| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 3 / 3
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
HRVAŠKA POLITIČNA EMIGRACIJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI
Luka Kosi, 2015, magistrsko delo

Opis: Med letoma 1946 in 1991 je okoli 350.000 Hrvatov emigriralo v zahodne in čezoceanske države, bodisi iz ekonomskih ali političnih razlogov. Organizacije hrvaške politične emigracije na zahodu po drugi svetovni vojni bi lahko razdelili na legalne, pollegalne in nelegalne. Tiste, ki so se pri svojem delovanju posluževale teroristično-diverzantskih akcij, so načeloma bile nelegalne, vendar včasih le pogojno, saj je ta nelegalnost služila zgolj kot obramba pred morebitno jugoslovansko intervencijo pri tamkajšnjih oblasteh. Osnovna značilnost vseh emigrantskih organizacij je bil nacionalizem in šovinizem. Ker pa so bili emigranti različnih miselnosti in političnih prepričanj, je za hrvaško politično emigracijo bila značilna razdvojenost. Ta nasprotja so emigraciji preprečila vse napore, da bi se uspešno povezala pod eno zastavo oz. organizacijo. Emigrantske organizacije so se razlikovale po načinu delovanja, številčnosti in organiziranosti. Nekatere organizacije so se za dosego svojih ciljev posluževale predvsem propagande, druge so edino sredstvo za dosego ciljev videle v terorističnih in diverzantskih akcijah. Glavni cilj hrvaške politične emigracije je bila samostojna hrvaška država, pri čemer se je velik del opiral na ustaštvo. Jugoslovanske varnostnoobveščevalne službe so hrvaško politično emigracijo bolj ali manj uspešno nadzirale. Pri tem so se posluževale različnih prijemov. Najpogostejše je bilo delo s t.i. sodelavci ali agenti pod krinko, ki so se uspešno prikradli med predstavnike emigracije. Tako je varnostnoobveščevalna služba vnašala nemir in razdor znotraj emigrantskih vrst. Ko pa so bili izčrpani vsi koraki, je preostala le še ena možnost: ugrabitev ali atentat.
Ključne besede: hrvaška politična emigracija, ustaštvo, UDBA, terorizem, diverzije, propaganda, atentati.
Objavljeno: 12.11.2015; Ogledov: 1155; Prenosov: 103
.pdf Celotno besedilo (4,09 MB)

2.
Mestna občina Ptujska 1918-1923
Peter Pravdič, 2011, diplomsko delo

Opis: Slovenci na Ptuju so postali pred prvo svetovno vojno povsem razvit narod z razvito kulturo, znanostjo in umetnostjo, z izoblikovanim jezikom in jasno politično voljo. Na štajerski narodnostni meji so jih že močno ogrožali Nemci. Rešitev so iskali v slovanstvu in vse bolj v jugoslovanski ideji, ki so jo sprejele tudi vse tri slovenske stranke. Temelj države Slovencev, Hrvatov in Srbov je bil postavljen poleti 1918, ko je bilo slovensko ozemlje še vedno del Avstro-Ogrske monarhije. Uspehi narodnoobrambnih bojev so se pokazali ob koncu prve svetovne vojne, ki je zrušila temelje nekdaj na zunaj tako mogočne Avstro-Ogrske monarhije. Težavno uveljavljanje nove oblasti na Ptujskem se je pokazalo pri oblikovanju gerentskega sosveta, v katerem so Nemci izkoriščali strankarska nesoglasja. Z letom 1919 se je Narodni svet lotil spremembe zunanjega videza mesta, pri tem pa pozabil na notranje težave, izjemno nizko kmetijsko produktivnost in nerazvito industrijo. Večina industrijskih obratov je bila v lasti Nemcev in je delovala že pred vojno. V obdobju po vojni se za industrializacijo Ptuja ni kaj veliko storilo, nazadovanje mesta sta pospešili svetovna gospodarska kriza in nelikvidnost denarnih zavodov. Projekt o strateški in gospodarski povezanosti okraja z železniškimi prometnicami naj bi Ptuj povezal z mednarodnimi prometnicami, vendar ni bil sprejet niti en načrt o novi železniški infrastrukturi. Izpostaviti moramo ptujsko gimnazijo, ki je pričela z doslednim izobraževanjem učencev in je s pomočjo zavedne inteligence postala ponos ptujskih izobražencev.
Ključne besede: Ptuj 1918−1923, prevratno obdobje, mestni sosvet, Narodni svet, Štajerčeva stranka, industrija, kmetijstvo, obrt, slovenstvo, nemštvo, nemška politična propaganda, Narodni dom, ptujska gimnazija
Objavljeno: 05.01.2012; Ogledov: 1541; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (752,53 KB)

3.
MARKETINŠKO KOMUNICIRANJE V POLITIKI
Marko Cej, 2010, delo diplomskega seminarja/zaključno seminarsko delo/naloga

Opis: Moj diplomski seminar obravnava področje marketinga v politiki in v povezavi s tem marketinškega komuniciranja v politiki. Ugotovil sem, da marketing v politiki izhaja iz ekonomskega marketinga in ima z njim veliko skupnega. Ustvariti želi političnega kandidata, ki bi ustrezal širši množici in ga skozi oblike marketinškega komuniciranja predstaviti potencialnim volivcem. Pri ekonomskem marketingu gre za podobno stvar, le da tukaj nastopa izdelek ali storitev, ki je narejena prav za določen segment potrošnikov in se predstavlja skozi enake kanale komuniciranja, kot v prejšnjem primeru. Če primerjam objekte oziroma subjekte, ki nastopajo v obeh primerih ugotovim, da lahko izdelek enačim z političnim kandidatom in njegovimi idejami, potrošnik je volivec, politična javnost je trg in dobiček so glasovi na volitvah. Pri obeh pojmih nastopa lojalnost in gradnja imidža. V nadaljevanju predstavljam politično oglaševanje in politično propagando. Enako kot pri produktnem oglaševanju, politično oglaševanje predstavlja izdelek (političnega kandidata) in navaja prednosti in sposobnosti le-tega. Kupci (volivci) se s tem izdelkom (političnim kandidatom in njegovimi idejami) poistovetijo in ga kupijo (volijo), dajo določeno vsoto denarja (na volilnem lističu obkrožijo kandidatovo ime). Politično propagando pa predstavljam kot pojem, ki je skozi zgodovino dobil negativen predznak. Značilen je predvsem za diktatorske in totalitarne režime, kjer je namen propagandne akcije, zavestno manipuliranje in vsiljevanje določenih idej, stališč in načel širši množici. Tako sem, kot primer uporabil prakso Sovjetske zveze z Leninom in kasneje Stalinom na čelu in Goebbelsom iz nacistične Nemčije. Zaključim s temo prvih tajnih volitev pri nas 1990, kjer prikažem pravo plakatno vojno opozicijskega Demosa in nepričakovano visoko priljubljenost »vaškega cirkusanta« Ivana Krambergerja, v tekmi za predsedniški stolček samostojne Slovenije.
Ključne besede: marketinško komuniciranje, marketinško komuniciranje v politiki, politika, marketing, marketing v politiki, orodja marketinškega komuniciranja, politično oglaševanje, politična propaganda.
Objavljeno: 22.12.2010; Ogledov: 1785; Prenosov: 271
.pdf Celotno besedilo (480,96 KB)

Iskanje izvedeno v 0.1 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici