Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Trajnostno upravljanje in vodenje organizacij postaja vedno bolj pomembno za dolgoročno uspešnost organizacij, pri tem pa imajo pomembno vlogo lastniki kot upravljalci in oblikovalci politike podjetja. Magistrsko delo obravnava vlogo lastnikov organizacij kot ambasadorjev trajnostnosti in preučuje sinergije med formalnim visokošolskim izobraževanjem, mikrodokazili, razvojem gospodarstva in podjetji za povečanje trajnostnosti. Predstavljeni so ključni koncepti trajnostnosti, integralnega managementa in vpliva lastnikov kot upravljalcev na organizacijo in njene trajnostne usmeritve. Predstavljeni so zakonodajni okviri, standardi, protokoli in druge komponente poročanja organizaciji o trajnostnosti ter povezava tega s pomenom izobraževanja o trajnostnosti za organizacije. V empiričnem delu sta izvedeni dve študiji primera, prva se nanaša na analizo izbranih izobraževanj o trajnostnosti v poslovanju v Sloveniji, druga pa na preučitev izbranih tujih visokošolskih študijskih programov s področja trajnostnosti. Na podlagi ugotovitev je oblikovan predlog modela kurikuluma za trajnostno izobraževanje lastnikov organizacij z uporabo mikrodokazil v visokem šolstvu. Raziskava je pokazala, da je izobraževanje na področju trajnostnosti v poslovanju pomembno, vendar v Sloveniji še ni sistematično urejeno. Zato se mikrodokazila izkazujejo kot potencialno učinkovito orodje za povezovanje akademskega sveta in gospodarstva, kar bi lahko omogočalo boljši prenos znanja ter večjo izobraženost o trajnostnosti v poslovanju.
Ključne besede: lastniki podjetja, trajnostnost, integralni management, politika organizacije, visokošolsko izobraževanje, mikrodokazila
Objavljeno v DKUM: 09.04.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 44
Celotno besedilo (2,05 MB)

Opis: Temeljni namen doktorske disertacije je bil preučiti vpliv inkluzivnosti rednih šol na vključenost učencev z AM v razrede teh šol. Preučili smo, v kolikšni meri se v osnovnih šolah, v katere so vključeni učenci z AM, ustvarja in razvija inkluzivna kultura, oblikuje inkluzivna politika in promovira inkluzivna praksa ter v kolikšni meri te tri dimenzije Indeksa inkluzivnosti vplivajo na socialno, akademsko in čustveno vključenost učencev z AM v razrede teh šol. Ob tem smo tudi preučili korelacije med zaznavami posameznih dimenzij inkluzivnosti šol in med zaznavami socialne, čustvene ter akademske vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol. V raziskavi je sodelovalo 40 učencev z AM, njihovih 40 staršev, 120 učiteljev, 40 šolskih svetovalnih delavcev in 40 vodstvenih delavcev šol. Nato je sledila izvedba kvalitativne raziskave v obliki polstrukturiranih intervjujev šolskih svetovalnih delavcev. Za pridobitev ocen učencev, učiteljev in staršev glede zaznave akademske, socialne in čustvene vključenosti učencev z AM smo uporabili slovenski prevod vprašalnika The Perceptions of Inclusion Questionnaire (PIQ-S-SLO; Venetz idr., 2015), za merjenje inkluzivne šolske kulture, politike in prakse pa je bila uporabljena različica vprašalnika Indeks inkluzivnosti (Booth in Ainscow, 2000, 2002, 2011). Delno strukturirani intervjuji so zajemali 5 splošnih vprašanj in 15 predlog specifičnih vprašanj, ki se nanašajo na zaznave svetovalnih delavcev glede inkluzivne šolske kulture, politike in prakse. Analiza rezultatov empirične raziskave kaže, da zaznave socialne vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol ne korelirajo statistično pomembno z zaznavami njihove akademske vključenosti, medtem ko zaznave čustvene vključenosti učencev z AM v razrede osnovnih šol zmerno korelirajo z zaznavami njihove akademske in socialne vključenosti. Ob tem velja izpostaviti tudi rezultate korelacijske analize dimenzij vključenosti učencev in sociodemografskih spremenljivk, ki je pokazala tri statistično značilne korelacije: akademska vključenost je v statistično značilni šibki pozitivni povezanosti s formalno izobrazbo starša, čustvena vključenost pa je v statistično značilni šibki negativni povezanosti s starostjo učenca in v statistično značilni šibki pozitivni povezanosti s stopnjo ruralnosti kraja bivanja družine učenca z AM. To pomeni, da učenci staršev z višjo stopnjo formalne izobrazbe dosegajo višjo akademsko vključenost kot učenci staršev z nižjo stopnjo formalne izobrazbe. Čustveno pa so bolje vključeni mlajši učenci in tisti učenci, ki bivajo v bolj urbanem okolju. Nadalje je analiza rezultatov pokazala, da inkluzivne kulture in politike osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, ne vplivajo pomembno na socialno, čustveno in akademsko vključenost učencev z AM v razrede teh osnovnih šol. Tudi inkluzivne prakse osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, ne vplivajo pomembno na njihovo socialno in čustveno vključenost, vplivajo pa na njihovo akademsko vključenost v razrede teh šol. Čeprav se Indeks inkluzivnosti faktorsko ni potrdil v smislu dimenzij inkluzivne kulture, inkluzivne politike in inkluzive prakse, je bilo možno iz postavk vprašalnika oblikovati tri druge statistično ustrezne in teoretsko smiselne dimenzije inkluzivnosti šol: Organiziranje podpore za raznolikost; Gradnjo skupnosti; ter Organizacijo poučevanja in učenja. Preučevanje odnosa med zaznavami inkluzivne šolske kulture, prakse in politike osnovnih šol, v katere so vključeni učenci z AM, pa je razkrilo obstoj zmernih pozitivnih statistično značilnih korelacij med inkluzivno šolsko kulturo in inkluzivno šolsko politiko ter med inkluzivno šolsko politiko in inkluzivno šolsko prakso. Med zaznavami inkluzivne šolske kulture in inkluzivne šolske prakse ni bilo ugotovljene statistično značilne korelacije. Na osnovi spoznanj smo na koncu doktorske disertacije oblikovali aplikativna priporočila za spodbujanje razvoja Indeksa inkluzivnosti v slovenskih osnovnih šolah.
Ključne besede: učenci z avtističnimi motnjami, inkluzija, akademska vključenost, socialna vključenost, čustvena vključenost, inkluzivna kultura, inkluzivna politika, inkluzivna praksa
Objavljeno v DKUM: 04.04.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 13
Celotno besedilo (8,20 MB)

Opis: Tranzicija iz socialističnega v kapitalistično okolje vpliva na številne vidike družbe, vključno s turistično politiko. Na primeru turistične politike se odražajo spremembe v ekonomskem sistemu, družbeni strukturi in političnem okolju. Socializem je pogosto pomenil močno centralizirano upravljanje, medtem ko kapitalizem prinaša večjo vlogo tržnih sil. V turistični politiki to lahko pomeni prehod od centralnega planiranja do večje vključenosti zasebnega sektorja. V obdobju med letoma 1992 in 2018 se je turistična politika Slovenije oblikovala pod vplivom številnih dejavnikov. Deležniki v procesu oblikovanja politik so zajemali vladne organizacije, lokalne skupnosti, podjetnike, nevladne organizacije in druge. Pomembno je razumeti, kako so se njihova stališča odražala v konkretnih politikah. Na turistično industrijo so politični akterji vplivali preko stališč, ki so se odražala v odločitvah glede turistične politike. Analiza političnih strank preko programov in koalicijskih sporazumov omogoča vpogled v to, kako so različni politični dejavniki oblikovali turistično politiko v določenem obdobju. Vprašanja, ki so zaznamovala razvoj turistične politike, so se nanašala na trajnostni razvoj, promocijo turizma, infrastrukturne naložbe, varstvo okolja, upravljanje z naravnimi viri in drugo. Delo zato zajema pregled celotne turistične politike, ki presega (zgolj) zakonodajni vidik. V delu se obravnava tranzicijo turistične politike iz socialistične v kapitalistično ter oblikovanje le-te v obdobju med letoma 1992 in 2018, pri čemer se osredotoča na deležnike, politične akterje, stališča, vključenost političnih strank in ključna vprašanja.
Ključne besede: turistična politika, vloga vlad v turizmu, trajnostni turizem, deležniki v turizmu, javna politika
Objavljeno v DKUM: 26.03.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 4
Celotno besedilo (1,13 MB)

Opis: Davčni sistemi imajo ključno vlogo pri financiranju javnih dobrin in storitev, vendar pogosto predstavljajo izziv pri zagotavljanju njihove pravičnosti in učinkovitosti. Davčne utaje so pojav, ki ogroža integriteto sistema in zmanjšuje razpoložljiva sredstva za družbene potrebe. Analiza teh pojavov kaže, da njihovo število ni naključno, temveč je odvisno od več medsebojno povezanih dejavnikov. Kompleksni in nepregledni davčni sistemi omogočajo več priložnosti za zlorabe, medtem ko enostavnejše in bolj transparentne ureditve zmanjšujejo to tveganje, saj povečujejo zaupanje davkoplačevalcev in zmanjšujejo administrativne obremenitve. Zakonodajne spremembe, kot so prilagoditve davčnih stopenj in uvajanje olajšav, pogosto vplivajo na gospodarsko vedenje, vendar same po sebi ne zagotavljajo zmanjšanja davčnih utaj. Ključni so tudi učinkoviti nadzorni mehanizmi, ki z uporabo sodobnih tehnologij izboljšujejo zaznavanje nepravilnosti, čeprav lahko kratkoročno privedejo do navideznega povečanja zaznanih primerov. Poleg tega gospodarske in družbene razmere pomembno vplivajo na vedenje davčnih zavezancev, pri čemer finančne stiske v kriznih obdobjih pogosto vodijo k povečanju utaj. Trajno zmanjšanje davčnih utaj tako zahteva premišljeno kombinacijo poenostavitve sistema, krepitev nadzora in prilagoditev politik širšemu gospodarskemu in družbenemu kontekstu.
Ključne besede: davčna utaja, davčni sistem, gospodarstvo, javne dajatve, davčna politika, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 23.01.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 80
Celotno besedilo (716,19 KB)

Opis: Knjiga Imenitnost slovenskega jezika v prvem razdelku predstavlja moj pogled na pretirano udinjanje dela slovenske visokošolske srenje globalni kapitalski eliti, ki usmerja slovensko visoko šolstvo na stranpota slovenstva. Dokazujem zmoto, da se mora slovenščina v univerzitetnih predavalnicah na Slovenskem in v znanstvenih objavah slovenskih profesorjev zamenjati z angleščino. Premislek o (ne)potrebnosti slovenskega (učnega) jezika prinaša jasen zaključek, da slovenskemu (učnemu) jeziku ne smemo odvzeti imenitnosti zaradi tujščine (=angleščine). V Sloveniji je doma slovenščina, brez nje v Sloveniji ne bo šlo, zato je potrebno razumeti, da tudi na slovenskih univerzah ne gre brez slovenščine. Finančnih težav slovenskega visokega šolstva ne smemo reševati z razprodajo slovenskega učnega jezika in prelaganjem odgovornosti za nespametno anglizacijo slovenskih univerz na ramena t. i. »internacionalizacije«. V drugem razdelku knjige prikazujem odnos mojih profesorjev in vzornikov (Martina Orožen, Zinka Zorko, Jože Toporišič, Jožef Smej) do slovenskega jezika in vsega, kar določa pošteno znanstveno in raziskovalno delo ter odgovornost do slovenstva.
Ključne besede: slovenski jezik, jezikovna politika in jezikovno načrtovanje, 15. člen Zakona o visokem šolstvu, učni jezik, anglizacija slovenskega visokega šolstva
Objavljeno v DKUM: 22.11.2024; Ogledov: 0; Prenosov: 41
Celotno besedilo (12,68 MB)
Gradivo ima več datotek! Več...