Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Predmet raziskovanja magistrskega dela je poročanje javnih družb o poslih s povezanimi strankami (ang. related party transactions). Delo je sestavljeno iz dveh delov, teoretičnega in empiričnega. V teoretičnem delu smo s pomočjo zakonodaje in ustreznega Mednarodnega računovodskega standarda predstavili pojma javne družbe in povezane stranke, proučili pa smo še Mednarodni standard revidiranja MSR 550 in na podlagi slednjega predstavili še revizorjevo vlogo v podjetju. Proučili smo tudi forenzični vidik zunanjega gospodarskega revidiranja in okvirno predstavili revizorjevo vlogo z gospodarskim kriminalom. Drugi, empirični del magistrskega dela, temelji na analiziranju letnih poročil javnih družb, ki poročajo o transakcijah med povezanimi strankami, pri čemer smo zajeli deset javnih družb, ki so uvrščene v Prvo kotizacijo Ljubljanske borze. Dve od postavljenih hipotez lahko potrdimo, in sicer prvo, da je vloga revizorja v zvezi s poročanjem o transakcijah s povezanimi strankami preprečevanje in odkrivanje prevar, in drugo, da med kategorijami povezanih strank, glede na obseg transakcij, prevladuje kategorija »podjetja v skupini«. Tretjo hipotezo, ki pravi, da vrednost transakcij med posameznimi povezanimi strankami v povprečju ne presega več kot 5 % vseh transakcij podjetja, pa smo zavrnili, saj smo ugotovili močno odvisnost obvladujoče družbe od svojih povezanih strank, kar smo prikazali tudi s tortnim grafom.
Ključne besede: povezane stranke, javne družbe, revizor, letna poročila, transakcije
Objavljeno v DKUM: 25.10.2022; Ogledov: 559; Prenosov: 76
Celotno besedilo (2,79 MB)

Opis: Nastanek prvih multinacionalnih družb povezujemo z obdobjem kolonializma v 16. stoletju. Družbe, kot je bila Britanska vzhodnoindijska družba, ki je bila ena prvih delniških družb na svetu, so pospešeno začele trgovati z družbami v kolonijah. V obdobju po prvi svetovni vojni so bila multinacionalna podjetja v večini industrijska podjetja in to je tudi obdobje, ko se je izoblikoval sedanji sistem obdavčitve pravnih oseb. Če je bilo takrat relativno enostavno obdavčiti takšno multinacionalno družbo po načelu obdavčitve po viru, pa je danes v obdobju intenzivno globaliziranega in digitaliziranega sveta to vse prej kot enostavno. Če je v začetku globalizacije za države in gospodarske družbe bil največji izziv preprečiti dvojno obdavčenje, se v sedanjem času vedno bolj pojavlja težava zaradi neučinkovitega sistema obdavčitve gospodarskih družb in hkrati težnja po izgradnji davčnega sistema, ki bi zagotovil plačevanje davčne obveznosti tam, kjer dobiček dejansko nastaja. V želji po pravični porazdelitvi davčnega prihodka med države, v katerih poslujejo povezane osebe, je bil izoblikovan sistem pravil o transfernih cenah, pri razvoju katerega je imela veliko vlogo Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj. Oblikovala je Smernice OECD za določanje transfernih cen za mednarodna podjetja in davčne uprave, ki jih je večina razvitih držav implementirala v svojo nacionalno zakonodajo. Temu je sledila tudi Slovenija. Prvi del diplomskega dela tako obravnava zgodovino transfernih cen, smernice OECD in ureditev transfernih cen v Sloveniji. V EU se je problematika o obdavčitvi pravnih oseb začela obravnavati že v 60. letih prejšnjega stoletja. Z vzpostavitvijo enotnega trga je problem dvojnega obdavčevanja postal ključna ovira za njegovo nemoteno delovanje. Tako se je v 90. letih prejšnjega stoletja glavnina pozornosti delovanja EU usmerjala v odstranjevanje ovir za nemoteno delovanje enotnega trga. Aferi »LuxLeaks« in »Panama Papers« pa sta pokazali, da mednarodni sistem obdavčevanja pravnih oseb, ki temelji na načelih, ki so bila izoblikovana v povsem drugačnih okoliščinah pred skoraj sto leti, čeprav s »korekcijami«, ni več učinkovit v sedanjih okoliščinah globalno digitaliziranega sveta, v katerem je prisotna tudi močna davčna konkurenca med državami. To je uvidela tudi EU, ki si je zastavila ambiciozne cilje v leta 2015 sprejetem Akcijskem načrtu in na tej podlagi leta 2016 predstavila paket ukrepov zoper izogibanje davkov. Eden ključnih ukrepov je vzpostavitev sistema, ki bi temeljil na konsolidirani davčni osnovi. Sistem bo upošteval celotni prihodek večnacionalne družbe kot celote, nato pa po vnaprej znani formuli razdelil davčne prihodke med države, kjer je družba dejansko opravljala poslovne aktivnosti in dejansko ustvarjala dobiček. Želja EU kot tudi OECD in njenega programa BEPS je torej reformirati mednarodni davčni sistem in izgraditi takšnega, ki bo izničil učinke agresivnega davčnega načrtovanja ter omogočil, da se dobiček obdavči v državi, kjer dejansko nastaja. Drugi del diplomskega dela tako obravnava transferne cene kot izziv davčne politike EU, preusmeritev dobička večnacionalnih družb v jurisdikcije z ugodnejšim davčnim okoljem, finančne učinke takšnih ravnanj na proračune držav članic, predstavlja pa tudi sheme agresivnega davčnega načrtovanja in ukrepe EU za preprečitev erozije davčne osnove in preusmeritve dobička.
Ključne besede: transferne cene, povezane osebe, večnacionalne družbe, davčna politika EU, agresivno davčno načrtovanje, erozija davčne osnove, preusmeritev dobička, OECD, BEPS, ukrepi proti izogibanju davkov
Objavljeno v DKUM: 21.07.2016; Ogledov: 2148; Prenosov: 272
Celotno besedilo (3,30 MB)

Opis: Povzetek V magistrski nalogi avtorica na osnovi zgodovinske, primerjalne in ekonomske analize preverja znana dejstva o pridobivanju lastnih delnic preko tretjih oseb, da bi lahko potrdila tiste resnice, ki iz teh dejstev izhajajo. Skozi zgodovinske razloge pojasni restriktivnost politike kontinentalne Evrope ko gre za nakup lastnih delnic v primerjavi z anglosaksonskimi državami. Na podlagi obsežne primerjalne analize pravnih instrumentov, ki so vključeni v pravni posel pridobivanja lastnih delnic preko tretjih oseb je ugotovljeno, da je operacija podvržena zavzetemu pravnemu urejanju. Čeprav je pravni posel dopusten, je senca izigravanja vedno bolj prisotna. Pridobitev lastnih delnic preko tretjih oseb odpira vprašanja varovanja osnovnih postulatov gospodarske družbe. Skozi primerjavo anglosaksonskega dojemanja vloge kapitala in varovanja upnikov je narejena primerjava na nemški AktG, katerega povzema tudi Evropska Unija in analogno na slovenski ZGD-1. Avtorica ugotavlja, da so osnova za izigravanje ohlapna zakonodaja v odnosih med povezanimi družbami. Predstavljeni so določeni konflikti in prepovedi pridobivanja, ter njihova pravna ureditev. Obdelana je tudi odgovornost v primeru kršitev. S pomočjo ekonomske analize poskuša avtorica pojasniti učinek liberalizacije Druge direktive 77/91/EGS, ki je nastala kot odgovor na globalizacijo svetovnega gospodarstva in integracijo finančnih trgov v slovenskem finančnem prostoru. Skladno z ugotovitvami avtorica v zaključku naloge podaja rezultate analize problema in ugotavlja, da bi večja občutljivost udeležencev finančnih trgov v prihodnje lahko preprečila ciljno zlorabo inštrumenta odkupa lastnih delnic preko tretjih oseb.
Ključne besede: osnovni kapital, varovanje upnikov in delničarjev, ZGD-1, ZTFI, ZPDO, AktG, Druga direktiva 77/91/EGS, Direktiva 2006/68/ES, motivi in riziki pridobivanja lastnih delnic, izigravanje, lastne delnice, členi od 247. - 251 ZGD-1, pridobivanje lastnih delnic preko tretjih oseb, povezane družbe, odvisne družbe, družbe v večinski lasti, medsebojno odvisne družbe.
Objavljeno v DKUM: 24.03.2011; Ogledov: 4002; Prenosov: 729
Celotno besedilo (1,54 MB)