SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 18
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
POROZNE REAKTIVNE MEMBRANE NA OSNOVI 4-VINILBENZIL KLORIDA
Andrej Seifried, 2009, diplomsko delo

Opis: Z emulzijsko polimerizacijo smo sintetizirali polimerne membrane na osnovi 4-vinilbenzil klorida (VBC), z dvo in štiri odstotnim zamreženjem z divinilbenzenom (DVB). Sintezo smo izvedli v steklenem reaktorju, kjer smo iz vodne (75 % in 80 %) in organske faze, z uporabo teflonskega mešala pripravili v/o emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE). Emulzije smo v tanki plasti nanesli na stekleno ploščo, jih s povišano temperaturo radikalsko polimerizirali in po čiščenju z difuzijo v etanolu in deionizirani vodi dobili porozne, reaktivne poliHIPE membrane. Spreminjali smo delež reaktivnega monomera 4-vinilbenzil klorida (10 %, 20 % in 25 %) v organski fazi in k trem najbolj homogenim membranam oz. njihovim emulzijam smo dodali dve inertni topili kot porogena (toluen in klorobenzen) ter plastifikator: 2-etilheksil akrilat. Sestavo membran smo spremljali z ATR spektroskopijo in SEM posnetki. Polimernim membranam smo izmerili končno debelino in pretočnost za deionizirano vodo ter preverili stopnjo nabrekanja v različnih topilih (v vodi, acetonitrilu, toluenu in kloroformu) in ugotovili, da najbolj nabrekajo v kloroformu. Preverili smo tudi reaktivnost membran, saj polimeri na osnovi VBC-ja omogočajo še nadaljnje reakcije. Tako smo jih funkcionalizirali s tremi različnimi nukleofilnimi amini: z etanolaminom, tris(hidroksimetil)metilaminom in s tris(2-aminoetil)aminom, pri 60 °C in 90 °C. Dobljene modificirane polimere smo okarakterizirali z elementno analizo ter ATR spektroskopijo, ki je potrdila stopnjo pretvorbe oz. uspešnost funkcionalizacije.
Ključne besede: divinilbenzen, emulzije z visokim deležem notranje faze, membrane, poliHIPE, porozni polimeri, 4-vinilbenzil klorid
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 1990; Prenosov: 189
.pdf Celotno besedilo (4,67 MB)

2.
SINTEZA FUNKCIONALNIH ZAMREŽENIH MAKROMOLEKUL IZ EMULZIJ
Urška Sevšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo pripravili porozne polimere z verižno radikalsko polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze na osnovi monomera stirena in zamreževala divinilbenzena, iniciirano termično ali fotokemično. Spreminjali smo delež zamreževala in preučili njegov vpliv na morfologijo nastalega polimera in količino preostalih vinilnih vezi v polimerni matriki. V omenjen nepolarni sistem smo vključili delno polarno metakrilno kislino ter s tem v polimerno matriko uvedli funkcionalno karboksilno skupino. Stabilnost emulzije smo dosegli z uporabo ustrezne kombinacije surfaktantov. Maksimalen delež metakrilne kisline, ki smo jo lahko dodali emulziji, je bil 20 mol %. Kot metodo polimerizacije smo uporabili fotopolimerizacijo, saj je pri uporabi termično iniciirane radikalske verižne polimerizacije prihajalo do prehajanja metakrilne kisline v vodno fazo emulzije. Pri fotopolimerizaciji konverzija iz monomera v polimer poteka precej hitreje in metakrilna kislina je ostala v organski fazi. Rezultat je bil porozen poliHIPE material s kislinskimi skupinami in tipično poliHIPE strukturo. Kislinske skupine smo funkcionalizirali s tionil kloridom do kislinskega klorida. Uspešnost konverzije je bila 76-odstotna. Funkcionalnost polimera smo preizkusili z reakcijo nukleofilne substitucije z bifunkcionalnimi amini. Preverili smo, kako koncentracija diamina in dolžina ogljikove verige vplivata na uspešnost konverzije ter na strukturo produkta. Pri uporabi diamina z daljšo ogljikovo verigo je bila konverzija za 10 % boljša od konverzije, kjer smo uporabili krajši diamin. Pri uporabi daljšega diamina se je z zviševanjem koncentracije le-tega povečevala stopnja konverzije, medtem ko pri uporabi krajšega diamina tega efekta ni bilo opaziti. V drugem delu doktorske disertacije smo pripravili porozne poli(stiren-ko-divinilbenzen) polimere z deležem zamreževala med 37 in 80 mol %. Preverili smo vpliv deleža zamreževala na BET specifično površino in ugotovili trend naraščanja le-te z višanjem deleža zamreževala. Iz spektrov infrardeče spektroskopije smo določili delež preostalih vinilnih vezi v polimerni matriki. Da bi na polimer uvedli funkcionalne skupine, smo izvedli funkcionalizacijo z multifunkcionalnimi tioli. Uporabili smo tiol z dvema in štirimi tiolnimi skupinami. Nato smo na graftiran polimer vezali še bifunkcionalni alken. Izkoristek funkcionalizacije se je večal z višanjem deleža zamreževala, najvišja dosežena stopnja konverzije je bila 44 %. Višje konverzije smo dosegali z uporabo tiola z dvema tiolnima skupinama. Pri primerjavi porazdelitve velikost mezopor smo opazili, da je po funkcionalizaciji prišlo do zmanjšanja števila le-teh. Izkazalo se je, da je za to odgovorno topilo, ki smo ga uporabili. Poizkusili smo še enostopenjsko funkcionalizacijo, kjer smo v reakcijsko mešanico dodali tako ditiol kot bifunkcionalni alken. V tem primeru je prišlo do precejšnjega povečanja BET specifične površine, vendar je bila stopnja konverzije dokaj nizka. Nadalje smo v poli(stiren-ko-divinilbenzen) poliHIPE material uvedli mezopore in mikropore z metodo naknadnega zamreženja oziroma hiperzamreženja. Uporabili smo peroksidni iniciator, di-tert-butil peroksid, za katerega je značilen specifičen mehanizem delovanja. Delež divinilbenzena je variiral med 52 in 80 mol %. Zanimal nas je vpliv procesa na makroskopsko morfologijo materiala. Izkazalo se je, da reakcija naknadnega zamreženja ne vpliva bistveno na morfologijo, do večjih razlik v porazdelitvi velikost primarnih por je prišlo le v primeru najmanj zamreženega vzorca. Reakcijo hiperzamreženja smo izvedli v treh topilih: toluenu, acetonitrilu in dimetilformamidu. Kot najbolj uspešno topilo se je izkazal toluen, pri katerem je v vseh primerih prišlo do največjega porasta BET specifične površine, najvišji faktor povečanja specifične površine je znašal 7,2. Prav tako je bil delež mezopor in mikropor v materialu, funkcionaliziranem v toluenu, najvišji. Pri uporabi dimetilformamida in acetonitri
Ključne besede: porozni polimeri, poliHIPE, polimerizacija, hiperzamreženje, polistiren, polimetakrilat, funkcionalizacija polimerov
Objavljeno: 11.04.2014; Ogledov: 1129; Prenosov: 210
.pdf Celotno besedilo (4,50 MB)

3.
SUSPENZIJSKA POLIMERIZACIJA 2-HIDROKSIETIL METAKRILATA
Barbara Kaker, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je prikazana študija vplivov na nabrekanje, poroznost, površino, velikost in porazdelitev velikosti poli(2-hidroksietil metakrilat-ko-N,N'-metilenbisakrilamid) zrn. Polimerna zrna iz monomera 2-hidroksietil metakrilata (HEMA) in zamreževala N,N'-metilenbisakrilamida (MBAA) smo pripravili z inverzno suspenzijsko polimerizacijo, z inciatorjem amonijevim peroksodisulfatom (APS) in stabilizatorjem etil celulozo. Z namenom, da bi ugotovili vpliv zamreževala in porogenih topil na lastnosti sintetiziranih zrn, smo spreminjali količino zamreževala in vrsto dodanega porogena. Prav tako smo izvedli poskus sinteze zrn brez prisotnosti vode v monomerni fazi. Sintetizirana zrna smo preiskali z optičnim mikroskopom pri 40-kratni povečavi, določili sestavo z infrardečo spektroskopijo in izmerili povprečno specifično površino zrn z N2 adsorpcijsko porozimetrijo z BET metodo. Nabrekanje polimernih zrn z različnim deležem zamreževala smo preverili v vodi, etanolu, diklorometanu, toluenu in dioksanu. Ugotovili smo, da se z zniževanjem deleža zamreževala zvišuje stopnja nabrekanja v topilih. Med testiranimi topili pa so zrna najbolj nabrekala v vodi, sledita etanol in dioksan. Opazili smo, da se v diklorometanu zrna raztopijo. Poskus sinteze zrn v odsotnosti vode v monomerni mešanici se je izkazal za neuspešnega. Dobljena zrna so nepravilnih oblik. Vpliv deleža zamreževala na velikost zrn smo ugotavljali pri 25, 10, in 2 mas% zamreženih zrnih. Spoznali smo, da velikost zrn ni neposredno povezana s stopnjo zamreženosti, saj smo dobili najmanjša zrna pri največji zamreženosti. Delci so bili polidisperzni, saj so bile porazdelitve velikosti široke (vse do 500 µm). Ugotavljali smo vpliv porogenov izopropanola, toluena, tetrahidrofurana in n-heptana na velikost in poroznost zrn, pri najvišji stopnji zamreženosti. V tem primeru smo dosegli manjše velikosti zrn (70-300 µm). Najmanjša zrna smo dobili z izopropanolom, največja pa z n-heptanom. Obstoječa zrna so bila bela in večinoma pravilnih sferičnih oblik. Izmerjena površina in količina por vseh polimernih zrn sta bili izredno majhni. Ugotovili smo, da smo dobili zrna z zelo majhnimi porami ali celo neporozna zrna. Poroznost različno zamreženih zrn se je sicer povečevala z višanjem količine zamreževala. Z nobenim od porogenov nismo dosegli odprte porozne strukture. Rezultati so nakazovali na možnost zaprte poroznosti HEMA/MBAA zrn.
Ključne besede: radikalska polimerizacija, porozni polimeri, polimerna zrna, inverzna suspenzijska polimerizacija, HEMA, porogena topila
Objavljeno: 09.09.2014; Ogledov: 1400; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (3,12 MB)

4.
POROZNI POLIMERI IZ ALIFATSKIH URETANSKIH DIAKRILATOV
Davor Bezget, 2014, diplomsko delo

Opis: Na osnovi monomera alifatski uretanski diakrilat (AUD) smo želeli z uporabo emulzij sintetizirati porozne poliHIPE materiale. Zaradi različne uporabe poliHIPE materialov je pomembno, da poskušamo sintetizirati le te z različnimi monomeri. Posledično dobimo različne kemijske in fizikalne lastnosti. Ker so določeni poliHIPE materiali trdi in krhki, smo želeli sintetizirati bolj prožen material. V kombinaciji z alifatskim uretanskim diakrilatom smo uporabljali tudi stiren, divinil benzen, divinil adipat in tetratiol (pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionat)). Sintezo smo izvajali v steklenem reaktorju. K organski fazi, ki so jo sestavljali monomeri, surfaktant, topilo in iniciator smo po kapljicah dodajali vodno fazo, ki jo je predstavljala deionizirana voda z raztopljenim kalcijevim kloridom. S pomočjo propelerskega mešala smo pri 300 obr/min po 60 min dobili emulzijo. Za polimerizacijo te emulzije smo uporabljali dva različna postopka; termično polimerizacijo in fotopolimerizacijo. Polimere smo čistili z etanolom in destilirano vodo. Monolite, ki smo jih dobili s termično polimerizacijo, smo čistili v Soxletovem aparatu. Vzorce smo sušili v digestoriju, nekatere tudi v vakuumskem sušilniku. S spreminjanjem sestave organske faze smo želeli dobiti porozen poliHIPE monolit. Stabilnost emulzije in polimerizacija je bila v večina primerih uspešna. Problem pa je nastal, ker so se monoliti v času sušenja zelo krčili. Kemijsko sestavo vzorcev smo spremljali s FTIR spektroskopijo. Za nas najpomembnejši signali so bili za vezi N-H, C-O, C=O. Ti signali nam dokazujejo vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata v vzorcu. Strukturo vzorcev smo analizirali s SEM mikroskopijo. Te posnetke smo naredili s posušenimi vzorci in z vzorci, ki se še niso sušili. Polimerizacija stabilnih emulzij je uspela, vendar so SEM posnetki pokazali, da večina vzorcev nima tipične poliHIPE morfologije. Vzorec, ki je imel samo 5% vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata je pokazal lepo poliHIPE strukturo. Prvi cilj, uspešna polimerizacija z alifatskim uretanskim diakrilatom, je bil dosežen. Drugi cilj je pa bil sintetizirati poliHIPE material, to pa nam je uspelo samo v primeru z malo vsebnostjo alifatskega uretanskega diakrilata.
Ključne besede: porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze, poliHIPE materiali, emulzijska polimerizacija, klik reakcije, tiol-en polimerizacija
Objavljeno: 03.06.2014; Ogledov: 1483; Prenosov: 198
.pdf Celotno besedilo (3,98 MB)

5.
OPTIMIZACIJA POVRŠINSKIH LASTNOSTI MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Ana Bratuša, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi predstavljamo pripravo poroznih polimernih materialov s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn. Nov polimerni material smo sintetizirali s polimerizacijo v vmesnih prostorih med zrni. Sintrana zrna so nam tako služila kot nosilec, prek katerega smo nanesli monomerno mešanico in jo polimelizirali. Prelit nosilec je bilo nato treba očistiti v ustreznem topilu, ki je omogočalo odstranitev sintranih zrn iz na novo sintetiziranega materiala in s tem nastanek porozne strukture. Pri izboru topila smo bili zato omejeni na dva pogoja, tj. izbrano topilo je moralo dobro raztapljati poli(metil metakrilatna) (PMMA) zrna, medtem ko nanešenega polimeliziranega materiala ni smelo topiti. Za pripravo primerno sintranih nosilcev je bilo najprej treba določiti optimalne pogoje (temperaturo in čas sintranja), pri katerih se zrna najmočneje in najbolje spojijo. Kot najbolj optimalno se je izkazalo sintranje pri 180 °C 24 h. Za dosego optimalnih rezultatov je bilo v postopek priprave sintranih nosilcev treba vključiti še predhodno stresanje zrn, ki je omogočilo zmanjšanje praznin med nasutimi zrni in s tem boljše stikanje samih zrn, kar je pripomoglo k večji končni poroznosti na novo pripravljenega polimernega materiala. Z zgoraj opisano tehniko smo tako pripravili dva porozna polimerna materiala. To sta alifatski uretanski diakrilat (AUD) in bisfenol A glicerolat (1-glicerol/fenol) dimetakrilat (Bis GMA). Oba sta nastala s porozno strukturo, sestavljeno iz primarnih por, ki jih medsebojno povezujejo manjše, povezovalne pore. Primarne pore zasedajo mesta, kjer se je pred čiščenjem novega polimera nahajal sintran nosilec, povezovalne pore pa so se izoblikovale na stičnih mestih sintranih zrn.
Ključne besede: poli(metil metakrilat), porozni polimeri, polimerni nosilci, sintranje, polimerizacija
Objavljeno: 22.09.2014; Ogledov: 958; Prenosov: 115
.pdf Celotno besedilo (2,19 MB)

6.
Priprava poroznih polimerov s solvotermalno sintezo
Nejc Donko, 2015, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomske naloge smo preučili vpliv polimerizacijskih pogojev, kot so uporaba različnih monomerov, temperatura avtoklaviranja in razmerje porogena in destilirane vode, na pripravo poroznih polimernih materialov s solvotermalno sintezo. Preučili smo vpliv zgoraj omenjenih polimerizacijskih pogojev na morfologijo polimernih materialov. Solvotermalno sintezo poroznih polimerov smo izvedli tako, da smo k monomeru in zamreževalu dodali ustrezno porogeno topilo in iniciator ter reakcijsko zmes mešali v dušikovi atmosferi. Samo polimerizacijo smo nato izvedli v avtoklavu, inducirali pa smo jo s povišanjem temperature, čemur je sledilo spontano povišanje tlaka v avtoklavu. Kot zamreževalo smo uporabili divinilbenzen in etilenglikol dimetakrilat, kot monomer pa stiren, glicidil metakrilat in 2-etilheksil akrilat. Tetrahidrofuran je bil uporabljen kot porogen. Pripraviti smo želeli monolit z visoko poroznostjo, malimi porami in visoko specifično površino. V ta namen smo spreminjali delež med monomerom in zamreževalom. Spreminjali pa smo tudi delež vode, za uravnavanje topnosti porogenega topila. Najprej smo monolit sintetizirali samo iz divinilbenzena, nato pa smo mu v različnih razmerjih dodali še stiren in 2-etilheksil akrilat. Z dodatkom različnih razmerij stirena in 2-etilheksil akrilata, smo želeli povečati elastičnost monolita. V nadaljevanju smo kot zamreževalo uporabili etilenglikol dimetakrilat, h kateremu smo dodali funkcionalni polimer glicidil matakrilat in pa tudi 2-etilheksil akrilat. Kot radikalski iniciator smo uporabili α,α'-azobisizobutironitril. Zmes porogena, vode, zamreževala, monomerov in iniciatorja smo mešali v stekleni bučki pri sobni temperaturi in nato prelili v stekleno posodico s pokrovom, odpornim na povišano temperaturo in pritisk. Avtoklavirali smo dva dni pri povišani temperaturi, s čimer smo sprožili polimerizacijo. Razpon temperature avtoklaviranja je bil od 80 pa do 100 °C. Nastale polimerne monolite smo očistili z etanolom v Soxhletu. Z analizo adsorpcije dušika po BET metodi smo jim določili specifično površino, celotni volumen in povprečni premer por. S Furier transform infrared (FTIR) spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo nastalih polimerov, morfologijo monolitnega materiala pa smo določili z vrstično elektronsko mikroskopijo, SEM. Ko smo avtoklavirali pri temperaturi 80 in 85 °C, nam produkt ni spolimeriziral v celoti. Volumski delež zamreževala in monomerov, ki nam je dal najboljše rezultate specifične površine, visoke poroznosti in malih por, je bilo 16,17 % divinilbenzena, 4,67 % stirena in 2,4 % 2-etilheksil akrilata, avtoklaviranje pa je potekalo pri 90 °C.
Ključne besede: Polimeri, porozni polimeri, radikalska polimerizacija, solvotermalna sinteza.
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 713; Prenosov: 64
.pdf Celotno besedilo (2,49 MB)

7.
Uporaba suspenzijske polimerizacije in porogenih topil za sintezo 2-hidroksietil metakrilatnih zrn
Mateja Gojznikar, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo z inverzno suspenzijsko polimerizacijo sintetizirali polimerna zrna na osnovi 2-hidroksietil metakrilata (HEMA). Sintezo smo izvedli z dvema zamreževaloma, N,N'-metilbisakril amidom (MBAA) in etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) ter dvema porogenima topiloma, metanol in toluen. Polimerizacijo smo sprožili termično, in sicer z dvema različnima iniciatorjema, α,α'-azoizobutilronitrilom (AIBN) in amonijevim peroksodisulfatom (APS). Pri HEMA zrnih, zamreženih z MBAA ali z EGDMA, smo variirali stopnjo zamreženosti med 20 in 60 mol%. Ugotovili smo, da v primeru uporabe MBAA kot zamreževala, dobimo z nižjo stopnjo zamreženosti zrna z večjim povprečnim premerom (470 m) in z višjo zamreženostjo zrna z manjšim povprečnim premerom (190 m). Nasprotno, smo z EGDMA dobili večja zrna z višjo stopnjo zamreženosti. Vrsta in delež uporabljenega zamreževala sta vplivala poleg velikosti nastalih zrn, tudi na obliko. Zrna pripravljena z 20 mol% EGDMA so bila bolj sferičnih oblik kot zrna pripravljena z 20 mol% MBAA. Tudi čas izvedbe reakcije lahko vpliva na obliko nastalih zrn. V našem primeru smo proučevali vpliv časa reakcije na sintezo poli(HEMA-ko-EGDMA) zrn, ki smo jo izvajali 4 oz. 8 ur. Ko smo uporabili 20 mol% EGDMA in reakcijo izvajali 4 h nismo dobili produkta. S podaljšanjem časa reakcije na 8 h, pa smo dobili kot končni produkt majhna zrna, ki so imela sferično obliko in le-tu in tam so bila zlepljena v manjše skupke. Z dodajanjem porogenega topila smo želeli vplivati predvsem na poroznost zrn ter povprečno BET površino, ki je variirala za naše vzorce brez dodatka porogena med 0,01 in 3,1 m2/g, z dodatkom porogena pa med 0,1 in 2,7 m2/g. Nabrekanje zrn smo določili v vodi, toluenu in etanolu ter ugotovili, da polimerna zrna zamrežena z 20 mol% MBAA nabrekajo v vseh testiranih topilih približno enako (stopnja nabrekanja za vodo 1,81, za toluen 2,19 in za etanol 2,06 mL/g), zrna zamrežena z 20 mol% EGDMA pa nabrekajo najbolj v etanolu in najmanj v toluenu. To je lahko posledica razlik v polarnosti topil.
Ključne besede: suspenzijska polimerizacija, polimerna zrna, porogena topila, porozni polimeri, nabrekanje, 2-hidroksietil metakrilat
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 855; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (2,00 MB)

8.
POROZNI ELASTOMERI NA OSNOVI POLIURETANOV
Matic Marot, 2015, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so prikazani poskusi sinteze poroznega elastomera z uporabo fotopolimerizacije. Želeli smo sintetizirati elastomer z dobrimi mehanskimi lastnostmi, saj so porozni materiali po navadi krhki. Kot monomer smo uporabili alifatski uretanski diakrilat (AUD, Sartomer CN 965), ki smo ga dodali v emulzijo z visokim deležem notranje faze. Emulzijo smo mešali eno uro v bučki potopljeni v termostatirano vodo z mešalom pri 250 obratih na minuto. Nastale emulzije smo vlili v kalupe in spolimerizirali v UV komori, nato smo produkte očistili v izopropanolu in posušili. Posušene produkte smo analizirali s pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa in FTIR spektroskopijo. Pri poskusih smo spreminjali pogoje, kot so temperatura, delež notranje faze, topila in surfaktana. Rezultati so pokazali tvorbo emulzij v širokem temperaturnem območju in pri različnih deležih interne faze, vendar so se nam produkti po sušenju precej skrčili, postali trdni in neelastični in nadaljnje analize v večini primerov niso pokazale lepo porozne strukture. Z namenom izboljšanja elastičnosti in poroznosti materiala smo k AUDju dodali različna zamreževala (MBAA in EGDMA) ter eksperimente izvedli v dušikovi atmosferi, saj prisotnost kisika v reakcijski zmesi lahko moti potek polimerizacije. Testirana zamreževala so izboljšala poroznost materiala, a so bili materiali precej bolj krhki, dušikova atmosfera pa je povzročila zgolj nastanek nehomogenih emulzij, ki niso dobro spolimerizirale.
Ključne besede: emulzije z visokim deležem notranje faze, porozni polimeri, elastomeri, fotopolimerizacija, zamreževala
Objavljeno: 22.10.2015; Ogledov: 683; Prenosov: 44
.pdf Celotno besedilo (2,27 MB)

9.
Konstruiranje in izdelava komore za hlajenje s tekočim dušikom
Jasmin Vehabović, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen naloge je opisati konstruiranje in izdelavo hladilne komore za hlajenje polimernih vzorcev, pri katerem lahko nadzorujemo hitrost in temperaturo ohlajanja. Potrebno je zmodelirati sistem v programskem paketu SolidWorks ter ga nato izdelati, po izdelavi testirati komoro in opisati postopek uporabe ter narediti preizkuse ohlajanja in meritve analizirat, na koncu pa podati možnosti optimiranja sistema.
Ključne besede: porozni polimeri, konstruiranje, hladilna komora, regulator, zamrzovanje polimernih vzorcev
Objavljeno: 27.10.2015; Ogledov: 664; Prenosov: 10
.pdf Celotno besedilo (4,58 MB)

10.
MAKROPOROZNI POLIMERI IZ KROGLIČNIH ŠABLON
Mateja Grušovnik, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo se lotili priprave biološko kompatibilnih polimerov z uporabo poli(metil metakrilatnih) PMMA zrn. Z uporabo krogličnih šablon smo želeli doseči ustrezno poroznost in morfologijo biozdružljivih polimerov. PMMA zrna smo uporabili kot nosilec za doseganje ustrezne poroznosti materiala. Najprej smo polimerna zrna okarakterizirali s svetlobno mikroskopijo in jim tako določili velikostno porazdelitev. Polimerna zrna ustrezne velikosti smo nato temperaturno obdelali (sintrali) in jim določili optimalno temperaturo in čas sintranja. Pri tem smo upoštevali več parametrov: porazdelitev kroglic, trdnost nosilca, velikost vmesnih prostorov med zrni. Optimalni čas in temperaturo sintranja smo dosegli pri 24 h in 180 °C. Nosilec poli(metil metakrilatnih) PMMA zrn smo nato prelili z mešanico monomerov oz. raztopino polimera. Kot monomere smo uporabili: 2-hidroksietil metakrilat (HEMA), etilenglikol dimetakrilat (EGDMA) in etilakrilat (EA), ter divinil adipat (DVA) in pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionat) (TT). Kot raztopino polimera pa smo uporabili poli(mlečno kislino). Monomerne mešanice smo najprej polimerizirali z uporabo UV svetlobe v fotopolimerizatorju, nato pa smo dobljene polimere očistili v ustreznih topilih, ki so raztopila PMMA zrna. Kot topila smo pri monomernih mešanicah uporabili kombinacijo etilacetata in etanola. Tako smo dobili polimere z želeno porozno strukturo. Pri polimlečni kislini pa smo iskali različna organska topila, ki bi raztopila PMMA zrna, polimer pa bi ohranil porozno strukturo. Dobljene porozne materiale smo ustrezno okarakterizirali z vrstično elektronsko mikroskopijo. Polimernim materialom smo določili poroznost ter velikosti primarnih in sekundarnih por.
Ključne besede: porozni polimeri, poli(metil metakrilat), sintranje, polimlečna kislina, fotopolimerizacija
Objavljeno: 29.02.2016; Ogledov: 707; Prenosov: 110
.pdf Celotno besedilo (4,01 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici