1. Trajnostna proizvodnja pigmenta za aplikacije z visoko dodano vrednostjoMaja Helbel, 2024, magistrsko delo Opis: V okviru magistrskega dela smo preučevali vpliv različnih omakal, površinsko aktivnih sredstev, modifikatorjev površine in procesnih pogojev na kakovost pigmentov v končnih aplikacijah. Cilj sta bila optimizacija pogojev pri končni obdelavi pigmenta TiO2 in razvoj posebnih modifikacij površin za povečanje predelovalnih sposobnosti TiO2. Uspešno nam je uspelo razviti pigment z izboljšano disperzibilnostjo in visoko vremensko obstojnostjo ter visoko kakovosten pigment za tiskarske barve. Flokulacijo in aglomeracijo smo preprečili z ustreznim omočenjem, dispergiranjem in s stabilizacijo pigmentne disperzije. Površinska modifikacija pigmenta TiO2 je vključevala obarjanje hidratiziranih aluminijevih oksidov na površini delcev TiO2. S prilagajanjem površinskih lastnosti s fino regulacijo procesnih pogojev med nanašanjem anorganskih prekurzorjev smo dosegli boljšo procesibilnost in stabilnost pigmenta ter ožjo porazdelitev velikosti delcev. Poleg tega smo izvedli še implementacijo ustreznih aditivov za dodatno organsko modifikacijo pigmenta.
Učinkovitost površinske obdelave smo določali z uporabo transmisijskega elektronskega mikroskopa. Z merjenjem zeta potenciala smo določili elektrokemične lastnosti pigmentnih delcev. Za določitev učinkovitosti razprševanja svetlobe smo uporabili UV-Vis spektroskopijo. Optične lastnosti pigmenta v končnem proizvodu smo preučevali z določitvijo efektivnosti sipanja svetlobe, podtona, opacitete in sijaja.
Ključne besede: titanov dioksid, pigment, površinska obdelava, aluminijev hidroksid, disperzibilnost
Objavljeno v DKUM: 25.09.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 11
 Celotno besedilo (5,16 MB) |
2. Metoda ocenjevanja kinematičnih zmožnosti robota za optimizacijo lege obdelovanca v primeru robotske površinske obdelave : doktorska disertacijaSaša Stradovnik, 2022, doktorska disertacija Opis: Robotska površinska obdelava geometrijsko razgibanih obdelovancev predstavlja eno izmed zahtevnejših robotskih nalog, sploh v primeru kolaborativnih robotskih sistemov, kjer so razpoložljive kinematične zmožnosti precej zmanjšane v primerjavi s klasičnimi industrijskimi roboti. Da bi zagotovili izvedljivost takšne robotske naloge in na ta način zagotavljali fleksibilnost robotske aplikacije, je potrebno oceniti te sposobnosti pred samo izvedbo robotske površinske obdelave. Z namenom določitve natančne in fizikalno konsistentne informacije o maksimalnih sposobnostih ob upoštevanju želenih tehnoloških zahtev, bomo v sklopu doktorske disertacije predstavili metodo DTF (ang. Decomposed Twist Feasiblity). Ocenjevanje maksimalnih izvedljivih hitrosti vrha robota izhaja iz ideje o dekompoziciji translacijskega in rotacijskega gibanja, ob upoštevanju tipičnih zahtev robotske površinske obdelave, kjer je zahtevano sinhrono translacijsko-rotacijsko gibanje. Predlagana metoda DTF bo predstavljena skupaj z uveljavljenim konceptom politopa manipulabilnosti. Za razliko od obstoječih metod, ki ocenjujejo kinematične zmožnosti robota v uteženem prostoru zasuka ali obravnavajo translacijski in rotacijski podprostor ločeno, predlagan pristop ponuja natančno določitev skupnih kinematičnih sposobnosti, kar je pogosto zahtevano v primeru robotske površinske obdelave. Numerični rezultati, predstavljeni v tej doktorski disertaciji prikazujejo uporabnost predstavljene metode v primeru optimizacije lege obdelovanca vnaprej poznane znane tehnološke poti, definirane po površini obdelovanca.
Ključne besede: robotska površinska obdelava, izvedljivost robotske naloge, kinematične sposobnosti robota, elipsoid manipulabilnosti, politop manipulabilnosti, dekompozicija gibanja, metoda DTF, optimizacija lege obdelovanca
Objavljeno v DKUM: 09.03.2023; Ogledov: 714; Prenosov: 192
Celotno besedilo (13,46 MB) |
3. Optimizacija postopkov končne obdelave v proizvodnji pigmenta TiO2 : magistrsko deloJaka Kugler, 2021, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo prikazuje raziskavo o optimizaciji postopkov končne obdelave pigmenta titanovega dioksida. Osredotočili smo se predvsem na optimizacijo postopkov omakanja ter na anorganske in organske površinske obdelave pigmenta za uporabo v tiskarskih barvah.
TiO2 pigmenti so običajno veliki nekje med 150 in 300 nm, vendar zlahka aglomerirajo v vodnih medijih, kar pa je odvisno od pH suspenzije delcev TiO2 in uporabe površinsko aktivnih sredstev. Da bi dosegli najboljše lastnosti tiskarskih barv je potrebno delce ločiti drug od drugega. V ta namen je treba v nadzorovanih pogojih izvajati postopke omakanja in površinske obdelave.
Z laboratorijskim delom smo ugotovili, da zniževanje pH suspenzije kalcinata poveča tvorbo aglomeratov delcev TiO2. Preučili smo tudi vpliv različnih površinsko aktivnih sredstev, ki izboljšajo disperzibilnost v postopku omakanja.
Anorganska površinska obdelava je bila izvedena z Al2O3, katerega vir sta bila prekurzorja NaAlO2 in Al2(SO4)3. Preučili smo vpliv kontroliranih in nekontroliranih pogojev na anorgansko površinsko obdelavo in kakšne so razlike, če uporabljamo samo natrijev aluminat ali natrijev aluminat in aluminijev sulfat skupaj. Organsko površinsko obdelavo smo izvedli z različnimi površinsko aktivnimi snovmi.
Uspešnost površinske obdelave in morfologijo delcev TiO2 smo določili s pomočjo presevne in vrstične mikroskopije. S pomočjo aparature za merjenje zeta potenciala smo določali spremembe elektrokemičnih lastnosti delcev TiO2. Spremljali pa smo tudi velikost in porazdelitev delcev pigmenta. Optične lastnosti pigmentov TiO2 smo določali z metodami določevanja efektivnosti sipanja svetlobe, opacitete, podtona in sijaja v tiskarskih barvah.
Kontrolirana anorganska površinska obdelava (pH in temperatura) z aluminijem zmanjša porazdelitev velikosti delcev TiO2 in izboljša sposobnost dispergiranja delcev TiO2 v vodi. Pri procesu organske površinske obdelave pa smo z določenimi modifikatorji izboljšali površinsko napetost pigmenta TiO2, disperzibilnost pigmenta v vodi in optične lastnosti pigmenta v tiskarskih barvah.
Ključne besede: titanov dioksid, pigment, površinska obdelava, tiskarske barve, SEM analiza, efektivnost sipanja svetlobe
Objavljeno v DKUM: 06.10.2021; Ogledov: 1204; Prenosov: 195
Celotno besedilo (4,04 MB) |
4. Analiza površine vlaken z mikroskopijo atomskih sil (AFM)Lidija Tušek, Simona Strnad, Karin Stana-Kleinschek, Volker Ribitsch, Carsten Werner, 2000, izvirni znanstveni članek Opis: Mikroskopija atomskih sil (ang.: atomic force microscopy AFM) je ena od oblik mikroskopij, ki omogoča opazovanje neprevodnih površin v nanometrskem merilu. Razvila sta jo Nobelova nagrajenca s področja fizike, Binnig in Roher [5, 6]. Od izuma leta 1986 pa do danes je mikroskop atomskih sil postal zelo pomemben inštrument v laboratorijih za fiziko trdnih snovi, kemijskih, polimernih in bioloških laboratorijih, pojavlja pa se tudi že v industriji. Izredno uporaben je na področju tekstilstva, čeprav njegovih zmožnosti na tem področju do sedaj še niso intenzivneje raziskali.
Struktura vlaken je zapletena. Večinoma je morfologija površine drugačna od tiste v notranjosti. Oblika površine vlaken vpliva na procese, ki se odvijajo na mejnih površinah. Zato je toliko bolj pomembno uvajanje novih metod na področje analize površinskih lastnosti vlaken. Mikroskop atomskih sil AFM nudi informacije o fibrilni strukturi vlaken, poleg tridimenzionalne analize površine vlaken omogoča tudi merjenje medmolekulskih in medatomskih sil velikostnega reda nekaj nN. V primerjavi z elektronskim mikroskopom je priprava vzorca mnogo enostavnejša. V prispevku je opisan princip delovanja AFM in predstavljeni rezultati analize PAG filamenta. Na površini PA6 monofilamenta je vidna fibrilna struktura. Najmanjši fibrili, ki jih je mogoče razločiti, imajo premer le nekaj 10 nm. Združujejo se v večje fibrilne snope, ki v najširših predelih merijo 1 do 2 μm. Praznine in vdolbine na površini so različno velike (30-200 nm) in so okrogle ali ovalne oblike, usmerjene v smeri osi vlakna. Površina filamenta je v smeri osi vlakna manj razbrazdana; višinska razlika med najnižjimi in najvišjimi področji znaša v prečni smeri do 70 nm, v vzdolžni smeri pa do 30 nm.
Ključne besede: mikroskop atomskih sil, obdelava slik, površinska analiza, struktura, vlakna, PA6
Objavljeno v DKUM: 30.08.2017; Ogledov: 2697; Prenosov: 123
Celotno besedilo (902,74 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
5. |
6. OCENA UPORABNOSTI VODNEGA PRENOSA TISKA NA MALIH GOSPODINJSKIH APARATIHToni Novak, 2013, specialistično delo Opis: Tehnologija prenosa tiska s pomočjo vode, ki sem jo raziskoval v svoji specialistični nalogi, je še dokaj nova. Tehnologija omogoča nanos različnih barvnih odtenkov, dekorjev in dizajnov na površino izdelka s pomočjo filma, ki plava na vodi. Nanos se vrši tako, da izdelek potopimo preko filma v vodo. Tehnologija nam nudi veliko možnosti hitrega prilagajanja posameznim in specifičnim zahtevam trga.
Cilj specialistične naloge je spoznati in osvojiti tehnologijo, preučiti možnosti uporabe v podjetju BSH Hišni aparati, d. o. o., ter na podlagi ugotovitev pripraviti nalogo kot priročnik, ki bo služil vsem, ki se bodo s to tehnologijo ukvarjali. Specialistična naloga naj bo smernica, po kateri se bodo lahko ravnali tudi drugi oddelki znotraj našega podjetja.
Ključne besede: prenos tiska s pomočjo vode, površinska napetost, plastični materiali, obdelava površin s pomočjo plazme, Buchholz, preizkus s strganjem
Objavljeno v DKUM: 27.11.2013; Ogledov: 2300; Prenosov: 191
Celotno besedilo (4,19 MB) |
7. SINTEZA IN KARAKTERIZACIJA NANODELCEV ŽELEZOVIH OKSIDOV S PREVLEKO IZ ZLATAMateja Arnuš, 2013, diplomsko delo Opis: Namen diplomskega dela je bil sinteza magnetitnih (Fe3O4) oziroma maghemitnih (γ–Fe2O3) magnetnih nanodelcev s postopkom soobarjanja, sinteza nanodelcev silike po Stöberjevi metodi in poskus oblačenja teh delcev s prevleko iz zlata. Nanodelci zlata namreč zagotavljajo primerno površino, na katero se lahko pripenjajo različne zdravilne učinkovine za zdravljenje rakavih obolenj.
Pri sintezah železovih oksidov smo spremljali vpliv vrste železovih soli na lastnosti nanodelcev. Pri nanašanju prevleke iz zlata smo zasledovali uporabo različnih reducentov, čas redukcije in količino dodanega HAuCl4.
Za kvalitativno karakterizacijo sintetiziranih produktov in prevleke smo uporabili rentgensko praškovno difrakcijo (XRD). S pomočjo dinamičnega sipanja laserske svetlobe (DLS) smo opazovali spreminjanje velikosti, polidisperznega indeksa in zeta potenciala nanodelcev silike. Vezavo posameznih funkcionalnih skupin na nanodelce železovih oksidov smo spremljali s Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR). S transmisijsko elektronsko mikroskopijo (TEM) smo določili morfologijo sintetiziranih nanodelcev in opazovali uspešnost vezave prevleke iz zlata.
Ključne besede: metoda soobarjanja, magnetni nanodelci γ–Fe2O3/Au, silika, površinska obdelava, biomedicinske aplikacije
Objavljeno v DKUM: 10.09.2013; Ogledov: 2751; Prenosov: 243
Celotno besedilo (3,56 MB) |
8. ŠTUDIJ POVRŠINSKE OBDELAVE PIGMENTNIH DELCEV TiO 2 Z ANORGANSKIMI MATERIALIMaja Lešnik, 2011, diplomsko delo Opis: V diplomskem delu smo s sistematičnim pristopom izvedli postopek površinske obdelave pigmentnega titanovega dioksida (TiO2), saj le-ta igra pomembno vlogo pri izboljšanju lastnosti TiO2 (optične lastnosti, vremenska obstojnost in fotostabilnost). S homogenimi, transparentnimi plastmi anorganskih hidratiziranih oksidov (SiO2 in/ali Al2O3) na površini TiO2 želimo omejiti vpliv negativnega delovanja zunanjih dejavnikov na lastnosti premazov za zunanje aplikacije. Površinska obdelava zahteva poglobljeno poznavanje in razumevanje osnov koloidne kemije. Postopek je zelo kompleksen in dinamičen ter ga lahko z uravnavanjem ustreznih parametrov vodimo v želeno smer. Na morfologijo nanosa in posledično na končne lastnosti pigmenta vplivajo procesni pogoji (temperatura, vrednost pH, hitrost postopka, izbira prekurzorja, zaporedje korakov). Zato je raziskava obsegala analizo vseh vhodnih surovin in preučitev številnih procesnih parametrov. Pri površinski obdelavi smo uporabili natrijev silikat (Na2SiO3) kot vir SiO2 in natrijev aluminat (NaAlO2) kot vir Al2O3. Uspešnost površinske obdelave TiO2 delcev smo določili z uporabo vrstične in presevne elektronske mikroskopije (SEM in TEM), medtem ko smo spremembo elektrokinetičnih lastnosti delcev pred in po površinski obdelavi določili s pomočjo aparata za določanje površinskega naboja delcev (PCD). Z BET analizatorjem smo izmerili specifično površino delcev, funkcionalne skupine na površini pigmenta pa smo določili z FTIR aparaturo.
Ključne besede: Pigmentni TiO2, površinska obdelava, izobarjanje, anorganski hidratizirani oksidi SiO2 in Al2O3.
Objavljeno v DKUM: 14.07.2011; Ogledov: 2994; Prenosov: 407
Celotno besedilo (19,97 MB) |
9. POVRŠINSKA OBDELAVA NANODELCEV TITANOVEGA DIOKSIDA RUTILNE KRISTALNE STRUKTURESuzana Stokić, 2010, diplomsko delo Opis: Pri tem diplomskem delu smo površinsko obdelali nanodelce titanovega dioksida rutilne kristalne strukture s plaščem silicijevega in aluminijevega oksida. Za površinsko obdelavo nanodelcev TiO2 smo uporabili tri postopke. Princip oplaščenja nanodelcev je bila koprecipitacija, kjer smo z ustreznimi obarjalnimi reagenti dosegli nanos oksidnih plaščev na površino nanodelcev titanovega dioksida. Ugotovili smo, da so najbolje oplaščeni tisti nanodelci, ki so bili površinsko obdelani po postopku 3. Pri vseh treh postopkih je prihajalo do aglomeracije delcev, kar je otežilo oplaščevanje posameznih delcev. Dobljene vzorce smo karakterizirali s pomočjo rentgenske praškovne difrakcije (XRD), s transmisijskim elektronskim mikroskopom (TEM), z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM), z rentgenskim fluorescenčnim spektrofotometrom (XRF) ter določili specifično površino delcev z BET metodo.
Ključne besede: nanodelci, titanov dioksid, površinska obdelava, oplaščenje, koprecipitacija.
Objavljeno v DKUM: 21.01.2010; Ogledov: 4475; Prenosov: 440
Celotno besedilo (6,10 MB) |
