| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Vrednotenje investicije na primeru postavitve nove linije za separatorje v podjetju MPI-reciklaža, d. o. o. : magistrsko delo
Jaka Praper, 2023, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava vrednotenje investicije v novo linijo za separatorje v podjetju MPI-reciklaža, d. o. o. Prikazane so tehnično-tehnološke lastnosti linije, izračunani so vsi prihodki in odhodki oziroma donosnost investicije. Za vrednotenje investicije so uporabljene dinamične metode, na podlagi katerih je izračunana in prikazana doba vračanja investicije, neto sedanja vrednost in notranja stopnja donosa. Izračuni so pokazali, da se investicija ob navedenih predpostavkah povrne v treh letih in enajstih mesecih, kjer ob diskontni stopnji 12 % NSV znaša 755.266,90 evra in NSD 31 %. Zaradi nepredvidljivih razmer na trgu se je opravila še analiza občutljivosti za različne scenarije, od faktorja 5 do 25 %. Pokazalo se je, da na dobo vračanja investicije najbolj vpliva zmanjšana pridobljena količina svinca in PP. V primeru uresničitve vseh naštetih scenarijev pa je investicija sprejemljiva do faktorja 10 %.
Ključne besede: separatorji, svinec, polipropilen, vrednotenje investicije, doba vračanja, neto sedanja vrednost, notranja stopnja donosa, finančni kazalniki
Objavljeno v DKUM: 09.02.2024; Ogledov: 197; Prenosov: 19
.pdf Celotno besedilo (1,87 MB)

2.
Celostno vrednotenje življenjskega cikla embalaže za paradižnik iz vidika vplivov na okolje : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa
Nika Purešević, 2022, diplomsko delo

Opis: Ta naloga predstavlja celovito oceno življenjskega cikla embalaže za paradižnik iz vidika vplivov na okolje. V nalogi so analizirane štiri različne plastične embalaže za paradižnik – polipropilenska folija, polipropilenska vrečka kombinirana s kartonsko škatlo iz valovitega recikliranega papirja, navadna plastična vrečka iz polietilena nizke gostote in škatla iz recikliranega polietilena tereftalata. Analizo vrednotenja življenjskega cikla smo izvedli z uporabo programskega orodja Open LCA in CML Centrum voor Milieukunde Leiden, metodo za vrednotenje vplivov. Rezultati so pokazali, da imata procesa proizvodnje plastične embalaže in kartonske škatle največji vpliv na okolje. Gledano skozi celoten življenjski cikel, predstavlja R PET škatla najslabšo možnost za izbiro embalaže, saj ima vpliv na večino okoljskih kazalcev izrazitejši, v primerjavi z drugimi embalažami. LDPE in PP vrečka nista tako sporni za okolje, kot pa R PET škatla ali celo sestavljena embalaža iz PP folije in kartonske škatle. Vse embalaže pa dosegajo največje vplive na okolje v kategoriji globalnega segrevanja ozračja.
Ključne besede: življenjski cikel, plastična embalaža, polipropilen, reciklirani polietilen tereftalat, polietilen nizke gostote, vpliv na okolje
Objavljeno v DKUM: 16.01.2023; Ogledov: 505; Prenosov: 51
.pdf Celotno besedilo (2,25 MB)

3.
Funkcionalizacija zaščitnih mask z uporabo naravnih snovi : diplomsko delo visokošolskega strokovnega študijskega programa I. stopnje
Maša Vračevič, 2022, diplomsko delo

Opis: Zaščitne maske filtrirajo mikrobne delce in ščitijo uporabnika pred škodljivimi delci. Ključnega pomena za zaščito uporabnika in ljudi v njegovi okolici je zaščita pred nalezljivimi boleznimi. V ta namen je potrebna uporaba protimikrobnih sredstev, kot sta laktoferina in katehin.Za lažji nanos na površino maske smo pripravili raztopini, ki smo ju s pršenjem nanesli na notranjo površino sloja maske iz polipropilena (PP). Prisotnost potencialnih antiviralnih agensov na površini smo določili z gravimetrično tehniko tehtanja vzorcev pred in po pršenju, s spektroskopskimi metodami in z merjenjem naboja na površini s tehniko določanja zeta potenciala. Pri metodi x-žarkovne rentgenske spektroskopije (XPS) smo določali elementno sestavo na podlagi fotoefekta. Prisotnost agensov smo potrdili, če je bil na površini prisoten element, ki ni izhajal iz polipropilena. Z metodo infrardeče spektroskopije s Fourierjevo transformacijo (ATR-FTIR) smo na podlagi sevanja infrardeče svetlobe v spektrometru dobili spektre. Vrhove spektrov laktoferina in katehina smo primerjali z dobljenimi spektri vzorcev in v primeru ujemanja vrhov določili prisotnost nanešenih agensov na površini. Da smo preverili kemijsko stabilnost vzorcev po simulaciji človeške sape, smo ponovno uporabili gravimetrično tehniko tehtanja in spektroskopsko metodo ATR-FTIR. Za določanje omočljivosti modificirane površine smo uporabili metodo goniometrije, kjer smo z doziranjem kapljic na površino izmerili stične kote. Zračno prepustnost vzorcev smo merili na podlagi različnih tlakov na napravi Karl Shroder KG air permeability tester. Protimikrobno delovanje površine vzorcev pa smo določili s testi antiviralnosti na petrijevkah. Analize, ki so bile narejene za dokaz prisotnosti slojev laktoferina in katehina na površini, so v večini pokazale prisotnost raztopine laktoferina. Sloj katehina ni bil prisoten na površini vzorca glede na rezultate merjenja zeta potenciala in spektrov dobljenih pri metodi ATR-FTIR. Prisotnost posameznih slojev nanosa pa je bila zaznana pri rezultatih antiviralnosti. Ti so pokazali, da v primeru popršenih vzorcev zunanjega sloja maske pride do redukcije oziroma zmanjšanja nastajanja modelnih virusov v primerjavi z nepopršenim materialom. Izmerjeni stični koti so pokazali, da imamo hidrofobno površino vzorcev, kar zagotavlja manjšo omočlljivost materiala. Z določanjem zračne prepustnosti smo želeli dokazati, da material omogoča zadostno prepustnost zraka, če na površino materiala nanesemo sloje antiviralnih agensov.
Ključne besede: polipropilen, laktoferin, katehin, antiviralnost, spektroskopija
Objavljeno v DKUM: 05.09.2022; Ogledov: 597; Prenosov: 106
.pdf Celotno besedilo (5,21 MB)

4.
Uporaba pod- in nadkritične vode za predelavo odpadne plastike : doctoral disertation
Maja Čolnik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava kemijsko razgradnjo najpogosteje uporabljenih plastičnih odpadkov z uporabo pod- in nadkritične vode v uporabne produkte. Doktorsko disertacijo smo razdelili na tri dele. V prvem delu doktorske disertacije smo izvedli hidrotermično razgradnjo brezbarvnih in barvnih odpadnih PET plastenk. Poskuse smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250-400 °C in reakcijskem času od 1-30 minut. Pri hidrolizi PET odpadkov so nastali primarni in sekundarni produkti. Glavni produkt razgradnje je bila TPA, ki smo jo po reakciji prečistili in določili izkoristek reakcije. Ugotovili smo, da pri 300 °C in 30 min v podkritični vodi dobimo najvišje izkoristke TPA iz brezbarvnih (90,0 ± 0,4% ) kot tudi iz barvnih (85,0 ± 0,2%) PET odpadnih plastenk. Čistote nastalih TPA smo analizirali s pomočjo HPLC, FTIR in TGA/DSC metod in ugotovili, da so njihove čistote zelo visoke in znašajo med 93-98%. Tekom reakcije so nastajali sekundarni produkti, kot so benzojska kislina, 1,4-dioksan, acetaldehid, IPA in CO2. S pomočjo analiziranih komponent v vodni in plinski fazi smo predpostavili mehanizem razgradnje PET odpadkov. Ocenili smo ekonomski in okoljski vpliv hidrotermične razgradnje PET. Ugotovili smo, da če bi povečali laboratorijski proces na industrijsko merilo, bi na letni ravni dosegli dobiček od prodaje TPA in bi znašal okrog 81 000 €. Pri tem bi kemijsko degradirali skoraj 1400 ton PET odpadkov. Okoljsko analizo hidrotermične razgradnje PET smo izvedli s pomočjo programske opreme OpenLCA in bazo podatkov Ecoinvent 3.6. Ugotovili smo, da so k splošnemu obremenjevanju okolja največ prispevale kategorije morska ekotoksičnost, globalno segrevanje in toksičnost za ljudi. Prav tako smo tekom študije o razgradnji PET odpadkov v podkritični vodi predstavili tudi kinetiko razgradnje kot ireverzibilno zaporedno reakcijo, kjer smo določili, da so reakcije za vse razgradne produkte 1.reda. V drugem delu doktorske disertacije smo v nadkritični vodi degradirali poliolefine (PE in PP). Študirali smo razgradnjo PE in PP odpadne plastike ter za primerjavo degradirali še osnovni LDPE. Prav tako smo spremljali vpliv katalizatorja ocetne kisline na potek, razgradnjo in sestavo nastalih produktov. Eksperimente smo izvajali od 380 °C do 450 °C. Tekom razgradnje so v primeru PP in PE odpadkov nastale štiri faze oljna, plinska, vodna in trdna, med tem ko so v primeru osnovnega LDPE nastale le tri faze. Trdni preostanek pri PP in PE odpadkih smo pripisali razpadu aditivov. Metodo za določevanje lahkih ogljikovodikov in CO2 v plinski mešanici smo tudi razvili in validirali. Plinska faza je vsebovala lahke ogljikovodike (C1 do C6) in CO2, medtem ko oljno fazo po večini sestavljajo nasičeni in nenasičeni alifatski ogljikovodiki, aliciklični ogljikovodiki, aromatski ogljikovodiki in alkoholi. V primeru dodatka ocetne kisline smo ugotovili rahlo povišanje nastanka metana in CO2 v nastali plinski mešanici, zaradi razgradnje ocetne kisline v nadkritični vodi. Z višanjem reakcijskih pogojev je nastajalo manj oljne in več plinske faze. Na osnovi pridobljenih podatkov smo predstavili možen mehanizem razgradnje PP in PE v nadkritični vodi. V tretjem delu doktorske disertacije smo študirali razgradnjo PVC odpadkov v nadkritični vodi pri temperaturi od 400-425 °C in časih od 30-60 min. Ugotovili smo, da PVC odpadki razpadejo na oljno, plinsko, vodno in trdno fazo. Maso kloridnih ionov v vodni fazi smo določili s pomočjo titracijske metode. Pri 400 °C in 30 min smo dobili najvišji izkoristek. Kemijsko sestavo oljne in plinske faze smo določili s pomočjo GC/MS metode. Ugotovili smo, da oljna faza podobno kot pri PE ali PP v glavnem vsebuje nasičene in nenasičene alifatske ogljikovodike, aliciklične ogljikovodike, aromatske ogljikovodike in alkohole. V primeru PVC plastike, pa smo v oljni fazi zasledili še halogenirane ogljikovodike (kloroalkane). Plinska faza je vsebovala le lahke ogljikovodike in CO2.
Ključne besede: Pod- in nadkritična voda, odpadna plastika, kemijsko recikliranje, polietilen tereftalat, polietilen, polipropilen, polivinilklorid, kinetika, tereftalna kislina, benzojska kislina, acetaldehid, 1, 4- dioksan, izoftalna kislina, plini, ogljikovodiki, surovo olje, gorivo
Objavljeno v DKUM: 11.06.2021; Ogledov: 1270; Prenosov: 14
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

5.
Določitev optimalne mešanice betona z uporabo PP mlevcev kot nadomestilo mineralnega agregata
Urška Červan, 2019, delo diplomskega projekta/projektno delo

Opis: V projektni nalogi smo določali optimalno betonsko mešanico, pri kateri bi delež agregata zamenjali s polipropilenskimi (PP) mlevci. Nadomestili smo 1,5 %, 2 % in 5 % mase agregata 0/4, ter zamešali še etalon za primerjavo. Nadomestili smo tudi 30 % mase cementa z elektrofiltrskim pepelom. Želeli smo pridobiti beton z izboljšanimi lastnostmi. Ugotovili smo, da je betonu mogoče povečati tlačno in ohraniti upogibno natezno trdnost.
Ključne besede: gradbeništvo, beton, polipropilen, PP, plastika
Objavljeno v DKUM: 12.09.2019; Ogledov: 1271; Prenosov: 143
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

6.
Vpliv zeolita na mehanske lastnosti poliolefinov
Barbara Zakelšek, 2017, diplomsko delo

Opis: Poliolefini so vse vrste polimerov, proizvedeni iz preprostega olefina, monomera, imenovanega tudi alken. Primer poliolefina sta polietilen in polipropilen, ki sta proizvedena s polimerizacijo etilena in propilena. Oba imata dobre mehanske lastnosti za širšo komercialno uporabo. Zeoliti so mikroporozni, kristalinični aluminosilikati, ki se najpogosteje uporabljajo kot adsorbenti in katalizatorji, v industriji pralnih praškov pa nadomeščajo fosfate. Zanimiva so novejša področja uporabe zeolitov, ki so povezana z zmanjšanjem porabe energije in še ne tako raziskano področje, to je dodatek zeolita k poliolefinom in vpliv na njihove mehanske lastnosti. Naš namen je bil raziskati vpliv dodatka različnih koncentracij zeolita v HD (visoke gostote, angl. high density) polietilenu in polipropilenu na njune mehanske lastnosti in jih izboljšati. Diplomska naloga obsega dodatek 1 %, 2 %, ter 3 % zeolita, izvedli pa smo natezni poiskus, izmerili smo število MFI (melt flow index) oziroma talilni indeks in skrčke posameznega materiala. Natezni poiskus smo izvedli na trgalnem stroju. Rezultati kažejo, da je optimalni dodatek bližje 1% dodatka zeolita, kot pa 3%. Izmerili smo talilni indeks, ki se pri nobenem materialu ni drastično spremenil. Preizkus za skrčke materiala je pokazal malenkost manjše krčenje materiala pri polipropilenu, in sicer z večanjem dodatka zeolita se zmanjšuje tudi procent krčenja. Ker je to področje še neraziskano in relativno novo, nimamo literature, na katero bi se lahko oprli in primerjali rezultate. Ugotovili smo, da dodatek zeolita ni izboljšal mehanskih lastnosti polietilena in polipropilena kot smo predvidevali, optimalni dodatek pa je najbližje 1% dodatka zeolita. Iz rezultatov sklepamo tudi, da ni prišlo do poslabšanja lastnosti polietilena in polipropilena, kar je pomembno, saj lahko dodamo tudi do 3% zeolita in se pri tem bistveno ne spremenijo lastnosti materiala.
Ključne besede: zeolit, poliolefin, polietilen, polipropilen, mehanske lastnosti
Objavljeno v DKUM: 28.09.2017; Ogledov: 2289; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (2,81 MB)

7.
Vpliv različnih aditivov v izbranih polimernih materialih na rast gram pozitivnih in gram negativnih mikroorganizmov
Nika Kučuk, 2017, diplomsko delo

Opis: Glavni namen diplomske naloge je bil določiti tisti polimerni material, ki bo najbolj zaviral rast mikroorganizmov. Antimikrobno aktivnost izbranih polimernih materialov z dodatkom različnih koncentracij cinkovega oksida (ZnO) ter drugih aditivov (stearinska kislina) smo testirali na gram negativni bakteriji Escherichia coli in gram pozitivni bakteriji Staphylococcus aureus. Analizni postopek smo izvedli v skladu z ISO standardom 22196:2007, kjer je opisana metoda, s katero smo določili antimikrobne lastnosti izbranih polimernih materialov. Uporabili smo osem različnih materialov, od katerih so bili štirje iz polietilena (PE), ostali štirje pa iz polipropilena (PP). Izbrani polimerni materiali so vsebovali različne koncentracije ZnO ter preostalih primesi. Antimikrobno aktivnost materialov smo določevali na osnovi primerjave med številom preživelih bakterijskih kolonij na testnih vzorcih, ki so vsebovali ZnO, s številom preživelih bakterijskih kolonij na slepih vzorcih, ki niso vsebovali ZnO ali drugih primesi. Rezultati so pokazali, da ZnO in dodane primesi v vseh uporabljenih polimernih materialih uspešno inhibirajo rast in razmnoževanje gram pozitivne bakterije S. aureus. Popolna inhibicija na gram negativno bakterijo E. coli pa je bila dokazana le pri dveh izbranih polimerih. Metodo po ISO 22196:2007 smo potrdili na dveh komercialnih materialih, ki sta obdelana s tehnologijo Microban® in GermoSAFE ter zagotavljata antimikrobno učinkovitost.
Ključne besede: antimikrobne lastnosti, inhibicija rasti mikroorganizmov, E. coli, S. aureus, cinkov oksid, polimerni materiali, polietilen, polipropilen
Objavljeno v DKUM: 14.09.2017; Ogledov: 1427; Prenosov: 73
.pdf Celotno besedilo (2,46 MB)

8.
VPLIV NUKLEATORJEV NA LASTNOSTI POLIPROPILENA
Žiga Kvar, 2016, magistrsko delo

Opis: V magistrski nalogi smo proučevali vpliv α, β in kombinacije α/β nukleatorjev na reološke, termične in mehanske lastnosti polipropilen homopolimera (PPH) in polipropilen kopolimera (PPC). Reološke lastnosti smo opazovali z meritvami indeksa tečenja (MFI - melt flow index), termične lastnosti smo proučevali z diferenčno dinamično kalorimetrijo (DSC - differential scanning calorimetry), s trgalnim preizkusom smo proučevali mehanske lastnosti. Nukleatorji so imeli večji vpliv na reološke lastnosti v primeru modifikacije PPC, na PPH je imel vpliv samo dodatek α/β - nukleatorja. Z dodatkom nukleatorjev k PPH in PPC smo opazili povišanje temperature kristalizacije. Prav tako smo v primeru modifikacije PPC povišali stopnjo kristaliničnosti. Pri PPH smo z dodatkom β - nukleatorja opazili padec kristaliničnosti. Temperaturni pik taljenja se je, zaradi promocije β - kristalitov, v primeru β - nukleatorja znižal, ostali vzorci so imeli pik v področju α - kristalitov. Vzorec PPHα1 je povišal čas oksidativne razgradnje (OIT - oxidative induction time), vsi ostali opazovani vzorci so ga znižali. Rezultati kažejo na povišanje togosti modificiranega PPH (razen v primeru β - nukleatorja) ter modificiranega PPC in zmanjšanje natezne trdnosti na meji plastičnosti (razen v primeru β - nukleatorja) za oba modificirana PP. Opazili smo povezanost trdote s togostjo; β - nukleator je v PPH znižal togost in povišal trdoto. Pri modifikaciji PPC so vsi nukleatorji povišali trdoto.
Ključne besede: polipropilen, nukleator, kristalizacija, DSC, OIT
Objavljeno v DKUM: 14.10.2016; Ogledov: 2019; Prenosov: 210
.pdf Celotno besedilo (2,74 MB)

9.
Analiza trga sekundarne embalaže za vino in segmentiranje odjemalcev vina
Patrik Peroša, 2016, magistrsko delo

Opis: Naloga se v teoretičnem delu ukvarja z marketingom vina in s trgom vinske embalaže, v empiričnem delu pa specifično s sekundarno embalažo za vino in s segmentiranjem odjemalcev, ki so dovzetni za nakup ustekleničenega vina v izbrani sekundarni embalaži. Zgodovina proizvodnje vina je stara 9.000 let, danes pa je vino popularno po celem svetu – svetovna letna poraba znaša več kot 240 milijonov hektolitrov. Vsi zgodovinski dokazi in najdbe, ki jih poznamo o vinu, so vezani na posodje, v katerem so naši predniki hranili vino kar govori o neločljivi povezanosti vina in embalaže, v kateri se le-ta skladišči, transportira in prodaja. Prodajno embalažo za vino delimo na primarno (steklenica, čep, nalepka) in sekundarno (škatle, ovitki, vrečke). Trenutno na trgu materialov prevladujejo steklo in pluta ter karton in les. Ker je steklo težko, pri transportu ustvari velik ogljični odtis. Proizvajalci so zato predstavili alternativno lažjo embalažo za vino, ki je izdelana iz obnovljivih materialov, kot so PET, tetrapak, bag-in-a-box in polipropilen. Pri pregledu znanstvenega korpusa smo ugotovili, da pred dvajsetimi leti raziskovalna disciplina “trženje vina / vinski marketing” sploh ni obstajala. Danes pa smo samo v zvezi z nakupnimi navadami odjemalcev vina v nalogi lahko povzeli več kot 100 znanstvenih in strokovnih člankov. Ugotovili smo, da se trženjski splet za vino značilno ne razlikuje od trženjskega spleta za druge izdelke. Poleg priročnosti je najpomembnejša lastnost embalaže za vino, da deluje kot medij prenosa sporočila med proizvajalcem in kupcem vina. Razumevanje odjemalcev in zadovoljevanje njihovih potreb sta bistvena za uspešen marketing. Različni ljudje imajo različne potrebe in narobe bi bilo, če bi vse obravnavali enako. Rešitev je v segmentiranju in iskanju homogenih skupin odjemalcev, ki so dovzetni za marketing in nakup podobnih izdelkov. Na praktični ravni za podjetje velja, da se uspešna segmentacija izvede z minimalnimi možnimi resursi, izkaže pa se z učinkovito marketinško strategijo, ki doseže željene tržne deleže in prinaša dobiček. V nalogi smo pripravili smernice oz. protokol izvedbe segmentacijske raziskave. Po izvedeni segmentacijski analizi tehnološko-finančnih, demografskih in socialno-psiholoških dejavnikov, ki vplivajo na nakup vina na Primorskem, smo ugotovili, da je vino v sekundarni embalaži smiselno segmentno tržiti zgolj glede na namen nakupa oz. glede na rabo (izpostavljamo nakup vina v leseni sekundarni embalaži za osebna in poslovna darila). Alternativna embalaža pri nas niti pri vinarjih, niti pri odjemalcih še ni dobro poznana in sprejeta. Oboji prisegajo na klasične materiale, kar je značilno za t. i. stari evropski vinski svet. Specifično za sekundarno embalažo velja, da gre za zelo nišni trg – še vedno se največ vina proda zgolj v primarni embalaži. Nekoč je pri mleku in mlečnih izdelkih kot embalaža prevladovalo steklo, danes je drugače. Si lahko predstavljamo, da bomo v prihodnosti v alternativni embalaži kupovaili tudi vino? Novi vinski svet (ZDA, Avstralija, Rusija, Čile) zanimanje za alternativo že kaže.
Ključne besede: marketing, vino, primarna in sekundarna embalaža za vino, polipropilen, segmentacijska analiza odjemalcev vina
Objavljeno v DKUM: 13.09.2016; Ogledov: 1214; Prenosov: 178
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

10.
Modifikacija PP/SAN mešanic
Gregor Radonjič, Vojko Musil, 1995, objavljeni znanstveni prispevek na konferenci

Opis: Izotaktični polipropilen (PP) je med poliolefini eden od najpogosteje uporabljanih polimerov. Kopolimer stiren/akrilonitril ima nekatere dobre lastnosti , ki skupaj z lastnostmi PP omogočajo doseganje sinergističnih učinkov. Polimerna mešanica PP/SAN je nemešljiva in kaže določeno poslabšanje nekaterih mehanskih lastnosti, vendar pa se izboljšajo predelovalne in nekatere druge lastnosti. Na spremembe lastnosti PP/SAN mešanic lahko vplivamo tudi z dodatkom modifikatorja. Zaradi omenjenih dejstev smo se odločili za raziskave vplivov dodatka modifikatorja udarne žilavosti na mehanske lastnosti in morfologijo. Kot modifikator smo uporabili triblok kopolimer poli (stiren-b-etilen-co-butilen-b-stiren) (SEBS). Vzorce smo pripavili v talini v Brabenderjevem gnetilniku. Plošče smo stiskali z laboratorijsko stiskalnico in jih karakterizirali s torzijsko reometrijo, merjenjem udarne žilavosti in scanning elektronsko mikroskopijo. V prispevku predstavljamo in komentiramo rezultate predelovalnih, mehanskih in morfoloških lastnosti binarnih PP/SAN in ternarnih PP/SAN/SEBS mešanic.
Ključne besede: polimerne mešanice, polipropilen, polimeri
Objavljeno v DKUM: 10.07.2015; Ogledov: 1821; Prenosov: 49
URL Povezava na celotno besedilo

Iskanje izvedeno v 3.38 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici