Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Otrokove pravice so dandanes na veliki preizkušnji. Kljub vedno večjemu številu ukrepov za varovanje otrok in njihovih pravic, se na eni strani vedno znova pojavijo ovire, katere uresničevanje otrokovih pravic postavijo na rob. Na drugi strani pa imamo ovire, katerih kljub naporom ne moremo izkoreniniti. Ena izmed takšnih ovir so otroške poroke. Ta škodljiva praksa se pojavlja po celem svetu, tako v razvitih kot manj razvitih okoljih, saj je globoko zakoreninjena v tradicionalni kulturi. Otroške poroke danes predstavljajo kršitev mnogih pravic, ki pripadajo otrokom na mednarodni in nacionalni ravni. Temeljna definicija otroka je vsebovana v Konvenciji o otrokovih pravicah in mnogih drugih mednarodnih aktih. Nenazadnje podaja definicijo otroka tudi domača zakonodaja. Otroku tako na večih podlagah pripadajo tako človekove in otrokove pravice hkrati in se te ne izključujejo. Ena izmed pravic, katera pripada človeku je tudi pravica do sklenitve zakonske zveze. Posledično to pomeni, da tudi otroku pripada pravica do sklenitve zakonske zveze, vendar tukaj naletimo na težavo. Zakonska zveza otroka oz. mladoletne osebe načeloma ni dovoljena, saj prinese več škode kot koristi. V takšnih primerih pride do uporabe načela otrokove največje koristi, katero poskrbi, da se otrokom kot ranljivejši skupini zagotavljajo pravice v največji meri. Otroške poroke kršijo v največji meri načelo otrokove največje koristi, nadalje pa tudi pravico do izobraževanja, do zdravja, življenja, preživetja, do izražanja mnenja, do zaščite pred nasiljem, tudi spolnim, izkoriščanjem, trgovino z ljudmmi in seznam kršitev bi se lahko nadaljeval. Obstaja vedno več aktov, organizacij, tako vladnih kot nevladnih, kateri skušajo v največji meri preprečiti to škodljivo prakso, vendar kljub temu še vedno pojav teh na svetovni ravni ne upada v takšnem številu, kot bi si želeli.
Ključne besede: Otrokove pravice, otroške poroke, zakonska zveza, otroci, mladoletniki, zloraba pravic, običaji, škodljive prakse
Objavljeno v DKUM: 08.09.2023; Ogledov: 507; Prenosov: 66
Celotno besedilo (1,18 MB)

Opis: Spol je temelj identificiranja, ki nam je pripisan ob rojstvu. Binarni spolni sistem loči na moške in ženske, pri čemer pa izključuje transspolne osebe in onemogoča svobodno izražanje spolne identitete. Transspolnost je pojem za ljudi, katerih spolna identiteta se ne ujema s spolom, ki jim je dodeljen ob rojstvu. Te osebe se s svojim biološkim spolom ne morejo poenotiti in se počutijo kot nasprotni spol. Ena izmed transspolnih identitet pa je tudi transseksualnost. Transseksualne osebe pa so tiste, ki se odločijo za medicinski poseg, s katerim spremenijo svoje telo tako, da se le to ujema s spolno identiteto, za katero čuti, da ji pripada. Transspolne in transseksualne osebe se v vsakdanjem življenju soočajo s številnimi težavami, saj so pogosto izključene v družbi, velik problem pa jim predstavlja tudi vsak vsakodnevni dogodek, pri katerem morajo pokazati na primer svojo osebno izkaznico, iz katere je razviden drug spol, kot ga oseba v resnici čuti. Omogočeno jim je pravno priznanje spola, da se v takšnih situacijah ne bi znašle, vendar se za izvedbo takšnega postopka zahtevajo določeni pogoji, ki se od države do države razlikujejo. Gre dejansko za postopek spremembe imena in uradnih podatkov o spolu v uradnih dokumentih in registrih, namen pa je priznanje spolne identitete. V Sloveniji posebnega zakona o postopku za pravno priznanje spola ni, spremembo imena in priimka pa ureja Zakon o osebnem imenu. Postopek je urejen v Pravilniku o izvrševanju zakona o matičnem registru, ki določa tudi pogoje, ki jih mora izpolniti oseba, da lahko dobi pravno priznanje spremembe spola, uveljavljanje te pa pravice pa pri nas ni mogoče brez pridobitve medicinske diagnoze. Takšno ureditev ima tudi večina drugih evropskih držav in predstavlja diskriminacijo ter krši človekove temeljne pravice in svoboščine, ki izhajajo iz 8. člena Evropske konvencije za človekove pravice. Prva država, ki je ureditev spremenila in ukinila pogoj, da mora biti diagnosticirana duševna motnja za priznanje spola, je bila Danska, sledile pa so ji tudi druge. V večini držav pa je uveljavljena tudi tako imenovana prisilna razveza, saj se od osebe, ki želi pridobiti pravno priznano spremembo spola in je že v zakonski zvezi zahteva, da le to razveže ali pa da jo preoblikuje v istospolno registrirano partnersko skupnost. Kot specifika pa naj poudarim tudi ureditev na Japonskem, kjer se kot pogoj zahteva tudi sterilizacija osebe, ki je spremenila spol in želi pravno priznanje. Odmevna odločba Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanaša na pravno priznanje spola in na pogoj razveze že obstoječe zakonske zveze je bila leta 2014 v zadevi Hämäläinen proti Finski, kjer je sodišče odločilo, da zakonska zveza ni človekova pravica za istospolne partnerje, ampak je v takšnih primerih na voljo drugi institut, in sicer registracija istospolne partnerske skupnosti, ki predstavlja zadostno rešitev. S tem je Evropsko sodišče za človekove pravice želelo zaščititi tradicionalno pojmovanje zakonske zveze med moškim in žensko. V zadevnem primeru je bila pritožnica Heli Hämäläinen, ki ji je bila na Finskem zavrnjena zahteva za pravno priznanje spremembe spola, saj je bila v zakonski zvezi in le te ni želela razvezati, saj je menila, da bi to vplivalo na njeno ženo in otroka ter bi ji s tem kršilo pravico do družinskega življenja. Sklicevala se je na kršitev 8. in 12. člena Evropske konvencije za človekove pravice, ki določata pravico do zasebnega in družinskega življenja. Pritožnica je menila, da ni v skladu z Evropsko konvencijo za človekove pravice zahteva, da se mora, ali razvezati od svoje dosedanje zakonske partnerice, ali pa se mora odpovedati pravnemu priznanju spola.
Ključne besede: Transseksualnost, pravno priznanje spola, istospolni partnerji, nevtralna zakonska zveza, istospolne poroke držav Severne Evrope
Objavljeno v DKUM: 12.09.2017; Ogledov: 1808; Prenosov: 188
Celotno besedilo (432,69 KB)

Opis: Trgovina z ljudmi predstavlja hud poseg v človekove pravice njenih žrtev. Med oblike izkoriščanja, ki se jih trgovina z ljudmi poslužuje, spada tudi prisilna poroka. Žrtve prisilne poroke so večinoma mladoletna ali mlada dekleta, ki se jih v skladu s tradicijo proda drugi družini, večinoma v zameno za denarno protivrednost. Po takšni poroki so dekleta zaradi podrejenega položaja, v katerem se znajdejo, zaradi neizkušenosti, mladosti ter neizobraženosti, pogosto žrtev nasilja. Nad njimi se izvaja klasično fizično nasilje, prihaja tudi do spolnih zlorab in zgodnjih nosečnosti. Zaradi svoje mladosti in nezadostnega dostopa do zdravstvene oskrbe so izpostavljene zdravstvenim tveganjem, ki jih prinaša nosečnost in nezmožnost izbire spolnih praks. Pogosto so prisiljene opravljati prisilna dela ter skrbeti za vsa domača opravila, zaradi česar nimajo prostega časa, prav tako pa je njihovo gibanje velikokrat omejeno in nadzorovano. Takšne poroke so bile obsojane s strani mednarodne skupnosti, ki poziva tudi k dvigu starostne meje za sklepanje zakonske zveze na 18 let starosti. Po ocenah mednarodne skupnosti so kršitve človekovih pravic, ki se dogajajo v okviru prisilnih porok, prehude, da bi se še lahko upravičevale s tradicijo in običaji skupin, v katerih se dogajajo. Takšne poroke se pojavljajo tudi na ozemlju Republike Slovenije, predvsem v romski skupnosti. Na podlagi relevantne sodne prakse Evropskega sodišča za človekove pravice je ugotovljena nujnost preiskovanja in odzivanja na prisilne poroke, da se prepreči poseg v človekove pravice, ki ga le te predstavljajo.
Ključne besede: kazniva dejanja, trgovina z ljudmi, prisilne poroke, preprečevanje, žrtve, človekove pravice, Evropsko sodišče za človekove pravice, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 12.09.2014; Ogledov: 3433; Prenosov: 558
Celotno besedilo (631,84 KB)

Opis: Z diplomsko nalogo, ki nosi naslov Župnija Sveta Marija v Puščavi v luči matičnih knjig med leti 1919 in 1929, sem predstavila življenje ljudi, prebivalcev naselij v župniji Puščava v omenjenem obdobju. Da sem lahko ugotovila ozadje življenja v prvem desetletju po prvi svetovni vojni, sem obdelala in v diplomsko nalogo vključila arhivsko gradivo, ki se je nanašalo na župnijo Puščava v tem obdobju. Na to ozadje sem navezala podatke o posameznikih in celotnem prebivalstvu župnije na podlagi matičnih knjig. Podrobneje sem v pisni, tabelni in grafični obliki predstavila podatke rojstnih in krstnih, poročnih in mrtvaških matičnih knjig župnije Sv. Marija v Puščavi. Z zbranimi podatki sem naredila statistiko o rojstvih, krstih, porokah in smrtih – najpomembnejših mejnikih življenja – glede na mesece, leta in nadalje podrobneje, glede na spol posameznikov, njihov stan, socialni status, naselja, iz katerih so prihajali. Podatke, ki sem jih oblikovala in analizirala, sem povezala tudi z navezujočimi se splošno že znanimi in odkritimi ter utemeljenimi teorijami in občimi pogledi na obravnavano temo. Delo sem razdelila na štiri večja poglavja, ki so se nanašala na celotno zgodovino same župnije, na dogajanja v celotni državi in sami župniji Sv. Marija v Puščavi v obdobju med leti 1919 in 1929 ter kot četrto, na življenje tukajšnjih ljudi v luči zapisnikarjev takratnih matičnih knjig. Vsako poglavje sem razdelila na več podpoglavij, najširše pa sem oblikovala prav tretje poglavje, na težišču katerega sem osnovala jedro diplomskega dela. Tako sem predstavila župnijo Sv. Marija v Puščavi na način, kot še ni bila prikazana v nobenem obstoječem viru, na podlagi vseh najdenih obstoječih dokumentov o njeni preteklosti v obravnavanem obdobju.
Ključne besede: Župnija Sveta Marija v Puščavi med leti 1919 in 1929, matične knjige, rojstva, krsti, poroke, smrti.
Objavljeno v DKUM: 02.08.2012; Ogledov: 3311; Prenosov: 270
Celotno besedilo (3,41 MB)

Opis: Število sklenjenih porok v Svetu, Evropi in Sloveniji je v zadnjih letih v upadu. Narašča pa število izvenzakonskih zvez. Kljub statistiki poroka ostaja med pomembnejšimi družbenimi običaji, z nekaterimi spremembami samega poročnega rituala. Medsebojno in hkrati javno priznanje zveze med dvema, ki sklepata zakon, je bila, je in bo v vseh družbah, kulturah in družbenih slojih tako pomembno, da ga varuje poseben zakon, tako na državni kot na cerkveni ravni. Z diplomsko nalogo Zvestoba pred bogom in (ali) državo sem analizirala dva ideološka pola, ki sta si, skozi zgodovino, drug drugemu prevzemala prioriteto nad poseganjem v intimnost ter svobodo odločanja dveh, ki sta želela živeti skupno življenje. V Sloveniji danes poroko in zakonsko zvezo ureja, na državni ravni, Zakon o zakonski zvezi in družinskih razmerjih, v rimokatoliški cerkvi pa Zakonik cerkvenega prava. Poroka je del ritualov prehoda, s katerimi družba/kultura posamezniku podeli nov družbeni status ali bolje rečeno, družba odobri zvezo med dvema osebama. S tem država in cerkev nadzorujeta in urejata ekonomska razmerja, neprofitno prostovoljsko delo, brez katerega bi vsaka družba bankrotirala ter spolnost in posledično reprodukcijo otrok v zakonu. Funkcija poroke in vidni poročni simboli so pri cerkveni in civilni poroki enaki. Bistvena razlika se pojavi pri samem poročnem obredu, kjer civilno poročena zakonca skleneta pravno veljavno pogodbo, med tem ko cerkveno poročena zakonca se zaobljubita drug drugemu in bogu. Tako cerkvena poroka v Republiki Sloveniji nima civilno pravnih posledic, prav tako pa cerkvena razveza ne obstaja, saj je poroka sveti zakrament.
Ključne besede: zgodovina poroke, civilna poroka, cerkvena poroka, ritual prehoda
Objavljeno v DKUM: 27.02.2012; Ogledov: 3809; Prenosov: 907
Celotno besedilo (844,42 KB)