1. Kaznivo dejanje mučenja živali : magistrsko deloUrška Temlin, 2021, magistrsko delo Opis: Magistrska naloga obravnava problematiko pravne ureditve varstva živali pred mučenjem v Sloveniji. Najprej so skozi kratek zgodovinski pregled predstavljena stališča ter pravni pogledi na živali, pri čemer je prikazan postopen prehod od antropocentrizma k ekocentrizmu. Namen je opozoriti na položaj živali, ki je mnogokrat slab zaradi človekovega odnosa do njih. V okviru teoretičnega dela je predstavljen pravni status živali »sui generis« kot posebej zaščitenega objekta prava. Sledi podrobna predstavitev obstoječe slovenske zakonodaje s področja zaščite živali, pri čemer so izpostavljene njene pomanjkljivosti, zlasti določbe, ki v obliki »izjem« omogočajo trpljenje živali, predvsem zaradi estetskih ali finančnih razlogov. Izpostavljena je tudi situacija nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, ki predstavlja enega najbolj perečih problemov. Našteti in opisani so organi nadzora v Sloveniji, kjer imajo največji interes za dobrobit živali razna društva za zaščito živali, a žal brez kakršnihkoli zakonskih pooblastil. Predstavljeni so najbolj odmevni primeri mučenja živali pri nas ter epilog katerega so prejeli, med njimi tudi primer za katerega je bila na našem ozemlju izrečena prva zaporna kazen. Na podlagi primerjalnopravne analize pravnih ureditev v državah z visoko stopnjo zaščite živali, se predlagajo najbolj primerne in učinkovite rešitve za izboljšanje slovenske ureditve s področja zaščite živali pred mučenjem. Med evropskimi državami na področju zaščite živali prednjačijo Avstrija, Švica in Švedska, med ameriškimi zveznimi državami pa Maine, Illinois in Oregon, pri čemer so izpostavljene predvsem spremembe, katere so sprejeli v smeri dobrobiti živali in katere bi lahko prenesli tudi v slovenski pravni sistem. Predlaga se podelitev pravic živalim v ustavi, uvedba posebnega organa za nadzor nad izvajanjem določb Zakona o zaščiti živali v obliki t.i. »živalske policije« (ang. animal police). Nazadnje so obravnavane sankcije, kjer se predlagajo višje denarne in zaporne kazni, predvsem pa so predstavljeni razlogi za nujnost uvedbe dveh novih sankcij, ki jih naš pravni sistem v primeru kaznivega dejanja mučenja živali še ne pozna, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja. Ključne besede: pravice živali, pravni položaj živali, kaznivo dejanje mučenja živali, zaščita živali, dobrobit živali, živalska policija Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 1236; Prenosov: 271 Celotno besedilo (1,06 MB) |
2. Zakon o zaščiti živali z vidika teorije pravic živaliKarolina Toplak, 2015, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo proučuje vlogo jezika pri ohranjanju dominacije, opresije in izkoriščanja živali v diskurzu zaščite živali. Z metodo kritične diskurzivne analize analiziramo Zakon o zaščiti živali. Razkrivamo ideološko ozadje antropocentrizma in specizma ter pojasnjujemo, kako so živali v Zakonu o zaščiti živali predstavljene. Nečloveške živali so objektivizirane in moralno omalovaževane, človeku pa predstavljajo zgolj potrošno dobrino za izpolnjevanje lastnih trivialnih interesov. To se kaže v lastninskem statusu živali, ki je v Zakonu o zaščiti živali prikazan kot naravno dano dejstvo. Koncept pravic živali se v temeljnih predpostavkah močno razlikuje od koncepta zaščite živali. Dokazi kognitivne etologije podpirajo teorijo pravic živali in hkrati razkrivajo, da bi morali ljudje vnovič temeljito razmisliti o moralni vrednosti živali. Zakon o zaščiti živali legitimira uporabo živali in prispeva k človekovi prevladi nad drugimi živalmi, soglasje s strani civilne družbe pa se kaže s privolitvijo v nakup produktov živalskega izvora. Ključne besede: pravice živali, zaščita živali, antropocentrizem, specizem, kritična diskurzivna analiza, Zakon o zaščiti živali, kognitivna etologija Objavljeno v DKUM: 01.02.2021; Ogledov: 1218; Prenosov: 120 Celotno besedilo (570,40 KB) |
3. Živalska policija : študija primeraNastja Gregurič, 2016, diplomsko delo Opis: Diplomsko delo je študija Živalske policije v Sloveniji; raziskovanje njene pozicije v zbiru vladnih in nevladnih organizacij, ki delujejo na področju varstva pravic živali, preučitev njenih pristojnosti in nalog, načina dela in organiziranosti ter nenazadnje njenega sodelovanja z ostalimi v zbiru omenjenih. Živalska policija deluje od leta 2013, pri čemer je v letošnjem letu prešla izpod okrilja Združenja Varnih hiš Nova Slovenije, pod okrilje Združenja za varstvo pravic živali, katerega predsednik je istoimenovani predsednik Živalske policije, Aldo-Goran Ninovski. Kljub temu, da Živalska policija nima nikakršnih pooblastil, pa je to pri njenem delovanju ne ovira, saj zaradi natančnega poznavanja zakonodaje in primernega pristopa, tako do kršiteljev, kot do dotičnih oseb v organizacijah in ustanovah, s katerimi sodelujejo, dobro, povsem zadovoljivo kljubuje mučiteljem živali, zato so pomisleki glede potrebe po ustanovitvi oddelka oziroma posebne enote v Policiji, ki bi se ukvarjala le s primeri mučenja živali, nekako odveč. Namreč, problem ni v pooblastilih, ki jih Živalska policija sploh nima, temveč v zakonodaji. Slednja namreč ni v koraku s časom in pravice živali ne varuje v zadostni meri. Problem se izraža pri nizkih zagroženih kaznih, ki niti nimajo pravega ustrahovalnega, preventivnega učinka. Tudi kar zadeva intrinzične vrednosti, torej vrednosti bitja samega po sebi, je živali v slovenski zakonodaji nimajo, oziroma se ta kaže zelo pomanjkljivo. Slednje so namreč v večini primerov obravnavane kot lastnina in v primeru mučenja kot poškodovanje ali dokončno uničenje le-te. Poudarek pa bi moral biti ravno v prizadejanih bolečinah in morebitnem uničenju življenja živali. Zato bi bil korak v pravi smeri storjen, če bi se spremenili zakoni, ki dotičejo varstvo pravic živali v Sloveniji. Predpogoj temu pa je nekako sprememba miselnosti ljudi in zavedanja vrednosti slehernega živega bitja, posledično pa pritisk in zahteve po spremembi zakonodaje s tega področja. Nenazadnje pa bi sprememba v miselnosti botrovala tudi k doslednejšemu prijavljanju mučenja živali, saj bi višji moralni standardi človeku ne dopuščali brezbrižnosti. Na spremembo miselnosti in na pogled na varstvo pravic živali pa skuša vplivati tudi Živalska policija s svojimi preventivnimi nalogami, kot so informiranje in izobraževanje ljudi v različnih ustanovah, tudi v vrtcih in šolah, saj je nenazadnje potrebno vzbuditi čut za živali že pri najmlajših. Ključne besede: živali, pravice živali, mučenje živali, zaščita živali, živalska policija, pravna ureditev, diplomske naloge Objavljeno v DKUM: 30.11.2016; Ogledov: 3339; Prenosov: 182 Celotno besedilo (941,82 KB) |
4. Model pravne subjektivitete živaliKlementina Semprimožnik, 2016, diplomsko delo Opis: Pravo je izraz konsenza v določeni kulturno-civilizacijski skupnosti, zato je vsak njegov konstrukt potrebno presojati v okviru širšega družbenopolitičnega konteksta. Kakor je eskalacija pojma človekovih pravic povezana s specifično družbeno klimo v tistih pravnih svetovih, v katerih je svoj prostor našel tudi diskurz o naravni, neodtujljivi vrednosti človeka, je tudi možnost ustanovitve inštituta pravic nečloveških živali potrebno postaviti na teoretsko osnovo pravnega statusa osebe posamezne nečloveške živali. Seveda je potrebno ustaljene mentalne vzorce v prvi vrsti premotriti v okviru drugih strokovnih krogov (v etiki, filozofiji, sociologiji, antropologiji), kjer danes že potekajo resne razprave o predrugačenju medvrstnih odnosov, vendarle pa bi lahko tudi pravna misel prispevala svoj pogled na obravnavani proces liberalizacije vseh živali.
Trenutni pravni položaj nečloveških živali je zaradi zgodovinskega antropocentričnega moralnega predsodka izrazito nepravičen. Zahodna moralna paradigma podeljuje pravno upošteven moralni status le ljudem, in sicer vsem priznava enako temeljno moralno varstvo, ostale živali pa degradira na rudimentarni nivo instrumentalne vrednosti za dosego smotrov ljudi, kar se kaže v njihovem moralnem statusu ničelne stopnje. Vzpostavljeni mehanizmi varovanja njihove integritete so zreducirani na minimum in so namenjeni predvsem preprečevanju nepotrebne krutosti človeka do njih. Čeprav znanost že od razvoja evolucionistične biologije ne uspe dokazati razlikovanja med organskim ustrojem človeških in nečloveških živali, ki bi vzrokoval različno občutenje (tako človeške kot večina nečloveških živali na svojstven način kažejo interese po izogibanju bolečini ter občutenju ugodja), se diskriminacija na osnovi pripadnosti biološki vrsti, imenovana specizem, kot vsakokratni družbeni konstrukt obnavlja skozi celotno kulturno zgodovino.
Sistemsko osvoboditev vseh živali bi kazalo zgraditi na temelju razširjene teorije človekovih pravic, kjer je edino pomembno vključitveno merilo, ki prestane tudi poskuse kritik empirične analize, dejstvo, da je določen individuum intencionalno bitje, ki ima interese in jih želi zadovoljiti. Za vstop v to območje torej ni pomembna nobena druga kognitivna kvaliteta (kot je razum, govor in samozavedanje) kot preprosto dejstvo, da določeno bitje doživlja občutke in se nanje odziva. Pogoj intencionalnosti je torej minimalni kriterij za določitev moralne (in posledično pravne) subjektivnosti, odpravo lastninskega statusa nečloveških živali ter postuliranja njim imanentnih pravic. Takšen model enake obravnave pravic vseh živali bi temeljil na upoštevanju primerjalnih kriterijev za vstop na območje podeljenega polnopravnega članstva v moralni skupnosti, t.j. zgolj na upoštevanju kriterija zavesti kot edinega empirično dokazljivega kriterija, v analogiji s podeljevanjem moralnega statusa mejnim primerom človeških osebnosti.
Razširitev obstoječe moralne paradigme tudi na področje priznanja pravic nečloveškim živalim (oziroma vsaj veliki večini njih) bi torej – z ustreznim etično- in pravno-filozofskim argumentiranjem – bila izvedljiv korak, drugo vprašanje pa je aplikacija takšne teorije na širšo družbeno raven, saj bi se konkretizirala v odpravi lastninske paradigme nečloveških živali. Ali je in v kolikšni meri je družba, ki se nahaja v primežu globalizacijske krize družbenih vrednot, pripravljena na tako spremembo, je nemogoče oceniti. Dejstvo pa ostaja, da ne moremo pričakovati, da se bodo dejanske spremembe v položaju nečloveških živali začele dogajati v filozofiji prava ali v normodajnem postopku, temveč se morajo prvi premiki (spomnimo na družbena gibanja na področju rasne in spolne emancipacije) zgoditi v zavesti posameznika. Le-ta je skupaj z drugimi posamezniki lahko dejanski snovalec politik določene družbe. Ključne besede: pravni subjekt, pravna subjektiviteta, pravice živali, enakovredna obravnava, inherentna vrednost, specizem Objavljeno v DKUM: 28.06.2016; Ogledov: 1895; Prenosov: 253 Celotno besedilo (506,18 KB) |
5. VEGETARIJANSTVO IN ODNOS DO ŽIVALI MED UČITELJI PRVE TRIADEŠpela Svenšek, 2016, diplomsko delo Opis: Namen raziskave je bil ugotoviti, v kolikšni meri je razširjeno vegetarijanstvo med učitelji prve triade, kakšen je učiteljev odnos do živali, zakaj se, če se, odločajo za živali v razredu, kako se učitelji soočajo s predsodki do živali, kakšen je učiteljev odnos do vseh živih bitij in kakšne so vrednote učiteljev. Raziskava je bila opravljena na vzorcu 200 učiteljev, v starosti od manj kot 30 do več kot 50 let, s pomočjo anketnega vprašalnika. Ugotovitve raziskave kažejo, da je večina anketiranih učiteljev vsejedcev, število vegetarijancev, veganov in presnojedcev, pa ni zanemarljivo majhno. Pri nekaterih odgovorih je prišlo do razhajanj in ravno način prehranjevanja, pri nekaterih odgovorih, vpliva na mnenje, ki so ga učitelji podali. Z raziskavo se je tudi pokazalo, da ne glede na to, kakšen je učiteljev način prehranjevanja, se ne dopušča grdega ravnanja z živalmi in naravo. Učitelji se zavedajo, da so učencem zgled in kot takšni skušajo najbolj pravilno ravnati v vsakodnevnih situacijah. Čeprav se diplomsko delo usmerja predvsem v pravice živali in vegetarijanstvo, je tematika predstavljena iz različnih zornih kotov zaradi boljšega ujemanja pomembnosti obravnavane teme. Ključne besede: učitelj, vegetarijanstvo, pravice živali, odnos do živali, živali v razredu, vpliv živali na ljudi Objavljeno v DKUM: 07.06.2016; Ogledov: 1429; Prenosov: 122 Celotno besedilo (1,26 MB) |
6. ALI LAHKO V SLOVENSKEM PRAVNEM REDU GOVORIMO O PRAVICAH ŽIVALI?Melita Brežnik, 2012, diplomsko delo Opis: Pravice živali so v zadnjem času predmet številnih razprav. Povzročajo spore med zagovorniki dobrobiti živali, zagovorniki pravic živali ter ostalo družbo, ali bi živalim morali priznati pravice, če je odgovor pritrdilen, katere in kako jih vključiti v realnost. Ker so pravice živali zelo široka tema, sem se osredotočila na pravni sistem Slovenije. Izpostavila sem vprašanje: Ali lahko v slovenskem pravnem redu govorimo o pravicah živali? V diplomski nalogi sem obravnavala vprašanje iz filozofskega in praktičnega vidika. Predstavila veljavno zakonodajo in dejanski položaj zaščite živali v Sloveniji in prikazala možne rešitve. Ključne besede: pravice živali, dobrobit živali, zaščita živali, zakonodaja. Objavljeno v DKUM: 23.03.2012; Ogledov: 2996; Prenosov: 388 Celotno besedilo (383,23 KB) |
7. PRAVNO VARSTVO ŽIVALI PRED MUČENJEM: PRIMERJALNI PREGLED UREDITVE V DRUGIH DRŽAVAH IN REŠITVE PRIMERNE ZA IZBOLJŠANJE SLOVENSKE ZAKONODAJETina Tement, 2010, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu je obravnavana slovenska pravna ureditev varstva živali pred mučenjem, pri čemer je poudarek na analiziranju rešitev, ki bi to ureditev lahko izboljšale. Najprej je predstavljen sam pravni položaja živali, kot ga opredeljujejo teoretiki ter stanje na področju pozitivnopravnega priznavanja pravic živali (tj. lastnosti omejenega ali pasivnega pravnega subjekta z določenimi upravičenji, ne pa obveznostmi) v Sloveniji in tujini. Avtorica ugotavlja, da je moralne in teoretične podlage sistema živalskih pravic še potrebno utrditi, da bi ga lahko celovito izgradili ter naredili vzdržnega, do takrat pa je potrebno še naprej izpopolnjevati sistem zaščite živali. Sledi predstavitev obstoječega slovenskega sistema pravne zaščite živali pred mučenjem, pri čemer avtorica opozarja na njegove pomanjkljivosti, in sicer zlasti na nejasnosti pri opredeljevanju posameznih prepovedanih oblik mučenja, na potrebo po zakonski prepovedi nekaterih novih oblik povzročanja trpljenja živalim ter po drugi strani na neumestnost določb, ki dopuščajo trpljenje živali za doseganje tako neprimernih in nevrednih ciljev kot sta estetika ali prihranek denarja. Posebej izpostavlja trenutno najbolj aktualno in perečo problematiko izvršljivosti slovenske zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem, kjer so spremembe najnujnejše. Avtorica nadalje analizira ureditev varstva živali pred mučenjem v nekaterih drugih državah ter identificira najboljše primerjalnopravne rešitve. Na tej podlagi podaja teze ter predloge za spremembe slovenske zakonodaje na tem področju. V tej zvezi med drugim predlaga uvedbo kazenskopravnega sankcioniranja mučenja živali iz malomarnosti ter odgovornosti skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja vsaj za prekršek mučenja živali. Podrobno se posveti pripravi najustreznejših predlogov rešitev za izboljšanje nadzorstva nad izvajanjem zakonodaje o varstvu živali pred mučenjem in v tem okviru možnostim uvedbe t.i. »živalske policije« (animal police), kot jo poznajo v tujini, tudi pri nas. Pri tem pride do sklepa, da bi bilo najbolje, da bi se takšna organizacija, namenjena izključno opravljanju nadzora nad izvajanjem zakonodaje o zaščiti živali, organizirala v okviru državne uprave. Namesto ustanovitve novega organa v sestavi ministrstva, pristojnega za veterinarstvo predlaga reorganizacijo že obstoječih organov znotraj VURS ter ustanovitev zavetišč v njihovem okviru oziroma vzpostavitev tesnega sodelovanja z obstoječimi zavetišči. Po njeni zamisli bi znotraj takšne organizacije nadzorstvo samostojno ali skupaj z uradnimi veterinarji opravljali uniformirani »uradni nadzorniki za zaščito živali«, kot je poimenovala osebe, ki bi za opravljanje tovrstnega dela morale izpolnjevati milejše pogoje kot uradni veterinarji. Tem bi poleg obstoječih pravic in dolžnosti podelila nekatera nova pooblastila. Na koncu je predmet razprave kaznovalna politika. V tej zvezi avtorica opozarja na potrebo po zvišanju obstoječih sankcij za prekrške mučenja živali, ki so nezadostne in tudi primerjalno med najnižjimi ter zato ne morejo delovati preventivno. Predlaga še uvedbo dveh novih sankcij, tj. sankcijo prepovedi imetništva živali ter sankcijo psihološkega svetovanja za kaznivo dejanje mučenja živali tudi poleg izrečene denarne ali zaporne kazni. Ključne besede: pravice živali, varuh pravic živali, mučenje živali, društva s področja zaščite živali, zavetišča za živali, mučenje živali iz malomarnosti, odgovornost skrbnika živali za dovolitev mučenja oz. opustitev ukrepov za preprečitev mučenja, živalska policija, prepoved imetništva živali, psihološko svetovanje. Objavljeno v DKUM: 20.04.2010; Ogledov: 8994; Prenosov: 1241 Celotno besedilo (574,96 KB) |