Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Delo policistov je zelo odgovorno in zahtevno. Vsaka situacija zahteva od policista trezno presojo, pravilno odločitev, upoštevanje navodil in skrb, da bodo vpleteni izpolnili njegova navodila. Z zakonom so določena pravila kako in na kakšen način policist izvaja svoja pooblastila. Z upoštevanjem pravil iz policijskega kodeksa pa policist upošteva etična in moralna načela. Čeprav se policist trudi po najboljših močeh izpolniti svoja navodila in uresničiti pooblastila, še vedno lahko situacije privedejo do tega, da bi vpletene osebe smatrale policistovo delo za nekorektno. V takem primeru je zakonsko določeno, da ima ta oseba možnost pritožbe in več različnih postopkov, kjer se obravnava dotični primer. Sam postopek ne more izbrisati kazni ali policistovega pooblastila, temveč se v tem postopku preverja pravilno ravnanje uradne osebe, torej policista v dani situaciji. V polletnih in letnih poročilih policije so opisani tudi takšni primeri pritožb in njihova rešitev oz. zaključek. Postopek preverjanja pravilne izvedbe policistovih pooblastil je odvisen od tega kakšno in kolikšno silo je uporabil policist v postopku, kakšne so okoliščine, ali je v situacijo vpletenih več oseb ali zgolj ena. Najlažja in najbolj smiselna možnost reševanja pritožb je pomiritveni postopek, kjer se vpletene osebe odzovejo povabilu na postopek in zadevo skušajo rešiti z dogovorom. V kolikor je ne uspejo zaključiti to pomeni, da se zadeva ureja naprej po drugih postopkih. V vsakem primeru predstavljajo javnost in vpleteni civilisti v izvajanje policijskih postopkov nadzor; gre za enega od načinov nadzora policistov, ki je seveda smiseln in tudi potreben, da je izvajanje policijskih pooblastil kar se da korektno.
Ključne besede: diplomske naloge, pritožbeni postopek, pomiritveni postopek, zakon, pooblastila, prekršitev pooblastil, Ministrstvo za notranje zadeve
Objavljeno v DKUM: 03.06.2020; Ogledov: 736; Prenosov: 114
Celotno besedilo (1,02 MB)

Opis: Namen in cilj naloge je bralcu v celoti in razumljivo predstaviti sedanji pritožbeni postopek nad delom policistov, ga seznaniti z zgodovino pritožbenega postopka in ob tem na kratko opisati vse ostale oblike državljanskega nadzora nad delom policije. V nalogi so opisane oblike nadzora nad delom policije kot delom državljanskega nadzora nad tem področjem, vloga Varuha človekovih pravic (v nadaljevanju; Varuh) kot nadzornega organa, način nadzora s strani Ministrstva za notranje zadeve (v nadaljevanju: MNZ) ter oblike nevladnega nadzora. V zvezi s tem je na kratko predstavljen tudi nadzor nad delom policije v Veliki Britaniji, Italiji, Madžarski in Hrvaški. Temu sledi zgodovinski pregled ureditve načina reševanja pritožb nad postopki policistov v Republiki Sloveniji od leta 1967 dalje. Predvsem se mi je zdelo pomembno opisati in pojasniti trenutno veljaven postopek reševanja pritožb na prvi in drugi stopnji, ter vzporedne postopke, ko pogoji za reševanje pritožbe po Zakonu o policiji niso izpolnjeni. V zvezi s tem sledi natančen opis aktualnega pritožbenega postopka z osvetlitvijo pravnih problemov. Tu so opisane tudi vse ostale oblike reševanja »reklamacij« nad delom policistov. Predstavljen je Pravilnik o reševanju pritožb ter njegove kasnejše spremembe in dopolnitve. Za lažje razumevanje postopka reševanja pritožb sta povzeta postopek reševanja pritožbe pri vodji organizacijske enote ter postopek reševanja pritožbe na senatu. Seveda naloga ne bi imela svoje vrednosti, če ob tem ne bi opozoril na napake sedanjega pritožbenega postopka in njegovo neustreznost oz. preobsežnost, predvsem zaradi nezdružljivosti pritožbenega postopka in obravnave kaznivih dejanj, prevelikega števila ljudi, ki sodelujejo pri obravnavi pritožb, nepotrebne administracije ter finančnih stroškov, ki nastajajo ob tem. Tu je še vedno dvomljiva nepristranskost reševanja pritožb, kljub temu, da je pristojnost reševanja pritožb prešla na MNZ. V zadnjem delu so zato z opisno in primerjalno metodo obdelane teme v zvezi smiselnosti reševanja pritožb na senatu, vrednosti ugotovitev poročevalcev ter ukrepov zoper policiste, ki nastanejo kot posledica pritožbenih postopkov. Tu so zapisane še ugotovitve v zvezi postavljenih hipotez in izpostavljena tako dejanska kot pravna vprašanja pritožbenega postopka. V zvezi trditve, da je bilo v vseh primerih, ko so bile hkrati z obravnavo pritožbe na senatu, iz katere izhaja sum storitve kaznivega dejanja, ki se preganja po uradni dolžnosti podane kazenske ovadbe, delo senata nepotrebno oz. neupravičeno, ugotavljam da je smotrna in zakonita obravnava pritožb na senatu le v primerih, ko senat nastopa kot druga stopnja, se pravi, ko pomiritev na prvi stopnji ne uspe. Nikakor, pa to ni sprejemljivo v primerih, ko iz pritožbe izhaja tako imenovani sum uradno pregonljivega kaznivega dejanja. Domneva, da vodje senatov iz MNZ sledijo ugotovitvam poročevalcem iz vrst policije, se je potrdila. Ocene poročevalcev s strani članov senata so v veliki večini potrjene tako, da lahko z gotovostjo trdimo, da člani senata v veliki meri sledijo ugotovitvam poročevalcev. Ugotovitev, da skladnost ali neskladnost policistovega ravnanja s predpisi oz. utemeljenost ali neutemeljenost pritožbe nima nobenega vpliva na delovnopravne ukrepe izrečene zoper policiste, si lahko razlagamo tako, da policija ne odreagira ustrezno na rezultate pritožbenih postopkov ali pa jih izvaja zgolj zaradi tega, ker jih pač mora.
Ključne besede: pritožba, pritožbeni postopek, policist, pomiritveni postopek, senat
Objavljeno v DKUM: 15.12.2009; Ogledov: 3170; Prenosov: 379
Celotno besedilo (527,05 KB)