| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Podeljena sposobnost biti stranka v sodnem postopku
Matej Šmigoc, 2016, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo preučuje vprašanja v zvezi z institutom podeljene sposobnosti biti stranka v sodnih postopkih, ki je sicer urejen v Zakonu o pravdnem postopku (Uradni list RS, št. 26/1999 – v nadaljevanju: ZPP). Sodišču omogoča, da s pravnim učinkom v določeni pravdi, prizna lastnost stranke obliki združevanja, ki sicer nima sposobnosti biti stranka pred sodiščem. Ti subjekti, na podlagi podeljene sposobnosti biti stranka, v postopku pred sodiščem nastopajo kot tožeče, ali kot tožene stranke. Obliki združevanja to sposobnost podeli sodišče, pred katerim je postopek sprožen. Sposobnost biti stranka je ena od procesnih predpostavk, od katerih obstoja je odvisna dopustnost postopka pred sodiščem. Na procesne predpostavke pazi sodišče po uradni dolžnosti, ves čas postopka. Ko sodišče ugotovi, da določena oblika združevanja, ki želi nastopati pred sodiščem, nima sposobnosti biti stranka, mora presoditi, ali izpolnjuje glavne pogoje, da se ji ta sposobnost lahko podeli. Pri tem mora paziti predvsem na to, da bo mogoče v tem postopku sprejeto sodno odločbo, v morebitnem poznejšem izvršilnem postopku, tudi izvršiti. Namen instituta je varstvo pravic udeležencev pravnega prometa, ki se oblikam združevanja zagotavlja s tem, da se jim omogoča uveljavljanje njihovih pravic pred sodiščem, ostalim udeležencem pravnega prometa pa s tem, da pred sodiščem lahko uveljavljajo svoje pravice nasproti takšnim oblikam združevanja. Naloga sodišča pri tem je, da poskrbi, da bo to varstvo tudi učinkovito.
Ključne besede: Sposobnost biti stranka, pravna sposobnost, pravdna sposobnost, procesna sposobnost, podelitev sposobnosti biti stranka.
Objavljeno: 20.09.2016; Ogledov: 940; Prenosov: 156
.pdf Celotno besedilo (588,40 KB)

2.
Zaslišanje otrok pred sodiščem v družinskopravnih zadevah
Barbara Žavcer, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi obravnavamo zaslišanje otrok v družinskopravnih zadevah. Situacije, ki privedejo do zaslišanja otrok pred sodiščem, so sicer različne, vsem pa je na takšen ali drugačen način skupno, da je povod največkrat razhod partnerjev oziroma težave v odnosu. Pogosto tako prihaja do razpada družine in do potrebe po novi ureditvi življenja družinskih članov. Pravica do zaslišanja je temeljna človekova pravica, ki posamezniku zagotavlja položaj subjekta, in mu posledično zagotavlja varovanje osebnega dostojanstva. Dandanes imajo tudi otroci človekove pravice. Določene pa pri tem veljajo samo ali pa še posebej za njih. S pravico do zaslišanja se otrokom uresničuje ena od participativnih pravic, to je pravica otroka do glasu. Gre za pravico otroka, da pove svoje mnenje v vseh zadevah v zvezi z njim. S spoštovanjem te pravice se otroka obravnava kot enakopravnega in sposobnega za izražanje svojega mnenja, hkrati pa obvezuje odrasle, da otroka poslušajo in njegovo mnenje upoštevajo skladno z njegovo starostjo in zrelostjo. Pomemben mejnik, ki je omogočil in dal otrokom večjo pravico do udeležbe v postopku, je ta, da se na otroka več ne gleda kot na objekt, temveč kot na subjekt. Otrok je torej enakopravna oseba v postopku in kompetentna, da izraža svoje mišljenje v vseh zadevah, ki se jih tičejo. Eden težjih izzivov, s katerim se srečujemo pri obravnavi tematike, je sposobnost otroka. Poraja se vprašanje, kdaj je otrok dejansko sposoben izoblikovati svoje lastno mnenje, nadalje pa ali in kdaj, je otrok sploh zmožen sprejemati racionalne odločitve. Torej, ali in kdaj je otrok sploh zmožen biti udeleženec postopka in na drugi strani, kakšno težo pripisati njegovim mnenjem in izraženi volji, pri sprejemanju končne odločitve. Kljub pomanjkanju zadostne sposobnosti sprejemati racionalne odločitve imajo otroci svoje mnenje, občutja, želje, ki bi jih odrasli morali vzeti v obzir, preden sprejmejo odločitve, ki se tičejo otrok in njihove prihodnosti. Zraven pravice otroka da izrazi svoje mnenje, po možnosti na neposreden način, pa je tekom celotne naloge govora tudi o koristih otroka. Zahteva več mednarodnih dokumentov in zakonov je namreč, da mora biti glavno vodilo organov in drugih oseb, ki nastopajo v postopku, korist otroka. Gre za eno najpomembnejših načel družinskega prava. Že KOP v svojem 3. členu določa, da mora biti pri vseh dejavnostih v zvezi z otroki, bodisi, da jih vodijo državne bodisi zasebne ustanove za socialno varstvo, sodišča, upravni organi ali zakonodajna telesa, glavno vodilo otrokove koristi. Korist otroka se ugotavlja za vsakega otroka posamično v različnih življenjskih okoliščinah in starostnih obdobjih. Poleg mednarodnih dokumentov, ki se v skladu z 8. členom Ustave neposredno uporabljajo, pa pravico otroka do zaslišanja, torej pravico otroka, da pove svoje mnenje vsebujeta predvsem ZPP in ZZZDR. Tako ZPP zaščito otrokovih koristi uresničuje s procesno sposobnostjo petnajstletnika, katere podlaga je 1. odstavek 409. člena ZPP. Takšnemu otroku je priznana popolna procesna sposobnost, in sicer ob kumulativnem izpolnjevanju pogoja starosti in pogoja razumevanja posledic svojih dejanj. V primeru, da je otrok mlajši od petnajst let, pa je potrebno ugotoviti, ali je dovolj zrel, da razume pomen postopka in posledice odločitve. Pravico otroka, da izrazi svoje mnenje pa nadalje vsebuje prvi odstavek 410. člena, ki določa, da mora sodišče kadar odloča o vzgoji in varstvu otrok ter o stikih otrok s starši in drugimi osebami, otroka, ki je sposoben razumeti pomen postopka in posledice odločitve, na primeren način obvestiti o uvedbi postopka in o njegovi pravici, da izrazi svoje mnenje. Tudi ZZZDR določa podobno. In sicer v drugem odstavku 64. člena, drugem odstavku 78. člena in tretjem odstavku 105. člena izrecno določa, da mora sodišče, ki odloča o varstvu in vzgoji otroka, upoštevati mnenje otroka, če je ta sposoben razumeti njegov pomen in posledice.
Ključne besede: otrok, pravdna in procesna sposobnost otroka, postopki v družinskopravnih razmerjih, 12. člen KOP, neposredno in posredno zaslišanje otroka, pravica otroka izraziti mnenje, zastopanje otroka, mediacija.
Objavljeno: 15.09.2016; Ogledov: 1287; Prenosov: 205
.pdf Celotno besedilo (2,08 MB)

3.
Podeljena sposobnost v pravdnem postopku z analizo sodne prakse
Sergeja Podvršnik, 2015, diplomsko delo

Opis: Civilni pravdni postopek temelji na sistemu dveh strank – tožnika in toženca. Stranka je tista, ki od sodišča zahteva pravno varstvo določene vsebine, ter tista, proti kateri se zahteva pravno varstvo. Za stranko so pomembne tri sposobnosti, in sicer sposobnost biti stranka, to je sposobnost biti nosilec pravic in obveznosti v pravdnem postopku, pravdna ali procesna sposobnost, ki je sposobnost veljavno in samostojno oblikovati procesna dejanja, in postulacijska sposobnost, ki je sposobnost dati lastnim procesnim dejanjem pravno relevantno obliko. Sodišče jih upošteva po uradni dolžnosti. Kršitev njihovih pravnih pravil pa pomeni absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Poudarek diplomskega dela je na proučevanju sodne prakse, in sicer kdaj sodišče podeli sposobnost biti stranka, torej katere okoliščine so pomembne za podelitev sposobnosti, podelitev na aktivni in pasivni strani ter katerim oblikam združevanja sodišče največkrat podeli sposobnost biti stranka. Sposobnost biti stranka je podobna pravni sposobnosti, vendar širši pojem. Zakon o pravdnem postopku v drugem odstavku 76. člena določa, da se s posebnimi predpisi določi, kdo je še lahko pravdna stranka zraven fizičnih in pravnih oseb. V istem členu v tretjem odstavku pa določa, da sme pravdno sodišče izjemoma s pravnim učinkom v določeni pravdi priznati lastnost stranke tistim oblikam združevanja, ki nimajo sposobnosti biti stranka po prvem in drugem odstavku istega člena, če ugotovi, da glede na sporno zadevo v bistvu izpolnjujejo glavne pogoje za pridobitev sposobnosti biti stranka, zlasti če imajo premoženje, na katerega je mogoče seči z izvršbo. Pristop sodišča mora biti v tem primeru restriktiven. Podelitev sposobnosti biti stranka je namenjena oblikam združevanja ljudi in premoženja, ki nimajo ločene subjektivitete od svojih članov, njen namen pa je olajšati sodno varstvo v primerih, ko bi na aktivni ali pasivni strani moralo nastopati več oseb, pa te niso znane ali ne želijo sodelovati.
Ključne besede: Civilni pravdni postopek, podeljena sposobnost biti stranka, stranka v pravdnem postopku, sposobnost biti stranka, pravdna ali procesna sposobnost, postulacijska sposobnost, podelitev sposobnosti na aktivni in pasivni strani, pogoji za podelitev sposobnosti biti stranka, sodna praksa, poseben sklep, ki ga izda sodišče.
Objavljeno: 13.05.2016; Ogledov: 2360; Prenosov: 266
.pdf Celotno besedilo (809,33 KB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici