstitev le teh. Osrednji del magistrskega dela predstavlja analiza instituta mednarodnega leasinga, ki je v teoriji in praksi zelo skromno raziskan. Bralcu skuša na zgoščen način predstaviti ključne teoretične koncepte samega instituta, njegovo zgodovino uporabe, in tudi različne pojavne oblike, ki so se razvile v mednarodni poslovni praksi.
Ključne besede: mednarodni leasing, leasing, pogodba o leasingu, mednarodno finančno pravo.
Objavljeno v DKUM: 25.11.2021; Ogledov: 456; Prenosov: 95
.pdf Celotno besedilo (676,59 KB)

10.
Ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe po ZPP in analiza pritožbenih razlogov po 14. in 15. točki 339. člena ZPP v sodni praksi
Monika Pušaver, 2021, magistrsko delo

Opis: V Republiki Sloveniji so enake človekove pravice in temeljne svoboščine posameznikom – ne glede na narodnost, raso, spol, jezik, vero, politično ali drugo prepričanje, gmotno stanje, rojstvo, izobrazbo, družbeni položaj, invalidnost ali katerokoli drugo osebno okoliščino – zagotovljene z Ustavo Republike Slovenije. V Ustavi Republike Slovenije kot hierarhično najvišjem pravnem aktu so te pravice taksativno naštete in zelo na kratko definirane – Ustava Republike Slovenije namreč nadaljnje oziroma podrobnejše urejanje teh pravic prenaša na hierarhično nižje ustavnoskladne pravne akte – zakone in podzakonske akte. V 22. členu Ustave Republike Slovenije je posameznikom zagotovljeno enako varstvo pravic, iz katerega izhaja več pravic – pravica do izjavljanja, pravica do enakopravnosti strank, prepoved sodniške samovolje in prepoved samovoljnega odstopa od ustaljene sodne prakse. Pravici stranke do izjavljanja kot najpomembnejšemu izrazu pravice do enakega varstva pravic na drugi strani ustreza obveznost sodišča, da vse navedbe strank v postopku vzame na znanje, pretehta njihovo pomembnost in da se do navedb, ki so za odločitev bistvenega pomena, v obrazložitvi sodbe opredeli. Za zagotovitev ustavne pravice do poštenega sojenja in zaupanja v sodstvo je namreč pomembno, da stranka lahko ne glede na to, ali je njenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodeno ali ne, iz obrazložitve sodbe razvidi, ali se je sodišče seznanilo z njenimi argumenti, ali jih je obravnavalo in na katere materialnopravne predpise je oprlo svojo odločitev. V civilnih postopkih potek pravdnega postopka ter postopek izdaje, vsebino in obliko sodbe določa ZPP – le-ta mora kot hierarhično nižji akt v pravdnem postopku zagotoviti izdajo takšne sodbe, iz katere bo stranka razvidela, ali je sodišče njenemu tožbenemu zahtevku ali pravnemu sredstvu ugodilo ali ga je zavrnilo in na podlagi katerih argumentov ter veljavnih pravnih predpisov je sprejelo svojo odločitev. V predmetnem magistrskem delu je podrobneje obravnavano, na kakšen način je z ZPP v civilnem pravdnem postopku posameznikom zagotovljena ustavna pravica do obrazložene sodne odločbe, katera ravnanja sodišč pomenijo kršitev te pravice in na kakšen način lahko stranke dosežejo odpravo teh kršitev.
Ključne besede: civilno pravo, sodba, obrazložitev, pravica, dejstva, kršitev, pritožba, pomanjkanje, utemeljitev, izrek
Objavljeno v DKUM: 11.10.2021; Ogledov: 301; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (1,45 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici