| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 19
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Priprava poroznih polimerov na osnovi celuloze z uporabo emulzij z visokim deležem notranje faze
Paula Estévez Recio, 2021, diplomsko delo

Opis: Namen tega dela je razložiti sintezo poliHIPE, ki vsebujejo celulozo. PoliHIPE so bili pripravljeni z uporabo emulzij olja v vodi (O/W). Vodna (kontinuirana) faza je bila sestavljena iz akrilne kisline (AA), karboksimetilceluloze (CMC), N,N′-metilenbisakrilamida (MBA), površinsko aktivne snovi in ustreznih iniciatorjev, medtem ko je bila oljna (notranja) faza toluen. Polimerizacija je potekala termično pri 60 ºC 24 ur. Dobljeni polimeri so imeli diskontinuitetno morfologijo poliHIPE z različnimi premeri, odvisno od stopnje zamreženja in količine CMC. Zanimivo je, da sta prisotnost CMC in višja stopnja zamreženja (30 %) povzročila nastanek večjih por, ki so v bistvu oblikovale material s tremi stopnjami poroznosti - primarno, sekundarno in terciarno. Velikost por je bila od približno 32 μm (0 % CMC) do 260 μm (1 % CMC), površina BET pa se je gibala od približno 1,3 m2/g do 3,9 m2/g. PoliHIPE smo uporabili tudi za adsorpcijo metilen modrega (MB). Pokazalo se je, da prisotnost CMC poveča adsorpcijo MB, vendar se pri višjih koncentracijah CMC adsorpcija zmanjša, kar kaže, da je idealna količina CMC pod 2,5 % (raztopina CMC).
Ključne besede: PolyHIPE, akrilna kislina, celuloza, adsorpcija, poroznost
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 60; Prenosov: 5
.pdf Celotno besedilo (10,55 MB)

2.
Uporaba mešanih šablon za pripravo hierarhično poroznih polimerov
Patricija Potisk, 2021, diplomsko delo

Opis: Porozni polimeri so zaradi svojih specifičnih lastnosti (visoka poroznost, nizka gostota, visoka specifična površina, pretočnost itd.) perspektivni materiali s širokim spektrom aplikacij. Namen diplomskega dela je bila priprava visoko poroznega polimera s kombinacijo dveh tehnik za doseganje porozne strukture. Najprej smo s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn pripravili trden polimerni nosilec, v notranjost katerega smo prenesli emulzijo z visokim deležem notranje faze (HIP emulzijo) tipa voda v olju. Kot monomera smo uporabili trimetilpropan tris(3-merkaptopropionat) (TMPTMP) in divinil adipat (DVA). Notranja faza HIP emulzije je v našem primeru predstavljala 80 % celotne prostornine emulzije. Po fotopolimerizaciji HIP emulzije v notranjosti PMMA nosilca v UV komori je sledilo čiščenje v Soxhletovem aparatu s topili etilacetatom in etanolom, ki sta iz produkta odstranila PMMA zrna. Morfologijo vzorca smo proučili z vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM). Za primerjavo smo uporabili vzorce, ki smo jih dobili s polimerizacijo v masi in polimerizacijo v raztopini. Rezultati analize so pokazali, da nam je uspelo sintetizirati hierarhično porozen polimer z odprto celično strukturo. Polimerna zrna smo uspešno odstranili, saj so na njihovih mestih nastale večje primarne pore. Povezane so bile z manjšimi kanali, ki so bili posledica stičišč med zrni. Zaradi uporabe HIP emulzije je bil porozen tudi skelet. Takšni materiali so pretočni in imajo višjo specifično površino kot materiali pripravljeni s polimerizacijo v masi in raztopini. Vse vzorce smo okarakterizirali še s porozimetrijo po BET (Brunauer-Emmett-Teller) metodi in preverili njihovo sestavo s Fourierovo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR) in elementno analizo.
Ključne besede: poroznost, HIP emulzija, poliHIPE material, sintranje, tiol-en
Objavljeno: 22.09.2021; Ogledov: 45; Prenosov: 7
.pdf Celotno besedilo (3,26 MB)

3.
Vpliv razmerja funkcionalnih skupin pri tiol/en polimerizaciji na termomehanske lastnosti produktov
Iztok Majcen, 2021, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi smo sintetizirali visoko porozne polimerne materiale s tiol/en polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze (HIP emulzije). Pripravili smo emulzijo tipa voda v olju (V/O), kjer je bil volumski delež vodne faze 75%. Izvajali smo polimerizacijo kontinuirne faze emulzije s fotopolimerizacijo v UV komori. Sintetizirane poliHIPE materiale smo očistili v Soxhletovem aparatu, kjer smo kot topilo uporabili propan-2-ol. Pri sintezi smo uporabili tri kombinacije monomerov TT/1,6-HDDA, tris (2-(3-merkaptopropioniloksil)etil) izocianurat /1,6-HDDA in TMPTMP/1,6-HDDA. Pri vsakem paru monomerov smo sintezo opravili pri treh različnih razmerjih med tiolno in alkensko funkcionalno skupino (1:1, 1:2 in 1:3). Kot vodno fazo smo uporabili raztopino CaCl2 x 6H2O (Wp=1,76g / 100mL H2O). Končne produkte smo okarakterizirali s termogravimetrično analizo (TGA), s Fourierjevo transformacijsko infrardečo spektroskopijo (FTIR), z adsorbcijskim porozimetrom, vrstičnim elektronskim mikroskopom (SEM) in z elementnim analizatorjem. V tem zaključnem delu so zbrani podatki vseh izvedenih sintez in vsi izmerjeni rezultati. Podana je tudi diskusija rezultatov z grafi in slikami posnetimi med izvajanjem diplomske naloge.
Ključne besede: poroznost, HIP emulzija, tiol/en polimerizacija, temperatura steklastega prehoda, fotopolimerizacija
Objavljeno: 08.09.2021; Ogledov: 87; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (4,12 MB)

4.
Fazna inverzija v emulzijskih sistemih z monomeri tiolov in alkenov
Jan Marko, 2019, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu predstavljamo poskus ustvarjanja fazne inverzije v emulzijskem sistemu z monomeri tiolov in alkenov z visokim deležem notranje faze. Preizkušali in opisali smo dejavnike, ki vplivajo na porazdelitev faz v emulziji. Tako smo najprej spreminjali volumski delež notranje faze, nato masni delež surfaktanta in na koncu še temperaturo vodne kopeli, v kateri se je nahajal reaktor z emulzijo. Fazno inverzijo smo poskušali ustvariti v emulziji monomerov 1,6-heksandiol diakrilat in pentaeritritol tetrakis (3-merkatopropionat), pri čemer po polimerizaciji kot končni produkt dobimo visoko porozen polimer. V iskanju ustreznih pogojev za nastanek tega pojava smo spreminjali delež surfaktanta Pluronic L121, delež vodne faze, ki jo je predstavljala razredčena raztopina kalcijevega klorida heksahidrata, in temperaturo vodne kopeli. Zatehte monomerov in iniciatorja Irgacure 819 ter pogoji fotopolimerizacije in hitrost mešanja emulzije so bili tekom eksperimenta vedno enaki. S pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM) smo preverili, pri katerih pogojih priprave dobimo namesto tipične strukture poliHIPE strukturo, kjer so praznine in zapolnjena mesta obrnjena. Uspelo nam je ustvariti monolit s črvičasto strukturo, ki nakazuje začetek fazne inverzije.
Ključne besede: polimer, poliHIPE, poroznost, tiol-en klik polimerizacija, fazna inverzija
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 443; Prenosov: 39
.pdf Celotno besedilo (2,98 MB)

5.
Analiza poroznosti bombažnih tkanin za zaščito pred UV sevanjem
Ingrid Čerpnjak, 2018, magistrsko delo

Opis: Dandanes predstavlja UV sevanje vedno večji problem, saj se zaradi tanjšanja ozonske plasti povečuje stopnja rakavih obolenj. Ploske tekstilije in oblačila, izdelana iz tekstilij, predstavljajo učinkovito zaščito kože pred UV sevanjem. Tkanine imajo sposobnost odbijanja, absorbiranja in razprševanja UV žarkov. Sposobnost zaščite tkanin pred UV sevanjem je odvisna od konstrukcije tkanin, odločilen pomen pa ima tudi barva tkanine oz. uporabljeno barvilo v fazi barvanja tkanin. Namen magistrskega dela je bil ugotoviti, katera bombažna tkanina nudi najboljšo zaščito pred UV sevanjem oz. analizirati vpliv konstrukcijskih parametrov tkanin in vpliv barve na prepustnost UV sevanja. Tkanine so se med seboj razlikovale po finosti uporabljenih niti, vezavi in gostoti niti (in posledično poroznosti) ter barvi. Rezultati vpliva konstrukcije tkanin na prepustnost UV sevanja so pokazali, da imajo vezava, finost niti in relativna ter absolutna gostota tkanin vpliv na prepustnost UV sevanja, prav tako pa tudi na poroznost tkanin, ki je premo sorazmerna prepustnosti UV sevanja. Večja volumska poroznost pomeni slabšo UV zaščito tkanin. Rezultati vpliva barve na UV prepustnost tkanin so pokazali, da ima barva tkanine oz. vsebnost barvila bistven vpliv na UV zaščito. Analiza prepustnosti UV sevanja tkanin je pokazala, da nudijo ustrezno zaščito pred UV sevanjem (kjer je povprečna vrednost UV prepustnosti nižja od 5 %) tkanine, obarvane z naravnimi barvili iz rdeče pese in orehovih listov, ne glede na finost in nivo relativne gostote, vendar samo v keper in atlas vezavi. Pri tem so izvzete tkanine, izdelane iz niti 14 in 36 tex, v keper vezavi na 1. nivoju relativne gostote. Surove oz. neobdelane tkanine, brez nanosa barvil v bež odtenku, ne dajejo zaščite pred UV sevanjem z izjemo dveh vzorcev, ki so izdelani iz finosti niti 25 tex, v vezavi atlas na 3. nivoju relativne gostote.
Ključne besede: UV sevanje, konstrukcija tkanin, poroznost, barva
Objavljeno: 27.09.2018; Ogledov: 504; Prenosov: 78
.pdf Celotno besedilo (2,75 MB)

6.
Nanoporozni polimeri iz prepletenih polimernih mrež
Petra Utroša, 2017, magistrsko delo

Opis: Prepletene polimerne mreže (ang. »interpenetrating polymer networks«, IPN) predstavljajo posebno vrsto vsestransko uporabnih večkomponentnih polimernih sistemov. Gre za preplet dveh polimernih mrež, ki med seboj nista kovalentno povezani. Tak material vsebuje mikro domene obeh polimernih komponent in tako deloma ohrani lastnosti obeh polimerov. Sinteza IPN običajno poteka v dveh zaporednih reakcijah, z ustreznim izborom monomerov pa je možna tudi sinteza v enem koraku. Pri tem je potrebno zagotoviti, da polimerizaciji posameznih monomerov potekata po ortogonalnih mehanizmih in se med seboj ne motita. Preverili smo, ali to velja za prosto radikalsko polimerizacijo stirena in polimerizacijo z odpiranjem obroča ε-kaprolaktona. Preučili smo kinetiko izbranih polimerizacij in določili pogoje, pri katerih oba izbrana monomera polimerizirata z enako hitrostjo, saj pričakujemo, da se s sočasno polimerizacijo verige temeljiteje prepletajo in s tem velikosti domen posameznih komponent manjšata. Nadalje smo IPN uporabili kot prekurzorje za pripravo poroznih polistirenskih ogrodij. Domene poli(ε-kaprolaktona) (PCL) smo selektivno odstranili s hidrolitsko razgradnjo, kar je vodilo do nastanka por v polistirenskem ogrodju. Preučili smo, kako na poroznost polistirenskega skeleta vplivajo način priprave, zamreženost, sočasnost obeh vrst polimerizacij in molska masa PCL. Porozno morfologijo skeleta smo preučevali z elektronsko vrstično mikroskopijo (SEM), iz adsorpcijskih izoterm pa smo določili specifične površine skeletov po Brunauer-Emmett-Teller metodi (BET). S sočasno sintezo IPN smo po nadaljnji obdelavi dobili mezo- in mikroporozne polimere s specifičnimi površinami do 89 m2/g, medtem ko smo po zaporedni pripravi dobili makroporozne polimere z zanemarljivo majhnimi specifičnimi površinami.
Ključne besede: prepletene polimerne mreže, poli(ε-kaprolakton), polistiren, poroznost
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 852; Prenosov: 147
.pdf Celotno besedilo (4,63 MB)

7.
Vpliv gradirane poroznosti na mehanski odziv celičnih materialov
Luka Starčevič, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen analitičen izračun hitrosti propagiranja plastičnega vala za celični material AlSi7. Predstavljen je izračun vseh potrebnih parametrov ter predpostavljene poenostavitve analitičnega modela. Izvedene so bile eksplicitne dinamične numerične analize za določitev hitrosti propagiranja plastičnega vala za preizkušanec s konstantno in spremenljivo poroznostjo. Predstavljena je relacija za izračun hitrosti plastičnega vala, ki temelji na predhodnih numeričnih simulacijah. Na podlagi pridobljenih rezultatov je prikazano v katerih primerih se analitični in numerični rezultati ujemajo.
Ključne besede: Celični material AlSi7, gradirana poroznost, propagiranje plastičnih valov, analitična verifikacija, eksplicitne numerične simulacije
Objavljeno: 02.09.2016; Ogledov: 824; Prenosov: 116
.pdf Celotno besedilo (3,51 MB)

8.
VPLIV KEMIJSKE IN MORFOLOŠKE STRUKTURE POROZNIH POLIMETAKRILATOV NA VEZAVO BIOLOŠKIH MAKROMOLEKUL
Sebastjan Huš, 2015, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo preučevali vpliv različnih parametrov na morfološke lastnosti visoko poroznih metakrilatnih polimerov, pripravljenih s polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze. Variirali smo vrsto iniciatorja, delež surfaktanta, delež notranje faze, razmerje med monomeri, hitrost in temperaturo mešanja ter s tem velikost por uspeli kontrolirano optimirati od submikronske pa vse do 90µm. Poleg morfologije smo optimirali tudi mehanske lastnosti, ki so pri visoko poroznih materialih zelo pomembne. Najbolj raziskan in uporabljen sistem za poliHIPE materiale je na osnovi stirena, zamrežen z divinilbenzenom in glede na to, da ima poli(metil metakrilat) že v osnovi boljše mehanske lastnosti kot polistiren, smo podobno izboljšanje pričakovali tudi pri samih poliHIPE materialih. V kombinaciji z uporabo namiznega mešala in daljšega časa mešanja, smo pripravili porozen material s hierarhično porazdelitvijo por, kateri ima pri 75 % poroznosti upogibni modul elastičnosti 211 MPa, kar je najvišji E-modul za poliHIPE materiale s primerljivo poroznostjo. V drugem delu smo pripravili porozne polIHIPE materiale na osnovi glicidil metakrilata, zamrežene z etilenglikol dimetakrilatom. Glicidil metakrilat je zanimiv, ker vsebuje za nukleofile reaktivno epoksi skupino, ki je primerna za neposredno funkcionalizacijo. Z variiranjem vrste iniciatorja, deleža surfaktanta, deleža notranje faze, razmerja med monomeroma ter hitrosti in temperature mešanja smo uspešno optimirali morfologijo, ki je bila primerna za nadaljnjo funkcionalizacijo. Žilavost materiala, ki je zelo pomembna v pretočnih sistemih, pa smo zopet uspeli izboljšati z dodatkom metil metakrilata. Pripravili smo tudi nosilce na osnovi glicidil metakrilatnih poliHIPE materialov, na katere smo z nukleofilno adicijo, preko aminskih skupin uspešno imobilizirali encim glukoza oksidaza in nosilec uporabili za modelno reakcijo oksidacije glukoze v glukonsko kislino. Aktivnost pripravljenega nosilca z vezanim encimom smo določali na FIA sistemu in kot rezultat dobili graf površine v odvisnosti od časa v obliki linearne premic, s čimer smo dokazali uspešnost imobilizacije. V zadnjem delu smo pripravljene poliHIPE materiale funkcionalizirali z različnimi tioli in funkcionalne polimere uporabili za vezavo težkih kovin srebra, svinca in kadmija iz vode. Prav tako smo vezavo težkih kovin izvedli z realnim vzorcem kontaminirane vode. Z materialom, funkcionaliziranim s pentaeritrol tetrakis (3-merkaptopropionatom), smo uspeli odstraniti 89,6 % Ag+ ionov ter 48,2 % Pb2+ ionov. Z materialom, funkcionaliziranim z 1,9-nonanditiolom pa smo uspeli odstraniti 82,3 % Ag+ ionov in 8 % Pb2+ ionov. Cd2+ ione smo na površino funkcionalnih poliHIPE materialov uspeli le adsorbirati, vendar so se ti s časom iz materiala sprali. Podobno smo pri vezavi nizkih koncentracij kovinskih ionov iz realnega vzorca, z materialom, funkcionaliziranem s pentaeritrol tetrakis (3-merkaptopropionatom), uspeli odstraniti veliko večino srebrovih ionov, z materialom, funkcionaliziranem z 1,9-nonanditiolom pa večino srebrovih in kadmijevih ionov. Rezultati dokazujejo, da so funkcionalni nosilci primerni predvsem za selektivno odstranjevanje srebrovih ionov iz kontaminirane vode.
Ključne besede: polimeri, poroznost, poliHIPE, glicidil metakrilat, metil metakrilat, mehanske lastnosti, funkcionalizacija
Objavljeno: 14.07.2015; Ogledov: 1303; Prenosov: 276
.pdf Celotno besedilo (51,24 MB)

9.
MAKROPOROZNI POLIMERI IZ 2-HIDROKSIETIL METAKRILATA
Lara Terzić, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo na podlagi dveh različnih metod sintetizirali produkte, ki vsebujejo 2-hidroksietil metakrilat. Pripravili smo polimerne poliHIPE monolitne produkte iz emulzij tipa O/V in polimere PHEMA z uporabo sintranih delcev PMMA. Poli(2-hidroksietil metakrilat) (PHEMA) je hidrofilni in biokompatibilni polimer, ki se uporablja na primer kot material za kontaktne leče (hidrogel), za dostavo aktivnih učinkovin, 3D nosilec v tkivnem inženirstvu, idr. Za pridobivanje PHEME smo izvedli termično polimerizacijo in fotopolimerizacijo. Pri obeh metodah smo preučevali vpliv različnih dejavnikov kot so: volumski deleži posameznih faz, zamreževal, hitrost mešanja, temperatura ob mešanju emulzije, staranje emulzije, dodajanje aditivov, različen čas sintranja PMMA in različni načini sušenja monolitov. Cilj naloge je z različnimi eksperimentalnimi postopki ter s spreminjanjem različnih parametrov pridobiti morfološko najbolj primeren polimer, torej bimodalno porazdelitev por, kar pomeni, da so poleg že omenjenih makro por, prisotne tudi pore v nano dimenzijah, t.i. terciarne pore. V ta namen smo uporabili kombinacijo koloidnega sistema ob dodatku porogenih topil. Bimodalno razporeditev por in nekoliko večje vrednosti specifične površine, smo dosegli pri sintezi poliHIPE produktov z dodatkom 10 ut% porogenih topil, t.j. višjih (maščobnih) alkoholov. Na podlagi rezultatov študij vpliva deleža zamreževala in interne faze cikloheksana, smo ugotovili najugodnješo sestavo emulzije za nadaljne eksperimente in sicer 80 vol % cikloheksana ob souporabi 15 mol % zamreževala MBAA. V diplomskem delu je prikazana tudi analiza vpliva različne hitrosti mešanja emulzije na polimeriziran produkt, pri čemer produkt, sintetiziran iz emulzije, mešane pri 150 obr/min rezultira z bistveno večjimi porami kot tisti z mešanjem emulzije pri 300 obr/min. Pri sintezi polimerov s sintranjem PMMA, smo pridobili produkte s precej večjimi primarnimi porami (tudi do 100 µm), kot pri sintezi polHIPE produktov, vendar so poliHIPE produkti rezultirali s kompleksnejšo morfologijo, ki bi celicam omogočala boljši pretok hranilnih snovi in rast. Rezultati kažejo, da je fotopolimerizacija ugodnejša kot termična polimerizacija, saj je produkt z uporabo foto iniciatorja bolj homogene teksture in morfologije, pri čemer fotopolimerizacija poteče hitreje kot termična polimerizacija. Čas sintranja in velikost delcev PMMA je imel bistven vpliv na poroznost in morfologijo produktov, pri čemer smo ugotovili, da se pri 24 h sintranja delci bolje zlepijo in po odstranitvi matrice pridobimo makroporozen polimer. Diplomsko delo prikazuje študijo pridobivanja polimerov, ki bi potencialno lahko služili za nadaljne študije na področju biomedicine in ostalih ved.
Ključne besede: poliHIPE, PHEMA, makroporozni polimeri, poroznost, monoliti
Objavljeno: 22.10.2014; Ogledov: 1827; Prenosov: 162
.pdf Celotno besedilo (7,51 MB)

10.
SINTEZA POLI(STIREN-DIVINILBENZEN) ZRN IZ SUSPENZIJE IN OPTIMIZACIJA SPECIFIČNE POVRŠINE
Žan Zore, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen vpliv raznih parametrov na poroznost, velikost in velikostno porazdelitev poli(stiren-divinilbenzen) zrn. Uporabili smo monomere stiren, divinilbenzen in 2-etilheksilakrilat. Za primerjavo smo pripravili še zrna iz monomerov etilenglikol dimetakrilata in glicidil metakrilata. Divinilbenzen in etilenglikol dimetakrilat sta služila kot zamreževalo, 2-etilheksilakrilat pa kot monomerni plastifikator. Z namenom študije polimernih zrn smo spreminjali porogeno topilo in njegovo količino, količino zamreževala, hitrost mešanja in obliko reaktorja. Pripravljena zrna smo okarakterizirali z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi in z adsorbcijsko/desorpcijsko porozometrijo z BET metodo izmerili specifično površino nastalih polimernih zrn. Kot porogen smo uporabili dobra in slaba topila ter linearni polimer. Dobra topila so bila toluen, tetrahidrofuran in klorobenzen, slaba topila n-heptan in izopropanol ter kot polimerni porogen polistiren raztopljen v toluenu ali klorobenzenu. Največjo specifično površino smo zasledili pri uporabi n-heptana. Do iste ugotovitve smo prišli pri uporabi n-heptana pri zrnih iz monomerov etilenglikol dimetakrilata in glicidil metakrilata. Ta zrna v primerjavi s poli(stiren-divinilbenzen) zrni niso bila pravilne okrogle oblike. S povečevanjem volumskega deleža porogena se je povečevala tudi poroznost, vendar se je pri vzorcih z več kot 50 % deležem začela zmanjševati, kar je posledica sesedanja por. Da bi preprečili sesedanje por, smo dodali plastifikator 2-etilheksilakrilat za povečanje mehanske trdnosti. Pri vplivu povečevanja deleža zamreževala smo ugotovili povečanje specifične površine, vendar smo s tem izgubljali delež monomera. Prav tako smo proučevali vpliv hitrosti mešanja; ugotovili smo, da se velikost povprečnih premerov zrn s povečevanjem hitrosti mešala zmanjšuje. Opazili smo tudi nekaj odstopanj v območju zelo nizkih in zelo visokih vrtljajev mešala. Pri spremembi oblike reaktorja iz takšnega z zaobljenim dnom na okroglo reaktorsko bučko smo opazili povečanje premera zrn. Naredili smo tudi zrna s kombinacijo spreminjanja zgoraj naštetih parametrov z željo po čim večji poroznosti zrn.
Ključne besede: polimeri, suspenzijska polimerizacija, polimerni delci, poroznost, stiren, divinilbenzen, velikost zrn
Objavljeno: 15.01.2014; Ogledov: 2212; Prenosov: 208
.pdf Celotno besedilo (7,83 MB)

Iskanje izvedeno v 0.15 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici