1. Prepovedane imisije v slovenskem in avstrijskem pravu s pregledom aktualne sodne prakseUrša Kasnik, 2018, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo ponuja celostno predstavitev imisijskega varstva na področju stvarnega, obligacijskega in okoljskega prava. Obravnava ne samo materialnopravni, temveč tudi procesnopravni vidik varstva pred prepovedanimi imisijami. Uvodoma magistrsko delo opredeljuje temeljne pojme, pomembne v sklopu prepovedanih imisij. Uvršča lastninsko pravico in hkrati z njo tudi pomemben institut omejitve lastninske pravice. Nadaljuje z obravnavo sosedskega prava. Magistrsko delo vsebuje opredelitev imisij in njihov zgodovinski pregled. Natančno klasificira vse vrste imisij. Osredinja se na prepovedane imisije in njihovo detajlno obrazložitev. Magistrsko delo analizira vse mogoče vrste pravnega varstva pred prepovedanimi imisijami v slovenskem pravnem sistemu. Dalje magistrsko delo opredeljuje odškodninske zahtevke izhajajoče iz škode nastale zaradi prepovedanih imisij. Vzporedno jih podpre z relevantno sodno prakso. Jasno predstavi problemski sklop ugotavljanja in dokazovanja vzročne zveze pri nastanku prepovedanih imisij in iz tega izhajajočo pravico do pravične odškodnine. Na podlagi primerjalnopravne ureditve z avstrijskim pravnim sistemom magistrsko delo ugotavlja avstrijsko enotno opredelitev in hkrati nedoločnost in razpršenost pravnih norm v relevantnih zakonskih določbah slovenskega pravnega sistema. Magistrsko delo nakazuje na nedoločnost pomembnih pravnih standardov imisij v stvarnem, predvsem pa obligacijskem pravu, črpajoč iz aktualne sodne prakse. Sklepno opozarja na številne pomanjkljivosti ureditve imisij v slovenskem pravnem sistemu, ki se kažejo predvsem v judikaturi. Jasno izpostavlja problematiko številčnosti pravnih standardov, nejasno razlago zakonskih določb in probleme pri dokazovanju vzročne zveze za uspešno uveljavitev odškodnine. Končno na kratko opredeli nekatere možne rešitve pravnega področja
Ključne besede: lastninska pravica, sosedsko pravo, prepovedana imisija, pravni standard, krajevno običajna mera, čezmerna škoda, negatorna tožba, popularna tožba, odškodnina, vzročna zveza
Objavljeno v DKUM: 14.12.2018; Ogledov: 2523; Prenosov: 388
 Celotno besedilo (979,91 KB) |
2. Varstvo lastninske pravice s pregledom aktualne sodne prakseNastja Tuš, 2018, magistrsko delo Opis: Lastninska pravica je ena izmed temeljnih pravic civilnega prava in pomemben institut vsakega pravnega reda. Pomembno je, da je zato tudi z ustreznimi predpisi učinkovito varovana, saj kot izhaja iz sodne prakse, posegi v lastninsko pravico niso redki. Njeno varstvo urejajo tako mednarodni predpisi, kot ostale določbe državnega pravnega reda, ki jih najdemo v Ustavi in v zakonih. Pri nas lastninsko pravico vsebinsko opredeljujejo določbe Stvarnopravnega zakonika, vendar pa njenega pravnega varstva ne urejajo celovito. V njem so opredeljeni klasični zahtevki za varstvo lastninske pravice kot so lastninska tožba, publicijanska tožba in negatorna tožba, ostali zahtevki, ki nudijo pravno varstvo lastniku, pa so urejeni drugje. Tako motenjsko tožbo zraven Stvarnopravnega zakonika ureja v procesnem smislu Zakon o pravdnem postopku, izbrisno tožbo Zakon o zemljiški knjigi, obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo pa ureja Obligacijski zakonik.
Obligacijsko varstvo lastninske pravice s popularno tožbo je sicer zasnovano širše, saj aktivno legitimacijo podeljuje širokemu krogu oseb, saj jo lahko vloži vsakdo, ki mu grozi večja škoda. Tudi dokazovanje predpostavk popularne tožbe je načeloma lažje, saj je dovolj, da škoda samo grozi, ni potrebno, da dejansko nastane. Stvarnopravno varstvo lastninske pravice z negatorno imsijsko tožbo, ki je neke vrste substitut popularni tožbi v določenih primerih, je namenjeno samo lastniku in bonitarnemu lastniku, ki izkažeta svojo pravico na stvari in dokažeta protipravnost dejanskega posega v svojo pravico, zato je v tem pogledu bolj togo od obligacijskega. Stvarnopravna ureditev pa seveda obsega še druge prej omenjene zahtevke. Lastninska tožba je ena izmed najbolj tipičnih tožb za varstvo lastninske pravice, prav tako pa je zaradi hitrosti postopka priljubljena tudi motenjska tožba, ki posestnika varuje pred vznemirjanjem njegove posesti. Tako stvarnopravna, kot obligacijska ureditev je namenjena varstvu lastninske pravice na premičninah in na nepremičninah. Velik pomen pri varstvu lastninske pravice na nepremičninah pa ima zaradi publicitetnega učinka vpisov tudi zemljiška knjiga in s tem povezano načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Tako to načelo varuje vsakega dobrovernega pridobitelja lastninske pravice na nepremičnini, ki je zaupal v podatke zemljiške knjige. Institut izbrisne tožbe sanira materialnopravno nepravilne vknjižbe in tako predstavlja učinkovito varstvo tistega, čigar stvarna ali obligacijska pravica je bila s takšno vknjižbo kršena. To je lahko tudi pričakovani lastnik pri vzporednem razpolaganju, ki ima zemljiškoknjižno dovolilo na podlagi veljavnega zavezovalnega pravnega posla, nevknjiženi skupni lastnik proti vknjiženemu skupnemu lastniku preden se je v zemljiško knjigo na tem stanju vpisal dobroverni tretji, na splošno pa se jo lahko naperi proti vknjiženemu neresničnemu lastniku.
Ključne besede: lastninska tožba, publicijanska tožba, negatorna tožba, motenjska tožba, izbrisna tožba, popularna tožba, pričakovana pravica, vknjižena pravica, zemljiška knjiga.
Objavljeno v DKUM: 15.10.2018; Ogledov: 2567; Prenosov: 638
Celotno besedilo (785,35 KB) |
3. SKUPINSKA TOŽBA ZA VARSTVO OKOLJAJure Kočevar, 2011, diplomsko delo Opis: Pravica do zdravega življenjskega okolja je zagotovljena že v Ustavi Republike Slovenije (v 5. členu, 72. členu in 67. členu).
V sistemu civilnopravnega varstva okolja se posegi v okolje pri nas obravnavajo v okviru splošnih pravil obligacijskega in stvarnega prava.
Stvarnopravno varstvo je urejeno v okviru prava imisij kot dela sosedskega prava. Uveljavlja se z actio negatoria (99. člen Stvarnopravnega zakonika). Dopustna sta opustitveni in storitveni zahtevek.
Obligacijskopravno varstvo pred imisijami omogoča tudi 133. člen Obligacijskega zakonika. Predvidena je popularna tožba. Primarno predvideva preprečitveni zahtevek, sekundarno opustitveni in odstranitveni zahtevek. Odgovornost je objektivna, enako kot v primeru negatorne tožbe. Prav tako v primeru imisije splošno koristnih dejavnosti, s to razliko, da le v primeru nastanka škode, ki presega običajne meje.
Zakon o varstvu okolja predvideva varstvo pravice do zdravega življenjskega okolja z vidika dopustnih posegov v okolje, to je tistih, ki ne povzročajo čezmerne obremenitve. V 14. členu sta predvideni popularna in organizacijska tožba, zahtevek je lahko opustitveni in prepovedni.
Pomanjkljivost popularne in organizacijske tožbe je, da se z njima istočasno ne more vložiti odškodninskih zahtevkov, kar podaljša trajanje postopka in poviša stroške, izid je negotov. Nadaljnja pomanjkljivost je tudi učinek pravnomočne sodbe le na stranke postopka (učinek inter partes), kar povzroči posledice, ki so v nasprotju s pravno varnostjo – možne so različne odločitve o istem pravnem vprašanju, možno je veliko število istovrstnih tožb. Zato v postopku ne prihaja do sklepanja sodnih poravnav, ker slednja ne pomeni dokončne ureditve razmerja.
Drugače je v pravnih redih, ki poznajo razredno tožbo (v ZDA sistem opt-out, v angleški in švedski obliki opt-in), ki se kaže kot možna rešitev tudi v našem pravnem redu. Potrebno bi jo bilo sistemsko urediti v okviru Zakona o pravdnem postopku, koristno bi jo bilo najprej preizkusiti na ožjem področju, na primer varstvu pred posegi v zdravo življenjsko okolje. Mogoča bi bila tudi nadgradnja organizacijske tožbe, da bi bilo mogoče z njo istočasno uveljavljati tudi odškodninske zahtevke in razširiti subjektivno pravnomočnost po sistemu opt-in.
Sodna praksa v zvezi z varstvom okolja je pri nas skromna.
V diplomskem delu sem prikazal primer škodljivega čezmejnega vpliva ravnanja druge države, ki ni članica Evropske unije, Republike Hrvaške in posledic v Republiki Sloveniji. Gre za izkop gramoza iz struge reke Drave, zaradi gradnje avtocest, tik pod državno mejo Republike Slovenije z navedeno državo, v občini Središče ob Dravi, ki ima za posledico globinsko rečno erozijo in nižanje podtalnice za več kot 70 cm, zaradi česar je nastala nepopravljiva okoljska škoda na zaščitenem območju Nature 2000 na rastlinskih in živalskih vrstah. Zaradi posedanja tal so nastale razpoke na stanovanjskih hišah, na obrečnem svetu pa se je povečala suša, zato je pridelek poljščin znatno zmanjšan.
Glede na to, da Republika Slovenija ni ravnala z dolžno skrbnostjo po Konvenciji o presoji čezmejnih vplivov na okolje, ki sta jo ratificirali obe državi, kljub opozorilu nevladnih organizacij, je odškodninsko odgovorna oškodovancem. V skladu z navedeno Konvencijo pa lahko v primeru spora v predvidenem postopku pred Meddržavnim sodiščem ali v postopku arbitraže zahteva povrnitev stroškov za sanacijo škode.
Ključne besede: pravica do zdravega življenjskega okolja, skupinska tožba, razredna tožba, organizacijska tožba, popularna tožba, škoda, okoljska škoda, škodljivi čezmejni vplivi
Objavljeno v DKUM: 06.01.2012; Ogledov: 5815; Prenosov: 639
Celotno besedilo (488,72 KB) |
