Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Doktorska disertacija obravnava pouk predmeta naravoslovja in tehnike, ki se poučuje v 4. in 5. razredu osnovne šole, hkrati pa zajema širšo problematiko poučevanja naravoslovnih vsebin v nižjih razredih osnovne šole. V prvem delu avtorica predstavi kurikularne reforme naravoslovnih predmetov ter dosedanja domača in tuja spoznanja o učenju in poučevanju naravoslovnih vsebin, pri čemer je poudarek na učiteljih in učencih v nižjih razrednih osnovne šole. Posebno pozornost namenja znanju in odnosu učiteljev do predmeta naravoslovja in tehnike, predvsem učiteljevemu prepričanju o lastni usposobljenosti. Temeljne ugotovitve empirične raziskave, izvedene med 358 razrednimi učitelji, so: učitelji nižje ocenjujejo lastno usposobljenost za poučevanje predmeta naravoslovja in tehnike od ostalih predmetov (matematika, slovenščina, družba). Prav tako učitelji najnižje ocenjujejo lastno usposobljenost za metodo praktičnih (laboratorijskih) del. Rezultati so tudi pokazali nizko usposobljenost za konstruktivistični pristop, še posebej za fazo postavljanja hipotez in eksperimentiranja. Ocena lastne usposobljenosti raste z velikostjo šole in z nadaljnjim izpopolnjevanjem. Povezav s stopnjo izobrazbe ali z delovnimi izkušnjami nismo ugotovili. Izjema je uporaba IKT. V empiričnem delu je torej potrjena domneva, da kurikularna sprememba predmeta naravoslovja in tehnike z devetletko (še) ni prinesla ustrezne implementacije v prakso. Izhajajoč iz dejstva, da je učitelj pomemben člen pri udejanjanju reform, ter na osnovi ugotovitev pričujoče raziskave, tuje literature in avtoričinih poklicnih izkušenj je v zadnjem delu predstavljen model nadaljnjega izobraževanja in usposabljanja za predmet naravoslovja in tehnike.
Ključne besede: osnovna šola, pouk naravoslovja, predmet naravoslovje in tehnika, razredni učitelj, nadaljnje izobraževanje in usposabljanje
Objavljeno v DKUM: 17.07.2014; Ogledov: 3718; Prenosov: 297
Celotno besedilo (2,01 MB)