Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Disertacija o koroški deželni ustavi iz leta 1849 ter njenih širših izvorov in posledic je temeljno zgodovinopisno delo, ki sloni na izvirni raziskavi in analizi zgodovinskih virov, na inovativnih interdisciplinarnih pristopih ter na terenskem delu. Razkriva številne nove aspekte regionalne ustavno-pravne, pravne, politične ter socialne in jezikovne zgodovine. Združuje znanstvene metode in pristope različnih zgodovinopisnih in znanstvenih šol, tako avstrijskega ustavno-pravnega zgodovinopisja, družbeno-političnega zgodovinopisja novejšega časa v Republiki Sloveniji ter francosko tradicijo strokovne terminologije in se s tem metodično in sistemsko uvršča v izviren evropski medkulturni znanstveni diskurz. Namen je dokazati, da je deželna ustava iz leta 1849 vsekakor pravno-zgodovinsko in znanstveno-teoretično relevantna (in s tem disertabilna), četudi do sedaj še ni bila širše recipirana in vključena v pravno in politično zgodovinopisje tako na avstrijskem Koroškem in v Avstriji kot v Sloveniji. Namen je tudi dokazati, da je bila ustava veljavna in vsaj delno uveljavljena, četudi gotovo ne v vseh njenih delih, ter da je zagotovo imela ustavno-pravne posledice in da je vsekakor bila umeščena v takratni pravni in tudi družbeni sistem kronovin habsburške monarhije. Hkrati je namen dokazati, da je to dejstvo imelo določene zelo konkretne posledice za deželo Koroško (npr. dvojezični deželni zakonik med letoma 1850 in 1859, uradni dvojezični krajevni imeniki za célo deželo ter v določeni meri glede njenih družbenih učinkov celó ustanovitev Mohorjeve) ter da je tudi še danes relevantna za zgodovino oz. zgodovinopisje Avstrije in avstrijske Koroške ter koroških Slovencev in Slovencev v habsburški monarhiji. Sama edicija zgodovinskih krajevnih imenikov predstavlja najobširnejši sklad regionalnih slovenskih endonimov ter empirični in pravno-normativni prikaz jezikovnega stanja v deželi od sredine 19. stoletja dalje. Prosopografija številnih akterjev presega tradicionalne izključujoče se etnične kategorije »lastnega« in »tujega« oz. »odtujenega« in omogoča nova spoznanja o družbenih razvojih tega časa. Posebej zanimive so številne kratke biografije vse-avstrijskih akterjev, saj so bogat vir informacije za slovensko ciljno publiko, ker so biografije, ki se v veliki meri naslanjajo na avstrijske (oz. neslovenske) vire, obogatene z dognanji iz “slovenske” perspektive in/ali prvič predstavljajo osebnosti v njihovem zgodovinskem in ustavno- ali državno-pravnem zgodovinskem kontekstu slovenski publiki. Obsežne raziskave zgodovinopisne terminologije prispevajo k medkulturnem znanstvenem diskurzu, saj so bistvene za preseganje kognitivnih disonanc tudi v znanosti. Aspekti starejše zgodovine služijo kot konceptualni državno-pravni okvir, saj potrjujejo aspekte zgodovinske in pravne kontinuitete, ki so relevantni za razumevanje umestitve koroške deželne ustave v družbenem kontekstu: Personalni princip je rezultat inovativnih terenskih in arhivskih raziskav o kosezih s Celovškega polja, katerih pravne sledi lahko zaznamujemo v nekaterih današnjih katastrskih občinah, torej v aktualnem avstrijskem pravnem sistemu. Prikaz političnih pojmov in enot na širšem geografskem območju (Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija) prispeva k razumevanju njihovih državno-pravnih funkcij tudi v luči kasnejših ustavnih razvojev. Podroben prikaz vseh cislajtanskih državnih in koroških deželnih ustav ter njihovih volilnih redov habsburške dobe omogoča razumevanje zgodovinskih ustavno- in državno-pravnih razvojev ter predstavlja hkrati prvo monografsko predstavitev celotne tudi slovenske ustavne zgodovine v habsburški dobi. Edicija slovenskih ustavnih dokumentov zgodnjekonstitucionalne dobe prvič združuje vsa ustavna zgodovinska besedila avstrijske polovice dvojne monarhije in je po svoje izvirno znanstveno delo, ki omogoča nadaljnje raziskave ustavnosti v ostalih t.i. slovenskih deželah oz. deželah z avtohtonim slovenskim prebivalstvom.
Ključne besede: Ustava, ustavna zgodovina, zgodovinopisje, kognitivne disonance, Koroška, Avstrija, koroški Slovenci, volilni red, deželni jezik, Janez N. Šlojsnik / Schloissnigg, kosezi, Zlata bula 1356, ideologija slovenske nadvojvodine Koroške, Notranja Avstrija, Ilirske province, kraljevina Ilirija, Franc Ksaver Lušin / Luschin, Jakob Peregrin Paulič / Paulitsch, Ignac Franc Zimmermann, Franc Ksaver Kutnar, revolucija 1848, Pillersdorfska ustava, Kroměřižški ustavni osnutek (Kremsierer Entwurf), Oktroirana marčna ustava, Silvestrski patent, koroška deželna ustava, Dunajski književni dogovor, državni zakonik (Reichsgesetzblatt), deželni zakonik (Landesgesetzblatt), krajevni imenik, 1849, 1854, 1860, Politična uravnavna deželna komisija (Landesorganisierungskommission), oktobrska diploma (Oktoberdiplom), februarski patent (Februarpatent), deželni statut, Avstro-ogrski kompromis (Ausgleich), decembrska ustava (Dezemberverfassung), 1867, Ivan Žolger, Kranjska, Štajerska, Goriško in Gradiško, Trst.
Objavljeno v DKUM: 26.08.2016; Ogledov: 3729; Prenosov: 485
Celotno besedilo (10,02 MB)

Ključne besede: Slovenci, kulturna zgodovina, gospodarska zgodovina, politična zgodovina, zborniki
Objavljeno v DKUM: 21.12.2015; Ogledov: 1649; Prenosov: 99
Povezava na celotno besedilo

Opis: V diplomski nalogi predstavljam parlamentarne volitve v Prekmurju med svetovnima vojnama. Prekmurci so se leta 1919 po 900 letih Ogrske oblasti znašli v novi državi. Nova država pa jim je prinesla tudi večstrankarski sistem in volitve v parlament. Značilna za Prekmurje je bila, bolj kot v ostali Sloveniji, verska in nacionalna pestrost, ki sta pustili svoj pečat tudi na volitvah. Značilnost prvih volitev je bila sorazmerno nizka volilna udeležba, saj Prekmurci še niso bili ravno politično ozaveščeni. Zmago na volitvah je odnesel katoliški tabor s Slovensko ljudsko stranko in svojimi zahtevami po avtonomiji. Prekmurci so dolga leta živeli po krščanskih načelih in tako so tudi najbolj zaupali stranki, ki jim je bila najbližja. Z večanjem števila strank na nadaljnjih volitvah se je večala tudi volilna udeležba. Politična nezrelost in mamljive obljube so prinesle uspehe tudi neslovenskim strankam. Hrvaški politik Stjepan Radić je tako iz volitev 1925 odnesel celo zmago. A ker je šlo le za obljube v prazno, je tako hitro, kot je doživel uspeh, doživel tudi svoj zaton in popoln politični poraz. Trideseta leta so prinesla diktaturo in politični uspeh soboškemu politiku in industrialcu Josipu Benku, ki je bil iz osebnih interesov vedno na strani vladne politike. Ponovno sodelovanje opozicije na volitvah 1935 in 1938 je spet prineslo politično pestrost. A sedaj opozicija z raznoraznimi obljubami več ni dosegala uspehov. Ljudje več niso nasedali obljubam in so ostali na strani vladne politike in njihovih kandidatov.
Ključne besede: Prekmurje, volitve, Jožef Klekl, Stjepan Radić, Josip Benko, politična zgodovina, politične stranke.
Objavljeno v DKUM: 27.02.2012; Ogledov: 2872; Prenosov: 270
Celotno besedilo (1,98 MB)