Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Načeli pravne in socialne države v pravni teoriji nista novi načeli. Gre za dve temeljni ustavni načeli, ki sta se skozi zgodovino razvijali, prav tako se je spreminjal pogled na razmerje med njima. V teoriji je dolgo časa prevladovalo stališče, da navedeni načeli na ustavni ravni sploh nista združljivi. Skozi čas in številne diskusije se je nato razvil pojem socialne pravne države, ki je obe načeli povezal v logično celoto, v kateri se medsebojno prepletata in omejujeta. Danes prevladuje stališče, da sta načeli medsebojno povezani. Pri razmerju med obema načeloma torej ne gre za vprašanje nadvlade enega načela nad drugim, temveč gre za vzporeden in medsebojno povezan razvoj elementov obeh načel. Govorimo torej o socialni pravni državi, ki mora zagotavljati socialno, pravno in ekonomsko varnost vsakega posameznika in s tem udejanjati vrednote tako pravne, kakor tudi socialne države. Socialna država po mnenju teoretikov predstavlja predpostavko pravne države, v kateri je oblast omejena in nadzirana ter s svojimi ukrepi omogoča učinkovito uresničevanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin. Elementi obeh načel so različni, vendar pa se nanašajo na enak sistem in sicer na socialno pravno državo. V slednji se elementi obeh načel prekrivajo in so medsebojno odvisni, njihov skupni namen pa je zaščita enakih vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, svoboda in enakost. Človekovo dostojanstvo predstavlja temeljno komponento temeljnih človekovih pravic in svoboščin, katerih priznanje in spoštovanje je v moderni državi izredno pomembno, kar izhaja ne samo iz nacionalne ureditve, temveč tudi z mednarodnega vidika. Do trenja med obema načeloma pride tudi na področju uporabe diskrecije pri odločanju državnih organov. Slednji imajo namreč v socialni državi široko polje proste presoje, kar pa povzroča napetosti v odnosu z načelom pravne države. Kljub temu je potrebno poudariti, da je diskrecija v socialni državi neizogibna, vse dokler bo slednja skrbela za distribucijo dobrin in storitev. Državni organi so pri uporabi diskrecijske pravice omejeni z Ustavo ter temeljnimi pravicami, v katerih ustavno zagotovljena jedra organi s svojimi ukrepi ne smejo posegati. Obravnavani načeli pa nista pomembni zgolj na nacionalnem ustavnem področju, temveč tudi na nadnacionalnem in mednarodnem področju. Načeli namreč med drugim predstavljata tudi temeljni vrednoti pravnega reda EU in temelj za priznanje in spoštovanje temeljnih človekovih pravic (med katere spadajo tudi socialne pravice) tudi na ravni EU.
Ključne besede: ustava, ustavno načelo, pravna država, socialna država, vladavina prava, država blaginje, človekove pravice, socialne pravice, socialna pravičnost, temeljne vrednote
Objavljeno v DKUM: 09.02.2022; Ogledov: 576; Prenosov: 147
Celotno besedilo (1,21 MB)

Opis: Namen prispevka: V prispevku predstavljamo rezultate kvantitativne študije o samozaznavi legitimnosti in z njo povezanih spremenljivk (demografske spremenljivke, zaznavanje mnenja občanov o legitimnosti policistov, odnosi med sodelavci, pravičnost v postopkih nadrejenih in proorganizacijsko vedenje) pri slovenskih policistih, ki smo jo opravili v letu 2013, s poudarkom na primerjavi med policistkami in policisti. Metode: Junija 2013 smo opravili anketiranje na 24 policijskih postajah (majhne, srednje in velike) na vseh osmih policijskih upravah v Republiki Sloveniji. V raziskavi je sodelovalo 417 policistov in 104 policistke. Podatke smo obdelali s kvantitativnimi statističnimi metodami (opisna statistika, t-test, korelacije in regresijska analiza). Ugotovitve: Glede spremenljivk – faktorjev samozaznana legitimnost, zaznavanje mnenja občanov o legitimnosti policistov, odnosi med sodelavci, pravičnost v postopkih nadrejenih in proorganizacijsko vedenje nismo ugotovili statistično pomembnih razlik med policisti in policistkami. Primerjave so pokazale, da policisti bolj pozitivno ocenjujejo svojo avtoriteto za opravljanje policijskega dela od policistk. Policisti izražajo višjo stopnjo strinjanja s trditvijo glede pomembnosti vloge policistov pri preprečevanju kriminalitete od policistk. Ocena zaupanja pri sodelavcih je višja pri policistih kot pri policistkah. Policisti bolj pozitivno ocenjujejo mnenje občanov o pravičnosti odločitev v policijskih postopkih od policistk, vendar policisti tudi bolj pritrdilno ocenjujejo domnevno mnenje občanov o skorumpiranosti policije od policistk. Policisti izražajo višjo stopnjo pripadnosti policiji od policistk in v varnem okolju so bolj pripravljeni povedati drugim, da delajo v policiji od policistk. Policistke bolj pozitivno ocenjujejo obrazložitve nadrejenih glede dela od policistov. Policistke tudi menijo, da je uporaba več sile, kot to določa zakon, sprejemljivejša, in poročajo, da so njihove delovne obremenitve večje od policistov. Povezave spremenljivk s samozaznano legitimnostjo kažejo na različne povezave pri policistkah in policistih. Omejitve/uporabnost raziskave Analize kažejo, da je koeficient ustreznosti Kaiser-Meyer-Olkin (KMO) vzorčenja ustrezen. Vzorec zajetih policistov (80 %) in policistk (20 %) približno odraža razmerje med policisti in policistkami v Sloveniji. Ugotovitve študije kažejo na nekatere pomembne razlike v pojmovanju samozaznane legitimnosti. Raziskava je uporabna za nadaljevanje raziskovanja legitimnosti s poudarkom na uporabi kvalitativnih raziskovalnih metod. Praktična uporabnost: Ugotovitve raziskave so izhodišč e za razpravo o policijskem delu v Sloveniji in dojemanja policijskega dela, policijske organizacije in odnosov z občani pri policistkah in policistih, saj so policistke bolj usmerjene v organizacijo in iščejo podporo pri sodelavcih. Za njih je tudi manj značilna refleksija o pomenu povratnih informacij od ljudi v skupnostih glede legitimnosti policijskega dela. V tem oziru nanje vpliva samo ena komponenta dualnosti legitimnosti (in sicer, kaj o njih menijo sodelavci in kako same ocenjujejo svojo sposobnost za zakonito in legitimno opravljanje policijskega dela), ni pa vpliva javnosti na njihovo oceno kompetentnosti in moralnih stališč, kot je to izraženo pri policistih. Izvirnost/pomembnost prispevka: Gre za izvirno raziskovalno delo z uporabo vprašalnika, ki je vseboval vprašanja o samozaznani legitimnosti, pojmovanju mnenja občanov o legitimnosti policistov, odnosih med sodelavci, pravičnosti v postopkih nadrejenih in proorganizacijskega vedenja. Predhodne študije so preučevale predvsem samozaznavo legitimnosti (moških ali vseh) policistov, niso pa preučevale žensk v policiji ali primerjale rezultatov med policistkami in policisti.
Ključne besede: samozaznava, legitimnost, samozaznana legitimnost, policija, postopkovna pravičnost, proorganizacijsko vedenje, zadovoljstvo javnosti, Slovenija
Objavljeno v DKUM: 16.04.2020; Ogledov: 671; Prenosov: 39
Celotno besedilo (343,57 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

Opis: Finska slovi kot najuspešnejša država na področju vzgoje in izobraževanja. Njihovo uspešnost iz leta v leto dokazujejo mednarodna ocenjevanja znanja, poglavitno raziskava PISA. Namen naše magistrske naloge je bil raziskati uspešnost finskih učencev v preverjanju znanja, opredeliti njihov uspeh in poiskati razloge in vzroke, ki so k temu pripomogli. Magistrska naloga se začne z vpogledom v zgodovino finskega šolstva. Nadaljuje se s strukturo finskega šolskega sistema danes, analizo finskih rezultatov mednarodne primerjave znanja v raziskavi PISA, razlogi in vzroki za uspešnost finskih učencev v raziskavi, analizo zadnjega padca finskih učencev v raziskavi ter z vpogledom v prihodnost finske vzgoje in izobraževanja. Svoj uspeh finski učenci dolgujejo razvitemu in globalno usmerjenemu šolskemu sistemu ter učiteljem, ki na Finskem veljajo kot cenjeni in ugledni strokovnjaki na svojem področju. Izobrazba Fincem predstavlja prioriteto. Njihove šole so pravične, skrbne, timsko naravnane in dostopne vsem ne glede na socialno-ekonomski položaj posameznika. Njihov šolski sistem se nenehno obnavlja, dopolnjuje in sledi globalnim spremembam ter razvoju tehnologije. Prihodnost finskega šolskega sistema prinaša nove načine poučevanja in učenja. Poudarek je na praktičnih veščinah in razvoju kreativnosti vsakega posameznika.
Ključne besede: finski šolski sistem, mednarodno preverjanje znanja, PISA, pravičnost, enakost, tehnologija, pogled v prihodnost
Objavljeno v DKUM: 19.09.2019; Ogledov: 646; Prenosov: 118
Celotno besedilo (2,38 MB)

Opis: Osebnostne pravice pripadajo človeku, vsakemu v enaki meri. Njihov namen je, da posameznika varujejo pred drugimi, četudi tem drugim ni povsem enak. Pravice, ki jih zagotavlja Zakon o pacientovih pravicah se nedvomno uvrščajo med osebnostne pravice. Zakon o pacientovih pravicah je odnos med zdravnikom in pacientom postavil na enakopravne temelje, dejansko je uzakonil partnerski odnos med njima. Pojasnilna dolžnost torej izhaja iz zakona in omogoča pacientu, da sodeluje v postopku svojega zdravljenja, da samostojno oblikuje svojo voljo in s tem svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. Zdravnik ima pravno in etično obveznost, da pacientu posreduje resnične in prave podatke o njegovem stanju, saj so le ti lahko podlaga za odločitev pacienta. Zakon o pacientovih pravicah pa je uzakonil tudi pravico zdravnika, da določena dejstva zamolči, kadar »zdravnik glede na okoliščine oceni, da bi mu takšno obvestilo povzročilo resno zdravstveno škodo, razen kadar pacient, ki je sposoben odločanja v svojo najboljšo zdravstveno korist, izrecno zahteva, da je o svojem zdravstvenem stanju popolnoma obveščen.” Govorimo o zdravnikovi pravici do terapevtskega privilegija oziroma obzirnem molku zdravnika. Vendar s tem, ko zdravnik pacientu odtegne določene podatke oziroma ga ne seznani o stanju bolezni, načinih in pričakovanih posledicah zdravljenja ali tudi o posledicah opustitve zdravljenja, pričakovanih posledicah posegov ali zdravil, mu odvzame možnost, da oblikuje svojo voljo in s tem, da se svobodno in samostojno odloča o svojem zdravljenju. S tem pa tudi posega v pacientovo zasebnost in njegovo človeško dostojanstvo, ne nazadnje pa je pravica do samoodločanja tudi ustavno zagotovljena pravica. Zdravnika s pravico do terapevtskega privilegija vrača v paternalistični odnos do pacienta, ko je bil le-ta samo object v postopku zdravljenja. Posega tudi v zaupen odnos med zdravnikom in pacientom, v odnos medsebojnega spoštovanja. Dejansko gre za situacijo, ki bi jo lahko opisali z besedami »ne laži, vendar tudi ne povej vse resnice«. To načenja zaupanje v zdravnika. Ne glede na to, da je razlog zdravnika dobronameren, pa lahko molk ali omejena razlaga pri pacientu povzroči več nelagodja in strahu, kot če bi poznal resnico. Odnos med zdravnikom in pacientom je odnos, ki mora temeljiti na zaupanju, ta pa lahko temelji samo na odkriti komunikaciji. Osnova za zaupanje ne morejo biti polresnice in zavajanje. Ustrezno poučen pacient ima boljšo možnost komunikacije s svojimi bližnjimi, v delovnem okolju in tudi več zaupanja v zdravnika in medicino na sploh. Pravica do uveljavitve terapevtskega privilegija je upravičena v primeru vnaprej izražene volje pacienta, da ne želi biti seznanjen s svojim zdravstvenim stanjem in v primeru pacientov z duševnimi motnjami. V vseh drugih primerih pa pravica do terapevtskega privilegija ne more biti ekskulpacijski razlog za neopravljeno ali slabo opravljeno pojasnilno dolžnost zdravnika.
Ključne besede: osebnostne pravice, terapevtski privilegij, pojasnilna dolžnost, resnica, pravičnost
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 1012; Prenosov: 129
Celotno besedilo (243,84 KB)

Opis: Članek obravnava nekatere povezave med ekonomsko analizo prava, ki kot interdisciplinarna veda preučuje pravne norme z vidika ekonomske teorije, in vprašanjem distributivne pravičnosti, ki jo umeščamo na področje filozofije prava. Avtor poskuša definirati nekatere stične točke med problemi distributivne pravičnosti in teorijami ekonomske analize prava na primeru Coasovega teorema in pri tem opozoriti, kako se nekatere teorije ekonomske analize prava posredno ali neposredno dotikajo vprašanj distribucije dobrin in bremen v družbi. Namen avtorja je opozoriti ne nektere omejitve ekonomske analize prava. Po avtorjevem mnenju je namen ekonomske analize prava kot pomožne vede zlasti sekundarna analiza pravnih norm z vidika njihove učinkovitosti, zato ekonomska analiza prava ne more nadomestiti ukvarjanja s pravno filozofskimi problemi, ki morajo biti v ospredju pri ustvarjanju pravnega sistema ter sprejemanju in uporabi pravnih norm.
Ključne besede: ekonomske teorije, pravna ureditev, gospodarsko pravo, ekonomske analize, ekonomska analiza prava, distributivna pravičnost, Coasov teorem, dobrine, bremena, proizvodna sredstva
Objavljeno v DKUM: 31.07.2018; Ogledov: 980; Prenosov: 120
Celotno besedilo (135,53 KB)