| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 6 / 6
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravni in politični okvir za regulacijo avtonomnih vozil in dronov v EU
Rami Salman, 2020, magistrsko delo

Opis: Mobilnost sestavlja pomemben del našega življenja, zato je nujno da je varna in zanesljiva. S pojavom naprednih tehnologij, kot so samovozeči avtomobili in droni, se pojavljajo določena vprašanja, ki se nanašajo na integracijo teh izdelkov v vsakdanje življenje in vpliva nanj. Uvodoma je prikazan tehnološki razvoj naprav, povezanih na omrežje in spremembe evropskega regulatornega okvirja v zvezi s tem. Nadalje sledi nekaj praktičnih primerov uporabe dronov in avtonomnih vozil. Magistrsko delo preučuje te tehnološke izdelke in storitve v luči prava EU glede na že veljavne primarne in sekundarne akte, kjer takšnih konkretnih predpisov še ni, pa si pomagamo s pomočjo splošnih načel in ostalih nezavezujočih aktov, ki so že bili sprejeti. Eden ključnih predpisov, ki je usmerjen na informacijsko varnost, je Splošna uredba o varstvu podatkov (t.i. GDPR), kar se izraža že v širši definiciji samega podatka v primerjavi s prejšnjo ureditvijo. Pomembna je predvsem zaradi velikega toka informacij v elektronski obliki. V zvezi s pravicami državljanov EU imamo še veliko drugih relevantnih predpisov na tem področju, kot je Direktiva v zvezi z odgovornostjo za proizvode z napako in Direktiva o elektronskem poslovanju. Kljub visokemu nivoju pravne regulacije zaščite državljanov Unije, se pojavljajo vprašanja, ali so trenutni pravni predpisi zadostni glede na prihod avtonomnih naprav. Podan je tudi pregled relevatnih aktov in predlogov v zvezi z umetno inteligenco in možnostmi za zaščito uporabnikov izdelkov, ki temeljijo na avtonomnosti. Prihodnost tehnologije je vsekakor tako zanimiva kot nepredvidljiva, kar pomeni da je še toliko bolj pomembna dosledna ureditev pravnih razmerjij med tehnološkimi giganti, potrošniki in drugimi pristojnimi institucijami. Pomemben vidik je tudi pravna poenotenost držav članic zaradi skupnega evropskega trga. V primeru prevelikih pravnih razlik bi lahko prišlo do zlorab in zaobhajanja pravnih predpisov, kar bi samo po sebi izničilo njihov temeljni namen.
Ključne besede: informacijska tehnologija, avtonomna vozila, droni, varstvo podatkov, elektronsko poslovanje, internetna nevtralnost, spletna varnost, GDPR, pravice državljanov EU
Objavljeno: 16.12.2020; Ogledov: 288; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (2,48 MB)

2.
Pridobitev državljanstva po slovenskem in španskem pravnem sistemu
Nadja Strašek, 2018, magistrsko delo

Opis: Pravni institut državljanstva je urejen v nacionalnih zakonodajah. Temelji na suvereni pravici posamezne države, da v svojem pravnem redu sama določi komu in na kakšen način bo podelila državljanstvo. Takšno urejanje mnogokrat privede do razlik v ureditvah državljanstva med državami. Državljanstva ni moč ubesediti v eni razlagi, lahko pa ga opredelimo na več načinov. Gre za celovit ter kompleksen odnos med posameznikom in državo, pri čemer to razmerje vzpostavlja odnos medsebojnih pravic in dolžnosti. Državljanstvo je opredeljeno tudi kot specifični pravni status, iz katerega izvirajo politične, državljanske in socialno-ekonomske pravice ter svoboščine. Ob tem določa tudi pravno opredeljene obveznosti države do posameznika, ki se vežejo na državljanstvo ter nasprotno. Državljanstvo kot temelj vsake države je temu primerno tudi urejeno. Slovenska pravna ureditev na podlagi Ustave Republike Slovenije državljanstvo ureja v Zakonu o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS), ki je krovni akt na tem področju. Španska nacionalna zakonodaja ne pozna posameznega akta, ki bi urejal to področje. V Ustavi Kraljevine Španije (Constitución Española) je določeno, da državljanstvo urejajo posamezni členi Civilnega zakonika (Código Civil). Kot dopolnitev nacionalnega državljanstva, se je v pravu Evropske unije uveljavilo državljanstvo Unije, ki ga lahko razumemo kot neke vrste postnacionalno državljanstvo. V praksi ni tako izrazito izraženo kot nacionalna državljanstva, vendar je kljub temu zelo pomemben institut, ki omogoča državljanom Unije nove oblike državljanske udeležbe ter pravice in dolžnosti onkraj narodnostne ravni. Raznolikosti zakonodaj na področju državljanstva posledično privedejo tudi do stanja, ko oseba nima državljanstva (apatrid) ali pa vodijo v drugo skrajnost, ko posameznik pridobi državljanstvo dveh ali več držav (bipatridi ali polipatridi). Institut državljanstva je dinamičen pravni koncept, ki je predvsem odvisen od družbenih ter političnih sprememb tako na ravni držav kot tudi mednarodne skupnosti.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev državljanstva, državljanstvo Evropske unije, pravice državljanov, državljanstvo Slovenije, državljanstvo Španije, dvojno državljanstvo.
Objavljeno: 28.05.2018; Ogledov: 879; Prenosov: 139
.pdf Celotno besedilo (915,49 KB)

3.
Pridobitev in prenehanje državljanstva v Sloveniji in Franciji
Borut Ošlak, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga tematizira načine pridobitve in odvzema državljanstva v Republiki Sloveniji in Republiki Franciji. Vsaki osebi namreč pripadajo temeljne pravice in svoboščine, vendar pa vsakemu posamezniku ne pripadajo hkrati tudi državljanske pravice. Te so rezervirane za državljane, ki jih država na podlagi lastne suverenosti podeljuje svojim pripadnikom. Zakoni držav o pridobitvi in izgubi državljanstva temeljijo v glavnem na treh načelih, in sicer: ius sanguinis, ius soli in ius domicili, ter tako osebam podeljujejo državljanstvo po rodu, po kraju rojstva in v redkih primerih na temeljih prebivališča. Od osnovnih načel pa ne odstopata tudi slovenski Zakon o državljanstvu ter francoski Code civil. Na podlagi analize tozadevne zakonodaje in študije dveh primerov sem ugotavljal razlike in podobnosti med slovenskim in francoskim zakonikom. Medtem ko je francoski v primerjavi s slovenskim veliko bolj obširen glede načina pridobitve ter izgube državljanstva, pa oba zakonika stremita k načelu apatridnosti, ki tudi po mednarodnem pravu zagotavlja varnost posameznikom, da ne ostanejo brez statusa državljana.
Ključne besede: državljanstvo, pridobitev in izguba državljanstva, pravice državljanov, apatridnost, Republika Slovenija, Republika Francija.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1442; Prenosov: 254
.pdf Celotno besedilo (398,05 KB)

4.
PROBLEM IZBRISANIH IN NJIHOVE PRAVICE V LUČI MEDNARODNEGA JAVNEGA PRAVA
Miha Biderman, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi avtor proučuje problematiko izbrisa, razpada Jugoslavije in posledično nastanek Republike Slovenije. Slovenske oblasti so le nekaj mesecev po osamosvojitvi iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije samovoljno, brez pravne podlage izbrisale 25.671 oseb. Žrtve izbrisa so bili državljani bivših republik SFRJ, ki niso zaprosili za državljanstvo Republike Slovenije po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije ali jim je bila izdana negativna odločba. Za te osebe so tako začele veljati določbe Zakona o tujcih. Praktično čez noč so ti ljudje postali tujci na ozemlju države, v kateri so živeli in delali velik del svojega življenja. Nekateri so bili v Sloveniji celo rojeni. Izbrisani so kaj kmalu postali predmet politične manipulacije. Vladajoče elite so problem izbrisanih s skrajno primitivno metodo komuniciranja izkoriščale za doseganje lastnih političnih ciljev. Sistematično kršenje človekovih pravic in temeljnih svoboščin jih niti malo ni zanimalo. Prvo resno opozorilo sta zakonodajna in izvršilna veja oblasti prejeli leta 1999, ko je Ustavno sodišče odločilo, da je Zakon o tujcih v neskladju z Ustavo Republike Slovenije. Ugotovilo je, da je bil izbris nezakonito dejanje državnih oblasti. Ustavno sodišče je v tej odločbi zakonodajalcu naložilo obveznost, da popravi nastale krivice. To je vsaj navidezno skušalo storiti, a ukrep ni šel v pričakovano smer. Zato je Ustavno sodišče leta 2003 sprejelo v odločanje Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji, ki ga je razglasilo za protiustavnega, saj državljanom drugih republik nekdanje SFRJ, ki so bili 26. februarja 1992 izbrisani iz registra stalnega prebivalstva, od navedenega dne ni priznala stalnega prebivanja. Od takrat naprej smo bili priča še intenzivnejšim diskreditacijam izbrisanih, politična elita pa je postala za reševanje njihovega problema praktično nema. Vse do leta 2010, ko je Ministrstvo za notranje zadeve pod vodstvom takratne ministrice začelo s postopki za implementacijo odločbe Ustavnega sodišča iz leta 2003. Sistematsko kršenje človekovih pravic ni moglo dolgo ostati skrito pred očmi mednarodne javnosti. Opozorila o kršenju pravic izbrisanim so prihajala praktično iz vseh uglednih mednarodnih institucij, ki se ukvarjajo z zaščito človekovih pravic. Čedalje bolj so bili glasni očitki, da je Republika Slovenija izbrisanim kršila mnoge človekove pravice, ki so priznane tudi s pravnimi akti mednarodnega prava. V ta namen tudi avtor daje velik poudarek mednarodnopravnemu varstvu človekovih pravic. Največji preboj, ki je tlakoval pot sistemski ureditvi problematike izbrisanih, zagotovo predstavlja sodba Velikega senata Evropskega sodišča za človekove pravice v zadevi Kurić in drugi proti Sloveniji. Pritožnikom je s to sodbo bila priznana pravica do odškodnine zaradi izbrisa, ki je pred domačimi sodišči izbrisani verjetno ne bi nikoli dočakali. Poleg odškodnin je Evropsko sodišče za človekove pravice v sodbi od Republike Slovenije zahtevalo vzpostavitev sistemske rešitve problema izbrisanih z vzpostavitvijo odškodninske sheme. Problem izbrisanih še vse do današnjih dni ni v celoti rešen. Mnogo izbrisanih še danes čaka na pravično odpravo krivic. Odgovornost Vlade Republike Slovenije, da izpere trdovraten madež naše osamosvojitve in državnosti, je ogromna. Treba bo storiti vse, da si Republika Slovenija s pravično rešitvijo vsaj malo povrne izgubljen ugled in kredibilnost v mednarodni skupnosti.
Ključne besede: izbrisani, človekove pravice, Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Evropsko sodišče za človekove pravice, Ustavno sodišče, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ v Republiki Sloveniji
Objavljeno: 03.11.2014; Ogledov: 1378; Prenosov: 232
.pdf Celotno besedilo (539,16 KB)

5.
POMEN SODBE V ZADEVI METOCK ZA URESNIČEVANJE DERIVATIVNIH PRAVIC DRŽAVLJANOV TRETJIH DRŽAV
Emilija Stagoj, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavam sodbo v zadevi Metock ter njen pomen za uresničevanje derivativnih pravic državljanov tretjih držav. Metock je kamerunski državljan, ki je sklenil zakonsko zvezo z državljanko Kameruna, ki je pridobila tudi britansko državljanstvo. Po prihodu na Irsko je vložil prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje kot zakonec državljana Evropske unije, ki dela in prebiva na Irskem. Ta prošnja je bila zavrnjena, ker ni izpolnil pogoja v zvezi s predhodnim zakonitim prebivanjem v drugi državi članici, kot so to zahtevali irski predpisi. V zvezi z navedenim je Metock vložil tožbo za odpravo odločbe, s katero je Ministrstvo za pravosodje, enakost in reformo zakonodaje zavrnilo prošnjo za izdajo dovoljenja za prebivanje. Za razjasnitev vprašanja ali so irski predpisi skladni z Direktivo 2004/58/ES je irsko Vrhovno sodišče pred Sodišče Evropske unije vložilo predlog za sprejetje predhodne odločbe. Skozi obravnavo navedene sodbe v diplomskem delu obravnavam derivativne pravice državljanov tretjih držav.
Ključne besede: Direktiva 2004/58/ES, državljani tretjih držav, pravice državljanov tretjih držav, prosto gibanje, prepoved diskriminacije, združitev družine
Objavljeno: 14.07.2011; Ogledov: 2770; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

6.
USODA PREBIVALSTVA IN NASLEDSTVO DRŽAV - PRIMER IZBRISANIH V REPUBLIKI SLOVENIJI
Kvirin Petrač, 2011, diplomsko delo

Opis: Razpad Jugoslavije in nastanek samostojne Republike Slovenije je potekal v zelo burnih okoliščinah. Bil je to čas propada socializma v vzhodnoevropskih državah in tako tudi v samoupravni Jugoslaviji ter v Sovjetski zvezi, ki je bila pravzaprav jamstvo za obstoj jugoslovanske države. Pri razpadanju jugoslovanske federacije je Slovenija imela pomembno vlogo, ne pa najodločilnejše. Odločitev Slovenije, da zapusti Jugoslavijo, ni bila enostavna, saj je vanjo v povojnih desetletjih vložila veliko energije in sredstev. Veliko Slovencev je verjelo v reformiranje Jugoslavije v federalizirano in demokratično državo, ki bi zagotovila nacionalne pravice tam živečim narodom. Za samostojnost so se odločili šele, ko je reformiranje Jugoslavije postalo brezupen projekt. Da bi rešila politične težave je Jugoslavije že leta 1974 sprejela novo ustavo. Ta je vzpostavila model za večnacionalne federacije. Odnose med federacijo in federalnimi državami je postavila na načelo izvirne suverenosti federalnih držav in izvedene suverenosti federacije. Ustava je omogočila veto s strani zveznih republik in provinc Jugoslavije na vse odločitve, ki bi negativno vplivale nanje. Rezultat ustave je bil skoraj popolna paraliza federalnega sistema v času gospodarske in politične krize leta 1980. Z rojstvom nacionalizma (predvsem srbskega) ter želje Srbije po večji centralizaciji Jugoslavije, je slednje naletelo na nestrinjanje Slovenije, ki se ji je kasneje pridružila še Hrvaška. Slovenija je skupaj s Hrvaška ponudila rešitev, to je reformiranje Jugoslavije v konfederacijo, in če bi to ne bilo uspešno, razglasitev samostojnosti obeh držav. Kriza v Jugoslaviji je vzbudila skrb mednarodne skupnosti zlasti Evropske Unije. Mednarodna skupnost je nasprotovala odcepitvi držav od Jugoslavije, saj se je zavzemala za njeno teritorialno celovitost. 16. decembra 1991 so se na pobudo nemške diplomacije sestali zunanji ministri Evropske Unije. Na tem srečanju je nastala Deklaracija o smernicah za priznanje novih držav v vzhodni Evropi in Sovjetski Zvezi, v kateri je določila več posebnih pogojev za priznanje držav. Z Deklaracijo o smernicah za priznanje novih držav je mednarodna skupnost uradno spremenila svoje stališče glede celovitosti Jugoslavije in legitimnosti nastanka novih držav. 25. junija 1991 sta Slovenija in Hrvaška s plebiscitom razglasili svojo neodvisnost, sledila je krvava državljanska vojna, sprva oborožen konflikt v Sloveniji, ki se je nato razširil še na Hrvaško, Bosno in Hercegovino ter Kosovo. Skupščina Republike Slovenije je 6. decembra 1990 sprejela Zakon o plebiscitu o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in Razglas državljanom Republike Slovenije. Z zakonom je bilo določeno, da glasovalni upravičenci z »da« ali »ne« odgovorijo na vprašanje: »Ali naj republika Slovenija postane samostojna in neodvisna država«. Zakon je določal, da je odločitev, da Slovenija postane samostojna in neodvisna država, sprejeta, če se zanjo izreče večina vseh glasovalnih upravičencev. Pozitivna odločitev zavezuje Skupščino Republike Slovenije, da sprejme v šestih mesecih ustavne in druge akte ter ukrepe, ki so potrebni, da Republika Slovenija prevzame izvrševanje suverenih pravic, ki jih je prenesla na organe Socialistične Federativne Republike Jugoslavije. Plebiscit je bil razpisan na dan 23. decembra 1990. Da se je Slovenija lahko osamosvojila, je morala sprejeti številne zakone ter mednarodne pogodbe. Najpomembnejša zakona, poleg seveda Ustave, sta bila Zakon o državljanstvu Republike Slovenije ter Zakon o tujcih. S sprejetjem Zakona o državljanstvu Republike Slovenije je omogočila pridobitev slovenskega državljanstva vsem, ki so si to želeli, a so morali za državljanstvo zaprositi. Tisti, ki to niso želeli in zanj niso zaprosili, so po Zakonu o tujcih postali tujci. Slovenija je podpisnica številnih mednarodnih pogodb in dokumentov. Najpomembnejši mednarodni dokumenti s področja človekovih pravic so: Splošna deklaracija človekovih p
Ključne besede: izbrisani, ustavna odločba, Zakon o državljanstvu Republike Slovenije, Zakon o tujcih, Zakon o urejanju statusa državljanov drugih držav naslednic nekdanje SFRJ, človekove pravice.
Objavljeno: 17.02.2011; Ogledov: 2512; Prenosov: 199
.pdf Celotno besedilo (588,28 KB)

Iskanje izvedeno v 0.08 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici