Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Osnovno problemsko vprašanje primerjave kompetenčne naravnanosti trendov pri pouku geografije med Nemčijo in Slovenijo najprej obravnavamo z vidiki, ki izhajajo iz globalnega splošno-pedagoškega znanstvenega okvirja. V nalogi se v nadaljevanju poglabljamo v področje šolske geografije na ravni obveznega splošnega izobraževanja znotraj njenih diferenciranih didaktično-specifičnih okvirjev obeh držav. Konkretizacija preučevanja se v nalogi na eni strani nanaša na analizo, primerjavo in vrednotenje pedagoških razprav o implementaciji konceptov kompetenc v polje nemškega in slovenskega obveznega splošnega izobraževanja kot tudi njenih teoretičnih podlag, utemeljitev, klasificiranja, razmejevanja, geneze in razvoja ter vodilnih kompetenčnih usmeritev sodobne šole. Pod drobnogled vzamemo še učne rezultate obeh držav v raziskavi PISA in prikazujemo ključne ugotovitve, izhajajoče iz morebitnih učinkov šolskih reform z ozirom na kompetence. Na drugi strani v sferi geografskih predmetno specifičnih perspektiv obravnavane tematike prikažemo, kakšen je prispevek šolske geografije k izobraževanju in pridobivanju geografskih kompetenc ter preučujemo konkretne normativne rešitve umeščanja kompetenc za načrtovanje in izvajanje pouka geografije s slovenskimi in hessenskimi učnimi načrti oz. kurikuli. Delo zaključujemo z analizo, primerjavo in vrednotenjem učnih nalog izbranih učbenikov obeh dežel z vsebinami oz. temami, ki obravnavajo evropski prostor v kontekstu pridobivanja geografskih kompetenc.
Ključne besede: kompetence, pouk geografije, kompetenčna usmeritev, obvezno splošno izobraževanje, kurikularno načrtovanje
Objavljeno v DKUM: 13.07.2023; Ogledov: 489; Prenosov: 53
Celotno besedilo (2,27 MB)

Opis: Osnovni namen magistrskega dela je analizirati pedagoško ponudbo slovenskih muzejev in arhivov, ki jo nudijo šolskim skupinam, s posebnim poudarkom na dveh ustanovah – Pokrajinskem muzeju Ptuj-Ormož in Zgodovinskem arhivu Ptuj. V teoretičnem delu naloge smo predstavili muzej in arhiv kot ustanovi, sodelovanje šol z muzeji in arhivi, medpredmetno povezovanje kot način pedagoškega dela v muzeju in arhivu, oblike, metode in učne pripomočke za vzgojno-izobraževalno delo v muzeju in arhivu ter opravili pregled obstoječih vsebin za učence v izbranih slovenskih muzejih in arhivih. V empiričnem delu smo se posvetili dvema izbranima ustanovama, in sicer Pokrajinskemu muzeju Ptuj-Ormož in Zgodovinskemu arhivu Ptuj. Na primeru izbranih ustanov smo opravili podrobnejši pregled pedagoških vsebin. Ugotovili smo, da obe ustanovi sodelujeta z okoliškimi osnovnimi in srednjimi šolami, jim nudita različne pedagoške programe, učne ure, vodenja po razstavah ipd. Šole se za obisk pogosto odločajo in na tak način popestrijo in poglobijo pouk. Na podlagi pregleda ponujenih učnih vsebin smo nato za vsako ustanovo pripravili po dve pedagoški delavnici v obliki učnih priprav s prilogami (npr. učni list). Eno od delavnic, pripravljeno za muzej, smo z dijaki tudi izvedli v praksi in tako opravili pedagoški eksperiment, s katerim smo med drugim ugotavljali odnos dijakov do pouka v ustanovah. Ugotovili smo, da večini dijakov drugačen način dela, ki ga nudijo ustanove, kot sta muzej in arhiv, odgovarja, na tak način si učno snov lažje in bolje zapomnijo, menjava okolja pozitivno vpliva na njihovo motivacijo. Kljub temu se je potrebno zavedati, da je nekaterim dijakom bližji klasični način pouka v učilnici.
Ključne besede: muzej, arhiv, pedagoški programi, pouk geografije, pouk zgodovine
Objavljeno v DKUM: 03.11.2021; Ogledov: 905; Prenosov: 96
Celotno besedilo (5,49 MB)

Opis: V začetku 21. stoletja so izobraževalne ustanove na široko odprle svoja vrata informacijsko-komunikacijski tehnologiji (IKT). V učilnicah so svoj prostor najprej dobili grafoskopi, televizorji in radio, ob vse hitrejšem tehnološkem napredku pa so jih kaj kmalu izpodrinili računalniki, LCD-projektorji, pametne table in tablični računalniki. V zadnjih letih si v izobraževalnem procesu svojo pot vse bolj utirajo tudi pametni mobilni telefoni. V hitrem tempu razvoja mobilne telefonije in vse večji njeni zmogljivosti so nekatere šole in učitelji postali pionirji in začeli pri pouku uporabljati mobilni telefon kot učni pripomoček. Medtem ko so nekateri učitelji v novem elektronskem pripomočku videli priložnosti in nove izzive, so drugi na to spremembo gledali z zadržanostjo. In čeprav se zdi, da se v zadnjem času vedno več učiteljev odloča za vsaj občasno vključitev dela z mobilnimi telefoni pri pouku, marsikatere šole še vedno niso sprejele tega visoko tehnološkega pripomočka kot dela pouka. Prepovedi uporabe mobilnih telefonov v času pouka še danes visijo na stenah hodnikov po slovenskih osnovnih šolah. Pa vendar lahko mobilne telefone zelo dobro vključimo v pouk in učencem omogočimo, da svoje spretnosti uporabe tehnologije uporabijo s kakšnim drugim namenom za razliko od pisanja sporočil in nabiranja všečkov na družabnih omrežjih. Obstaja cela paleta uporabnih aplikacij in spletnih strani, ki jih lahko ponudimo učencem v času izvajanja učne ure, tudi pri pouku geografije. Anketni vprašalniki med učenci so pokazali, da si večina učencev želi del časa pri geografiji preživeti z uporabno mobilno aplikacijo. So tudi mnenja, da bi bile takšne ure zanimivejše. Pogovori z učitelji geografije so odstrli pogled na uporabo mobilnih telefonov pri njihovih urah. Večini učiteljev geografije se zdi mobilna naprava dober pripomoček za nadgradnjo znanja in drugačen način pridobivanja informacij, kjer učenec samostojno prihaja do informacij, ki jih ponuja svetovni splet ali mobilna aplikacija.
Ključne besede: IKT, mobilne naprave, aplikacije, pouk geografije, mobilno učenje
Objavljeno v DKUM: 22.10.2019; Ogledov: 2189; Prenosov: 412
Celotno besedilo (2,43 MB)

Opis: Ljudje 80 odstotkov informacij zaznavajo z vidom (Žagar, 2012, str. 132). Slepi in slabovidni so v tem prikrajšani, zato informacije pridobivajo s čutilom za tip, sluh, vonj in okus. Na preostalih čutilih učencev z motnjami vida morajo graditi tudi učitelji. Brvar (2000) iz svojih večletnih izkušenj poučevanja slepih in slabovidnih poudarja, da je pri pouku uporaba učnih pripomočkov zelo pomembna. S tem si slepi in slabovidni znajo lažje predstavljati neko situacijo. V teoretičnem delu magistrskega dela smo na podlagi strokovne literature opredelili slepoto in slabovidnost ter opisali značilnosti učencev z motnjami vida. Predstavili smo proces izobraževanja slepih in slabovidnih učencev, s poudarkom na pouku geografije. V Učnem načrtu za geografijo, program osnovna šola (2011) smo analizirali učne cilje. Merilo je bilo, koliko učnih ciljev slepi in slabovidni učenci ne morejo doseči brez uporabe didaktičnih pripomočkov. V empiričnem delu smo predstavili izdelavo učnih pripomočkov za slepe in slabovidne pri pouku geografije v sedmem razredu in njihov preizkus. Pripomočke je naprej preizkusila učiteljica geografija na Centru IRIS. Na podlagi njenega mnenja smo pripomočke dopolnili in popravili, da jih lahko uporabljajo tako slepi kot tudi slabovidni. Učne pripomočke je nato preizkusil slepi učenec sedmega razreda. Podal nam je mnenje, ali so pripomočki ustrezno veliki, da količina prikazanih podatkov ni preobširna ter ali so uporabljani materiali prijetni na otip in se ustrezno razlikujejo. Postopek izdelave, uporabljene materiale in pripomočke ter komentar učiteljice in učenca smo zapisali. Pri vsakem pripomočku smo navedli tudi učni cilj, ki ga učenec zasleduje, in končno izdelavo dokumentirali s fotografijami.
Ključne besede: slepota in slabovidnost, učni načrt, pouk geografije, učni pripomočki.
Objavljeno v DKUM: 23.10.2018; Ogledov: 1956; Prenosov: 251
Celotno besedilo (1,48 MB)

Opis: Gluhi in naglušni učenci spadajo med otroke s posebnimi potrebami (OPP), katerim so namenjene prilagoditve v vzgojno-izobraževalnem procesu. V preteklosti so striktno ločevali otroke na tiste, ki so »normalni«, in tiste, ki imajo kakršnokoli okvaro. Šlo je za popolno segregacijo (Opara, 2011). Danes poznamo več oblik izobraževanja otrok s posebnimi potrebami. Še vedno obstaja segregiran način za tiste, za katere stroka meni, da v redni šoli ne bi bili uspešni. Kot odgovor na segregacijo pa sta se pojavila koncepta integracije in inkluzije. Slednja predvideva vključevanje OPP v redne šole, kjer se okolje prilagaja učencu in ne obratno (Vršnik, 2003). Ta način je danes pogost, tudi pri vključevanju učencev z motnjo sluha, in ugotovimo, da je na Zavodu za gluhe in naglušne Ljubljana bolj malo takšnih učencev, katerih ime nosi šola. To je seveda v prid učencem z motnjo sluha, saj to pomeni, da jih je ZGN uspešno rehabilitiral do te mere, da so se lahko vključili v redno šolo, ob tem pa izvajajo še mobilno surdopedagoško obravnavo integriranih otrok. Gluhi in naglušni so skupina OPP in po podatkih ministrstva so v šolskem letu 2016/17 predstavljali 1,8 % OPP, kar ni zanemarljivo (Ministrstvo za šolstvo in šport, 2016). Vsi učenci imajo pravico do šolanja in izobrazbe ter želenega poklica. Dejstvo pa je, da so učni rezultati učencev z motnjo sluha vedno manjši od pričakovanih in stroka stremi k izboljšanju. Največjo oviro pri tem predstavlja nezmožnost slišanja ali oteženo slišanje kljub tehničnim pripomočkom. Tako so prikrajšani za informacije. Slišeči učenci marsikatero informacijo dobijo »mimogrede«, pri gluhih in naglušnih pa ta »zleti« mimo njih. Učitelj mora zato dobro poznati učenca in okvaro sluha nasploh, da lahko okoli tega načrtuje in izvede kvalitetne učne ure. V učnem načrtu za prilagojen izobraževalni program z enakovrednim izobrazbenim standardom za gluhe in naglušne otroke (2003) so zapisane smernice za poučevanje otrok z motnjo sluha predmeta geografije. Dokument je splošen in ni konkretnih navodil. Je pa dejstvo, da kakršnihkoli navodil ne gre posploševati na vso populacijo učencev z okvaro sluha. Vendar, kakorkoli gledano, je dokument prilagoditev preskop z informacijami za učitelja redne šole, ki je pravkar postal učitelj gluhega in naglušnega učenca. Potrebne bi bile zbrane konkretne smernice učiteljev, ki imajo na tem področju veliko izkušenj. V okviru raziskovalnega dela je bil cilj izdelati in preizkusiti didaktične pripomočke za učence z motnjo sluha pri predmetu geografije v 6., 7., 8. in 9. razredu. Pripomočki so oblikovani glede na operativne cilje posamezne učne enote. Preizkusili smo jih v treh šolskih urah geografije, mnenje o njih so podali učenci in tudi učiteljica geografije Tatjana Vidergar.
Ključne besede: gluhota in naglušnost, inkluzija, pouk geografije, didaktični pripomočki
Objavljeno v DKUM: 24.11.2017; Ogledov: 1520; Prenosov: 241
Celotno besedilo (3,86 MB)