| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
KRIVDA V KAZENSKEM PRAVU IN RAZLOGI ZA NJENO IZKLJUČITEV
Alja Babič, 2011, diplomsko delo

Opis: Kazniva dejanja, so tista človekova ravnanja, ki posegajo v temeljne družbene odnose in napadajo temeljne človekove in družbene vrednote. Zaradi varstva družbenih interesov, je zakonodaja vzpostavila sistem zakonskih norm, s katerimi varuje in ohranja skupne družbene interese, storilce takih dejanj pa preganja in na podlagi dokazane krivde tudi kaznuje. Ob predpostavki svobodnega odločanja storilca za dobro in zlo, je lahko storilec spoznan za krivega le, če so izpolnjeni vsi pogoji za kaznivo dejanje in njegovo krivdo. Pri vsakem kaznivem dejanju se presoja ali gre za storilčevo voljno ravnanje, ki je skladno z bitjo kakšne inkriminacije, ali je dejanje protipravno in kot zadnje, ali je podana storilčeva krivda. Kriv je storilec, ki je storil kaznivo dejanje z naklepom ali iz malomarnosti, pri tem pa se je zavedal ali se bi moral in mogel zavedati, da ravna v nasprotju s pravom, ter je bil ob storitvi kaznivega dejanja prišteven. Šele, ko so izpolnjeni vsi pogoji za krivdo storilca se presoja, ali so bili morebiti podani razlogi, ki njegovo krivdo izključujejo. Zakonsko določeni razlogi, zaradi katerih se storilec lahko ekskulpira krivde so neprištevnost, kjer morata biti v razmerju vzroka in posledice podana tako biološki pogoj, to je, da storilec ni mogel razumeti pomena svojega dejanja ali ni mogel imeti v oblasti svojega ravnanja zaradi duševne motnje ali duševne manjrazvitosti, kot tudi psihološki pogoj neprištevnosti, kjer morata biti izpolnjena tako zavestna kot voljna sestavina. Izključitvena razloga krivde storilca sta tudi neizogibna dejanska ali neizogibna pravna zmota. Storilec je v dejanski zmoti takrat, kadar ne ve kaj dela, ker ima napačne predstave o dejanskih okoliščinah, ki so znak kaznivega dejanja oziroma okoliščinah, ki bi izključevale protipravnost njegovega dejanja, če bi bile res podane, v pravni zmoti pa je storilec takrat, kadar ima storilec pravilno predstavo o dejanskih okoliščinah, vendar je zmotno prepričan, da je njegovo dejanje dovoljeno. Storilec se prav tako lahko ekskulpira krivde ob pogoju, da je ravnal v opravičljivi skrajni sili. Kadar storilec stori kaznivo dejanje ob prepričanju, da odvrača od sebe ali koga drugega istočasno nezakrivljeno nevarnost in če je ni bilo mogoče odvrniti drugače, mu namreč ni mogoče očitati, da pri varovanju svoje eksistence ni ravnal prav in zato je njegova krivda izključena.
Ključne besede: kaznivo dejanje, krivda, neprištevnost, dejanska zmota, pravna zmota, skrajna sila
Objavljeno: 27.10.2011; Ogledov: 4360; Prenosov: 796
.pdf Celotno besedilo (352,38 KB)

2.
3.
PRAVNA ZMOTA
Jure Jakšić, 2016, magistrsko delo

Opis: Avtor v magistrskem delu celovito predstavi institut pravne zmote v kazenskem pravu. Pravna zmota je razlog za izključitev krivde storilca v kazenskem postopku. Storilec ravna v pravni zmoti, kadar se ne zaveda prepovedanosti svojega ravnanja. Vsaka pravna zmota ni razlog za izključitev krivde. Slednjo izključuje samo neizogibna pravna zmota, medtem, ko je izogibna pravna zmota lahko razlog za omilitev kazni. Upoštevanje storilčevega nezavedanja o prepovedanosti svojega ravnanja kot razloga za izključitev krivde predstavlja odstopanje od enega izmed temeljnih pravnih načel, od načela ignorania iuris nocet (nepoznavanje prava škoduje). Pri predstavitvi instituta se avtor ne omeji le na slovensko pravo, ampak predstavi tudi primerjalnopravno ureditev. V drugem poglavju je predstavljena ureditev pravne zmote v ameriškem, angleškem in nemškem pravu. Slednje je imelo veliki vpliv na slovensko ureditev pravne zmote in kazensko pravo nasploh. Ameriška in angleška ureditev se od nemške v veliki meri razlikuje, saj pravne zmote v takšni obliki ne pozna ali ne priznava, to pa je odraz pravnega izročila common law sistema. Zaradi lažjega razumevanja umestitve pravne zmote v sistem kazenskega prava so v tretjem poglavju magistrskega dela predstavljene osnovne značilnosti splošnega pojma kaznivega dejanja in posameznih elementov kaznivega dejanja. Poudarek je na krivdi in zavesti o protipravnosti. Zavest o protipravnosti v bistvu predstavlja zrcalno sliko pravni zmoti. Gre za zavedanje o pravni prepovedanosti določenega ravnanja. Da bi storilec kaznivega dejanja bil spoznan za krivega ne zadošča le, da je sposoben biti kriv, oziroma da je prišteven ter da ravna naklepno ali malomarno, temveč tudi, da, se je zavedal ali bi se moral zavedati, da ravna v nasprotju s pravom (drugi odstavek odstavek 24. člena KZ-1). Temeljito je predstavljena vsebina zavesti o protipravnosti. Gre za vprašanje, česa natanko se mora storilec zavedati, da bi ravnal z zavestjo o protipravnosti. Ali zadošča, da se storilec zaveda le formalne protipravnosti svojega ravnanja, t.j. dejstva, da je določeno ravnanje sankcionirano s pravnim predpisom, ali pa se hkrati mora zavedati tudi materialne protipravnosti oziroma socialnega pomena svojega ravnanja in njegove družbene škodljivosti? Teoretiki se povečini zavzemajo za kombinacijo obeh teorij, kar pomeni, da se storilec mora zavedati tako materialne, kot formalne protipravnosti svojega ravnanja. V četrtem poglavju je obravnavana pravna zmota v slovenskem pravu. Na začetku je predstavljen zgodovinski razvoj instituta od jugoslovanske do trenutne ureditve. Skozi zgodovinski razvoj kazenskopravne zakonodaje je pravna zmota imela različno vlogo. Vse do začetka veljavnosti slovenskega kazenskega zakonika leta 1994 je bila zgolj razlog za fakultativno omilitev ali odpustitev kazni, šlo je za odločitev, ki je bila v diskreciji sodnika. Od uveljavitve slovenskega kazenskega zakonika (neizogibna) pravna zmota postane razlog za izključitev krivde. Obravnavana je pravna zmota v aktualni zakonodaji z analizo veljavnega zakonskega besedila. Predstavljene so različne modalitete pravne zmote (neizogibna, izogibna, direktna, indirektna, subsumcijska). Veliki poudarek je na obravnavi izogibnosti pravne zmote. Avtor se nadalje ukvarja s povezavo instituta pravne zmote z določenimi drugimi elementi splošnega dela kaznivega dejanja (z neprištevnostjo in nezavestno malomarnostjo). Avtor med drugim ugotavlja, da je verjetnost za nastanek pravne zmote pri prekrških (predvsem tistih, ki vsebujejo nedoločne pravne pojme) in pri kaznivih dejanjih, ki vsebujejo blanketne dispozicije pogostejša. Na koncu sta predstavljena najodmevnejša primera obravnave pravne zmote v slovenski sodni praksi.
Ključne besede: pravna zmota, dejanska zmota, zavest o protipravnosti, naklep, krivda, splošni pojem kaznivega dejanja.
Objavljeno: 19.09.2016; Ogledov: 2949; Prenosov: 368
.pdf Celotno besedilo (656,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.09 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici