Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Predkupna pravica, ki je hkrati prostovoljna ali prisilna omejitev lastninske pravice, je pravica, ki daje njenemu imetniku pravno možnost od lastnika zahtevati, da ga obvesti o nameravani prodaji stvari ali druge premoženjske pravice, ki je predmet predkupne pravice, in da mu ponudi, da jo kupi pod enakimi pogoji. Lastnik lahko ustanovi to pravico s pravnim poslom, pri čemer nastane pogodbena predkupna pravica, ali pa mu jo podeli sam zakon – v takem primeru govorimo o zakoniti predkupni pravici. Načeloma sta si po vsebini enaki, še več, za zakonito predkupno pravico se celo, kadar zakon ne določa drugače, uporabljajo splošne določbe, ki določajo pogodbeno predkupno pravico. Vsekakor pa situacije, v katerih se pojavljajo zakonite predkupne pravice, niso tako enostavne, kot se zdijo v teoriji. Zakonite predkupne pravice določa vrsta splošnih in posebnih predpisov ter niso redki primeri, ko je ena nepremičnina podvržena več predkupnim pravicam po različnih zakonih in na različnih podlagah. V praksi se je izkazalo, da to povzroča težave, saj pravni red, v tovrstnih primerih, ne določa jasnih odgovorov. V pričujočem magistrskem delu je poudarek na problematiki, ki jo povzročajo predkupne pravice v prostem prometu in v postopkih prisilnih prodaj ter pri oblikovanju povezanih nepremičnin. V zvezi z vplivom zakonitih predkupnih pravic na prosti promet je treba poudariti, da je reševanje tovrstnih situacij v veliki meri podvrženo teoriji in sodni praksi. Zakonodaja je v tem vidiku razpršena, nejasna in sama sebi nasprotujoča, iz česar sledi, da morata sodna praksa in teorija zapolniti nastale pravne praznine s pomočjo različnih razlagalnih metod, ki jih ponuja pravo. Do enake težave pride pri oblikah prisilne prodaje nepremičnine, saj je zakonodaja tako skopa, da se sodišča in stečajni upravitelji nanjo ne morejo zanesti in jim ne preostane nič drugega, kot da rešitev poiščejo v sodni praksi in teoriji, ki pa nista niti formalna pravna vira. Zakonodaja se je bistveno bolje lotila paketnih prodaj nepremičnin in situacij, kjer so nekatere nepremičnine v paketu podvržene predkupni pravici, nekatere pa ne. Tovrstne primere celovito urejata ZKZ in sodna praksa, vendar se je po pregledu nemške zakonodaje izkazalo, da naša ureditev ni praktična, saj zapostavlja interes kupca. Kupec lahko tako kupi samo vse nepremičnine v paketu in ne zgolj tistih, na katerih obstaja predkupna pravica, če je prodajalec v ponudbi izrecno izkazal interes za prodajo paketa zgolj v celoti. Nemška zakonodaja omogoča, da si lahko kupec izbira, katere nepremičnine znotraj paketa želi kupiti, slednje pa mu lahko prodajalec odkloni samo, če bi mu nastala prekomerna škoda. A contrario velja, da se mora predkupni upravičenec, kadar se prodajalec odloči prodajati paket, kjer vse nepremičnine niso podvržene predkupni pravici, odpovedati uveljavljanju predkupne pravice na vseh nepremičninah znotraj paketa, čeprav bi morebiti imel interes kupiti nekatere, vendar ne vse, nepremičnine v paketu. Predkupna pravica ima med drugim še pomembno vlogo pri novi zakonodaji, ki ureja institut povezanih nepremičnin, uvedenih z novelo SPZ-B. Teorija v zvezi s tem ugotavlja, da je vpliv vseh vrst predkupnih pravic v zvezi z ustanavljanjem povezanih nepremičnin neobstoječ, saj pri nastanku povezanih nepremičnin ne gre za prodajo nepremičnin. Navedenega se ni zavedal zakonodajalec pri pisanju ureditve, saj je določil, da če na nepremičninah, ki se ustanavljajo kot povezane nepremičnine, obstajajo predkupne pravice različnih upravičencev, ustanovitev teh pravic sploh ni dovoljena.
Ključne besede: lastninska pravica, pogodbena svoboda, prenos lastninske pravice, prodajna pogodba, omejevanje lastninske pravice, predkupna pravica, javni interes, zakonita predkupna pravica, pogodbena predkupna pravica, konkurenca zakonitih predkupnih pravic
Objavljeno v DKUM: 08.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 53
Celotno besedilo (995,06 KB)

Opis: Magistrska naloga raziskuje pojavnost pravic žensk v slovenskih družboslovnih učbenikih za osnovne in srednje šole. Analiziranih je bilo 43 učbenikov s področij zgodovine, geografije, sociologije ter državljanske in domovinske vzgoje ter etike, pri čemer je bila uporabljena metoda analize vsebine. Skupno je bilo zabeleženih 299 omemb pravic žensk, od tega 119 eksplicitnih (39,8 %) in 180 implicitnih (60,2 %). Rezultati kažejo, da se pravice žensk v učbenikih pogosteje pojavljajo v posredni obliki, prek zgodovinskega ali družbenega konteksta, redkeje pa kot neposredno poimenovane pravice. Posebno izrazit premik je zaznan v zadnjem desetletju: učbeniki, izdani med letoma 2012 in 2024, vključujejo kar 262 omemb (106 eksplicitnih, 156 implicitnih), v primerjavi s starejšimi učbeniki (1999–2011), kjer je bilo omemb le 33. Največ omemb je bilo zabeleženih v učbenikih zgodovine (193), sledijo sociologija (68), geografija pa je bila zastopana z najmanjšim številom primerov (9). Analiza po izobraževalnih stopnjah pokaže največ omemb v gimnazijskih učbenikih (173), manj v osnovnošolskih (102), najmanj pa v poklicnih programih (24). Približno petina vseh omemb (20,7 %) je predstavljenih kot ne-pravice žensk, predvsem v implicitni obliki. Raziskava prispeva k razumevanju, kako slovenski učbeniški sistem skozi družboslovne predmete obravnava tematiko enakopravnosti spolov. Pokaže, da so pravice žensk v učbenikih prisotne, vendar pogosto v prikriti obliki, kar lahko zmanjšuje njihovo jasnost in prepoznavnost za učence in dijake. Hkrati pa naraščajoča pogostost eksplicitnih omemb in poudarek vključevanju žensk v zadnjih letih kaže na pozitiven premik v smeri bolj odprtega in neposrednega naslavljanja enakosti spolov v izobraževalnem procesu.
Ključne besede: pravice žensk, družboslovni učbeniki, stereotipi, (ne)enakost spolov, implicitni in eksplicitni podatki
Objavljeno v DKUM: 07.10.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 7
Celotno besedilo (2,78 MB)

Opis: Mednarodno humanitarno pravo, tudi znano kot vojno pravo, je pravni okvir, ki ureja ravnanje držav in oboroženih skupin med oboroženimi spopadi. Njegov namen je zagotoviti zaščito žrtev vojnega nasilja, zmanjšati trpljenje in ohranjati temeljne človeške vrednote, ne glede na naravo konflikta. Mednarodno humanitarno pravo določa pravila in načela, ki urejajo ravnanje med oboroženimi spopadi ter zagotavljajo zaščito ranljivih posameznikov, kot so civilisti, vojni ujetniki in ranjenci. Prav tako ureja uporabo sile, varovanje civilnega prebivalstva, humanitarni dostop, zaščito vojnih ujetnikov in druge pomembne vidike, ki jih je treba upoštevati v oboroženem konfliktu. Človekove pravice predstavljajo univerzalne pravice, ki pripadajo vsakemu posamezniku ne glede na okoliščine. Temeljijo na ideji, da imajo vsi ljudje neodtujljivo pravico do življenja, svobode, nedotakljivosti in enakega dostojanstva. Človekovo dostojanstvo se povezuje z idejo človekovih pravic, saj je temeljno za spoštovanje in uresničevanje teh pravic. Mednarodni dokumenti priznavajo, da je človekovo dostojanstvo ključno za vzpostavitev demokracije in pravne države ter da so vsi ljudje rojeni svobodni in enaki v dostojanstvu in pravicah. Pravna podlaga za zaščito človekovih pravic obsega Splošno deklaracijo človekovih pravic, Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah ter Mednarodni pakt o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah. Kljub ločenosti mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic ju je treba razumeti in uporabljati skupaj, saj imata skupen cilj zaščititi človeško dostojanstvo in zagotoviti človekove pravice v različnih kontekstih, vključno v obdobju oboroženih spopadov. Prepletanje obeh pravnih okvirov se kaže na več načinov. Mednarodno humanitarno pravo dopolnjuje človekove pravice v oboroženih konfliktih, pri čemer morajo biti omejitve načela nedotakljivosti življenja sorazmerne in skladne z mednarodnimi človekovimi pravicami. Prav tako mednarodno humanitarno pravo priznava posebne potrebe in ranljivosti civilnega prebivalstva ter določa posebna pravila za njihovo zaščito, kar je v skladu s človekovimi pravicami.
Ključne besede: mednarodno humanitarno pravo, človekove pravice, načelo spoštovanja človeškega dostojanstva, načelo odgovornosti, pravni okviri, zaščita, človeško dostojanstvo, Splošna deklaracija človekovih pravic, vojno pravo
Objavljeno v DKUM: 29.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 12
Celotno besedilo (753,60 KB)

Opis: Magistrska naloga podrobneje obravnava institut stavbne pravice kot eno izmed stvarnih pravic v slovenskem pravnem redu, s poudarkom na njeni vsebini, pravnih učinkih in spremembah, ki jih je prinesla novela Stvarnopravnega zakonika (SPZ-B) iz leta 2020. V osnovi gre za specifično pravico, ki imetniku omogoča gradnjo in lastništvo objekta na, nad ali pod tujo nepremičnino, ne da bi ta imel lastninsko pravico na samem zemljišču, omenjeno pa omogoča učinkovitejše gospodarsko izkoriščanje prostora, še posebej nepremičnin s statusom javnega dobra. V nalogi je podrobno prikazan razvoj stavbne pravice, njene značilnosti, njena pravna narava, prenosljivost, možnosti obremenitev ter njeno prenehanje. Avtor se posebej posveča primerjavi ureditve stavbne pravice pred in po sprejetju zadnje novele Stvarnopravnega zakonika, novele SPZ-B, pri čemer je poudarek na spremembi trajanja stavbne pravice, ki se po novem lahko ustanovi tudi za nedoločen čas. Ta sprememba pomeni pomemben premik v praksi, zlasti za zasebne investitorje pri izkoriščanju javnega dobra, saj zagotavlja večjo pravno varnost in stabilnost. Kritična presoja nove ureditve pokaže, da časovno neomejena stavbna pravica sicer odpira pomembne (nove) možnosti, a hkrati poraja nova vprašanja, predvsem glede njenega prenehanja in varstva hipotekarnih upnikov. Ugotovljeno je bilo, da lahko ti v določenih primerih ostanejo brez učinkovitega zavarovanja, kar pomeni, da institut ne ponuja popolne zaščite upnikov v primeru predčasnega prenehanja stavbne pravice. Nadalje naloga izpostavi preoblikovanje stavbne pravice v etažno lastnino, kjer je zakonodaja mestoma nejasna oz. terminološko nedosledna. Poseben poudarek je dan tudi nadomestilu, ki pripada imetniku stavbne pravice ob njenem prenehanju. Novela SPZ-B je to področje spremenila v smislu, da je odpravila kogentnost določbe in omogočila strankam prosto dogovarjanje o nadomestilu in njegovi višini. Magistrska naloga potrjuje, da je novela SPZ-B institut stavbne pravice približala potrebam sodobne prakse in ga naredila prijaznejšega ter uporabnejšega, vendar pa hkrati ugotavlja, da ostajajo odprta vprašanja, ki terjajo dodatne zakonodajne rešitve in dopolnitve.
Ključne besede: stvarno pravo, stavbna pravica, novela SPZ-B, etažna lastnina, nastanek, razpolaganje in prenehanje stavbne pravice.
Objavljeno v DKUM: 08.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 42
Celotno besedilo (616,27 KB)

Opis: Magistrsko delo celostno obravnava problematiko dostopnosti zdravil za zdravljenje hipotiroze v Sloveniji in jo umešča v okvir temeljne človekove pravice do zdravja. Ugotavlja, da motnje v delovanju ščitnice, zlasti hipotiroza, v svetu naraščajo, medtem ko je v Sloveniji dostopnost zdravil za to bolezen omejena – na voljo sta le dve zdravili, kar nas postavlja na rep evropske lestvice. Ključen izziv predstavljajo stranski učinki obstoječih zdravil, ki veliko bolnikov silijo v iskanje alternativ. Delo poudari pravico do zdravja kot mednarodno priznano temeljno človekovo pravico, ki vključuje tudi dostopnost do zdravil. Pri tem analizira slovensko pravno ureditev in ključne mednarodnopravne vire, ki vplivajo na razlago te pravice. V iskanju rešitev se magistrsko delo osredinja na regulacijo zdravil, s poudarkom na različnih postopkih pridobivanja dovoljenj za promet z zdravili: centraliziran postopek na ravni EU, postopek z medsebojnim priznavanjem, decentraliziran postopek in zlasti nacionalni postopek v Sloveniji. Poleg sistemske regulative obravnava delo tudi vidik uresničevanja pravic iz obveznega zdravstvenega zavarovanja. V praksi se številni bolniki zaradi neustreznega odziva na razpoložljiva zdravila odločajo za zdravila, dostopna v drugih državah članicah, na beli recept. Čeprav ta zdravila niso vključena v pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, zakon v izjemnih primerih omogoča možnost povračila stroškov, če so izpolnjeni določeni pogoji. Delo predstavi tudi dve relevantni sodbi Višjega delovnega in socialnega sodišča, ki osvetljujeta prakso povračila stroškov zdravil v takih primerih. Magistrsko delo tako poudarja potrebo po širši dostopnosti zdravil za hipotirozo in v povezavi s tem analizira mogoče pravne rešitve.
Ključne besede: medicinsko pravo, človekove pravice, regulativa zdravil, ščitnica, hipotiroza, pravica do zdravja, dovoljenje za promet z zdravilom, pravice iz obveznega zdravstvenega zavarovanja, izjemno povračilo stroškov za zdravila
Objavljeno v DKUM: 03.09.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,32 MB)