| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
SKUPNI REFERENČNI OKVIR EVROPSKEGA POGODBENEGA PRAVA
Petra Košmrlj, 2009, diplomsko delo

Opis: Leta 1989 je Evropski parlament na Komisijo naslovil resolucijo, v kateri ugotavlja potrebo po boljšem, bolj koherentnem pogodbenim pravom za potrebe učinkovitega delovanja notranjega trga ES. Osem direktiv, ki sedaj predstavljajo »acquis communautaire« pogodbenega prava, so precej nekonsistentne. Komisija se je z Evropski parlamentom strinjala in začela pripravljati obširen projekt imenovan Skupni referenčni okvir ter pozivala vse zainteresirane raziskovalne skupine naj oddajo svoje prijave. Prijavilo se je kar nekaj skupin in v letu 2004 so pričele s svojim delom. Nekaj skupin je že pred tem sodelovalo v projektih, ki so imele za cilj ali poiskati razlike v različnih pogodbenopravnih ureditvah ali pa izdelati nova pravila in splošna načela. Naloga, ki jim jo je naložila Komisija, je bila poiskati najboljše rešitve, ki jih ponuja pogodbeno pravo ES kot tiste, ki jih ponujajo pogodbena pravila držav članic. Pri tem naj bi bil poudarek na potrošniškem pravu. V letu 2008 je bil prvič izdan akademski osnutek CFR. Vsebinsko je obseg mnogo širši kot ga je predlagala Komisija v svojih sporočilih. Ne prinaša le pravil pogodbena prava, ampak tudi nepogodbene obveznosti, lastniško pravo ter pravno ureditev trustov. Avtroji so sicer upoštevali predlog Komisije in oblikovali tudi specifično urejena pravila za potrebe potrošnikov. Vendar pa vse ni tako enostavno kot se morda sprva sliši. Ena glavnih pomanjkljivosti je primerna pravna podlaga za sprejem CFR. ES (oz. v prihodnosti EU) v Pogodbi o Evropski skupnosti ( oz. PDEU) za sprejem zakonodaje s področja zasebnega prava. Druga težava je uporaba CFR. Če je pravi namen Komisije poenotiti pogodbeno pravo, se zdi edina prava rešitev sprejem uredbe, ampak tega Komisija nima namena narediti. Vloga, ki jo ima Komisija v mislih, je t. i. opcijski instrument, ki pomeni, da bi stranki lahko CFR izbrali za merodajno pravo, ki bi urejalo njuno razmerje, če bi to hoteli. Druga vloga, ki jo ima v mislih Komisija, je pripomoček — »toolbox« za zakonodajalce. CFR bi tako lahko bil v pomoč tako nacionalnim kot zakonodajalcem Es ter sodiščem pri interpretaciji pravil pogodbenega prava. Prihodnost CFR je popolnoma v rokah Komisije. Prvi korak, ki bi ga morala narediti, pa je prevesti DCFR v vse uradne jezike EU, saj bi tako javnost imela boljšo predstavo, kaj pričakovati od končnega, političnega CFR.
Ključne besede: Ključne besede: pogodbeno pravo ES, potrošniško pravo, Skupni referenčni okvir, akademski osnutek skupnega referenčnega okvirja, pravna podlaga, opcijski instrument, pripomoček za zakonodajalce
Objavljeno: 15.12.2009; Ogledov: 2256; Prenosov: 247
.pdf Celotno besedilo (355,58 KB)

2.
Varstvo uporabnikov javnih dobrin
Sabina Zore, 2018, magistrsko delo

Opis: Na ravni EU ne obstaja enotni pravni predpis, ki bi urejal splošni pravni okvir izvajanja dejavnosti javnih služb. Namesto krovne direktive je Evropska komisija predhodno pripravila Green paper on services of general interest, v katerem razpravlja o prednostih in problemih splošnega pravnega okvirja. Razmejitev med regulatorno pristojnostjo EU in držav članic je odvisna od narave dejavnosti, torej ali gre za gospodarsko ali negospodarsko dejavnost. EU ima pristojnost za normativno urejanje storitev z gospodarsko naravo. Glede na regulatorno pristojnost EU lahko storitve javnih služb v tri skupine: storitve gospodarskih javnih služb, ki jih izvajajo, na infrastrukturo vezane industrije, za katere je bilo sprejetih veliko predpisov s strani EU, druge storitve gospodarskih javnih služb, kot so ravnanje s komunalnimi odpadki, oskrba s pitno vodo, RTV- oddajanje so predmet notranje nacionalne ureditve. Za storitve negospodarskih javnih služb in storitve javnih služb, ki nimajo vpliva na trgovanje med državami članicami se ne uporabljajo posebna pravila EU, pravila o enotnem trgu in konkurenčna pravila. V sektorskih predpisih je določeno varstvo uporabnikov javni dobrin, kot pomembna obveznost javne službe v EU. V slovenski ureditvi predstavlja temelj varstva uporabnikov javnih dobrin Zakon o varstvu potrošnikov /ZVPot/, ki zraven splošnih določil, ki veljajo za vse dejavnosti vsebuje tudi posebna določila, ki nudijo potrošnikom posebno varstvo npr. opominjanje potrošnikov, ki so v zamudi s plačili. Varstvo potrošnikov se v Republiki Sloveniji zagotavlja v okviru Sektorja za varstvo potrošnikov in konkurence, potrošniških organizacij ter Tržnega inšpektorata, ki izvaja inšpekcijski nadzor nad izvajanjem Zakona o varstvu potrošnikov. Potrošniške organizacije izvajajo dejavnosti, kot so ozaveščanje, informiranje, izobraževanje, svetovanje potrošnikom. Država lahko zagotovi spoštovanje pravic uporabnikov javnih dobrin z različnimi instrumenti. V slovenski ureditvi sta uveljavljena institucionalno varstvo uporabnikov javnih dobrin in kontrahirna dolžnost izvajalca dejavnosti javne službe, ki prav tako spadata med posebne oblike varstva. 14. člen Zakona o gospodarskih javnih službah /ZGJS/ določa, da morajo država in lokalne skupnosti ustanoviti posebna telesa za varstvo uporabnikov javnih dobrin, sestavljena iz njihovih predstavnikov. V skladu z Zakonom o zavodih /ZZ/ sestavljajo svet zavoda ob predstavnikih uporabnika tudi predstavniki ustanovitelja in predstavniki delavcev, kar predstavlja tripartitno oz. po Zakonu o lekarniški dejavnosti štiripartitno sestavo sveta zavoda. Kontrahirna dolžnost pomeni, da so v primerih obveznih javnih služb, uporabniki javnih dobrin in izvajalci dejavnosti javne službe dolžni skleniti pogodbeno razmerje o zagotavljanju javne dobrine. Za področje varstva uporabnikov javnih dobrin je pomembna tudi odškodninska odgovornost za škodo, ki nastane pri izvajanju javne službe, bodisi zaradi protipravnega ravnanja zaposlenih ali zaradi uporabe proizvoda, ki je predmet javne službe.
Ključne besede: varstvo potrošnikov, potrošniško pravo, javne službe, javne službe v EU, regulativna pristojnost, kontrahirna dolžnost, obvezna sklenitev pogodbe, institucionalno varstvo, tripartitna/ štiripartitna sestava sveta zavoda, odškodninska odgovornost izvajalca javne službe
Objavljeno: 25.05.2018; Ogledov: 453; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (1,04 MB)

Iskanje izvedeno v 0.04 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici