| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
POMEN GENSKIH POLIMORFIZMOV OKSIDACIJSKEGA STRESA PRI ATEROSKLEROZI VRATNIH ARTERIJ BOLNIKOV S SLADKORNO BOLEZNIJO TIPA 2
Marija Šantl Letonja, 2012, doktorska disertacija

Opis: Ateroskleroza je eden glavnih vzrokov obolevnosti in umrljivosti v razvitem svetu. Ateroskleroza karotidnih arterij je kazalnik sistemske ateroskleroze in izvor embolizmov, ki povzročijo prehodno ishemično atako ali možgansko kap. Oksidativni stres igra pomembno vlogo pri patogenezi skadkorne bolezni tipa 2 (SB), ki jo označujeta pospešen razvoj mikro- in makrovaskularnih zapletov. Miokardni infarkt in možganska kap se pri bolnikih s SB pojavljata do 4-krat pogosteje kot pri bolnikih brez SB in sta povezana z večjim številom zapletov in večjo umrljivostjo. Povečane dovzetnosti za aterosklerozo pri bolnikih s SB ne moremo v celoti pojasniti samo s pomočjo klasičnih dejavnikov tveganja. Stopnja oksidativnega stresa se pri posameznikih razlikuje in je vsaj delno genetsko pogojena. Genetski označevalci, ki so vpleteni v oksidativni stres, bi lahko igrali pomembno vlogo pri aterosklerozi karotidnih arterij pri bolnikih s SB. Postavili smo hipotezo, da genetski dejavniki, ki povečujejo oksidativni stres, vplivajo na nastanek ateroskleroze karotidnih arterij pri bolnikih s SB. Z asociacijsko raziskavo smo želeli ugotoviti, ali obstaja povezava med polimorfizmom +35A/C gena za SOD1, polimorfizmom Val16Ala gena za SOD2, polimorfizmom Gly/Arg gena za SOD3, polimorfizmom -262 C/T gena za katalazo, polimorfizmom Ile105Val gena za GSTP1, polimorfizem genov za GSTM1 in GSTT1, polimorfizmom 242 C/T gena za p22phox NAD(P)H, polimorfizmom -463A/G gena za mieloperoksidazo, polimorfizmom 4a/b gena za eNOS in polimorfizmom 277 A/G gena za iNOS in aterosklerozo karotidnih arterij pri bolnikih s SB. V presečno raziskavo smo vključili 287 bolnikov s SB tipa 2 in 158 zdravih oseb, ki so bile po spolu in starosti primerljive s preiskovanci s SB. Na ta način smo dobili referenčno skupino za primerjavo debeline intime in medije (DIM) v Pomurju. Preiskovancem smo opravili dvojno barvno dopplersko preiskavo karotidnih arterij in biokemijske preiskave s standardnimi bio-kemijskimi postopki. Vsi preiskovanci so bili slovanskega porekla in niso bili v sorodu. Poli-morfizme smo testirali s pomočjo verižne reakcije s polimerazo, s pomočjo multipleks reakcije PCR in z metodo PCR v realnem času. V pomurski populaciji je DIM pri bolnikih s SB značilno večja kot v zdravih preiskovancih brez diabetesa (1,09 ± 0,12 mm vs. 0,98 ± 0,14 mm; P=0,001). Pri bolniki s SB smo ugotovili, da je ničelni alel GSTT1-0 gena za GSTT1 tvegani alel za večji seštevek plakov na karotidnih arterijah. Genotip TT polimorfizma C242T gena za p22phox NAD(P)H je zaščitni genotip pred aterosklerozo karotid pri bolnikih s SB tipa 2 v Pomurju. Genotip bb polimorfizma 4a/b v intronu 4 gena za eNOS je tvegani genotip za visoki seštevek plakov. Z multivariatno regresijsko analizo smo ugotovili, da imajo nosilci alela T polimorfizma -262 C/T gena za katalazo pomembno nižjo nevarnost tveganja za visok seštevek plakov kot nosilci alela C. Z asociacijsko raziskavo nismo ugotovili povezave med polimorfizmi +35A/C gena za SOD1, Val16Ala gena za SOD2, Gly/Arg gena za SOD3, Ile105Val gena za GSTP1, -463A/G gena za mieloperoksidazo, gena za GSTM1, gena za GSTT1 in 277 A/G gena za iNOS ter aterosklerozo karotidnih arterij pri bolnikih s SB. Z rezultati raziskave smo dobili podatke, ki bodo doprinesli k boljšemu razumevanju pomena genetskih in biokemijskih dejavnikov tveganja pri nastanku ateroskleroze karotid, prav tako pa tudi potrjujejo njihovo pomembno vlogo pri strukturi plakov in razširjenosti plakov pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2.
Ključne besede: sladkorna bolezen, karotidna ateroskleroza, klasični dejavniki tveganja za srčnožilna obolenja, debelina intime - medije, seštevek plakov, debelina plakov, oksidativni stres, polimorfizmi genov oksidativnega stresa, Cu/Zn superoksidna dismutaza, Mn superoksidna dismutaza, zunajcelična superoksidna dismutaza, katalaza, mieloperoksidaza, glutationska transferaza, NAD(P)H-oksidaza, endotelna dušikova oksidaza, inducibilna dušikova oksidaza
Objavljeno: 25.05.2012; Ogledov: 3590; Prenosov: 258
.pdf Celotno besedilo (2,52 MB)

2.
Povezava nekaterih polimorfizmov v genih za IL4, NOD2 in CCR5 z astmo pri otrocih
Vojko Berce, Uroš Potočnik, Katja Repnik, 2008, izvirni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: Astma je najpogostejša resna kronična bolezen otrok. Pri astmi gre za vnetje v dihalih neznane etiologije. Kot pri večini kompleksnih bolezni so tudi pri patogenezi astme udeleženi genetski dejavniki in okolje. Z astmo povezujejo več kot 100 kandidatnih genov, vendar je prispevek vsakega od njih v patogenezi astme verjetno majhen. Metode: V našo genetsko študijo smo vključili 111 otrok z blago ali zmerno vztrajajočo astmo, starih od 5 do 18 let. 76 otrok je imelo atopijsko astmo in 35 neatopijsko. Pri bolnikih smo izmerili osnovne klinične in laboratorijske parametre. V kontrolni skupini je bilo 77 zdravih otrok. Opravili smo genotipizacijo za polimorfizme CCR5-delta32, IL4 C-33T in NOD2 R702W. S pomočjo testa χ 2 in Fischerjevega eksaktnega testa smo primerjali alelne frekvence med skupinami. S t-testom za dva neodvisna vzorca pa smo ugotavljali vpliv genotipa na nekatere klinične in laboratorijske parametre. Rezultati: Bolniki z neatopijsko astmo so imeli značilno nižjo (1,39 %) frekvenco alela delta32 v genu za CCR5, kot je v kontrolni skupini (10 %), p = 0,016. Pri ostalih dveh polimorfizmih pa ni bilo statistično značilnih razlik v pogostnosti alelov med bolniki in kontrolami. Pri nobenem od testiranih polimorfizmov pa nismo ugotovili vpliva genotipa na klinične in laboratorijske parametre. Zaključki: Mutacija delta32 v genu za CCR5 ščiti pred neatopijsko astmo. Polimorfizma C-33T v genu za IL4 in R702W v genu za NOD2 pa ne vplivata na pogostnost astme. Pri nobenem od testiranih polimorfizmov ne ugotavljamo povezave s kliničnimi ali laboratorijskimi para- metri. Rezultati naše študije omogočajo nova spoznanja v patogenezi astme in prispevajo pri razvoju novih strategij obravnave astme.
Ključne besede: otroška astma, genetika, polimorfizmi, patogeneza
Objavljeno: 11.08.2015; Ogledov: 838; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (103,22 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

3.
Farmakogenomika v zdravljenju astme
Vojko Berce, Uroš Potočnik, 2008, pregledni znanstveni članek

Opis: Med posamezniki obstajajo velike razlike v učinku protiastmatične terapije, ki so pogojene predvsem z različnim genetskim zapisom. Namen farmakogenomike je poiskati tiste polimorfizme, ki so povezani z vsemi učinki določenega zdravila. Farmakogenomika pri astmi zaenkrat proučuje predvsem vpliv genov, ki kodirajo receptorje za zdravila, komponente postreceptorske signalne transdukcije in transkripcijske dejavnike. Največ raziskav je bilo narejenih na področju farmakogenomike beta2 agonistov. Mutacija Arg/Arg na mestu 16 gena ADRB2, ter mutacije v genih LTC4S, ALOX5 in CRHR1 spremenijo odziv na protiastmatično terapijo. Cilj farmakogenomike astme pa je poiskati čimbolj učinkovito protiastmatično zdravilo z čimmanj stranskimi učinki individualno za vsakega posameznika na podlagi njegovega genotipa.
Ključne besede: farmakogenomika, astma, polimorfizmi
Objavljeno: 31.05.2012; Ogledov: 1615; Prenosov: 63
URL Povezava na celotno besedilo

4.
OPTIMIZACIJA IN ZANESLJIVOST METODE ANALIZE TALILNE KRIVULJE VISOKE LOČLJIVOSTI ZA GENSKO TIPIZACIJO IZBRANIH DNA POLIMORFIZMOV POVEZANIH S KRONIČNIMI IMUNSKIMI BOLEZNIMI
Tjaša Savić, 2012, diplomsko delo

Opis: Analiza talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM) je postala široko uporabljana metoda za genotipizacijo enonukleotidnih polimorfizmov (SNP), ki že zamenjuje verižno reakcijo s polimerazo v povezavi s polimorfizmom dolžin restrikcijskih fragmentov (PCR-RFLP). Namen tega diplomskega dela je bil optimizirati ter potrditi zanesljivost HRM za genotipizacijo treh izbranih SNPov, povezanih s kroničnima imunskima boleznima revmatoidnim artritisom in astmo. Študija opisuje teoretske osnove preiskovane problematike, uporabljene postopke laboratorijskega dela ter prikazuje analizo rezultatov. Genotipizacija je bila izvedena z referenčno metodo PCR-RFLP in HRM analizo, rezultati po obeh metodah so bili med sabo primerjani. Študija je skupno vključevala 463 DNA vzorcev slovenskih bolnikov oz. zdravih posameznikov (kontrole). Rezultati kažejo, da je bilo pri vseh treh SNPih doseženo visoko ujemanje med metodama (91%-98%). Izračunane frekvence dobljenih genotipov kažejo, da je bilo boljše ujemanje z referenčnimi frekvencami z NCBI pri dveh SNPih doseženo po HRM, kar potrjuje visoko zanesljivost te metode. Pri tem delu se je pojavilo nekaj težav pri optimizaciji PCR in pravilnem določanju genotipov po RFLP, kar še poudarja prednosti analize talilnih krivulj. HRM je zahtevala manj časa za optimizacijo, izvedbo in pridobivanje rezultatov, tako da je bila enostavnejša, posledično cenejša in v določenih primerih še bolj zanesljiva kot tradicionalna PCR-RFLP.
Ključne besede: enonukleotidni polimorfizmi (SNP), genotipizacija, metoda analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM), verižna reakcija s polimerazo (PCR), polimorfizem dolžin restrikcijskih fragmentov (RFLP), kronične imunske bolezni
Objavljeno: 19.09.2012; Ogledov: 2388; Prenosov: 279
.pdf Celotno besedilo (2,39 MB)

5.
PRIMERJAVA RAZLIČNIH PRISTOPOV ZA IZRAČUN TVEGANJA ZA KRONIČNO VNETNO ČREVESNO BOLEZEN NA OSNOVI ANALIZE PROFILOV GENETSKIH POLIMORFIZMOV
Kristjan Gabor, 2013, magistrsko delo

Opis: Kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB) je bolezen prebavil. Delimo jo na dva glavna podtipa, ulcerozni kolitis (UK) in Crohnovo bolezen (CB). Za KVČB je značilen kroničen, običajno vseživljenjski potek z aktualnimi zagoni ter vmesnimi krajšimi ali daljšimi obdobji odsotnosti kliničnih znakov. Vzrok za nastanek bolezni še ni poznan. Predvidevajo, da je KVČB posledica pretiranega imunskega odziva črevesne sluznice na dejavnike okolja. Pomembno vlogo pri njenem razvoju imajo genetski dejavniki. Je kompleksna bolezen, saj jo povzročajo genske okvare na več mestih, vendar ima vsak gen zelo majhen doprinos k razvoju bolezni. Namen magistrskega dela je izračunati statistične povezave in primerjati različne pristope napovednih modelov na osnovi analize genetskega zapisa, kot so napovedni model s kombinacijo polimorfizmov SNP (angl. single nucleotide polymorphism), napoved tveganja po multiplikativnem modelu in napovedni model, zgrajen s pomočjo strojnega učenja. Napovedni modeli so zgrajeni na modelu bolezni KVČB za posamezen SNP na osnovi rezultatov genotipizacije 33 različnih polimorfizmov SNP oziroma 30 genov pri slovenskih bolnikih s KVČB. Ti napovedni modeli nam omogočajo, da na osnovi genske analize napovemo tveganje bolezni za posameznika. Ugotovili smo, kateri SNP-ji predstavljajo najpomembnejši dejavnik tveganja v slovenski populaciji. Z metodo primerjave kombinacije SNP-jev med dvema skupinama smo najboljšo napoved dosegli pri primerjanju bolnikov z UK s kontrolno skupino zdravih posameznikov. Občutljivost testa je bila 64,9-odstotna in specifičnost 72,13-odstotna. Z napovednim modelom, zgrajenim s pomočjo strojnega učenja v odprtokodnem statističnem programu R, smo pri razlikovanju med skupino bolnikov s CB in kontrolno skupino zdravih posameznikov dosegli 76,38-odstotno občutljivost in 54,55-odstotno specifičnost. Prav tako smo poiskali najbolj informativne kombinacije genov in genetskih profilov, ki z optimalnim razmerjem med občutljivostjo in specifičnostjo napovedujejo tveganje za KVČB. Tako smo s pomočjo strojnega učenja ugotovili, da so za nastanek bolezni najbolj vplivni geni SLC22A5, FCGR3A, NR1/2 in SLC22A4. Ob primerjavi relativnega tveganja (RR) po standardni enačbi in po sistemu podjetja deCODEme, ki ima nekoliko drugačen pristop izračuna RR, smo dobili 12-odstotno neujemanje rezultatov oziroma napovedi relativnega tveganja za določene posamezne genotipske kombinacije.
Ključne besede: kronična vnetna črevesna bolezen, genetika, DNA, polimorfizmi SNP, napovedni modeli, strojno učenje, bioinformatika
Objavljeno: 12.07.2013; Ogledov: 1896; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (3,15 MB)

6.
POMEN GENOV IL10 IN TNFα PRI ZDRAVLJENJU OTROŠKE ASTME Z GLUKOKORTIKOIDI
Eva Brglez Mojzer, 2013, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo povezav genotipov in alelov polimorfizmov rs1800896 ob genu IL10 in rs1800629 ob genu TNFα z otroško astmo. V okviru raziskovanja problematike smo preučevali vplive posameznih genotipov ali alelov teh polimorfizmov na klinične in laboratorijske parametre pri astmatikih, ki so prejemali glukokortikoidno terapijo. Iskali smo tudi povezave med polimorfizmom rs1800629 ob genu TNFα in ekspresijo gena TNFα. V študiji je sodelovalo 355 astmatičnih otrok starih od 5-19 let med katerimi je bilo 169 (47,61 %) moških in 136 (38,31 %) žensk za 50 (14,08 %) pa ni bilo podatka o spolu. Atopijsko astmo je imelo 202 (56,90 %) otrok, neatopijsko 88 (24,79 %) otrok, za 65 (18,31 %) bolnikov podatek ni znan. Terapijo z glukokortikoidi je prejemalo 189 (53,24 %) bolnikov. Polimorfizem rs1800629 ob genu TNFα je razkril povezave na prav vseh področjih našega raziskovanja. Genotipske in alelne frekvence astmatikov v nasprotju s kontrolno skupino statistično značilno odstopajo od Hardy-Weinbergovega ravnovesja (p < 0.001). Ugotovili smo, da obstaja statistično značilna povezava SNP-ja rs1800629, ne zgolj z atopijsko astmo, temveč za astmo nasploh. Alel A je statistično značilno (p < 0,001) pogostejši pri skupinah astmatikov kot pri kontrolni skupini. Naša študija je pokazala, da imajo bolniki z A alelom polimorfizma rs1800629 statistično značilno (p = 0,037) boljši odziv na terapijo z glukokortikoidi, merjen z forsiranim ekspiratornim volumnom v prvi sekundi izdiha (FEV1), kot bolniki z alelom G. Polimorfizem rs1800629 ob genu TNFα je na različne načine povezan tudi s kliničnimi parametri PC20%, PEFR%, PC20% , FEV1. Mediane 2- ΔΔCt kažejo, da se gen TNFα značilno manj izraža pri posameznikih z alelom A za SNP rs1800629, kot pa z alelom G pri skupini astmatikov in kontrol in tudi pri posameznih skupinah astmatikov, atopikov ter neatopikov. Povezava se je pokazala tudi pri ekspresiji po glukokortikoidni terapiji skupine astmatikov, kjer se je gen TNFα statistično značilno manj izražal pri preizkovancih z alelom A SNP-ja rs1800629. Za polimorfizem rs1800896 ob genu IL10 pa smo ugotovili, da vpliva na posamezne klinične parametre povezane z manjšo hiperodzivnostjo in obstrukcijo dihal in dihalnih poti. Za več povezav pa je potrebno v prihodnje narediti še veliko raziskav. Rezultati naše študije so pokazali, da je polimorfizem rs1800629 z astmo povezan na številne načine, saj vpliva ne samo na odziv na zdravljenje, temveč tudi na resnost astme kot bolezni ter izražanje gena TNFα, ki povzroči vnetne procese in s tem simptome astme. V prihodnosti bi bilo zato smotrno ta polimorfizem še podrobneje preučiti, da lahko izboljšamo zdravje pacientov z astmo na način, da se zdravljenje prilagodi posamezniku glede na njegov genetski zapis. S tem bi pripomogli k boljšemu diagnosticiranju astme, učinkovitejši preventivi in nenazadnje tudi k boljšemu zdravljenju, ki lahko z individualnim pristopom postane bolj učinkovito in manj toksično.
Ključne besede: otroška astma, polimorfizmi, IL10, TNFα, glukokortikoidi
Objavljeno: 13.09.2013; Ogledov: 1141; Prenosov: 93
.pdf Celotno besedilo (2,79 MB)

7.
Povezanost kliničnih kazalcev uspešnosti zdravljenja astme pri odraslih z nukleotidnimi polimorfizmi
Anton Lopert, 2015, doktorsko delo/naloga

Opis: Naši rezultati nakazujejo na podlagi polimorfizov rs9910408 v genu TBX21 in rs37973 v genu GLCCI1 možnost identifikacije bolnikov, ki se bodo boljše ali slabše odzvali na zdravljenje z IGK, kar bi lahko bilo v prihodnosti klinično pomembno. Polimorfizem rs9910408 v genu TBX21 smo povezali tako s porastom FEV1, kot z zmanjšanjem bronhialne preodzivnosti (porastom PD20 za metaholin) in izboljšanjem kvalitete življenja, prikazane s spremembo rezultata vprašalnika AQLQ. Ta odziv je bil izraziteje prisoten pri nekadilcih in neatopikih. To je doslej edini opis takšne povezanosti pri odraslih bolnikih z astmo. S porastom FEV1 smo povezali tudi polimorfizem rs37973 v genu GLCCI1, pri katerem ugotavljamo velik vpliv kajenja in atopije na terapevtski odgovor.
Ključne besede: astma, odrasli, fenotip, FEV1, bronhialna preodzivnost /bronhialna hiperreaktivnost, polimorfizmi posameznih nukleotidov, GLCCI1, CRHR1, TBX21, ACT (Asthma Control Test), AQLQ (Asthma Quality of Life Questionnaire)
Objavljeno: 21.04.2015; Ogledov: 1033; Prenosov: 125
.pdf Celotno besedilo (4,65 MB)

8.
Vpliv DNA polimorfizmov v genih FADS1, FADS2, ALOX5, ALOX15 ter CYP4F3 na profile maščobnih kislin pri kompleksnih boleznih
Uroš Veselič, 2015, diplomsko delo

Opis: Ugotavljali smo vpliv polimorfizmov v genih FADS1, FADS2, ALOX5, ALOX15 in CYP4F3 na profile maščobnih kislin. V diplomskem delu smo se osredotočili na vplive izbranih polimorfizmov na profile maščobnih kislin. V do sedaj raziskani literaturi smo zasledili, da naj bi na pojav pogostih kompleksnih bolezni, kot so kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB), astma, miomi maternice ter črevesni polipi, znatno vplivali polimorifzmi posameznega nukleotida (SNP) rs174537 na genu FADS1, rs11230815 na genu FADS2, rs2228065 na genu ALOX5, rs1076039 na genu ALOX15 ter polimorfizem SNP rs1290617 na genu CYP4F3. Genotipizacijo smo opravljali na skupini 241 bolnikov z različnimi kompleksnimi boleznimi in na skupini 84 kontrol. Vpliv FADS1 in FADS2 se kaže predvsem v regulaciji nenasičenosti maščobnih kislin v telesu preko aktivnosti encima Δ5 in Δ6 desaturaze. Nadalje ALOX5 kodira encim 5-lipoksigenazo, ki pretvarja arahidonsko kislino v leukotriene, ki jih povezujejo z vnetji črevesja in ostalih avtoimunih bolezni. ALOX15 kodira encim 15-lipoksigenazo , ki pretvarja arahidonsko kislino v 15-hidroperoksieikosatetra- enojsko kislino kot tudi linolensko kislino, je še eden izmed faktorjev, ki ga povezujejo z genetiko avtoimunih bolezni. Gen CYP4F3 pa je pomemben faktor pri vnetnih procesih v telesu, ker upočasnjuje pretvorbo maščobnih kislin v protivnetno DHA (dokozaheksaenojsko kislino).
Ključne besede: maščobne kisline, polimorfizmi, kompleksne bolezni, metabolomika, vnetja
Objavljeno: 30.10.2015; Ogledov: 1164; Prenosov: 54
.pdf Celotno besedilo (2,31 MB)

9.
Raznolikost v farmakološkem odzivu na zdravljenje z metforminom
Vanja Ornik, Polonca Ferk, 2013, pregledni znanstveni članek

Opis: Izhodišča: Metformin je peroralni antidiabetik in je po slovenskih smernicah zdravilo prve izbire za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 (SB2). Svoje mesto si utira tudi pri zdravljenju sindroma policističnih jajčnikov (PCOS), čeprav PCOS (še) ni uradno med indikacijami za zdravljenje z metforminom. Študije kažejo, da metformin izboljša klinično in biokemično sliko PCOS ter zveča stopnjo ovulacije in s tem verjetnost za zanositev pri ženskah s tem sindromom. Farmakološki učinki metformina se ob enakem režimu odmerjanja med bolniki razlikujejo, kar poskušamo med drugim razložiti tudi z vplivom polimorfnih različic v genih, povezanih s farmakodinamiko in farmakokinetiko metformina. Zaključki: Rezultati raziskav kažejo, da polimorfne različice v genih, povezanih s farmakodinamiko in farmakokinetiko metformina, lahko prispevajo k raznolikosti v odzivu na zdravljenje z metforminom tako pri bolnikih s SB2 kot pri bolnicah s PCOS.
Ključne besede: farmakogenetika, sladkorna bolezen tipa 2, sindrom policističnih jajčnikov, genetski polimorfizmi, farmakoterapija
Objavljeno: 30.12.2015; Ogledov: 673; Prenosov: 41
.pdf Celotno besedilo (175,58 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

10.
VPLIV POLIMORFIZMOV GENA ZA ADENOZINSKE RECEPTORJE (ADORA) NA SIMPTOMATIKO SHIZOFRENIJE IN POJAVNOST EKSTRAPIRAMIDNIH NEŽELENIH UČINKOV ANTIPSIHOTIČNIH ZDRAVIL
Arijana Turčin, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Shizofrenija označuje skupino psihotičnih motenj, ki sodijo med hude duševne motnje, nevrodegenerativne in progresivne narave. Prevalenca shizofrenije v splošni populaciji je od 0.5 do 1.0 %, značilno pa se pojavi pri mladih odraslih (moški: med 17. in 25. letom starosti, ženske: med 25. in 35. letom). Pri shizofreniji se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja, kakor tudi kognitivne motnje. Značilen je delno ali popolnoma okrnjen stik z realnostjo. Zdravimo jo na različne načine, najpogostejša zdravila pri shizofreniji so antipsihotiki. V raziskavi smo preučevali vpliv polimorfizmov adenozinskih (ADORA) in dopaminskih (DRD) receptorjev na pojav produktivne psihopatološke simptomatike pri shizofreniji, kakor tudi vpliv na nastanek ekstrapiramidne simptomatike ob prejemanju antipsihotične terapije. Naša raziskava je potekala v dveh delih. V eno skupino so bili vključeni pacienti v akutni fazi bolezni, prva epizoda ali akutni relaps shizofrenije, v drugo skupino pa pacienti na vzdrževalnem zdravljenju v stabilni fazi shizofrenije. Pacienti so se z vključitvijo v raziskavo strinjali s podpisom. V obeh vzorcih smo ocenjevali psihopatološko in ekstrapiramidno simptomatiko ob prejemanju antipsihotikov. Pri vseh bolnikih smo opravili genotipizacijo na skupno 22 izbranih polimorfizmih v ADORA1, ADORA2A, ADORA3, DRD1 in DRD2. Polimorfizmi so bili izbrani s pomočjo podatkovne zbirke SNP ameriškega National Center for Biotechnology Information (NCBI), HapMap, ter »tagger pairwise« metodo programskega kompleta HaploView. Vse dobljene podatke smo statistično obdelali s programskim paketom STATISTICA 7 za Windows. Za preliminarno preverjanje statistične pomembnosti porazdelitve kvantitativnih kliničnih spremenljivk med različnimi genotipi smo uporabili analizo variance (ANOVA), analizo kovariance pa smo opravili z metodo MANCOVA. Preverili smo Hardy-Weinbergovo ravnotežje, kakor tudi vezavno neravnovesje (LD) med SNP. Analizo haplotipov smo opravili s programom R-project. V raziskavo je bilo vključenih 74 pacientov v akutni fazi shizofrenije in 127 pacientov v neakutni fazi, ki so prejemali vzdrževalno antipsihotično terapijo. S psihopatološko simptomatiko pri shizofreniji so bili povezani polimorfizmi ADORA1 rs3766566, ADORA2A rs2236624 in ADORA2A rs2298383, ter haplotipi ADORA1 CTCAACG, ADORA3 TGTTGT, DRD1 TG in DRD1 CA. Z ekstrapiramidnimi neželenimi učinki antipsihotikov so bili povezani polimorfizmi ADORA2A rs35320474 (tardivne diskinezije), ADORA2A rs5751876 (akatizija), DRD1 rs4532 (akatizija) in DRD1 rs5326 (akatizija), ter haplotipi ADORA1 CTTGATG (akatizija), ADORA1 CTCAACG (akatizija), ADORA2A TCCTG (parkinsonizem), ADORA3 TGTTGT (parkinsonizem), ADORA3 CACTAC (akatizija), ADORA3 CACTAT (akatizija in tardivne diskinezije), DRD1 TG (parkinsonizem, akatizija, tardivne diskinezije), DRD1 TA (akatizija) in DRD1 CG (akatizija). Naša raziskava predstavlja prvo tovrstno študijo polimorfizmov adenozinskih receptorjev v možganih pri akutnih in neakutnih pacientih s shizofrenijo, s katero smo ugotovili, da bi lahko opazovani polimorfizmi v ADORA1, ADORA2A in ADORA3 z nevromodulacijo vplivali tako na psihopatološko simptomatiko, kot na ekstrapiramidno simptomatiko, povzročeno z antipsihotiki.
Ključne besede: shizofrenija, adenozin, nevromodulacija, polimorfizmi, psihopatologija, ekstrapiramidna simptomatika, antipsihotiki, farmakogenomika
Objavljeno: 08.03.2017; Ogledov: 404; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (6,83 MB)

Iskanje izvedeno v 0.21 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici