Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Namen raziskave je bil prispevati k izboljšanju učinkovitosti poučevanja poslovnega angleškega jezika na visokošolski stopnji izobraževanja z učinkovitim razvijanjem tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti s simulacijami poslovnega sestanka v angleškem jeziku za nadaljnje avtonomno in vseživljenjsko učenje tujih jezikov in lažje vključevanje v mednarodno poslovno okolje. Korpusna analiza simulacij poslovnih sestankov študentov Ekonomske fakultete Univerze v Ljubljani je pokazala, kako se razvijajo nabor, struktura in nadzor nad jezikovnimi, sociolingvističnimi in pragmatičnimi prvinami tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti ob prisotnosti in odsotnosti učitelja in ugotovila, da je vloga učitelja ključna predvsem pri razvijanju sociolingvističnih in pragmatičnih prvin. Primerjava korpusa simulacij poslovnih sestankov študentov in korpusa poslovnih sestankov poslovnežev je poleg podobnosti in razlik v pojavnicah, različnicah, sopojavnicah, pozitivnih in negativnih ključnih besedah pokazala, da se korpusa razlikujeta predvsem po sociolingvističnih in pragmatičnih prvinah, kar skupaj s kvalitativno analizo pričevanj učiteljev in študentov omogoča vpogled v specifiko in vlogo učitelja pri razvijanja in ozaveščanju celostnega razvoja tujejezikovne sporazumevalne zmožnosti, da bodo ta spoznanja lahko postala del širše izobraževalne in poslovne skupnosti in posledično omogočila boljšo učinkovitost.
Ključne besede: poučevanje poslovne angleščine, tujejezikovna sporazumevalna zmožnost, simulacija poslovnega sestanka, študija primera, izkustveno učenje, govorni korpus
Objavljeno: 25.11.2015; Ogledov: 1434; Prenosov: 193
Celotno besedilo (12,34 MB)

Opis: Književnost nam daje primere jezika v svoji najboljši obliki. Zato se lahko uporablja kot orodje, ki izpostavlja dijake z višjo znanja pri pouku tujega jezika. Kljub temu se danes pri pouku angleščine v Sloveniji književnost zelo malo poučuje. Književnost je pogosto namenjena za slovnične in besediščne vaje, kot so klasične aktivnosti izpolnjevanja delovnih listov. Še posebej v gimnaziji, kjer dijaki začenjajo gimnazijski učni program z dobrim razumevanjem angleškega jezika, bi lahko pogosteje in bolj poglobljeno preučevali književnost. S tem bi dijaki lahko pridobili več znanja jezika in boljše razumevanje angleške kulture. Da bi odkrili kakršnekoli težave v zvezi s tem, kako se poučuje književnost pri pouku angleščine v gimnazijah in poiskali primerne rešitve, sem to poučevanje primerjala s svetovno znanim predmetom angleščine Jezik A: jezik in književnost, ki se poučuje v programu mednarodne mature. Po tem, ko so učenci in učitelji v obeh programih izpolnili vprašalnik in anketo, sem ugotovila, da bi lahko pri pouku angleščine v gimnazijah vključili več književnosti in bolj raznoliko književnost. Dijaki bi se lahko tudi bolj osredotočili na sam jezik v besedilih, za razliko od zdajšnjega učenja analize zgodbe in književnih likov. Učitelji bi lahko bili bolj usposobljeni za poučevanje književnosti v svojem univerzitetnem pedagoškem izobraževanju za poučevanje angleškega jezika. Dobro bi bilo, da se učiteljem nudi več sredstev in virov za poučevanje književnih del.
Ključne besede: književnost, EFL, poučevanje angleščine, gimnazija, mednarodna matura, učenje jezika
Objavljeno: 05.06.2019; Ogledov: 181; Prenosov: 21
Celotno besedilo (2,64 MB)

Opis: Zgodbe, ki so stare kot človeštvo, iz nas naredijo boljše ljudi, zaradi pripovedovanja, poslušanja in nenazadnje razumevanja zgodb smo bolj socializirani. Vsa ljudstva sveta so pripovedovala zgodbe, kot pravi Le Guin (1980, 30), niso pa vsi izumili kolesa. Skozi zgodbe so se ohranjali spomini na preteklost, ustvarjali so se miti in zgodovina ter nauki. Pomen pripovedovanja zgodb je skozi čas bledel in v veliki meri ga je nadomestilo branje. Tudi zato se zgodbe, ki smo si jih nekoč pripovedovali, niso prenašale iz roda v rod; ostalo nam je, kar je zapisano. Branje, ki je sicer pogosto v starševskih odnosih, recimo v funkciji uspavanja ali umiritve, je že dodobra nadomestila množična uporaba tehnologije. V javnih šolah se spodbuja uporaba tehnologij, tako da je merilo za uspešno delo šol celo opremljenost z informacijsko komunikacijsko tehnologijo. Ravno obratno trdi nemški raziskovalec Manfred Spitzer (2012, 289), ko ugotavlja, da se sposobnosti naših možganov zmanjšujejo z uporabo tehnologij in posledično splošna inteligenca upada. Spitzer svetuje omejitev uporabe tehnologij otrokom, enako menijo na waldorfskih šolah, kjer ta čas raje uporabijo za gibanje in skupinske igre. Prvo poglavje magistrskega dela poskuša odgovoriti na vprašanje, kaj lahko v tem kontekstu razumemo kot zgodbe. Pripovedovanje zgodb v razredu omogoča spoznavanje bogatega jezika. Zgodbe lahko celo nadomestijo učbenike, zaradi česar se učenci lažje povežejo z učitelji. Pripovedovanje zgodb pri pouku tujega jezika učencem omogoča stik s to (isto) tujo kulturo in predvsem z bogatim izvirnim jezikom, ki je primernejši kot prirejene vsebine. To je torej cenejša, a učinkovitejša izbira kot učbenik tujega jezika. Drugo poglavje zajema filozofijo in osnovna načela waldorfske šole ter lastnosti pripovedovanja zgodb. Zgodbe so primerne starosti, na primer, za učenje črk ima vsaka črka svojo zgodbo, ki si jo ob njenem spoznavanju v učilnici pripovedujejo. Ustanovitelj waldorfske šole Rudolf Steiner (1923) je poudarjal trojnost celovitega zadovoljnega človeka, ki deluje preko umetnosti, intelekta in ročnih spretnosti. Na otroke se gleda kot na intelektualna bitja, bitja volje in čutenja. Mišljenje, čutenje in delovanje je treba vzgajati, tako otroka nagovarja preko glave, rok in srca, ki se upošteva pri delu z otroki. Waldorfske šole omogočajo učenje dveh tujih jezikov od prvega razreda naprej. V waldorfski šoli izbor zgodb za učence prilagajajo njihovi starosti, razvoju, celo letnemu času in temperamentu otrok, tako da se čim bolj približajo trenutnim potrebam razreda. Zgodbe v višjih razredih imajo drugačen pomen, recimo v 6. razredu, skozi spoznavanje starodavnih kultur. Otroci tako spoznavajo srednjeveški svet preko zgodb. Empirični del magistrskega dela je razdeljen na dva dela. Predstavljene so tri zgodbice, obravnavane pri pouku treh različnih razredov šestošolcev in test za učence. Pokazalo se je, da so otroci bolj navdušeni nad pripovedovanjem zgodb kot nad njihovim branjem. Četrto poglavje analizira vprašalnike, ki so jih izpolnjevali učenci šestih razredov in učitelji waldorfskih šol. Raziskava je pokazala, da učenci obeh šol med branjem in pripovedovanjem (učitelj bere) raje izberejo slednjega. Dejstvo pa je, da Waldorfski učenci, sploh med poukom, preživijo manj časa pred ekrani in poslušajo več zgodb. Največ učiteljev jim pripoveduje zgodbe enkrat na teden. V nižjih razredih je več pripovedovanja, v višjih pa vedno več branja zgodb. Ključna ugotovitev tega magistrskega dela je, da javne šole pripovedovanja zgodb na splošno ne prepoznavajo kot pomembno učno orodje, vendar je pri pouku angleščine njihova uporaba podobna tisti v waldorfskih šolah. V obeh tipih šol seveda ostaja še mnogo prostora za izboljšave, če so le učitelji poučeni o pripovedovanju in imajo za to zaledje v vodstvu in starših svojih učencev.
Ključne besede: pripovedovanje, waldorfska šola, zgodbe, poučevanje angleščine, angleščina kot tuji jezik
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 27; Prenosov: 5
Celotno besedilo (2,36 MB)