| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 10
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Ustavno-pravna ureditev na slovenskem med letoma 1919 in 1941 : diplomsko delo
Gordan Potočnik, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: pravna zgodovina, monarhije, banovine, Slovenija, diplomske naloge
Objavljeno: 24.07.2009; Ogledov: 2180; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (455,23 KB)

3.
PRI TEBI NE BO SMELO BITI REVEŽA (5 MZ 15,4); PRIMERJALNA ŠTUDIJA MED SVETIM PISMOM IN NEKATERIMI MEZOPOTAMSKIMI ZAKONIKI
Samo Skralovnik, 2009, diplomsko delo

Opis: V obravnavanih mezopotamskih zakonikih, to so Ur-Nammujev, Lipit-Ištarjev, zakonik mesta Ešnunn in Hammurabijev, nobeden od omenjenih zakonodajalcev v pravnem besedilu ne omeni reveža. Zapišejo sicer nekaj besednih zvez, ki se temu približajo, kakor npr. človek v denarni stiski, vendar sama beseda revež ostaja neizrečena. Ob tem se moramo zavedati, da to dejstvo ni posledica šibkega besednega zaklada sumerščine oz. akadščine. Še več, opazimo lahko, da epilog Ur-Nammujevega ter prolog Hammurabijevega zakonika reveža omenjata. Tam je omenjen v kontekstu opisovanja stereotipne vloge in lastnosti vladarja, ki ga želi prikazati kot zaščitnika in varuha šibkih členov družbe, tj. vdov, sirot in revežev. Ti nazivi so bili, bolj kakor kazalci praktične vrednosti, v funkciji vladarjeve propagande in legitimizacije osebne oblasti — v skladu s takrat veljavnimi standardi. Ob tem spoznanju nas ne preseneti, da pravni teksti rišejo od prologa in epiloga popolnoma drugačno zgodbo. Tako v epilogu omenjeni mož enega sekla v določbah samih sploh ni omenjen. Če bi zakoniku odvzeli zgodovinsko-religiozno prepletena prolog in epilog ter se osredotočili na člene same, o revežu ne bi izvedeli ničesar. Nekateri členi, ki npr. uporabijo zgoraj omenjeno besedno kombinacijo, se tematiki približajo toliko, da se ukvarjajo z ljudmi, ki so »zgolj« v šibkem finančnem stanju, in ne z reveži. Iz same rekonstrukcije družbe na podlagi določb o revežih ni mogoče govoriti. Ne na dobesedni ravni, tj. na ravni pravnega besedila, ki bi reveže v skladu s prologom ščitila (ali vsaj omenjala), kakor tudi ne na »preneseni«, kjer bi lahko v epilogu omenjeno skrb tudi teološko poglobili in razložili. Povsem drugo zgodbo lahko izluščimo iz Peteroknjižja. Iz branja Postave lahko rekonstruiramo slojevito družbo, katere legitimni del so bili tudi reveži. O njih zakonodajalec ne molči. Različni avtorji Hebrejske Biblije za opis tega stanja uporabljajo celo vrsto različnih terminov, ki najdejo svoje mesto v določbah, ki reveža poizkušajo na različne načine zaščititi (prim. prepovedi jemanja obresti, nižja cena daritev). Vendar če velja, da mezopotamski zakoniki uzakonjajo družbo, kjer so varovane pravice bogatih, Peteroknjižje — vsaj teoretično in kar zadeva reveže — to ureditev postavlja na glavo. V tem primeru prvenstvena vloga zaščitnika ubogih ne izhaja iz vladarja (čeprav jo tudi ta izvaja), temveč od Boga samega. Postava tako ne ščiti interesov bogatih, temveč se zavzema za zatirane. Bogati so namreč tisti, ki trpijo izgubo, ko gre za vprašanje reveža (prim. brezobrestna posojila, prepoved zakupa plašča in mlinskega kamna). V tem primeru torej ključne vloge ne igra človeški faktor, temveč Božji. Gre za idejo, da se predstave o tem, kakšen je Bog, konkretno utelesijo v (pravnih) besedilih. Ob tem pa v petih Mojzesovih knjigah problematika revščine ni skrčena le na reševanje posledic neenakih družbenih odnosov, tj. na reševanje pravnih deliktov (dolgovi, terjatve ipd.), temveč z Božjim prstom poskuša takšno stanje, ob upoštevanju dejstva, da ne bo zmanjkalo revežev (5 Mz 15,11), ublažiti do takšne mere, da pred Bogom bogatin s svojim bogastvom ne more storiti ničesar več in revež v svoji bedi ničesar manj (prim. 3 Mz 5,7—13).
Ključne besede: revež, revščina, ubožec, siromak, Ur-Nammujev zakonik, Lipit-Ištarjev zakonik, zakonik mesta Ešnunn, Hammurabijev zakonik, Mezopotamija, pravna zgodovina, Pentatevh, Peteroknjižje, biblična zgodovina, primerjalna študija
Objavljeno: 17.11.2009; Ogledov: 2427; Prenosov: 250
.pdf Celotno besedilo (2,43 MB)

4.
UMETNA PREKINITEV NOSEČNOSTI
Mojca Horvat, 2009, diplomsko delo

Opis: Umetna prekinitev nosečnosti je ena izmed delikatnih tem, ki buri duhove po vsem svetu. Zgodovinsko ni povsem jasno, kako pogosto se je razpravljalo o etiki umetne prekinitve nosečnosti, vendar se je splošno pravno urejanje začelo šele v 18. stoletju. Danes je umetna prekinitev nosečnosti povsod po svetu zdravstveno in socialno neželen ukrep za uravnavanje rojstev in predstavlja le izhod v sili. Kljub vsem modernim metodam kontracepcije in njihovi široki dostopnosti, ter večji informiranosti, še vedno ostajajo številna dekleta in ženske, ki zaradi najrazličnejših razlogov svojo nosečnost zaznavajo kot neželeno. Umetna prekinitev nosečnosti ostaja edino sredstvo za preprečitev rojstva po spočetju. Za oblikovanje stališča in podajanje vrednostnih sodb je pomembno, da smo dobro informirani, saj nam le to omogoča objektivnejšo in bolj kritično presojo o umetni prekinitvi nosečnosti, vpogled v nasprotujoče stališče pa nam pripomore k večji tolerantnosti do slednjega. Stališča do umetne prekinitve nosečnosti temeljijo na tehtanju različnih vrednot, te pa so največkrat povezane tudi z moralno obsodbo žensk, ki so pripravljene te vrednote kršiti iz lastnih bolj ali manj sebičnih razlogov.
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, abortus, splav, zgodovina umetne prekinitve nosečnosti, pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti, pravni status zarodka
Objavljeno: 14.12.2009; Ogledov: 5125; Prenosov: 1598
.pdf Celotno besedilo (5,48 MB)

5.
PRAVNA UREDITEV UMETNE PREKINITVE NOSEČNOSTI V REPUBLIKI SLOVENIJI
Suzana Pisnik, 2012, magistrsko delo

Opis: Umetna prekinitev nosečnosti spada med občutljivejše teme po vsem svetu. Zgodovinsko ni jasno, kdaj se je začelo razpravljati o sami etiki umetne prekinitve nosečnosti, lahko pa povem, da se je njeno pravno urejanje začelo v 18. st. Tako med prvo državo, ki je uzakonila umetno prekinitev nosečnosti spada Sovjetska zveza. Njena uzakonitev pa je pozneje vplivala na večino drugih vzhodno evropskih držav. Vsaka odprava plodu in vsako dejanje proti človeškemu življenju, ki je spočeto v materinem telesu in ki se še ni rodilo ter vsaka ločitev plodu od materinega telesa, ki povzroči njegovo smrt, imenujemo umetna prekinitev nosečnosti. Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok opredeljuje umetno prekinitev nosečnosti kot medicinski poseg, ki se opravi na zahtevo nosečnice, če nosečnost ne traja več kot deset tednov. S tem medicinskim posegom se tako povzroči zaključek nosečnosti, še preden se otrok rodi. Umetna prekinitev nosečnosti je zelo delikatna tema in jo dandanes označujejo kot socialno nezaželeni ukrep za uravnavanje rojstev oziroma prekinjanje nezaželenih nosečnosti. Kljub današnjim številnim metodam kontracepcije, obstaja v svetu veliko žena in deklet, ki se odločajo za umetno prekinitev nosečnosti. Zakaj? Iz preprostega razloga in sicer zato, ker je to edino sredstvo za preprečevanje rojstev po spočetju. Med najpomembnejše zakone v Sloveniji, ki urejajo področje umetne prekinitve nosečnosti tako spada Zakon o zdravstvenih ukrepih pri uresničevanju pravic do svobodnega odločanja o rojstvu otrok, Zakon o zdravstveni dejavnosti (ZZDej), Zakon o zdravniški službi (ZZdrS) in ne nazadnje tudi Ustava Republike Slovenije ter ostali drugi pomembni predpisi.Umetna prekinitev nosečnosti je v Sloveniji legalna od leta 1977 in dovoljena pod pogojem, da nosečnost ne traja več kot deset tednov. Tako je z liberalizacijo zakonodaje postala umetna prekinitev nosečnosti varna in dostopna vsem ženskam v Sloveniji. Da bi si lahko sami oblikovali neko lastno mnenje in stališče pa je pomembno, da se podučimo o umetni prekinitvi nosečnosti, saj nam to daje nek vpogled v njo in tako lahko na podlagi dobrega poznavanja tega področja, podamo neko objektivnejšo in kritično presojo.
Ključne besede: umetna prekinitev nosečnosti, abortus, splav, zarodek, embrio, pravna ureditev umetne prekinitve nosečnosti, zgodovina umetne prekinitve nosečnosti, ugovor vesti, odgovornost za neuspešno opravljeno umetno prekinitev nosečnosti, pravica partnerja pri umetni prekinitvi nosečnosti.
Objavljeno: 16.03.2012; Ogledov: 4314; Prenosov: 1246
.pdf Celotno besedilo (773,54 KB)

6.
NEMŠKA PRAVNA TERMINOLOGIJA
Rebeka Razboršek, 2012, diplomsko delo

Opis: V prvi vrsti je treba razumeti sam pojem prava, da lahko govorimo o določenem pravnem sistemu. Vsak pravni sistem ima izoblikovano svojo pravno terminologijo. Na področju nemške pravne terminologije obstajajo številne raziskave in literatura. Nemško govoreči pravni sistemi so svojo pravno terminologijo začeli razvijati dokaj zgodaj in se s tem začeli oddaljevati od rimskega in kanonskega prava, ki je takrat prevladovalo. Jezik in pravo sta neločljivo povezana. Vsekakor pa ne gre le za navaden jezik, gre za posebno kvaliteto izražanja. Tako kot druga področja ima tudi pravo svoj jezik, svojo terminologijo. Posebnost izražanja, torej lastna terminologija je značilna za vse veje določenega pravnega sistema. Za poklicno kvalifikacijo mora vsak pravnik obvladati terminologijo prava. Tako kot pravno terminologijo ima nemški pravni sistem oblikovano svojo pravno teorijo, gre za poizkus na enem mestu urediti in prikazati kar se da jasno sliko tega pravnega sistema. V nemškem pravnem sistemu gre za poizkus na enem mestu razložiti celotno razumevanje in vrednotenje prava kot znanosti, njegovo funkcijo v družbi. Za razumevanje celotnega pravnega sistema je pomembno tudi poznavanje njegovih virov, primarnih in sekundarnih. Med sekundarnimi viri je pomembna pravna ikonografija kot pokazatelj razvoja prava skozi različna zgodovinska obdobja. Pri vsem ne smemo pozabiti, da smo nosilci pravnih pravic in obveznosti mi sami, torej ljudje, ki vsakodnevno vstopamo v pravna razmerja. Razumevanje civilnopravnih razmerji je nepogrešljiv del vsakdanjika tako pravnikov kot ljudi nasploh.
Ključne besede: Pravo, nemška pravna teorija, nemška pravna terminologija, pravna ikonografija, subjekti prava, zgodovina nemške pravne terminologije.
Objavljeno: 12.07.2012; Ogledov: 2565; Prenosov: 300
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

7.
OKROŽNO SODIŠČE CELJE MED 1924 IN 1929
Karmen Turnšek, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga »Okrožno sodišče Celje med 1924 in 1929« prikazuje delovanje kazenskopravnega sistema v Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev do uveljavitve nove kazenske zakonodaje leta 1930. V državi, ki je nastala v letu 1918, je na slovenskih tleh še vedno deloval pravni sistem Avstro-Ogrske. Drugod po državi pa so izvajali drugačno sodno prakso, kajti razlike med raznimi jugoslovanskimi pokrajinami so bile prevelike, da bi jih bilo moč rešiti z razširitvijo enega izmed obstoječih pravnih redov na vso državo. Po nastanku kraljevine je oblast poskušala kazensko pravo poenotiti. Začelo se je z uvajanjem IX. in X. poglavja srbskega kazenskega zakonika na ozemlju celotne države. Celih dvanajst let so potrebovali, da so sestavili kazenski zakonik, ki se je uveljavil po vsej državi. V vmesnem času, ko sta bila v veljavi oba zakonika, so vedno kaznovali z milejšo kaznijo, kajti kaznovalna politika iz srede 19. stoletja je bila mnogokrat strožja v primerjavi z novejšo zakonodajo in ni več odražala dejanskih razmer v družbi. Naloga prikazuje, kako so se spremembe na pravnem področju odražale v praksi skozi delovanje Okrožnega sodišča Celje. Pri prebiranju sodnih spisov ne moremo spregledati človeških stisk, ki so mnogokrat pripeljale do kriminala. Slabe socialne razmere, zanemarjena vzgoja, posledice vojne, duševne stiske in še mnogo drugih vzrokov je vplivalo na sojenje in mnogokrat je sodni dvor podelil manjšo kazen, kot je bila zakonsko določena.
Ključne besede: Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev; zgodovina Celja; pravna zgodovina; Okrožno sodišče Celje; avstrijski kazenski zakonik; kazenskosodni proces.
Objavljeno: 07.10.2013; Ogledov: 1220; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (1,87 MB)

8.
PREKINITEV NOSEČNOSTI
Ana Marija Fartek, 2013, diplomsko delo

Opis: Abortus je tisto področje, kjer skoraj ni posameznika, ki o njem ne bi imel izoblikovanega mnenja, bodisi, da je odklonilno bodisi, da ni. Če že ne zavzameš nobene strani, si najbolj pridobiš naklonjenost obeh, če zavzameš vmesni položaj. Tak položaj so zavzele marsikatere ureditve, ki splav na načelni ravni prepovedujejo, a ga ob zakonsko določenih pogojih vseeno dopuščajo. Prepričanost mnogih, da bi uzakonitev splava vodila v degradacijo vrednot družbe, načeloma ni utemeljena. S pojavom splava se srečamo že v najzgodnejših zgodovinskih obdobjih, moralno – etični pogled in pravna ureditev se tekom zgodovine spreminjata, vendar niti moralne dileme, niti stroga pravna ureditev nista odvrnile žensk od splava. Prav tako, kot tudi danes, ureditve, ki so inkriminirale splav, vseeno niso splavu fetusa pripisovala enake teže, kot umoru rojenega človeka, kar se odraža v sankcijah za storjeno dejanje. V Sloveniji na zakonski ravni še vedno velja zakon iz leta 1977, ki ima podlago v 55. členu Ustave Republike Slovenije. Predvsem ob osamosvojitvi so ponovno načeli temo pravne regulacije prekinitve nosečnosti, kjer se je skušalo vpeljati bolj restriktivno zakonodajo. Obveljala je dotedanja in kljub liberalni pravni ureditvi abortusa v Sloveniji število opravljenih splavov upada. Medtem ko se v državah z restriktivno zakonodajo sicer srečamo z nizko statistiko legalno opravljanih splavov, se v ozadju pojavlja problem ilegalnih splavov in maternalna umrljivost, zaradi nestrokovno opravljenih splavov. Razprava o tem, ali je zarodek že človek, v kateri fazi razvoja začne živeti ali mu priznati pravice in katere, je prisotna že toliko časa, kolikor je prisoten sam pojav. Naše pravo je zavzelo stališče, da zarodek ne moremo šteti za enakovrednega rojenemu človeku, vendar pa mu določene pravice vseeno pripadajo tudi že pred rojstvom, v kolikor se rodi živ. Na drugi strani pa je predvsem v podzakonski ureditvi nakazano do katerega tedna nosečnosti se prekinitev nosečnosti imenuje splav in od katerega tedna naprej prekinitev nosečnosti lahko enačimo z rojstvom mrtvorojenega otroka. Pravni status zarodka je določen, vendar pa na dejanski ravni dvoumnost ostaja. Znanstveni dokazi so le podlaga za izoblikovanje lastnega mnenja, ne dajejo pa točnega in zanesljivega odgovora. Dokler bo status zarodka predmet religioznih, moralnih, etičnih, skratka osebnih prepričanj, menim, da je potrebno ščititi predvsem tisto življenje, telesno in duševno integriteto, za katero smo prepričana, da obstaja, namreč žensko. Varovati njeno zasebnost, dostojanstvo in svobodo izbire in na drugi strani, ne preveč liberalno ravnati s potencialnim življenjem, vsaj ne po tisti točki razvoja, ko je sposoben samostojnega življenja izven materinega telesa.
Ključne besede: prekinitev nosečnosti, zgodovina prekinitve nosečnosti, pravna ureditev prekinitve nosečnosti v Sloveniji, pravna ureditev abortusa na Poljskem in Irskem, reproduktivne pravice žensk
Objavljeno: 10.01.2014; Ogledov: 1578; Prenosov: 439
.pdf Celotno besedilo (472,59 KB)

9.
SPORAZUM O PRIZNANJU KRIVDE
Sara Vanovšek, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga predstavlja institut - sporazum o priznanju krivde, ki je bil v slovenski pravni red uveden v okviru novele K, Zakona o kazenskem postopku - ZKP-K, ki se je začela uporabljati 15. maja 2012. Na začetku nas v nalogo vpelje zgodovinski pregled tega instituta, kjer je predstavljeno kako in kdaj se je ta institut pojavil v zgodovini. V nadaljevanju pa naloga predstavi sodobno ureditev sporazuma o priznanju krivde, najprej v tujini – v Združenih državah Amerike, Nemčiji, Bosni in Hercegovini, v nadaljevanju pa se z analizo literature in mnogimi članki iz revije Pravna praksa in Zbornikoma iz 3. in 4. Konference kazenskega prava in kriminologije, osredotoči na predstavitev instituta v slovenskem pravu. Diplomska naloga pa se dotakne tudi slovenske pravne prakse s tega področja in za konec predstavi primer, v katerem je bil uporabljen institut sporazuma o priznanju krivde.
Ključne besede: Sporazum o priznanju krivde, kazensko pravo, zgodovina, tujina, Zakon o kazenskem postopku z novelo K, pravna praksa.
Objavljeno: 19.12.2014; Ogledov: 1063; Prenosov: 217
.pdf Celotno besedilo (582,90 KB)

10.
Iskanje izvedeno v 0.32 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici