| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 32
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija
Valerija Korošec, 2000, doktorska disertacija

Opis: V doktorski disertaciji z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija (podnaslov 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije) predstavlja izhodišče teza, da ima sociološka disciplina 'problem z identiteto', kar se v veliki meri pripisuje 'fragmentaciji discipline na teoretičnem nivoju'. Glede na to je cilj te naloge v preučitvi pogojev in možnosti postmodernistične sociologije, da preseže teoretično razdrobljenost in dihotomije 'uradne' sociologije. Žal pa niti pojem sociologije niti pojem postmodernizma (ali postmoderne), na katerega se naslanja poimenovanje 'postmodernistična sociologija' nista enoznačno, natančno in konsenzualno opredeljena, spričo česar je bil potreben zaris (sedanjega) stanja v okviru sociološkega in v okviru postmodernističnega diskurza, kjer so se izkristalizirala najbolj problematična vprašanja. Predvsem v okviru relativno mladega postmodernističnega diskurza, je bilo vloženega kar nekaj truda v konsistentno, koherentno in smiselno predstavitev postmoderne, postmodernizma, postmodernistične paradigme mišljenja in postmodernistične sociologije. V zarisu postmodernističnega diskurza je postmoderna predstavljena kot tisti najširši pojem, s katerim je mogoče poimenovati sodobno družbo. V delu polja postmoderne je mogoče govoriti o postmodernizmu v smislu kulturnih in intelektualnih trendov oz. premikov. Znotraj postmodernizma pa je mogoče govoriti o postmodernizmu kot 'intelektualnem fenomenu', ki na določen način podaja in zaobjema epistemološke, ontološke in metodološke predpostavke (izhodišča) postmodernizma. Na tem 'fenomenu' sloni tudi zaris postmodernistične sociologije, tj. na epistemoloških, ontoloških in metodoloških predpostavkah podanih, v okviru postmodernizma. V pogledu 'ocene pogojev in možnosti' postmodernistične sociologije glede na 'uradno' sociološko disciplinarno matrico je bila postmodernistična sociologija soočena s tematikami, kot so: proces deideologizacije, reinterpretacija 'zgodovinskega spomina' sociološke discipline, 'jedro' sociologije na način štirih konstitutivnih vprašanj sociologije (vprašanje družbenega reda, vprašanje odnosa med posameznikom in družbo, vprašanje družbenega razvoja in vprašanje epistemološkega modela sociologije) in proces 'pluralistične konvergence na ravni teorij'. V okviru slednjega je bila postmodernistična sociologija soočena s sociološkimi teorijami, kot so: simbolični interakcionizem, etnometodologija, funkcionalizem in marksizem. Kot rezultat teh soočenj se je zdela upravičena ugotovitev, da je mogoče postmodernistično sociologijo videti kot fenomenološko orientirano sociologijo, ki do določene mere lahko prispeva h konsolidaciji sociološke discipline - v pogledu teoretične fragmentiranosti kot tudi v pogledu 'imidža' sociologije. Ob vprašanju umestitve postmodernistične sociologije v okvir sociološke discipline pa se je pokazalo, da moramo upoštevati širši okvir, tj. okvir, v katerem se je pojavil in razvil postmodernizem. Razvoj postmodernizma je bil koncipiran v skladu s Kuhnovim konceptom paradigme. Kot rezultat raziskave razvoja postmodernizma se je zdela možna ugotovitev, da je 'prejšnja', tj. moderna misel v veliki meri 'dekonstruirana' in 'deevalvrana' v okviru dveh polov epistemološkega prostora moderne, tj. moderne filozofije in pozitivistične moderne znanosti. V okviru te naloge se tako 'možnost' postmodernistične paradigme mišljenja kaže na treh nivojih: kot epistemologija, ontologija in metodologija človeka ob koncu 20. stoletja, kot specifični pogled na preteklost (moderno) ter kot Kuhnovski pogled na razvoj družbe ali znanosti. V pogledu vprašanja postmodernistične paradigme mišljenja in sociologije se v postmodernistični perspektivi podaja ocena, da sta moderna in 'uradna' sociologija deevalvriani v meri, kot sta vezani na moderno filozofijo in moderno znanost, tj. na misel moderne. V postmodernistični perspektivi se tako postmodernistična sociologija kaže kot možnost 'nove' sociologije, v okviru 'uradne' discipline pa kot ena od fenomenološko orientiranih sociologij ali celo kot sinteza le-teh. Na splošno pa je mogoče reči, da je narava te raziskave preozko zastavljena, da bi omogočala kaj več kot ugotovitev, da je vse, kar je povezano s postmodernizmom, še vedno zelo 'kontradiktorno' in 'nedoločljivo' – hkrati, in kljub temu, pa vredno premisleka, saj postmodernizem deluje tako, da 'znano' pokaže v novi luči in tako odpira vedno 'nova' vprašanja - tudi v okvirih sociologije. Prvi razlogi za pisanje doktorske naloge z naslovom Postmodernistična paradigma mišljenja in sociologija s podnaslovom 'Razdelava pogojev in možnosti postmodernistične sociologije' so bili v večji meri subjektivne narave. S prihodom na delovno mesto asistentke na Pedagoški fakulteti v Mariboru, na Oddelku za sociologijo, sem se namreč soočila z zahtevo, ki velja na Univerzi, da poglobim in razširim fond (svojega) sociološkega znanja.
Ključne besede: postmodernizem, sociologija, disertacije
Objavljeno: 20.12.2019; Ogledov: 442; Prenosov: 0

2.
Aldo Kumar in skladba Jutra za flavto in čembalo
Urška Lukovnjak, 2019, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo je oris življenja skladatelja Alda Kumarja in predstavitev njegovih del. Aldo Kumar je skladatelj, ki deluje na veliko področjih – piše instrumentalno, vokalno-instrumentalno, zborovsko, komorno glasbo, operno in baletno glasbo, orkestralno glasbo ter glasbo za gledališče, radio in televizijo. Je vsestranski skladatelj in dobitnik nagrade Prešernovega sklada. Njegova pomembna dela so Post Art ali Glej, piše ti Wolfgang, Varda concerto, Improstrastra, Čelo Alp, Suita devetih pogledov ter ostala, ki jih najdemo na številnih zgoščenkah. V prvem delu magistrskega dela je predstavljena glasbena zgodovina Slovenije v 20. in 21. stoletju, v drugem pa je podrobneje analizirano skladateljevo delo Jutra za flavto in klavir.
Ključne besede: Aldo Kumar, skladatelj, postmodernizem, flavta, čembalo, slovenska glasba
Objavljeno: 17.04.2019; Ogledov: 789; Prenosov: 119
.pdf Celotno besedilo (5,89 MB)

3.
Cindy Sherman: Nenaslovljeni filmski kader #21
Karmen Majerič, 2018, magistrsko delo

Opis: Osrednja tema magistrske naloge je umetniško delo ameriške umetnice Cindy Sherman z naslovom Untitled Film Still #21, 1978 (prevod: Nenaslovljeni filmski kader #21), ki je del obširne serije Untitled Film Stills, 1977–1980 (prevod: Nenaslovljeni filmski kadri). Za temeljitejšo obravnavo njenega dela smo najprej teoretično obdelali zgodovino aranžirane portretne fotografije. V nadaljevanju smo razložili dejavnike, ki so vplivali na fotografsko ustvarjalnost Cindy Sherman, ki vključujejo njeno predhodno serijo A Play of Selves, 1976 (prevod: Igra jazov). V ta namen smo izpostavili umetnico Claude Cahun, ki je delovala vizualno primerljivo, vendar že pred Cindy Sherman, in sicer v 20. letih prejšnjega stoletja. Nadalje smo opredelili pojem postmodernizem, obdobje, v katerem je Shermanova ustvarjala in znotraj katerega se njena dela pogosto kritično vrednotijo. V magistrskem delu nadalje poglobljeno obravnavamo filmske in slikarske razsežnosti, ki dosegajo fotografska dela Cindy Sherman. S pomočjo raziskovalnih metod in uporabljenih virov smo analizirali in izpostavili ključne teoretske koncepte ter praktične pristope in metode, ki jih je delno možno estetsko obravnavati in s katerimi umetnica gradi fotografsko podobo.
Ključne besede: Cindy Sherman, portret, avtoportret, postmodernizem, fotografija
Objavljeno: 20.11.2018; Ogledov: 608; Prenosov: 86
.pdf Celotno besedilo (2,69 MB)

4.
Družbenokritični romani Michela Houellebecqa
Vita Zgoznik, 2018, magistrsko delo

Opis: Michel Houellebecq, kontroverzni francoski avtor, z vsakim novim izdanim delom dodobra razburka francosko javnost in književni trg. V svojih romanih secira, analizira, subtilno, a hkrati precej odkrito kritizira in karikira sočasne družbene fenomene: ideologijo egalitarizma, liberalizma, socializma, multikulturalizma, feminizma, psihoanalizo, muslimanski fundamentalizem, “new age” sekte, pornografsko industrijo, napredek znanosti z vidika genetike in evgenike, seks turizem, generacijo “baby boom” in objektivizacijo (ženske). Mnogi bi ga označili za preroka moderne dobe, saj v svojih romanih izvrstno napoveduje, pripoveduje in upodablja tako pristne kot izmišljene prigode časa, v katerem smo in kamor nas ta vodi. Magistrsko delo se ukvarja z analizo vseh njegovih šestih romanov, ki so prevedeni v slovenski jezik. Pod drobnogled so vzete štiri glavne teme: spolnost, emancipacija žensk, individualizem in vera ter z njimi povezani motivi, ki so vedno bolj očitno prisotni v (publicistični) javnosti, saj gre za popolnoma vsakdanjo problematiko, s katero se spopadamo v 21. stoletju. Houellebecqova tematika sicer nakazuje žanr antiutopije ali distopije, a vendar njegovi romani spadajo med družbenokritične, kar dokazuje analiza romanov. Naloga potegne vzporednice med avtorjevimi deli in njegovim življenjem, saj njegovi biografski podatki vplivajo na oblikovanje literarnih likov in romanesknih zgodb, in razišče, v katero literarno smer bi lahko uvrstili obravnavane romane.
Ključne besede: Michel Houellebecq, družbenokritični roman, antiutopija, post-postmodernizem, digi-modernizem
Objavljeno: 08.10.2018; Ogledov: 501; Prenosov: 57
.pdf Celotno besedilo (609,18 KB)

5.
Literatura - kultura - (kon)tekst
Jutka Rudaš, 2009, izvirni znanstveni članek

Opis: Razprava razgrinja poglavitne (kon)tekste, v katerih je Esterházy artikuliral nove modele resničnosti in literature, tiste umetnostno-estetske premike, ki so kritično spodkopali tradicionalna pojmovanja resnice. Prikaže resnično prelomne razsežnosti intertekstualnosti, v katero je ujet vsak tekst, kjer je meja med znotraj- in zunajtekstualnim zabrisana, branje pa docela pretkano s citati, referencami, z različnimi kulturnimi govoricami, družbeno-kulturnimi kodi. Podrobneje želim prikazati to zapleteno mrežo prelomov in prehodov v konstrukciji Esterhaázyjevih del, predvsem v Harmoniji caelestis.
Ključne besede: madžarska književnost, postmodernizem, intertekstualnost, ferencialnost, kulturna koda
Objavljeno: 29.05.2017; Ogledov: 597; Prenosov: 295
.pdf Celotno besedilo (235,45 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

6.
Problemi sodobne umetnosti in kič
Ivana Ivanovska, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu Problemi sodobne umetnosti in kič je obravnavana sodobna umetnost v kapitalistični ureditvi ter kako ta vpliva na umetnike in njihovo umetniško produkcijo. Skozi razmišljanja teoretikov so predstavljeni dejavniki, ki določajo umetniško delo kot takšno in teorije, po katerih jih lahko vrednotimo. Predstavljene so tudi študije o okusu, ki so ključnega pomena za nadaljnje povezovanje s sodobno umetniško produkcijo. Sodobni likovni kritiki in marsikateri obiskovalec razstav sodobne umetnosti ne cenijo dovolj sodobnih likovnih umetnikov. Najbolj sta kritikam podvržena Jeff Koons in Damien Hirst, katerih delo in filozofija sta podrobneje predstavljena. Podrobneje je obravnavano tudi umetniško delovanje Andresa Serrana. V zadnjem delu je natančneje opisan cvetoči umetniški trg, v katerem premožni pomembneži vidijo priložnost za varno naložbo. Trend, kot so ga poimenovali teoretiki, se je začel v poznih osemdesetih letih in postajal v naslednjih letih vedno bolj priljubljen. Umetniški kritiki danes skorajda nimajo vpliva na umetniški trg, saj so njihove vloge prevzeli poslovneži kot svetovalci, galeristi in dražbene hiše.
Ključne besede: sodobna umetnost, umetniški trg, kič, kapitalizem, postmodernizem, Jeff Koons, Damien Hirst, Jenny Holzer, Andres Serrano, Pierre Bourdieu
Objavljeno: 19.01.2017; Ogledov: 1166; Prenosov: 140
.pdf Celotno besedilo (1,97 MB)

7.
ŽANRSKI VZORCI V ROMANIH VLADIMIRJA P. ŠTEFANECA
Denis Škofič, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu Žanrski vzorci v romanih Vladimirja P. Štefaneca smo se ukvarjali z analizo žanrskih vzorcev v avtorjevih šestih romanih: Morje novih obal, Sprehajalec z nočnih ulic, Viktor Jelen, sanjač, Republika jutranje rose, Odličen dan za atentat in 66, 3 m2. Pod pojmom literarni žanr smo razumeli, da ga sestavljajo dela, ki imajo določene skupne ali samo njim lastne značilnosti; žanrski vzorec pa kot trdno ogrodje ali shemo, ki določa nek specifičen žanr. Izhajali smo tudi iz opredelitve romana, ki pravi, da je njegova edina stalnica sinkretizem, pri čemer smo v našem delu vso pozornost posvečali žanrskemu sinkretizmu, ki znotraj enega romanesknega besedila prepleta in povezuje različne romaneskne žanre. Izhajali smo tudi iz dihotomne delitve književnosti, na elitno in trivialno, ter navezave na postmodernizem, ki je izenačil status visoke in trivialne literature, ter podmene, da je sodobni slovenski roman modificirani tradicionalni roman, ki se zgleduje po tradicionalnem romanu, njegov model pa modificirajo različne post/modernistične preobrazbe, najbolj pa žanrski sinkretizem. Raziskava je potrdila našo predpostavko, da Štefanec v svojih romanih znotraj vsakega posameznega romana združuje več različnih žanrskih vzorcev, in sicer: klasične detektivke, kriminalke/zločinskega romana iz perspektive žrtve, kriminalke/zločinskega romana iz perspektive storilca, kriminalnega romana, ki združuje tako zločinski roman iz perspektive žrtve kakor zločinski roman iz perspektive storilca, fantastike in znanstvene fantastike, künstlerromana ali romana o umetniku, psihološkega romana, zgodovinskega romana, vojnega romana, filozofskega romana in družinskega romana. Potrdili smo tudi, da se avtor nekaterih žanrskih vzorcev drži dosledno, nekaterih pa ne. Edina predpostavka, ki smo jo ovrgli, pa je bila, da se avtor pri vseh romanih navezuje na žanr kriminalnega romana, saj se je izkazalo, da ta vzorec ni prisoten v romanu Republika jutranje rose.
Ključne besede: Vladimir P. Štefanec, žanr, žanrski vzorec, žanrski sinkretizem, visoka in trivialna literatura, postmodernizem, modificirani tradicionalni roman, klasična detektivka, kriminalka/zločinski roman iz perspektive žrtve, kriminalka/zločinski roman iz perspektive storilca, kriminalni roman, ki združuje tako zločinski roman iz perspektive žrtve kakor zločinski roman iz perspektive storilca, fantastika, znanstvena fantastika, roman o umetniku, psihološki roman, zgodovinski roman, vojni roman, filozofski roman in družinski roman
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 1128; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (2,22 MB)

8.
AMERIŠKA POSTMODERNISTIČNA POEZIJA IN SLOVENSKI PREVODI JOHNA ASHBERYJA
Tamara Filipčič, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo se ukvarja s postmodernizmom v ameriški poeziji. Začetek ameriške postmodernistične poezije povezujejo z newyorško šolo pesnikov, ki je delovala v 60. letih 20. stoletja, ko se je oblikoval postmodernizem. V prvo generacijo pesnikov newyorške šole štejemo Johna Ashberyja, Franka O'Haro, Kennetha Kocha in Jamesa Schuylerja. Največ prevedenih del v slovenski jezik pripada Johnu Ashberyju, zato je analitični del diplomske naloge posvečen prav njemu. Ihab Hassan navaja enajst lastnosti postmodernističnega dela, in sicer so to nedoločenost oz. nedoločenosti, fragmentarnost, dekanonizacija, izguba jaza/brez-globin-skost, neprezentativnost/nereprezentativnost, ironija, hibridizacija, karnevalizacija, performans/sodelovanje, konstrukcionizem in imanenca. Pri analizi Ashberyjeve postmodernistične pesmi Avtoportret v konveksnem ogledalu so te točke služile kot osnova. V delu potrjujem prisotnost vseh lastnosti razen neprezentativnosti/nereprezentativnosti, saj lahko delo izrazito razumemo kot reprezentacijo, ter ironije, saj Ashbery v delu ni bil odkrito ironičen. Prevajanje poezije je najmanj raziskano področje književnega prevajanja, prevajanje postmodernistične poezije, kar lahko sklepamo iz zgoraj navedenega, pa še manj. Dober prevajalec se mora zavedati težav in izzivov, s katerimi se lahko sreča pri ustvarjanju prevoda, prav tako pa mora poznati ozadje dela, ki ga prevaja, ter vse njegove lastnosti v izvirnem jeziku. Prevajalec književnih del naj bi imel tudi smisel za ustvarjanje literature. Postmodernistična poezija nima določene oblike, ne ukvarja se z metaforo, rimo in metrično urejenostjo, zato je ključnega pomena, da prevajalec ohrani zgradbo in smisel dela. Analiza prevoda se ukvarja s prevodi, zaradi katerih se spremeni pomen v ciljnem jeziku, s prevodi, ki so spremenili obliko stavka, prevodi, zaradi katerih oblika odstopa od izvirnika, ter prevodom angleškega zaimka one.
Ključne besede: postmodernizem, postmodernistična poezija, newyorška šola, John Ashbery, prevajanje poezije
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 966; Prenosov: 122
.pdf Celotno besedilo (1,23 MB)

9.
ŽENSKI LIKI V ROMANIH MAG. ZBIRATELJ IN ŽENSKA FRANCOSKEGA POROČNIKA JOHNA FOWLESA Z VIDIKA POSTMODERNIZMA
Nastja Spasković, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu analiziramo najbolj brane romane Johna Fowlesa, angleškega pisatelja, ki ga mnogi predstavljajo kot enega temeljnih avtorjev postmodernizma: Zbiratelj, Mag in Ženska francoskega poročnika. Izhajamo iz postmodernizma v Fowlesovih romanih, ki ga zaznamuje vzpostavljanje fikcije, grajene na večplastni resničnosti, v kateri sta resničnost in neresničnost pogosto enačeni. Postmodernizem v romanih je izražen z avtorjevim poseganjem v zgodbo z avtorskimi komentarji, citiranjem avtorjev, njihovih književnih in znanstvenih del, mešanjem visoke in nizke literature, umetnostnih in neumetnostnih besedil, vnašanjem številnih zgodovinskih dejstev in natančnih opisov v zgodbi ter za Fowlesa še posebej izrazitimi odprtimi konci. Največ prostora v magistrskem delu posvečamo ženskim likom, ki jih opredeljujemo kot stereotipno zasnovane like, ki jih določajo brezobličnost, nestabilnost, pasivnost, omejenost, pobožnost, telesnost, duhovnost, iracionalnost in voljnost. V skladu s teorijo postmodernističnih likov ženske opredeljujemo tudi kot postmodernistične like, ki kažejo raznolikost, variabilnost, dvojnost, tudi znotraj enega romana, enigmatičnost, skrivnostnost, nejasnost in nerazumljivost, predvsem pa nepodrejenost mimesis, katero postmodernistični liki pogosto spodkopavajo. Ženske like določajo biološka, socialna in psihološka koda. Najizrazitejša postmodernistična značilnost ženskih likov je dejstvo, da predstavljajo svojo verzijo resničnosti, kar pomeni, da Fowles prav s sopostavljanjem ženskega in moškega sveta prikaže pluralnost resničnosti. V sklepnih poglavjih ugotavljamo, da se Fowles v romanih poslužuje prvoosebnega in tretjeosebnega pripovedovalca, s pomočjo katerih gradi ženske like kot stereotipne in postmodernistične. Prvoosebni pripovedovalec in prvoosebni avtorski komentarji so sredstvo, s katerim Fowles razbija eno izmed resničnosti, ki jih gradi. Prav raba prvoosebnega pripovedovalca in prvoosebnih avtorskih komentarjev sta namreč tista, ki Fowlesu omogočata izražanje stereotipnih mnenj o ženskah, ki predstavljajo eno od resničnosti v Fowlesovi fikciji.
Ključne besede: postmodernizem, John Fowles, metafikcija, ženski liki, pripovedovalec
Objavljeno: 24.08.2016; Ogledov: 1180; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

10.
ROMANESKNI OPUS ZDENKA KODRIČA
Nino Flisar, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu se ukvarjamo z osmimi samostojnimi romani Zdenka Kodriča, izdanimi med letoma 1994 in 2014. Kodričev romaneskni opus je bil strokovno malo raziskan, dobil pa je sorazmerno veliko sočasnih kritiških odmevov. Romane smo literarnozgodovinsko umestil v slovensko literarno življenje na prelomu 20. v 21. stoletje, s posebnim ozirom na teorije in pojmovanja slovenskega romana in njegovih specifik. Ob tem smo posebej pregledali modernistične in postmodernistične pojme v okviru sodobne slovenske proze. Interpretativno smo analizirali vsak roman posebej in prikazali značilnosti Kodričeve poetike v njih, glede na literarno snov, teme in motive, ideje, notranjo zgradbo in pripovedne postopke. To diplomsko delo postavlja osnovo za nadaljnje raziskave njegovih romanov in s tem možnost za umeščanje opusa in/ali posameznih romanov v teorije, analogije, tipologije itd. Romaneskni opus Zdenka Kodriča je tematsko-motivno pester, avtor pa pri tem eksperimentira z literarno snovjo, slogom in pripovednimi strategijami. Njegov prvi roman Blaženi Franc Rihtarič je modernističen roman, drugi Potsdamska baterija pa postmodernističen. V njegovem kasnejšem romanesknem opusu prevladujejo v realistični maniri pisani romani, v njih pa opazno vlogo igrajo modernistične in postmodernistične prvine, predvsem medbesedilnost in metafikcija. Te romane lahko označimo z oznako modificiran tradicionalni roman, kot jo je podala Alojzija Zupan Sosič.
Ključne besede: sodobni slovenski roman, Zdenko Kodrič, romaneskni opus, modernizem, postmodernizem, modificiran tradicionalni roman
Objavljeno: 23.08.2016; Ogledov: 1035; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (1,19 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici