1. Problematika sodnega izvedeništva pri ugotavljanju medicinske napake : magistrsko deloEva Vogrinec, 2023, magistrsko delo Opis: Zdravje in življenje sta nenadomestljivi dobrini in sta visoko varovani tako na ustavni kot zakonski ravni. Zdravniki v ti naši dobrini vsakodnevno posegajo pri svojem delu, zato je še toliko pomembneje, da ravnajo v skladu s skrbnostjo, ki se od njih zahteva, to je s skrbnostjo dobrega strokovnjaka. Pravna teorija in sodna praksa sta enotni, da zdravnik ne ravna kot bi moral, kadar je poslabšanje zdravja pacienta posledica njegovega strokovno nepravilnega ravnanja ali kadar je ravnanje po strokovni plati sicer neoporečno, vendar pacient v poseg ni privolil. Medicinske napake se dogajajo pogosto in osebe, ki so žrtve le teh, želijo zadoščanje za posledice. Zadoščanje iščejo skozi zapletene sodne postopke, kjer pa je za ugotavljanje odgovora na vprašanje, ali je do medicinske napake res prišlo, potrebna vključitev sodnega izvedenca medicinske stroke. Izvedenci medicinske stroke imajo v sodnih postopkih velik pomen, saj s svojim mnenjem vplivajo na končno odločitev sodišča. Kot strokovnjaki nudijo strokovno pomoč sodišču pri zadevah, za katera sodnik nima zadostnega znanja. Zato je še toliko pomembneje, da je izvedensko mnenje napisano strokovno neoporečno in objektivno, saj bo sodišče večinoma na podlagi mnenja izdalo odločbo, ki pa lahko ima velik vpliv na tožnika kot oškodovanca.
Ključne besede: medicinska napaka, standard skrbnosti, pravdni postopek, izvedenec, izvedenec medicinske stroke, izvedeniško mnenje, odgovornost
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 712; Prenosov: 163
 Celotno besedilo (999,92 KB) |
2. Dopustnost protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku : doktorska disertacijaKatja Drnovšek, 2022, doktorska disertacija Opis: Doktorska disertacija obravnava nacionalne, primerjalnopravne, nadnacionalne in čezmejne vidike problematike dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov v pravdnem postopku, ki v Republiki Sloveniji še nima normativne rešitve. Ko so se sodišča v praksi vendarle srečala z vprašanjem uporabe protipravno pridobljenih dokazov, kar je še posebej neizogibno v digitalni dobi, zaznamovani s pospešenim razvojem tehnologije in pojavljanjem vedno širših možnosti pridobivanja dokazov, je Ustavno sodišče RS v odmevni odločbi št. Up-472/02-12 z dne 7. oktobra 2004 vzpostavilo temeljno pravilo za odločanje o dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo ustavno varovanih človekovih pravic. Sodiščem je v takšnih primerih naložilo tehtanje pravic vseh vpletenih strank in uporabo načela sorazmernosti, na tej podlagi pa skrbno presojo o pravici, ki ji je v okoliščinah konkretnega primera treba dati prednost. Natančnejši kriteriji presoje in odgovori na morebitna druga vprašanja naj bi se vzpostavili skozi nadaljnji razvoj sodne prakse rednih sodišč. Analiza slovenske sodne prakse nasprotno vodi do ugotovitve, da so obrazložitve sodb, ki se nanašajo na dopustnost protipravno pridobljenih dokazov, še 15 let po izdaji odločbe Ustavnega sodišča dokaj arbitrarne, neskladne in nejasne, zaradi česar imajo pri poenotenju sodne prakse zgolj omejeno vlogo. Doktorska disertacija obravnava več perečih težav, med katerimi izstopajo vprašanje ustreznega pomena in vsebine pravice do dokaza kot elementa ustavnih procesnih jamstev iz 22. člena Ustave RS, primernost uveljavljenega metodološkega pristopa k tehtanju človekovih pravic ter izpeljava kriterijev presoje dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Sledi tudi razprava o vsebini in vlogi temeljnih načel v slovenskem pravdnem postopku s posebnim poudarkom na diskurzu o načelu materialne resnice ter implikacijah interakcije med temeljnimi načeli za ureditev dopustnosti protipravno pridobljenih dokazov. Primerjalnopravni del zajema kritično ovrednotenje alternativnih pristopov k reševanju obravnavane problematike, ki so se razvili v zakonodaji, sodni praksi in pravni doktrini nemškega, avstrijskega, anglo-valižanskega in ameriškega pravnega reda, ter možnosti za njihovo aplikacijo v domači zakonodaji. Rezultati primerjalnopravne analize so pokazali, da se tudi tuje ureditve srečujejo s podobnimi težavami in nedorečenimi rešitvami glede uporabe protipravno pridobljenih dokazov kot slovenska ter da zaradi razlik v nacionalnih pravnih redih tujih rešitev ni mogoče nekritično prenesti v domačo zakonodajo. Slednje so kljub temu vredne pozornosti, saj bi lahko ob prilagoditvah, ki upoštevajo nacionalne posebnosti, služile kot vzorec dobrih ali pa tudi slabih praks v nadaljnjem razvoju slovenske ureditve na obravnavanem področju. Republiko Slovenijo kot podpisnico mednarodnih pogodb in članico EU zavezujejo tudi mednarodni in evropski pravni akti, med katerimi sta na področju varstva človekovih pravic najpomembnejši Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah. Četudi ne vsebujeta izrecnih določb, ki bi od držav članic oziroma podpisnic zahtevali določen način ravnanja s protipravno pridobljenimi dokazi v civilnih postopkih, sta na njuni podlagi tako Evropsko sodišče za človekove pravice kot tudi Sodišče Evropske unije izoblikovala odklonilna stališča glede dopustnosti dokazov, pridobljenih s kršitvijo nekaterih temeljnih pravic (predvsem prepovedi mučenja, pravice do poštenega sojenja, posredno pa tudi pravice do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja). Doktorska disertacija se opredeljuje do tako vzpostavljenih kriterijev dopustnosti dokazov v sodni praksi obeh sodišč, ki so v slovenski sodni praksi prepogosto zanemarjeni oziroma spregledani. Razpravo zaokroža obravnava čezmejnih vidikov uporabljivosti dokazov, pridobljenih v drugih državah članicah EU na podlagi evropskih pravnih aktov, ki urejajo pravosodno sodelovanje pri pridobivanju dokazov.
Ključne besede: protipravno pridobljeni dokaz, izključitev dokazov, pravica do dokaza, kolizija človekovih pravic, procesna jamstva, materialna resnica, načelo proste presoje dokazov, dokazni standard, čezmejno izvajanje dokazov, pravdni postopek
Objavljeno v DKUM: 07.06.2022; Ogledov: 1628; Prenosov: 775
Celotno besedilo (4,89 MB) |
3. Postopek za delitev skupnega premoženja v zapuščinskem in pravdnem postopku : diplomsko deloKarmen Preložnik, 2020, diplomsko delo Opis: V zaključnem delu sem analizirala procesne probleme, ki nastanejo v postopkih glede ugotavljanja obsega in delitve skupnega premoženja med zakonci tako v nepravdnem kot v pravdnem postopku. Namreč, sam sodni postopek delitve skupnega premoženja se praviloma začne na nepravdnem sodišču, ki bo o delitvi skupnega premoženja odločalo le, če med zakoncema oz. udeležencema ni spora o predmetu delitve in o velikosti njunih deležev. Če pa med zakoncema ne bo dogovora o višini deležev na skupnem premoženju in bo podano nestrinjanje s pravno domnevo o enakosti deležev, bo nepravdno sodišče postopek prekinilo ter stranki napotilo na pravdo. Največ pozornosti sem namenila težavam pri povezavi med različnimi vrstami postopka. Sodna praksa že več desetletij pragmatično dopušča tudi neposredno vložitev tožbe za delitev skupnega premoženja. Bivša zakonca praviloma ne zahtevata delitve skupnega premoženja najprej v nepravdnem postopku, ampak kar v pravdnem postopku. Sodna praksa tudi šteje, da so z določitvijo deležev na skupnem premoženju že določeni tudi solastninski deleži na vseh stvareh, ki spadajo v skupno premoženje. Sodišča tudi dovoljujejo, da udeleženci že v pravdnih postopkih z zahtevki za izstavitev zemljiškoknjižnih listin in zahtevki za izplačilo protivrednosti solastninskega deleža na posameznih stvareh dosežejo fizično delitev iz skupnega premoženja.
Takšna sodna praksa je bolj ali manj tudi v zapuščinskih postopkih. Najprej ugotovijo obseg dediščine, nato ugotovijo dedni delež vsakega od dedičev, potem pa brez zapisa sporazuma dedičev o delitvi dediščine sodišča odredijo vpis solastninske pravice v višini dednega deleža za vsakega od dedičev na vsaki od nepremičnin, ki spadajo v zapuščino.
Zaključno delo je tako podalo odgovore tudi še na druga, v sodni praksi bolj ali manj sporna vprašanja.
Novi Družinski zakonik je po mojem mnenju glede delitve skupnega premoženja nadgradil pravno ureditev v delu, ki se nanaša na 75. člen, kjer je določeno, da se premoženje razdeli po pravilih, ki veljajo za delitev skupnega premoženja in tako odstopa od 60. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij, ko se je premoženje razdelilo po pravilih, ki veljajo za skupno lastnino.
Ključne besede: skupno premoženje, delitev skupnega premoženja, pravdni postopek, nepravdni postopek, zapuščinski postopek
Objavljeno v DKUM: 24.03.2021; Ogledov: 2917; Prenosov: 391
Celotno besedilo (1,36 MB) |
4. Postopek za ugotovitev očetovstva in vprašanje dolžnosti sodelovanja pri dokazu z izvedencem po ZNP-1Klara Živko, 2021, magistrsko delo Opis: Po novem je postopek za ugotovitev očetovstva urejen v Zakonu o nepravdnem postopku in v magistrskem delu bo predstavljen postopek glede procesnih določb.
Postopek ugotovitve očetovstva se rešuje po nepravdnem postopku, saj so pravila v primerjavi s pravdnim postopkom bolj neformalna in tako prožnejša od pravil pravdnega postopka. Gre bolj za ureditev pravic, ki temeljijo na materialnih določbah s področja družinskega prava, interesi udeležencev niso vedno diametralno nasprotni in po navadi gre za oblikovanje pravnih razmerij med ljudmi, ki potem še naprej živijo skupaj. Vseeno pa je treba upoštevati procesna pravila, ki na podlagi temeljnih načel zagotavljajo varstvo človekovih pravic.
Magistrsko delo obravnava splošne in posebne določbe postopka. Splošni del zajema temeljna načela postopka, določbe o stvarni in krajevni pristojnosti, določbe glede predloga, naroka ter vsebuje določila o rednih in izrednih pravnih sredstvih in stroške postopka. V posebnem delu pa najdemo posebne določbe, ki veljajo samo za posebne postopke, urejene po Zakonu o nepravdnem postopku. Ti instituti so v magistrskem delu podrobneje obravnavani.
Pred sprejemom novega Zakona o nepravdnem postopku se je postopek za ugotovitev očetovstva reševal po pravilih pravdnega postopka, kjer je nakazana problematika glede ugotavljanja očetovstva, ko stranka ni privolila v analizo DNK. Prejšnja ureditev v tem primeru ni poznala prisilnih sredstev in je sodišče odločilo na podlagi drugih dokazov. Prav tako pravna ureditev ni poznala sodelovalne dolžnosti z izvedencem, ampak je na podlagi oviranja izvedenca pri delu sodišče odločilo, kakšen ima to pomen v pravdi.
Sedanja ureditev pa v postopku za ugotovitev očetovstva vsebuje na novo dodano določbo o dolžnosti sodelovanja z izvedencem. V magistrskem delu so predstavljene prejšnja ureditev in nove določbe, ki se nanašajo na to sodelovalno dolžnost. Za takšno rešitev pa sta ključni dve pravici. Prva se nanaša na pravico moškega ugotoviti resnico o obstoju biološkega starševstva. Druga pa se nanaša na pravico otroka, da izve svoj izvor ter s tem ugotovi, kdo je njegov oče.
Ključne besede: nepravdni postopek, neformalna pravila, ureditev družinskih razmerij, splošni instituti, pravdni postopek, analiza DNK, prisilna sredstva, izvedenec, sodelovalna dolžnost, pravica o obstoju biološkega starševstva, pravica otroka, da izve za svoj izvor.
Objavljeno v DKUM: 04.03.2021; Ogledov: 1657; Prenosov: 237
Celotno besedilo (1,01 MB) |
5. Vloga izvedenca medicinske stroke v civilnih sodnih postopkih : diplomsko deloSebastjan Horvat, 2020, diplomsko delo Opis: Izvedenstvo v civilnih pravdnih postopkih predstavlja vedno bolj pomembno dokazno sredstvo v nenehno razvijajočem pravnem sistemu. Diplomska naloga obravnava in analizira vlogo sodnih izvedencev s poudarkom na problematiki izvedenstva medicinske stroke. Slednjih se v praksi na podlagi kompleksnih dejanskih stanj pojavlja največ, predvsem v odškodninskih sporih in v zvezi z odmero nepremoženjske škode. Sodišče uporabi dokaz z izvedencem takrat, kadar ne razpolaga s strokovnim znanjem. Primarna funkcija izvedenca je izdaja izvida in mnenja na podlagi strokovnega znanja, ki znatno pripomoreta k razjasnitvi relevantnih dejstev. Stranke procesa konkretno opredelijo, o čem naj izvedenec izdela izvid in mnenje, pogosto pa jih pozove tudi sodišče, da postavijo vprašanja, katera se postavijo izvedencu. Z uvedbo novele E Zakona o pravdnem postopku se je izvedenstvo uveljavilo kot samostojni dokaz pred pravdo.
Ključne besede: civilno pravdni postopek, izvedenec, izvedenstvo, izvedenec medicinske stroke, zakon o pravdnem postopku, novela ZPP-E
Objavljeno v DKUM: 12.10.2020; Ogledov: 2087; Prenosov: 230
Celotno besedilo (366,11 KB) |
6. Finančna preiskava po zakonu o odvzemu premoženja nezakonitega izvoraSara Lipovšek, 2019, magistrsko delo Opis: Premoženje naj se odvzame tistim, ki so ga pridobili na nezakonit način ali pa je bilo premoženje na njih preneseno brezplačno ali pa za plačilo, ki ne ustreza dejanski vrednosti. S tem je smiselno omogočeno varstvo pridobivanja premoženja na zakonit način in zaščita gospodarske, socialne in ekološke funkcije lastnine, ki ga zagotavlja pridobivanje premoženja v skladu s predpisi.
Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora (ZOPNI) se je v slovenskem pravnem redu pričel uporabljati 29. maja 2012. Določa pogoje za uvedbo finančne preiskave in postopek izvedbe finančne preiskave, začasno zavarovanje odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora, postopek odvzema premoženja nezakonitega izvora, vodenje evidenc zavarovanja in začasnega odvzema premoženja nezakonitega izvora, hrambo in upravljanje s tem premoženjem, odgovornost Republike Slovenije in mednarodno sodelovanje.
Institut finančne preiskave in kasnejša tožba za odvzem premoženja nezakonitega izvora sta v slovenskem pravnem redu omogočila boj proti organiziranemu kriminalu in korupciji. Zaradi zapletenosti mednarodnih prenosov premoženja ter razvoja tehnologij, ki jih storilci uporabljajo, je kazniva dejanja zelo težko dokazovati. Za uspešen pregon storilcev kaznivih dejanj ne zadostuje le kazenska obsodba in odvzem premoženjske koristi, nastale iz posamičnega kaznivega dejanja, temveč je bistveno tudi, da se jim odvzame premoženje nezakonitega izvora.
Finančna preiskava se uvede, če se v predkazenskem ali kazenskem postopku izkažejo razlogi za sum, da posamezne osebe razpolagajo s premoženjem nezakonitega izvora in skupna vrednost takega premoženja presega 50.000 EUR. Namen finančne preiskave je ugotoviti obseg nezakonitega premoženja.
V magistrski nalogi smo se omejili na finančno preiskavo, ki jo za potrebe ZOPNI opravi Finančna Uprava Republike Slovenije (FURS). Finančni inšpektor preiskovalec izvaja finančno preiskavo v skladu s 100. členom Zakona o finančni upravi (ZFU). Izvajajo se vsa dejanja, ukrepi in postopki po ZDavP-2. V nalogi smo predstavili štiri indirektne metode ugotavljanja razkoraka premoženja. Predstavili smo evidence, ki jih v skladu s svojimi postopki preverja FURS.
V poglavju pravdni postopek smo podrobneje opisali tudi instituta začasnega zavarovanja odvzema in začasen odvzem premoženja nezakonitega izvora.
V raziskovalnem delu naloge smo na praktičnem primeru prikazali postopek zbiranja podatkov v finančni preiskavi in simulirali možne zaključke finančne preiskave, pravdnega postopka odvzema premoženja in davčni postopek odmere davka od nenapovedanih dohodkov.
Analizirali in izpostavili smo odločbe ustavnega sodišča in ostalo sodno prakso.
Ključne besede: Zakon o odvzemu premoženja nezakonitega izvora, finančna preiskava, začasno zavarovanje in začasen odvzem nezakonitega izvora, pravdni postopek, Zakon o davčnem postopku
Objavljeno v DKUM: 23.10.2019; Ogledov: 1488; Prenosov: 234
Celotno besedilo (1,30 MB) |
7. Zloraba procesnih pravic v civilnih postopkih z analizo sodne prakseMonika Pušaver, 2018, diplomsko delo Opis: V diplomski nalogi je predstavljena problematika zlorabe procesnih pravic v civilnih postopkih. Gre za problem, ki je po pregledu sodne prakse Višjih in Vrhovnega sodišča pri nas, na žalost dokaj pogost.
Temeljno načelo pravdnega postopka je načelo vestnosti in poštenja, ki pravi, da lahko stranka izkoristi vse svoje procesne pravice z namenom varstva svojih interesov, hkrati pa v skladu z načeli morale nihče ne more izkoristiti svojih pravic samo zaradi tega, da bi nekomu drugemu škodoval. Omenjeno temeljno načelo vsebuje več ožjih pravil in načel, ki jih nekateri teoretiki obravnavajo tudi samostojno, in sicer sta to načeli resnicoljubnosti in popolnosti ter načelo prepovedi zlorabe pravic.
Zakon o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v 11. členu določa, da mora sodišče onemogočiti vsako zlorabo pravic, ki jih imajo stranke v postopku, hkrati pa določa tudi sankcije, v kolikor do zlorabe vseeno pride.
V sklopu 11. člena ZPP so v diplomski nalogi podrobno predstavljeni primeri zlorabe procesnih pravic iz sodne prakse, in sicer: zloraba pravice do tožbe oz. sodnega varstva, kršitev načela resnicoljubnosti oz. materialne resnice, izkoriščanje procesnih pravic zgolj zaradi zavlačevanja in oteževanja postopka ter konstruiranje pristojnosti. V sodni praksi se pojavljata še dva primera zlorabe procesnih pravic, ki ne sodita v 11. člen ZPP, to sta: nedovoljena razpolaganja strank in žalitve sodišča, strank ter drugih udeležencev. Posamezni primeri zlorabe so uprizorjeni tudi s primeri iz sodne prakse.
Nato je na kratko opisana še vloga odvetnika pri zlorabi procesnih pravic, preventivni ukrepi zoper zlorabe procesnih pravic, ter sankcije za primer, da do zlorabe vendarle pride.
13. marca 2017 je začela veljati Novela ZPP-E, ki se uporablja od 14. septembra 2017. Čeprav je novela obširna, temeljnih izhodišč in strukture v ureditvi pravdnega postopka ne spreminja. Kljub temu pa se je z novelo nekoliko spremenil 11. člen ZPP, zato je v diplomski nalogi prikazana primerjava 11. člena ZPP pred in po uveljavitvi novele.
Ključne besede: ZPP, zloraba pravice, šikaniranje, sodno varstvo, pravdni postopek, nedovoljena razpolaganja, novela ZPP-E, sankcije za kršitev pravic.
Objavljeno v DKUM: 26.11.2018; Ogledov: 4029; Prenosov: 563
Celotno besedilo (761,96 KB) |
8. Primerjava lastnosti med revizijskimi dokazi in dokazi v pravdnem postopkuEva Omladič, 2018, diplomsko delo Opis: Revidiranje je strokovno najzahtevnejša oblika nadziranja. Gre za ocenjevanje
pravilnosti in resničnosti postopkov, ocenjevanje računovodskih izkazov, metod in
podatkov. Glede na kriterije obstaja več vrst revizij, vendar smo se osredotočili na
revidiranje računovodskih izkazov. V delu smo proučili opredelitev revizijskih dokazov
ter njihove lastnosti in postopke za pridobivanje revizijskih dokazov ter v delu
predstavili tudi Zakon o pravdnem postopku in primerjavo dokazov. Revizijski dokazi so
informacije, ki jih uporabi revizor pri oblikovanju sklepov, na katerih je zasnovano
njegovo mnenje. Revizijski dokazi so potrebni, da podpirajo revizorjevo mnenje in
poročilo. Revizijski postopki za pridobivanje revizijskih dokazov so pregledovanje,
opazovanje, potrjevanje, ponovno izračunavanje, ponovno izvajanje in analitični
postopke. V pravdnem postopku je z zakonom določena dolžnost strank, da sodišču
predstavijo vsa dejstva in predložijo vse dokaze, na podlagi katerih se ugotovi dejansko
stanje. Breme dokazovanja je na strani stranke.
Ključne besede: revizija, revizija računovodskih izkazov, revizijski dokazi, pravdni
postopek, dokazi v pravdnem postopku, primerjava
Objavljeno v DKUM: 16.11.2018; Ogledov: 1861; Prenosov: 134
Celotno besedilo (421,72 KB) |
9. Postulacijska sposobnost v pravdnem postopkuZala Sirše, 2018, diplomsko delo Opis: Civilni pravdni postopek je postopek, kjer sta v ospredju stranki, tožnik in toženec. Stranka je tisti, ki zahteva od sodišča pravno varstvo določene vsebine ter tisti, proti kateremu tožnik zahteva pravno varstvo. Za potek postopka zakon zahteva, da ima stranka izpolnjene pogoje za sposobnost biti stranka, pravdno sposobnost in postulacijsko sposobnost.
Postulacijska sposobnost je sposobnost dati procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Gre za predpostavko opravljanja procesnih dejanj, ki jo sodišče upošteva po uradni dolžnosti. Če postulacijska sposobnost ni podana, gre za absolutno bistveno kršitev postopka.
Zakon o pravdnem postopku v 86. členu določa, da smejo stranke opravljati pravdna dejanja osebno ali po pooblaščencu. V postopkih pred prvostopenjskem sodiščem lahko stranke opravljajo procesna dejanja same ali po pooblaščencu. Uveljavljen je t.i. sistem popolne postulacijske sposobnosti. Če ima stranka pooblaščenca, lahko sodišče v posebnih primerih zahteva od nje, da se sama izjavi o določenih dejstvih, ki jih je potrebno ugotoviti v pravdi. To pomeni, da ima pred sodiščem na prvi stopnji vsaka stranka postulacijsko sposobnost, drugače pa je v postopku z izrednimi pravnimi sredstvi.
V postopku z izrednimi pravnimi sredstvi lahko stranka opravlja pravdna dejanja samo po pooblaščencu, ki je odvetnik. Izjemoma lahko opravlja procesna dejanja sama, če ima opravljen pravniški državni izpit ali če ga ima opravljenega njen zakoniti zastopnik.
V Sloveniji je tako uveljavljeno obvezno zastopanje po odvetnikih. Takšno ureditev imamo predvsem zaradi javnega interesa, prav tako pa je obvezno zastopanje po odvetnikih v korist strank samih. Pripomore k manjši obremenjenosti sodišč in k hitrejšem reševanjem sporov, hkrati pa pomaga strankam pri uspešnem uveljavljanju njihovih interesov, ker v večini primerov stranke same niso dovolj vešče prava. Vloge sestavljene s strani odvetnikov so preglednejše, procesno gradivo jasneje opredeljeno, kar pripomore k hitrejšim postopkom in boljši kakovosti sojenja. Na takšen način se prepreči tudi, da so vložene očitno neutemeljene tožbe in tako ne obremenjujejo že preobremenjenih sodišč.
Ključne besede: civilni pravdni postopek, postulacijska sposobnost, sposobnost biti stranka, pravdna sposobnost, obvezno zastopanje po odvetniku, izredna pravna sredstva, odvetništvo, pravniški državni izpit, sodna praksa
Objavljeno v DKUM: 21.09.2018; Ogledov: 3243; Prenosov: 297
Celotno besedilo (244,77 KB) |
10. |
