Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Temeljni namen doktorske disertacije je bil preučiti vpliv inkluzivnosti rednih šol na vključenost učencev z AM v razrede teh šol. Preučili smo, v kolikšni meri se v osnovnih šolah, v katere so vključeni učenci z AM, ustvarja in razvija inkluzivna kultura, oblikuje inkluzivna politika in promovira inkluzivna praksa ter v kolikšni meri te tri dimenzije Indeksa inkluzivnosti vplivajo na socialno, akademsko in čustveno vključenost učencev z AM v razrede teh šol. Ob tem smo tudi preučili korelacije med zaznavami posameznih dimenzij inkluzivnosti šol in med zaznavami socialne, čustvene ter akademske vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol. V raziskavi je sodelovalo 40 učencev z AM, njihovih 40 staršev, 120 učiteljev, 40 šolskih svetovalnih delavcev in 40 vodstvenih delavcev šol. Nato je sledila izvedba kvalitativne raziskave v obliki polstrukturiranih intervjujev šolskih svetovalnih delavcev. Za pridobitev ocen učencev, učiteljev in staršev glede zaznave akademske, socialne in čustvene vključenosti učencev z AM smo uporabili slovenski prevod vprašalnika The Perceptions of Inclusion Questionnaire (PIQ-S-SLO; Venetz idr., 2015), za merjenje inkluzivne šolske kulture, politike in prakse pa je bila uporabljena različica vprašalnika Indeks inkluzivnosti (Booth in Ainscow, 2000, 2002, 2011). Delno strukturirani intervjuji so zajemali 5 splošnih vprašanj in 15 predlog specifičnih vprašanj, ki se nanašajo na zaznave svetovalnih delavcev glede inkluzivne šolske kulture, politike in prakse. Analiza rezultatov empirične raziskave kaže, da zaznave socialne vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol ne korelirajo statistično pomembno z zaznavami njihove akademske vključenosti, medtem ko zaznave čustvene vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol zmerno korelirajo z zaznavami njihove akademske in socialne vključenosti. Ob tem velja izpostaviti tudi rezultate korelacijske analize dimenzij vključenosti učencev in sociodemografskih spremenljivk, ki je pokazala tri statistično značilne korelacije: akademska vključenost je v statistično značilni šibki pozitivni povezanosti s formalno izobrazbo starša, čustvena vključenost pa je v statistično značilni šibki negativni povezanosti s starostjo učenca in v statistično značilni šibki pozitivni povezanosti s stopnjo ruralnosti kraja bivanja družine učenca z AM. To pomeni, da učenci staršev z višjo stopnjo formalne izobrazbe dosegajo višjo akademsko vključenost kot učenci staršev z nižjo stopnjo formalne izobrazbe. Čustveno pa so bolje vključeni mlajši učenci in tisti učenci, ki bivajo v bolj urbanem okolju. Nadalje je analiza rezultatov pokazala, da inkluzivne kulture in politike osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, ne vplivajo pomembno na socialno, čustveno in akademsko vključenost učencev z AM v razrede teh osnovnih šol. Tudi inkluzivne prakse osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, ne vplivajo pomembno na njihovo socialno in čustveno vključenost, vplivajo pa na njihovo akademsko vključenost v razrede teh šol. Čeprav se Indeks inkluzivnosti faktorsko ni potrdil v smislu dimenzij inkluzivne kulture, inkluzivne politike in inkluzive prakse, je bilo možno iz postavk vprašalnika oblikovati tri druge statistično ustrezne in teoretsko smiselne dimenzije inkluzivnosti šol: Organiziranje podpore za raznolikost; Gradnjo skupnosti; ter Organizacijo poučevanja in učenja. Preučevanje odnosa med zaznavami inkluzivne šolske kulture, prakse in politike osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, pa je razkrilo obstoj zmernih pozitivnih statistično značilnih korelacij med inkluzivno šolsko kulturo in inkluzivno šolsko politiko ter med inkluzivno šolsko politiko in inkluzivno šolsko prakso. Med zaznavami inkluzivne šolske kulture in inkluzivne šolske prakse ni bilo ugotovljene statistično značilne korelacije. Na osnovi spoznanj smo na koncu doktorske disertacije oblikovali aplikativna priporočila za spodbujanje razvoja Indeksa inkluzivnosti v slovenskih osnovnih šolah.
Ključne besede: učenci z avtističnimi motnjami, inkluzija, akademska vključenost, socialna vključenost, čustvena vključenost, inkluzivna kultura, inkluzivna politika, inkluzivna praksa
Objavljeno v DKUM: 04.04.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 17
Celotno besedilo (8,20 MB)

Opis: Kljunasta flavta je bila v glasbi prisotna že od srednjega veka naprej. Skozi glasbeno zgodovino je prevzemala različne vloge vse do 19. stoletja, ko so jo nadomestili drugi inštrumenti. Na začetku 20. stoletja je sledilo ponovno odkritje historičnega repertoarja in kljunaste flavte, kar je vodilo v redefiniranje vloge tega inštrumenta v sodobni glasbi. V magistrskem delu je poseben poudarek na izvajalski praksi sodobnega repertoarja za ta inštrument. Pomemben del sodobne izvajalske prakse predstavljajo sodobne tehnike, s katerimi se nadgrajuje in eksperimentira s standardnimi načini igranja na inštrument. Z raznolikimi sodobnimi tehnikami se prav tako odpirajo možnosti inovativnih interpretacij modernih del, napisanih za kljunasto flavto. V sodobnem repertoarju za ta inštrument se pojavijo mnoge raznolike sodobne tehnike. V magistrskem delu so bila izbrana tri sodobna dela. Analizirali smo, katere tehnike smo zasledili v posamezni skladbi, kakšne so označbe in kako je obrazložena njihova izvedba. Naše ugotovitve smo primerjali v vseh treh delih in poiskali podobnosti ter razlike med njimi. Sodobne tehnike, ki smo jih zasledili v teh treh delih, smo analizirali z vidika interpretacije celotne skladbe ali posameznih delov. Na koncu so omenjene tudi možnosti vključevanja sodobnih tehnik pri pouku inštrumenta.
Ključne besede: kljunasta flavta, sodobna glasba, izvajalska praksa, sodobne tehnike
Objavljeno v DKUM: 14.10.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 25
Celotno besedilo (1,83 MB)

Opis: Slovenska ureditev policijskega zbiranja obvestil lahko zaradi svoje specifičnosti in razdeljenosti povzroči težave v poteku predkazenskega in kazenskega postopka. S problematiko zbiranja obvestil so se avtorji ukvarjali že od samega začetka sprejemanja novega Zakona o kazenskem postopku (ZKP) po osamosvojitvi. Od leta 1994, ko je bil sprejet ZKP, pa do danes je bilo narejenih veliko sprememb, in sicer tudi na področju zbiranja obvestil. Izvedli smo pregled, kako so te spremembe vplivale na obravnavano tematiko. Začeli smo teoretičnim pregledom relevantne zakonodaje s področja kazenskega prava ter tudi policijskega prava, nadaljevali pa s pregledom in analizo sodne prakse s področja zbiranja obvestil po 148. členu ZKP. Celovito smo zajeli problematiko zbiranja obvestil po obstoječi zakonodaji. Opredelili smo nekatera izstopajoča področja, ki se v sodni praksi pojavljajo v povezavi z zbiranjem obvestil. Iz dostopne literature je razvidno, da nekatere težave v povezavi z zbiranjem obvestil še zmeraj obstajajo. Pojavljajo se predvsem glede usode uradnih zaznamkov, o njihovem izločanju iz sodnih spisov, kot tudi definicije obvestila, zbranega po 148. členu ZKP ter sam postopek zbiranja obvestil, ki ga zakon izrecno ne opredeljuje. Veliko sodne prakse je zaznati na področju zbiranja obvestil od osumljenca, le-to se od zbiranja obvestil od oseb, ki niso osumljene, razlikuje. Določitev trenutka, ki označuje, da je neka oseba postala osumljenec in je potrebno takšno osebo seznaniti z njegovimi pravicami, namreč ni zmeraj jasna.
Ključne besede: policija, zbiranje obvestil, predkazenski postopek, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.07.2024; Ogledov: 148; Prenosov: 133
Celotno besedilo (586,55 KB)

Opis: V diplomskem delu smo z vidika mednarodnih virov in zgodovine urejanja pravic otrok ter vsebinske primerjave kazenskega zakonika v Sloveniji in na Hrvaškem raziskali pravni okvir varstva pravic otrok in mladoletnikov ter sodne prakse v primerih, ko so otroci in mladoletniki žrtve zoper njih storjenih kaznivih dejanj in ko so sami v vlogi storilca. Ugotovili smo, da so otroci in mladoletniki najpogosteje žrtve kaznivih dejanj nasilja v družini, zanemarjanja in surovega ravnanja, onemogočanja stikov drugega starša z otrokom razvezanih staršev, neplačevanja preživnine, kaznivih dejanj spolnega napada na osebo, mlajšo od 15 let, pornografskih vsebin z otroki, posilstva, spolnega nasilja, kršitve spolne nedotakljivosti z zlorabo položaja in pridobivanja oseb, mlajših od 15 let, za spolne namene. Najpogostejša kazniva dejanja, ki jih storijo mladoletniki, so kazniva dejanja zoper premoženje, zoper življenje in telo, javni red in mir, zoper človekovo zdravje in kazniva dejanja zoper spolno nedotakljivost. Ugotovili smo, da se delež kaznivih dejanj mladoletnikov zoper spolno nedotakljivost v vseh storjenih kaznivih dejanjih mladoletnikov v Sloveniji in na Hrvaškem vsako leto poveča v povprečju za 0,2 %. Zaključimo lahko, da so pravice otrok in mladoletnikov tako na mednarodnem nivoju kot na nivoju članic Evropske unije, Slovenije in Hrvaške, dobro urejene. V Sloveniji celovito zagotavlja pravice otrok in mladoletnikov v sodnih postopkih s strokovnjaki, ki te pravice izvajajo v praksi, Zakon o zaščiti otrok v kazenskem postopku in njihovi celostni obravnavi v hiši za otroke.
Ključne besede: kazniva dejanja, pravice otrok, slovenska zakonodaja, hrvaška zakonodaja, sodna praksa, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 16.01.2024; Ogledov: 423; Prenosov: 125
Celotno besedilo (2,22 MB)

Opis: Praktično usposabljanje ima pomembno vlogo v izobraževanju bodočih pedagoških delavcev, saj posameznikom omogoča pridobivanje praktičnih izkušenj, veščin in znanj, ki jih je težko oz. nemogoče pridobiti samo z učenjem teorije. Magistrsko delo nudi vpogled v odnos mentorjev do opazovalne prakse študentov razrednega pouka. V raziskavo smo vključili 178 učiteljev razrednega pouka, ki so zaposleni v osnovnih šolah v Sloveniji. Podatke smo zbrali z anketnim vprašalnikom. Zanimalo nas je, kakšne so izkušnje učiteljev mentorjev na področju mentorstva, kako se na to pripravijo, katere so naloge mentorja in posledično študenta ter katere so ključne kompetence za uspešno opravljanje mentorstva. Ugotovili smo, da imajo učitelji mentorji v povprečju dobre izkušnje z mentorstvom v okviru opazovalne prakse. Poudarili so, da so navdušeni nad angažiranostjo in samoiniciativnostjo študentov, ki z aktivnim udejstvovanjem v vzgojno-izobraževalnem procesu pridobijo boljši vpogled v učiteljevo delo. Pred pričetkom opazovalne prakse mentorji skupaj s študenti načrtujejo potek izvajanja dejavnosti, pogovorijo se o njihovih pričakovanjih in željah ter možnostih njihove izvedbe. V raziskavi smo nadalje ugotovili, da učitelje mentorje z glavnimi nalogami opazovalne prakse s pisnimi navodili seznani fakulteta, a so kljub temu mentorji svoje poznavanje študentovih nalog ocenili nizko, kar otežuje kakovostno izvedbo praktičnega usposabljanja. Poleg tega je zaskrbljujoča ugotovitev, da se mentorji v zadnjih petih letih v veliki večini niso udeležili izobraževanj s področja mentorstva. Samoocena učiteljev mentorjev kaže, da imajo mentorji razvite strokovne, odnosno-komunikacijske in organizacijsko-administrativne kompetence, torej vse kompetence, ki jih potrebujejo za kakovostno opravljanje svoje mentorske naloge. Rezultati naše raziskave nadalje kažejo, da so študentje svojim mentorjem v pomoč, so samoiniciativni ter se aktivno vključujejo v sam vzgojno-izobraževalni proces, čeprav se to od njih v okviru opazovalne prakse ne pričakuje. Njihova samoangažiranost zagotovo pripomore k temu, da odkrijejo svoja močna in šibka področja ter prepoznajo pravilnost svoje poklicne izbire.
Ključne besede: Opazovalna praksa, praktično usposabljanje, učitelj mentor, mentorstvo, razredni pouk.
Objavljeno v DKUM: 28.09.2023; Ogledov: 466; Prenosov: 102
Celotno besedilo (1,52 MB)