Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo se osredotoča na primerjalno analizo pravne ureditve instituta zunajzakonske skupnosti v Republiki Sloveniji (Slovenija) in Republiki Severni Makedoniji (Makedonija). Začne se z definicijo in zgodovinskim pregledom družine in življenjskih skupnosti, nadaljuje pa s primerjavo pravnih definicij iz družinskega prava. V nadaljevanju so analizirana še druga področja, ki se dotikajo zunajzakonskih partnerjev, ter relevantna sodna praksa za to področje s sklepi in idejami, kako izboljšati trenutni položaj zunajzakonskih skupnosti v izbranih državah. Visok odstotek razvez, ekonomska neodvisnost, obredi in upravni postopki vodijo do tega, da sklenitev zakonske zveze ni prva izbira med mladimi, ki iščejo alternativne načine ureditve življenjske skupnosti. Ena najpogostejših alternativ je institut zunajzakonske skupnosti, vendar njegovo poznavanje, razumevanje, kdaj in kako nastane zunajzakonska skupnost ter kakšne so pravice in obveznosti, ki jih bosta imela zunajzakonska partnerja, med državljani teh držav ni dovolj poznano. Prispevek poskuša s primerjalno analizo podati osnovna znanja, ki bi jih državljan moral imeti o zunajzakonski skupnosti. Temeljita primerjalno pravna analiza, pri kateri so bili natančno upoštevani vidiki pozitivnega prava ter sodne prakse v obeh državah, je omogočila celovit pregled med pravnimi ureditvami. Bistvo analize je predstaviti razlike in podobnosti, ki obstajajo med državama, da bi državljane teh dveh držav seznanili s tem institutom. Čeprav sta bili obe državi del Socialistične federativne republike Jugoslavije (SFRJ), lahko ugotovimo, da je Republika Slovenija zunajzakonskim partnerjem priznavala in določila veliko več pravic in obveznosti kot Republika Severna Makedonija. Poleg tega imata obe državi še vedno problem z zunajzakonsko skupnostjo, ki predstavlja dodatno breme za sodišča, ker jo je treba dokazovati in ugotavljati v sodnem postopku. V prispevku je podana kritika in vizija izboljšanja pravnega okvira z namenom olajšanja dela sodnikov, zunajzakonskih partnerjev in drugih ter ustvarjanja boljšega pristopa za partnerje, ki bi želeli vzpostaviti zunajzakonsko skupnost.
Ključne besede: družinsko pravo, družina, življenjska skupnost, zunajzakonski partnerji, premoženjska razmerja, pravice in obveznosti, Republika Slovenija, Republika Severna Makedonija
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 20
Celotno besedilo (932,09 KB)

Opis: Načelo pravne države je temeljno ustavno načelo, brez katerega bi v državi vladalo nepredvidljivo in nestabilno stanje, ki bi rezultiralo v samovoljno delovanje državnih organov. To načelo vzpostavlja normalno delovanje državnega ustroja in s pomočjo svojih podnačel zagotavlja, da imamo vzpostavljeno vladavino prava v državi, hkrati pa z omejevanjem samovoljnega delovanja državne oblasti, varuje človekove pravice in svoboščine. Pravna država deluje kot stabilna struktura, dokler ne napočijo izredne situacije, kot smo jim bili priča tudi v obdobju epidemije Covida-19. To je bilo obdobje, ko je bila na določenih točkah pravna država pod velikim vprašajem, saj je predvsem v izvršilni veji oblasti prihajalo do nepravilnosti. Vse se je začelo marca 2020, ko je v Slovenijo prodrl Covid-19 in je odstopila tudi dotedanja vlada. Vsekakor je šlo za obdobje, na katerega državni ustroj ni bil pripravljen, vendar je težava tičala tudi v pomanjkanju kvalitetne zakonodaje, ki bi racionalno urejala to stanje. Nepravilnosti so se začele pojavljati že takoj, ko je vlada »vladala« z odloki, s katerimi je posegla predvsem v človekovo pravico svobodnega gibanja – k temu je predvsem botrovala tudi policijska ura. . Ustavno sodišče je najprej presojalo samo vsebino odlokov in kar nekaj časa potrebovalo, da je dejansko ugotovilo, da le-ti sploh nimajo formalne podlage, tako da njihova vsebina sploh ne bi smela biti predmet odločanja. Na Ustavno sodišče so predvsem prihajale zahteve za oceno ustavnosti v povezavi s pravico do svobodnega gibanja (32. člen Ustave Republike Slovenije) in osebne svobode (19. člen Ustave Republike Slovenije), pri katerih je le-to ugotovilo, da je zagotovo prišlo do posega. Kar pomeni, da je v tistem času z »neustavnimi« odloki prišlo do poseganja v pravno državo, saj je zakonodajno funkcijo tako rekoč, v rokah držala izvršilna oblast, kar pa v našem sistemu ne velja za normalno situacijo. Veliko prahu je dvigovalo tudi nesprejeto izredno stanje, ki bi pravila igre močno spremenilo ampak je svojo funkcijo najverjetneje odigrala slaba definicija in pravna praznina, ki je prisotna pri tem institutu. V našem pravnem sistemu je namreč le-ta slabo zasnovan in lahko tudi v prihodnje povzroča preglavice v kolikor se ne uredi oz. zastavi funkcionalno. Razvidno je bilo tudi, da je cepljenje proti Covidu-19 dejansko mejilo že na obvezno cepljenje, saj je življenje tistih, ki cepiva niso prejeli oz. virusa niso preboleli, bilo ovirano.
Ključne besede: pravna država, svoboda gibanja, izredno stanje, odlok, cepljenje, policijska ura, Ustava, človekove pravice, neustavnost, osebna svoboda, Ustavno sodišče, izvršilna oblast
Objavljeno v DKUM: 10.02.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 67
Celotno besedilo (692,96 KB)

Opis: Umetna inteligenca, ki se je v zadnjem času razširila na vsa področja, vedno bolj vpliva na naše vsakdanje življenje. Ker gre za relativno nov izum, ki je s tehnološkim razvojem doživel svoj razcvet, se je pojavila težnja po zakonski ureditvi področja umetne inteligence. Evropska komisija je 21. aprila 2021 predstavila Predlog akta EU o umetni inteligenci, Akt o umetni inteligenci pa je vstopil v veljavo 1. avgusta 2024. Gre za prvi celoviti tovrstni akt. Njegov cilj je zagotoviti varnost, varstvo temeljnih pravic iz LEUTP in podpirati inovacije. Akt vsebuje pristop, ki temelji na tveganju. Skladno s tem so sistemi umetne inteligence razvrščeni v štiri kategorije glede na tveganje, ki ga sistem predstavlja za varstvo temeljnih človekovih pravic, varstvo zdravja in varnost. Hierarhično najvišje se nahajajo prepovedane prakse, gre za umetnointeligenčne sisteme, ki so tako tvegani, da so prepovedani. Tem sistemom sledijo visokotvegani sistemi, ki se lahko dajejo na trg oz. uporabljajo, kadar izpolnjujejo natančno določene pogoje. Naslednja skupina so sistemi z omejenim tveganjem, ki se uporabljajo pod pogojem, da so uporabnikom zagotovljene ustrezne informacije. Sistemi z minimalnim tveganjem niso predmet urejanja Akta o umetni inteligenci. Akt o umetni inteligenci je po svoji pravni naravi uredba, kar pomeni, da je neposredno uporabljiv v nacionalnih pravnih redih držav članic EU. Ker področje umetne inteligence in varstva temeljnih pravic v slovenski zakonodaji pred sprejetjem akta ni bilo pravno urejeno, tudi ne bo potrebno spreminjati zakonodaje zaradi sprejema akta. Ker je umetna inteligenca relativno nov pojav, obstajajo med širšo javnostjo in pravno stroko določeni pomisleki v zvezi z umetno inteligenco in njeno uporabo v pravu. Ti pomisleki so zlasti osredotočeni na vprašanje, če je umetna inteligenca zmožna slediti etičnim standardom, ki se pričakujejo od človeških pravnikov, ter če je zmožna zagotoviti varstvo temeljnih človekovih pravic. V magistrski nalogi so v zvezi s tem podrobneje obravnavane sledeče pravice: pravica do enakopravnosti, pravica do poštenega sojenja in pravica do pravne varnosti. V zvezi z uporabo umetne inteligence v pravni znanosti se pojavlja tudi bojazen, če je sploh sposobna doseči stopnjo razvoja, na kateri bi bila zmožna odločitve sprejemati s primerljivo mero empatičnosti kot ljudje.
Ključne besede: Akt o umetni inteligenci, kategorije tveganj, nadzor nad uporabo umetne inteligence, umetna inteligenca v pravu, etika, pravičnost, človekove pravice.
Objavljeno v DKUM: 20.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 60
Celotno besedilo (1,28 MB)

Opis: V 20. stoletju so z namenom razvoja medicine, preprečevanja genetsko bolnih potomcev in izboljšanja vrste izvajali neetične poskuse na ljudeh. Ti so bili opravljeni brez privolitve žrtev. Zaradi vedno večje ozaveščenosti družbe o človekovih pravicah in napredka pravne znanosti, se je po drugi svetovni vojni začela sprejemati zakonodaja, ki je postavila etične smernice za izvajanje raziskav na ljudeh. Leta 1947 je bil sprejet Nürnberški kodeks, leto kasneje pa je Svetovno zdravniško združenje sprejelo Ženevsko deklaracijo o zdravniških dolžnostih. Pomembne svetovne organizacije so zatem podpisale še Evropsko konvencijo o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, Helsinško deklaracijo o etičnih načelih medicinskih raziskav na ljudeh, Oviedsko konvencijo, Splošno deklaracijo o človeškem genomu in človekovih pravicah, Splošno deklaracijo o bioetiki in človekovih pravicah in Listino EU o temeljnih pravicah. Vsi navedeni pravni akti so pomembno vplivali na pravno ureditev raziskav (na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah) v Sloveniji. Opravljanje medicinskih poskusov na ljudeh brez njihove svobodne privolitve je pri nas prepovedano že z Ustavo Republike Slovenije. Ta določa tudi ostale ustavne kategorije, v luči katerih se morajo izvajati raziskave. Biomedicinske raziskave in kazniva dejanja v zvezi z njimi so opredeljena v Kazenskem zakoniku, ki prepoveduje kloniranje, ustvarjanje človeških zarodkov v raziskovalne (in druge) namene ter izvajanje drugih biomedicinskih posegov. Pravice pacientov ureja Zakon o pacientovih pravicah. Za magistrsko nalogo sta ključnega pomena še Zakon o zdravljenju neplodnosti in postopkih oploditve z biomedicinsko pomočjo, ki ureja raziskave na zarodkih »in vitro«, pridobivanje in raziskovanje na embrionalnih matičnih celicah in Kodeks zdravniške etike, ki določa etične standarde za zdravnike pri izvajanju raziskav na pacientih. Pravna teorija in sodna praksa se pri pravnem urejanju raziskav na človeških zarodkih in njihovih matičnih celicah pogosto srečujeta s kolizijo med dvema ustavnopravnima kategorijama, pravico do življenja (zarodka) in svobodo znanosti. Do te kolizije pogosto prihaja zaradi nerešenega vprašanja o pravnem statusu človeškega zarodka. Evropsko sodišče za človekove pravice je o tem odločalo že večkrat, a enotne rešitve na to vprašanje doslej še ni podalo. Pomembni precedensi ESČP v zvezi z raziskavami na človeških zarodkih in pravnim statusom zarodka so zadeve Evans proti Združenemu Kraljestvu, Vo proti Franciji in Parillo proti Italiji.
Ključne besede: medicinsko pravo, človekove pravice, medicinska etika, medicinske raziskave, poskusi na ljudeh, evgenika, privolitev, znanstvene raziskave na in vitro zarodkih, in vitro oploditev
Objavljeno v DKUM: 11.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 63
Celotno besedilo (877,37 KB)

Opis: Pravica do zdravstvenega varstva, ki predstavlja eno izmed najpomembnejših področij socialne varnosti, je ustavno varovana kategorija človekovih pravic in temeljnih svoboščin, saj sta zdravje in življenje nenadomestljivi dobrini, zato se mora, ne glede na osebne okoliščine in družbeni položaj posameznika le ta zagotavljati vsakomur, ob čimer imigranti ne predstavljajo nobene izjeme. V Sloveniji je enakost pred zakonom zagotovljena na ustavni ravni, kar pomeni, da se mora vsem posameznikom, vključno z imigranti, zagotavljati človekove pravice in temeljne svoboščine, kar poudarjajo tudi mednarodni pravni akti. Priseljenci se ob dostopu do pravic, ki izhajajo iz zdravstvenega varstva pogosto soočajo z različnimi ovirami, ki so v prvi vrsti odvisne od njihovega pravnega statusa, s katerim je pogojena vključitev v obvezno zdravstveno zavarovanje, iz katerega izhaja širok nabor zdravstvenih storitev, medtem, ko so tisti, brez urejenega statusa, upravičeni zgolj do nujne medicinske pomoči. Ob tem se spopadajo s številnimi izzivi, med katerimi so najpogostejše jezikovne, kulturne, ekonomske in institucionalne ovire. Le te lahko bistveno vplivajo na njihovo zmožnost pridobitve ustrezne zdravstvene oskrbe, ob čimer je posebna pozornost namenjena ranljivejšim skupinam, med katere bi lahko uvrstili otroke, ženske, invalide in starejše. Zaradi stresa migracij, vojnih travm, nasilja in mučenja pred odhodom, pogojev na poti in trajanja poti ter bivalnih pogojev, dolžine bivanja, jezikovnih in kulturnih razlik, nenazadnje pa tudi njihovega pravnega statusa in s tem posledično povezanega dostopa do zdravstvenih storitev, so pogosto »tarča« nalezljivih bolezni, težav z duševnim zdravjem in kroničnih bolezni. V izogib kršitve načela enakosti in načela diskriminacije je obveznost države, da zagotovi spoštovanje dostojanstva imigrantov ter jih ne izpostavlja večjemu trpljenju, kot je potrebno za dosego ureditve pravnega statusa. Dostop priseljencev do zdravstvenega varstva v Evropi je velikokrat omejen že na formalnopravni ravni, saj se le tem ne zagotavlja enakih pravic kot domačemu prebivalstvu, tam kjer pa so formalne možnosti in pravice za migrante obstoječe na papirju, je v praksi dostop do teh oviran. Slovenija je priseljencem dolžna zagotavljati primerno, kakovostno in varno zdravstveno oskrbo, tudi če to pomeni prilagoditev zdravstvenih potreb, še posebej ranljivejšim skupinam imigrantov.
Ključne besede: medicinsko pravo, zdravstveno varstvo, zdravljenje, imigrant, migracije, pravice imigrantov
Objavljeno v DKUM: 04.12.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 38
Celotno besedilo (850,17 KB)