Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo obravnava vprašanja in dileme varstva osebnih podatkov zdravstvene narave in jih locira v pravnem sistemu. V glavnem se ukvarja z vrsto občutljivih osebnih podatkov zdravstvene narave. Občutljivi so zato, ker se nanašajo na lastnosti ali kvalitete človeka, zaradi katerih bi lahko bil podvržen diskriminaciji in/ali stigmatizaciji (npr. diagnoza psihološke bolezni, prizadetost, neplodnost, okuženost z virusom HIV ipd.). Slovenija je šesta država v Evropi, ki je v splošnem zavarovala pravico do varstva osebnih podatkov z Ustavo Republike Slovenije. Varstvo osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih Slovenije pa se od takrat razvija na različne načine. V Urgentnem kliničnem centru v Ljubljani so že okoli leta 2000 izdelali Izjavo o posredovanju informacij o osebnih podatkih in o zdravstvenem stanju, ki je urejala in legitimirala posredovanje informacij pacienta. Nekoliko kasneje, leta 2008, se je začelo načrtovanje projekta eZdravje. Kljub temu, da se je njegovo izvajanje dodobra začelo šele leta 2015, je do konca krize Covid-19 projekt doživel razcvet. Prinesel je ogromno novosti, ki so se izkazale za ene bolj in druge malo manj dobre. Pojav epidemije Covid-19 je prispeval tudi naklonjenosti vlade k izdajanju številnih predpisov in odlokov, kar je rezultiralo v precejšnjem razburjenju množice, ustavnih pritožbah, zahtevah po presoji ustavnosti kot tudi v dejanskih kršitvah človekovih in pacientovih pravic. S tem se zaključi historični pregled ureditve varstva osebnih podatkov v Sloveniji in se začne podrobna opredelitev danes veljavne pravne ureditve v zvezi s pravico do varstva osebnih podatkov, ki velja v našem nacionalnem pravnem redu. Pravica do varstva osebnih podatkov pacienta ni varovana zgolj na nacionalnem nivoju, temveč tudi skozi določbe primarnega in sekundarnega prava EU ter EKČP. Magistrsko delo zajema obravnavo vseh relevantnih pravnih aktov, ki kakorkoli vplivajo na uresničevanje pacientove pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov. Temelji varstva splošne pravice do osebnih podatkov so zastavljeni v določbah najvišjih aktov, t. j. v ustavi, primarnem pravu EU in EKČP. Poleg slednjih, magistrsko delo predstavlja tudi splošnejše pravne akte, ki urejajo pravila za zakonito uresničevanje navedene pravice, to sta Splošna uredba o varstvu podatkov kot del sekundarnega prava EU in Zakon o varstvu osebnih podatkov kot lex generalis za zadevno področje. Ker se delo osredotoča na obravnavo varstva osebnih podatkov v zdravstvenih sistemih oziroma na specifično zdravstvene osebne podatke, sega raziskava tudi do specialnih zakonov na področju zdravstva, saj le-ti predvidevajo spoštovanje pravice do varstva (zdravstvenih) osebnih podatkov v konkretnem. Varstvo osebnih podatkov zajema več pravic, denimo pravico do dostopa, pravico do omejitve obdelave, pravico do izbrisa ali pozabe, in med drugimi tudi pravico do seznanitve z osebnimi podatki. Slednja lahko na nek način asociira na pojasnilno dolžnost zdravnika. Oba fenomena namreč pokrivata pacientovo pravico do seznanitve, vprašanje je le do česa, kdaj in v kakšnem obsegu. Iz tega razloga je v magistrsko delo vključena primerjava, ki izpostavi njune razlike in določene skupne točke. Glede na to, da se večji del magistrskega dela osredotoča na pravo, veljavno v Sloveniji in deloma za EU, je na koncu vključena primerjava koncepcije varstva osebnih podatkov v dveh zelo različnih pravnih sistemih – ZDA in EU. S tem se magistrsko delo nekako zaokroži in uspešno prikaže celostno sliko varstva osebnih podatkov v smislu temeljne človekove in pacientove pravice.
Ključne besede: osebni podatki, občutljivi osebni podatki, zdravstveni osebni podatki, pravica do zasebnosti, varstvo človekovih pravic, zdravstvena dokumentacija, pojasnilna dolžnost, varstvo osebnih podatkov, medicinsko pravo, kršitve pravice do varstva osebnih podatkov
Objavljeno v DKUM: 04.09.2024; Ogledov: 89; Prenosov: 100
Celotno besedilo (5,53 MB)

Opis: Pri odkrivanju in preiskovanju kriminalitete se policija vedno pogosteje srečuje s storilci, ki pri izvrševanju kaznivih dejanj uporabljajo različne elektronske naprave in medije. Elektronske komunikacije, predvsem svetovni splet in elektronska pošta, se zelo hitro širijo, pri svojih dejanjih pa jih uspešno uporabljajo tudi storilci kaznivih dejanj. Za učinkovito preiskavo je prav zato potrebno vse več znanja na tem področju kot tudi ustrezna tehnična opremljenost organov pregona. Na zakonodajnem področju se stanje v povezavi s proučevano tematiko nenehno spreminja, kajti proces globalizacije in s tem povezan razmah kriminala vedno znova odpirajo vedno nove pojavne oblike in razsežnosti kriminala. Na podlagi tega se spreminjajo tudi pristopi in pristojnosti policistov ter kriminalistov, ki te pojave preiskujejo. Predvsem pa je pomembno, da razvoju tehnologije in načinu izvrševanja kaznivih dejanj sledi tudi zakonodaja in tako omogoči učinkovito preiskavo in pregon kaznivih dejanj. Pomembnost problematike se močno odraža v številnih prvinah, vsebovanih v normativno-pravnih aktih na področju dela pravosodja in policije, tako na evropski kot tudi nacionalni ravni. Slovenska zakonodaja se na področju zasebnih komunikacij bistveno ne razlikuje od zakonodaje v drugih evropskih državah, hkrati pa je sodna praksa glede odreditve prikritih preiskovalnih ukrepov in pridobitve izpisa telekomunikacijskega prometa zelo odvisna od stališča posameznega preiskovalnega sodnika. Običajno ti sledijo predlogu državnega tožilca, v posameznih primerih pa se preiskovalni sodnik odloči predlog zavrniti. Preiskava elektronskih naprav zagotovo pomeni velik poseg v ustavno zagotovljeno pravico posameznika do zasebnosti in prav zato zahteva jasno določenost v zakonu in močno pravno varstvo. Vedno nove razsežnosti in oblike kriminalitete terjajo uvajanje novih rešitev in tehtanje med učinkovitostjo pregona in varovanjem prekomernih posegov v pravice posameznika.
Ključne besede: kriminalistično preiskovanje, elektronske komunikacije, prikriti preiskovalni ukrepi, pravica do zasebnosti, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 04.07.2018; Ogledov: 1598; Prenosov: 119
Celotno besedilo (976,51 KB)

Opis: Pri preiskovanju kaznivih dejanj se preiskovalci soočajo z izzivi kako pridobiti pomembne dokaze. V nekaterih primerih jih ne morejo dobiti pri normalni preiskavi, bodisi, ker so jih osumljenci zabrisali, ali pa niso bili zadostni za obsodbo. V teh primerih se lahko uvedejo prikriti preiskovalni ukrepi, s katerimi policija tajno preiskuje osumljenca, mu sledi, ga slika ali snema, lahko pa celo pripravi navidezni odkup neke snovi. S temi dokazi lahko podprejo že zbrane in tako pripomorejo k aretaciji osumljenca, ki brez teh ukrepov, ne bi bil nikoli pravnomočno obsojen. Za uvedbo take preiskave pa morajo biti izpolnjeni določeni pogoji. Preiskovalni organi morajo vnaprej predložiti že zbrane dokaze in podati dotične razloge, zakaj utemeljeno sumijo, da je osumljenec storil kaznivo dejanje, ali pa ga pripravlja. To pa se jim dovoli z odredbo za izključno ta primer in izključno za določeno časovno obdobje, ki pa se lahko ob utemeljitvi podaljša. Ob uvedbi tajnih ukrepov pa preiskovalci močno posegajo v posameznikovo pravico do zasebnosti, ki jo ščitita Evropska konvencija o človekovih pravicah in Ustava Republike Slovenije. Ta pravna akta nas varujeta tako pred državno oblastjo, kot tudi pred drugimi osebami, ki bi morebiti posegali v naš osebni prostor. Delu te pravice pa smo se pripravljeni odpovedati v zameno za našo osebno varnost, tako, da opravičimo državnim oblastem vmešavanje v to pravico, vendar le, če s tem ščitijo temeljne pravice drugih ljudi. V kolikor je poseg v našo zasebnost s strani državnih organov protipraven, se lahko obrnemo na varuha človekovih pravic, kasneje pa na Evropsko sodišče za človekove pravice, kjer bodo presodili, če je bil poseg v našo zasebnost v skladu z zakonom. Ob uvedbi preiskave pa mora biti presojena tudi sorazmernost poseganja v našo zasebnost, tako, da za večji poseg preiskovalci potrebujejo močnejše dokaze, kot pa za manjši poseg v zasebnosti posameznika.
Ključne besede: kazniva dejanja, preiskovanje, prikriti preiskovalni ukrepi, predkazenski postopki, pravica do zasebnosti, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 14.11.2017; Ogledov: 3712; Prenosov: 868
Celotno besedilo (866,07 KB)

Opis: V diplomskem delu sem predstavila enega izmed sodobnih problemov, ki se pojavljajo v sodni praksi – hišna preiskava odvetniške pisarne. Ker je tema zelo obsežna, sem se v svojem diplomskem delu osredotočila le na določene najpomembnejše točke. Ugotovila sem, da sta ustavna in kazensko pravna tematika močno prepleteni. Najprej sem si postavila vprašanje, kaj sploh je zasebnost? Jo je mogoče definirati? Iz literature sem ugotovila, da je zasebnost nekaj subjektivnega, zato je nemogoče podati univerzalno definicijo zasebnosti. V predkazenskem postopku se pogosto izvajajo preiskovalna dejanja, pri katerih pride do izrazitih posegov v posameznikovo zasebnost. Hišna preiskava je ena izmed preiskovalnih dejanj, ki se najpogosteje izvede v predkazenskem postopku in močno poseže v človekove pravice in temeljne svoboščine posameznika. Odvetniška pisarna je poseben prostor, saj pride v njej do prepleta zasebnosti odvetnika in tudi odvetnikovih strank. Vendar odvetniška pisarna ni nedotakljiv prostor, znotraj katerega bi se lahko odvijala kazniva dejanja. Ustavno sodišče je v odločbi U-I 115/14-28, Up-218/14-45, dne 21.1.2016 prvič opredelilo pojem odvetniške zasebnosti. Z omenjeno odločbo je odločilo, da sta Zakon o kazenskem postopku in Zakon o odvetništvu v nasprotju z Ustavo, kar se tiče hišne preiskave odvetniške pisarne. Do odprave protiustavnosti in do sprejetja novele ZKP-N je v 60. do 63. točki obrazložitve določilo izvajanje hišne preiskave pri odvetnikih.
Ključne besede: Človekove pravice in temeljne svoboščine, zasebnost, pravica do zasebnosti, test legitimnosti, test sorazmernosti, predkazenski postopek, dokazni standardi, neodvisnost odvetništva, hišna preiskava odvetniške pisarne, predlog novele ZKP-N
Objavljeno v DKUM: 30.10.2017; Ogledov: 2007; Prenosov: 369
Celotno besedilo (552,49 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Diplomsko delo z naslovom »Zasebnost v pametnih mestih« se osredotoča na koncept pametnih mest. Trend ni nastal pred kratkim, ampak se je začel že pred približno desetimi leti. Glede na tehnologijo, ki nam je dostopna in glede na dejstvo, da se vse več ljudi seli iz ruralnega v urbano okolje, je pomembno da združimo ljudi in tehnologijo. Na tak način lahko pripravimo informacije, ki bodo upravljavcem oziroma odločevalcem pomagale pri ustvarjanju urbanih načrtov po meri in željah prebivalcev. Pri vsej tehnologiji in celovitih rešitvah za pametna mesta pa ne smemo pozabiti na zasebnost. Ta je na nek način ogrožena, kar skušamo pokazati v tem diplomskem delu. Da bi bolje razumeli koncept zasebnosti smo v teoretičnem delu podrobneje predstavili pametna mesta kot taka in njihove prednosti v primerjavi s »klasičnimi mesti«. Globalizacija in hiter razvoj informacijsko-komunikacijskih tehnologij sta dejavnika, ki sta privedla do novih groženj zasebnosti na eni strani in potrebo po dodatni pravni regulaciji na drugi strani. V ta namen smo na Evropskih tleh dobili novo Uredbo o varstvu osebnih podatkov (GDPR), ki jo na kratko predstavimo tudi v tem diplomskem delu. V nadaljevanju predstavimo še veliko podatkovje in z njim povezano upravljanje (kdo bo upravljavec podatkov?). Raziskovalni del diplomskega dela predstavlja anketa, v kateri smo ugotavljali, v kolikšni meri ljudje poznajo pametna mesta in kakšen je njihov odnos do zasebnosti. Teoretična dognanja in rezultati naše raziskave nakazujejo na dejstvo, da je koncept pametnih mest na področju Slovenije ljudem še dokaj neznan.
Ključne besede: pametna mesta, informacijsko-komunikacijska tehnologija, zasebnost, pravica do zasebnosti, osebni podatki, nadzor, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 24.10.2017; Ogledov: 4107; Prenosov: 788  (1 glas)
Celotno besedilo (1,16 MB)