1. Subklinična ateroskleroza pri bolnikih z recidivno-remitentno obliko multiple skleroze – pomen klasičnih dejavnikov tveganja, vnetja in genetskih polimorfizmovTomaž Omerzu, 2021, doktorska disertacija Opis: Multipla skleroza (MS) je kronična in vnetna bolezen osrednjega živčevja. Vnetje je prisotno v vseh stopnjah multiple skleroze in lahko povzroči dovzetnost za razvoj subklinične ateroskleroze. Ateroskleroza je zapleten proces z etiologijo, ki zajema več dejavnikov in vključuje vnetne, fibroproliferativne in angiogene odzive. Gre za kronični vnetni proces arterijske (žilne) stene in debelina karotidne intimne medije (IMT) velja za njen zgodnji označevalec. Namen te študije je bil primerjati subklinično aterosklerozo, vlogo vnetnih citokinov in pomen genetskih polimorfizmov med skupino bolnikov z recidivno-remitentno multiplo sklerozo (RR MS) in skupino zdravih posameznikov, ki so primerljivimi po starosti in spolu.
Ključne besede: multipla skleroza, ateroskleroza, debelina karotidne intime medije, cistatin C, intelevkin 6, genetski polimorfizmi
Objavljeno v DKUM: 31.01.2022; Ogledov: 1065; Prenosov: 155
 Celotno besedilo (3,74 MB) |
2. Genetski polimorfizmi in izražanje genov povezanih z nastankom centralnega zdrsa materniceTina Bizjak, 2021, doktorska disertacija Opis: Izhodišče: V preteklih raziskavah je že bila ugotovljena povezava med dednostjo in zdrsom medeničnih organov (ZMO), vendar pa do sedaj še nobena raziskava ni ciljano preučevala pomena dednosti pri izoliranem zdrsu maternice (ZM). V naši raziskavi kandidatnih genov smo skušali ugotoviti, ali genetske različice v šestih predhodno predlaganih lokusih kandidatov za ZMO, ki so bili pri ženskah evropskega porekla identificirani z asociacijsko študijo celotnega genoma, prav tako spremenijo tveganje pri naši skupini bolnic z ZM.
Preiskovanke in metode dela: V raziskavo smo vključili 100 bolnic, ki so imele operacijo zaradi izoliranega popolnega ZM, in 105 zdravih žensk. Vse udeleženke so bile stare med 30 in 55 let. Po izolaciji genomske DNA iz periferne krvi smo genotipizirali šest polimorfizmov posameznega nukleotida (SNP), ki so bili predhodno povezani z ZMO. Opravili smo tudi analizo dejavnikov tveganja. Ekspresijo RNA smo določili na RNA in proteinih, ki smo jih izolirali iz sakrouterinih ligamentov pacientk in zdravih žensk s qPCR.
Rezultati: Eden od šestih analiziranih SNP-jev je bil statistično povezan z ZM. Na lokusu kromosoma 20p13 smo ugotovili statistično pomembnost za model regresije faktorja tveganja za dominantni model alela T v SNP-ju rs6051098 (p = 0,046; OR: 1,93, CI: 1,01-3,66). Gen IDH3B je bil edini gen v lokusu 20p13, ki je bil v biopsijah sakrouterinega ligamenta pri ženskah z ZM statistično višje izražen v primerjavi s kontrolno skupino (p = 0,034). Analiza proteinov je pokazala trend k povišanemu izražanju proteina IDH3B pri bolnicah z ZM.
Zaključek: Po našem najboljšem vedenju, smo kot prvi dokazali, da genetski dejavniki tveganja prispevajo k ZM in predlagali rs6051098 kot najboljši dejavnik tveganja, ki je povezan z ZM. Glede na pridobljene rezultate o ekspresiji predpostavljamo, da gen IDH3B igra vlogo pri patogenezi ZM.
Ključne besede: kandidatni geni, genetski polimorfizmi, genska ekspresija, zdrs medeničnih organov, zdrs maternice
Objavljeno v DKUM: 24.09.2021; Ogledov: 1838; Prenosov: 110
Celotno besedilo (2,58 MB) |
3. Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (NSSI) pri mladostnikih - vpliv genetskih polimorfizmov, travmatiziranosti, impulzivnosti in duševnih motenjTeja Bunderla, 2021, doktorska disertacija Opis: Samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena (»Nonsuicidal Self-Injury« – NSSI) se vedno bolj pojmuje kot samostojna psihiatrična motnja. Odkar je bil NSSI leta 2013 v najnovejši izdaji ameriške klasifikacije duševnih motenj (»Diagnostic and Statistical Manual of Mental Disorders« – DSM-5) prvič opredeljen kot samostojna diagnoza v sekciji III – pod motnjami za prihodnje raziskovanje, se je znanje na tem področju bistveno povečalo, vendar pa etiologija tega vedenja še zmeraj ni pojasnjena. Obstajajo številne psihološke razlage nastanka in vzdrževanja NSSI. Identificirane so najpogostejše komorbidnosti (depresija, mejna osebnostna motnja, anksioznost). Vzroki za nastanek NSSI niso poznani, dosedanje raziskave pa nakazujejo tako dedni dejavnik kot dejavnike okolja.
V raziskavi smo zbrali 95 mladostnikov z NSSI, diagnosticiranih po raziskovalnih kriterijih DSM-5, 21 kontrol brez NSSI in 118 posameznikov iz splošne populacije, ki smo jih dodali kot dodatno kontrolno skupino za genetske preiskave. Pri vseh smo opravili genotipizacijo polimorfizmov v genih TPH1 (rs4537731, rs1799913, rs7933505), SLC6A4 (VNTR STin2), OPRM1 (rs1799971), GNβ3 (rs5443) in DRD2/ANKK1 (rs1800497). Preiskovanci z NSSI in kontrolna skupina brez NSSI so izpolnili prevedene vprašalnike Barratt Impulsiveness Scale (BIS-11), State-Trait Anxiety Inventory for Adults (STAI), MacLean Screening Instrument for BPD (MSI-BPD) in Early Trauma Inventory Self Report-Short Form (ETISR-SF), preiskovanci z NSSI pa še dodatno Inventory of Statements about Self-Injury (ISAS) in Self-Injury Craving Questionnaire (SICQ). Opravili smo asociacijsko analizo in analize interakcij med izbranimi kandidatnimi geni in okolijskimi dejavniki za nastanek NSSI.
Ugotovili smo statistično značilno povezavo polimorfizma rs4537731 v genu TPH 1 s starostjo ob prvem pojavu NSSI. Prisotnost STin2.10 je bila skupaj s celokupno travmatiziranostjo povezana z večjo verjetnostjo za NSSI. Alel G polimorfizma rs1799971 v genu OPRM1 se je izkazal kot varovalni alel, povezan z nižjim hlepenjem po NSSI. Z multivariantnim modelom smo pokazali povezavo mejne osebnostne motnje in dednega dejavnika z nastankom NSSI, pri čemer sta k dednemu dejavniku za nastanek NSSI prispevala predvsem polimorfizma rs1799913 in rs7933505. Polimorfizem rs1799913 je bil statistično značilno povezan z nastankom NSSI v modelu skupaj z anksioznostjo kot osebnostno potezo. NSSI v našem vzorcu je bil močno povezan s celokupno travmatiziranostjo, čustveno zlorabo in spolno zlorabo.
Dokazali smo tudi pomembno povezavo z impulzivnostjo. Mladostniki z NSSI iz našega vzorca so izpostavili hlepenje po NSSI, ki je primerljivo hlepenju po kokainu. Hlepenje je bilo v močni premo sorazmerni korelaciji s številom NSSI v življenju. Anksioznost je bila pri posameznikih z NSSI zelo povišana, bistveno pa je bila povezana tudi s povišanjem hlepenja po NSSI. Mladostniki so v večinskem deležu poročali o spremenjenem zaznavanju bolečine med NSSI, a povezave z genetiko nismo uspeli potrditi.
NSSI je v analizah povezav med dednimi in okoljskimi dejavniki pokazal povezanost predvsem s kandidatnimi polimorfizmi serotoninskega sistema in s sistemom endogenih opioidov. Ugotovili smo povezavo NSSI z visokim hlepenjem. Nujno je nadaljevanje raziskovanja NSSI v smislu vedenjske odvisnosti. NSSI je bil močno povezan s travmatiziranostjo in izkušnjami predvsem čustvene in spolne zlorabe. Z anksioznostjo je verjetno povezan veliko bolj, kot smo do sedaj predvidevali.
Ključne besede: samopoškodovalno vedenje brez samomorilnega namena, NSSI, mladostniki, anksioznost, mejna osebnostna motnja, travmatiziranost, impulzivnost, odvisnost, zaznavanje bolečine, genetski polimorfizmi, serotoninski sistem, endogeni opioidi, dopaminergični sistem
Objavljeno v DKUM: 18.03.2021; Ogledov: 1305; Prenosov: 159
Celotno besedilo (2,49 MB) |
4. Vloga genov iz družine dejavnika tumorske nekroze pri nastanku in poteku multiple skleroze : diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa I. stopnjeMartina Krušič, 2019, diplomsko delo Opis: Multipla skleroza (MS) je kompleksna vnetna bolezen, ki prizadane osrednji živčni sistem. Bolniki so v povpečju stari med 20 in 40 let, za boleznijo pa pogosteje zbolevajo ženske. Točen vzrok nastanka sicer ni znan, vendar ga povezujemo z genetskimi dejavniki in vplivi iz okolja. K velikemu napredku v raziskovanju genetike MS so največ doprinesle asociacijske študije celotnega genoma (GWAS, ang. genome wide association studies), ki so do danes odkrile že več kot 100 lokusov, ki jih povezujemo z MS. Eden izmed znanih in pomembnih genetskih dejavnikov je tudi dejavnik tumorske nekroze.
Pri pregledu objavljenih študij smo ugotovili močno statistično povezavo med SNP-ji rs1800693 (na genu TNFRSF1A), rs1077667 (na genu TNFSF14) in rs67297943 (na genu TNFAIP3) kot vzročnimi variantami, ki vplivajo na nastanek in potek MS. V okviru diplomske naloge smo omenjene SNP-je preiskovali na 180 slovenskih bolnikih obolelih z MS in 123 kontrolah. Za izbrane polimorfizme smo najprej načrtali začetne oligonukelotide, izvedli optimizacijo verižne reakcije s polimerazo (PCR) ter vzorce slovenskih bolnikov z MS in zdravih posameznikov genotipizirali z metodo analize talilne krivulje visoke ločljivosti (HRM).
Rezultati za SNP rs1800693 so pokazali, da je frekvenca alela G povišana pri bolnikih z MS (0,489) v primerjavi z zdravimi kontrolami (0,418), razlika pa ni statistično signifikantna (p=0,069). Za SNP rs1077667, ki je lociran na genu TNFSF14, smo ugotovili povišano frekvenco alela A pri bolnikih z MS (0,279) v primerjavi z zdravimi posamezniki (0,215), za ta polimorfizem pa smo ugotovili tudi statistično značilne razlike v frekvenci genotipov glede na spol (p=0,042). Za SNP rs67297943 nismo odkrili statistično značilnih razlik med skupinami. Rezultati naše študije nakazujejo na vlogo genov iz družine dejavnika tumorske nekroze pri poteku in nastanku MS v slovenski populaciji.
Ključne besede: multipla skleroza, TNFRSF1A, TNFSF14, TNFAIP3, polimorfizmi
Objavljeno v DKUM: 10.10.2019; Ogledov: 1582; Prenosov: 168
Celotno besedilo (2,34 MB) |
5. Pomen izbranih genskih polimorfizmov pri nastanku diabetične ledvične bolezni pri bolnikih s sladkorno boleznijo tipa 2Maja Šeruga, 2018, doktorsko delo/naloga Opis: Diabetična nefropatija (DN – izraz, ki ga bolj uporabljamo za biopsijsko dokazano prizadetost ledvic zaradi SB) ali diabetična ledvična bolezen je kronični zaplet pri SB. Proteinurija, povišan krvni tlak in postopen upad ledvične funkcije ob visoki srčno-žilni obolevnosti in umrljivosti so glavne značilnosti razvite diabetične nefropatije pri SB. Okoli 30 do 50% bolnikov razvije klinično očitno DN, vendar ne vemo, kateri bolniki jo bodo razvili in kateri ne.
Pravimo, da je DLB večvzročna bolezen in do zdaj so ugotovili, da je v patogenezo okvare ledvice vključenih več genov. Študije o genskem polimorfizmu pri DLB izvajamo z namenom, da bi odkrili gene, ki bi služili kot biomarkerji, in bi na podlagi teh odkritij lahko razvijali terapevtske smernice, s katerimi bi lahko zavrli ali preprečili komplikacije sladkorne bolezni, kot je DLB. Namen naše retrospektivne asociacijske raziskave je bil poiskati povezavo med izbranimi kandidatnimi geni in DLB pri Slovencih s SB2, ki so del kavkaške populacije.
V raziskavo smo vključili 651 bolnikov s SB2, ki so imeli bolezen že najmanj 10 let. Za ocenitev ledvične funkcije smo uporabili MDRD enačbo in s-cistatin. Na ta način smo dobili dve skupini bolnikov, in sicer 276 bolnikov z DLB in 375 bolnikov brez DLB, ki so služili kot kontrola.
Testirali smo naslednje polimorfizme: polimorfizma rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizma rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizme rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizme rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1), polimorfizem rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in polimorfizem rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5).
Rezultati niso pokazali statistično pomembne povezave med polimorfizmi rs4340 in rs4341 v genu za angiotenzinsko konvertazo (AK), polimorfizmi rs699 in rs4762 v genu za angiotenzinogen (AGT), polimorfizmi rs275651, rs931490, rs5182 in rs5186 v genu za receptor tipa 1 za angiotenzin II (AGTR1), polimorfizmi rs3087459, rs5370, rs1476046 v genu za endotelin 1 (EDN1) in polimorfizmu rs12762303 v genu za arahidonat 5-lipoksigenazo (ALOX5) in DLB.
Nasprotno pa smo ugotovili statistično pomembno povezavo med polimorfizmom rs3802278 v genu za 5-lipoksigenazo-aktivirajoči proteini (ALOX5AP) in DLB. Rezultati logistične regresije so pokazali, da imajo posamezniki z genotipom CC 3,14-krat večjo verjetnost za pojav DLB, v primerjavi s posamezniki z genotipom TT. Torej je genotip CC polimorfizma rs3803278 v genu za ALOX5AP možni dejavnik tveganja za pojav DLB.
Ključne besede: sladkorna bolezen, diabetična ledvična bolezen, genski polimorfizmi
Objavljeno v DKUM: 09.08.2018; Ogledov: 2240; Prenosov: 160
Celotno besedilo (1,36 MB) |
6. VPLIV POLIMORFIZMOV GENA ZA ADENOZINSKE RECEPTORJE (ADORA) NA SIMPTOMATIKO SHIZOFRENIJE IN POJAVNOST EKSTRAPIRAMIDNIH NEŽELENIH UČINKOV ANTIPSIHOTIČNIH ZDRAVILArijana Turčin, 2017, doktorsko delo/naloga Opis: Shizofrenija označuje skupino psihotičnih motenj, ki sodijo med hude duševne motnje, nevrodegenerativne in progresivne narave. Prevalenca shizofrenije v splošni populaciji je od 0.5 do 1.0 %, značilno pa se pojavi pri mladih odraslih (moški: med 17. in 25. letom starosti, ženske: med 25. in 35. letom). Pri shizofreniji se pojavijo motnje mišljenja, zaznavanja, čustvovanja in vedenja, kakor tudi kognitivne motnje. Značilen je delno ali popolnoma okrnjen stik z realnostjo. Zdravimo jo na različne načine, najpogostejša zdravila pri shizofreniji so antipsihotiki.
V raziskavi smo preučevali vpliv polimorfizmov adenozinskih (ADORA) in dopaminskih (DRD) receptorjev na pojav produktivne psihopatološke simptomatike pri shizofreniji, kakor tudi vpliv na nastanek ekstrapiramidne simptomatike ob prejemanju antipsihotične terapije. Naša raziskava je potekala v dveh delih. V eno skupino so bili vključeni pacienti v akutni fazi bolezni, prva epizoda ali akutni relaps shizofrenije, v drugo skupino pa pacienti na vzdrževalnem zdravljenju v stabilni fazi shizofrenije. Pacienti so se z vključitvijo v raziskavo strinjali s podpisom. V obeh vzorcih smo ocenjevali psihopatološko in ekstrapiramidno simptomatiko ob prejemanju antipsihotikov. Pri vseh bolnikih smo opravili genotipizacijo na skupno 22 izbranih polimorfizmih v ADORA1, ADORA2A, ADORA3, DRD1 in DRD2. Polimorfizmi so bili izbrani s pomočjo podatkovne zbirke SNP ameriškega National Center for Biotechnology Information (NCBI), HapMap, ter »tagger pairwise« metodo programskega kompleta HaploView. Vse dobljene podatke smo statistično obdelali s programskim paketom STATISTICA 7 za Windows. Za preliminarno preverjanje statistične pomembnosti porazdelitve kvantitativnih kliničnih spremenljivk med različnimi genotipi smo uporabili analizo variance (ANOVA), analizo kovariance pa smo opravili z metodo MANCOVA. Preverili smo Hardy-Weinbergovo ravnotežje, kakor tudi vezavno neravnovesje (LD) med SNP. Analizo haplotipov smo opravili s programom R-project.
V raziskavo je bilo vključenih 74 pacientov v akutni fazi shizofrenije in 127 pacientov v neakutni fazi, ki so prejemali vzdrževalno antipsihotično terapijo. S psihopatološko simptomatiko pri shizofreniji so bili povezani polimorfizmi ADORA1 rs3766566, ADORA2A rs2236624 in ADORA2A rs2298383, ter haplotipi ADORA1 CTCAACG, ADORA3 TGTTGT, DRD1 TG in DRD1 CA. Z ekstrapiramidnimi neželenimi učinki antipsihotikov so bili povezani polimorfizmi ADORA2A rs35320474 (tardivne diskinezije), ADORA2A rs5751876 (akatizija), DRD1 rs4532 (akatizija) in DRD1 rs5326 (akatizija), ter haplotipi ADORA1 CTTGATG (akatizija), ADORA1 CTCAACG (akatizija), ADORA2A TCCTG (parkinsonizem), ADORA3 TGTTGT (parkinsonizem), ADORA3 CACTAC (akatizija), ADORA3 CACTAT (akatizija in tardivne diskinezije), DRD1 TG (parkinsonizem, akatizija, tardivne diskinezije), DRD1 TA (akatizija) in DRD1 CG (akatizija).
Naša raziskava predstavlja prvo tovrstno študijo polimorfizmov adenozinskih receptorjev v možganih pri akutnih in neakutnih pacientih s shizofrenijo, s katero smo ugotovili, da bi lahko opazovani polimorfizmi v ADORA1, ADORA2A in ADORA3 z nevromodulacijo vplivali tako na psihopatološko simptomatiko, kot na ekstrapiramidno simptomatiko, povzročeno z antipsihotiki.
Ključne besede: shizofrenija, adenozin, nevromodulacija, polimorfizmi, psihopatologija, ekstrapiramidna simptomatika, antipsihotiki, farmakogenomika
Objavljeno v DKUM: 08.03.2017; Ogledov: 1766; Prenosov: 248
Celotno besedilo (6,83 MB) |
7. Raznolikost v farmakološkem odzivu na zdravljenje z metforminomVanja Ornik, Polonca Ferk, 2013, pregledni znanstveni članek Opis: Izhodišča: Metformin je peroralni antidiabetik in je po slovenskih smernicah zdravilo prve izbire za zdravljenje sladkorne bolezni tipa 2 (SB2). Svoje mesto si utira tudi pri zdravljenju sindroma policističnih jajčnikov (PCOS), čeprav PCOS (še) ni uradno med indikacijami za zdravljenje z metforminom. Študije kažejo, da metformin izboljša klinično in biokemično sliko PCOS ter zveča stopnjo ovulacije in s tem verjetnost za zanositev pri ženskah s tem sindromom. Farmakološki učinki metformina se ob enakem režimu odmerjanja med bolniki razlikujejo, kar poskušamo med drugim razložiti tudi z vplivom polimorfnih različic v genih, povezanih s farmakodinamiko in farmakokinetiko metformina.
Zaključki: Rezultati raziskav kažejo, da polimorfne različice v genih, povezanih s farmakodinamiko in farmakokinetiko metformina, lahko prispevajo k raznolikosti v odzivu na zdravljenje z metforminom tako pri bolnikih s SB2 kot pri bolnicah s PCOS.
Ključne besede: farmakogenetika, sladkorna bolezen tipa 2, sindrom policističnih jajčnikov, genetski polimorfizmi, farmakoterapija
Objavljeno v DKUM: 30.12.2015; Ogledov: 2182; Prenosov: 163
Celotno besedilo (175,58 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
8. Vpliv DNA polimorfizmov v genih FADS1, FADS2, ALOX5, ALOX15 ter CYP4F3 na profile maščobnih kislin pri kompleksnih boleznihUroš Veselič, 2015, diplomsko delo Opis: Ugotavljali smo vpliv polimorfizmov v genih FADS1, FADS2, ALOX5, ALOX15 in CYP4F3 na profile maščobnih kislin. V diplomskem delu smo se osredotočili na vplive izbranih polimorfizmov na profile maščobnih kislin. V do sedaj raziskani literaturi smo zasledili, da naj bi na pojav pogostih kompleksnih bolezni, kot so kronična vnetna črevesna bolezen (KVČB), astma, miomi maternice ter črevesni polipi, znatno vplivali polimorifzmi posameznega nukleotida (SNP) rs174537 na genu FADS1, rs11230815 na genu FADS2, rs2228065 na genu ALOX5, rs1076039 na genu ALOX15 ter polimorfizem SNP rs1290617 na genu CYP4F3. Genotipizacijo smo opravljali na skupini 241 bolnikov z različnimi kompleksnimi boleznimi in na skupini 84 kontrol. Vpliv FADS1 in FADS2 se kaže predvsem v regulaciji nenasičenosti maščobnih kislin v telesu preko aktivnosti encima Δ5 in Δ6 desaturaze. Nadalje ALOX5 kodira encim 5-lipoksigenazo, ki pretvarja arahidonsko kislino v leukotriene, ki jih povezujejo z vnetji črevesja in ostalih avtoimunih bolezni. ALOX15 kodira encim 15-lipoksigenazo , ki pretvarja arahidonsko kislino v 15-hidroperoksieikosatetra- enojsko kislino kot tudi linolensko kislino, je še eden izmed faktorjev, ki ga povezujejo z genetiko avtoimunih bolezni. Gen CYP4F3 pa je pomemben faktor pri vnetnih procesih v telesu, ker upočasnjuje pretvorbo maščobnih kislin v protivnetno DHA (dokozaheksaenojsko kislino).
Ključne besede: maščobne kisline, polimorfizmi, kompleksne bolezni, metabolomika, vnetja
Objavljeno v DKUM: 30.10.2015; Ogledov: 2643; Prenosov: 146
Celotno besedilo (2,31 MB) |
9. Povezava nekaterih polimorfizmov v genih za IL4, NOD2 in CCR5 z astmo pri otrocihVojko Berce, Uroš Potočnik, Katja Repnik, 2008, izvirni znanstveni članek Opis: Izhodišča: Astma je najpogostejša resna kronična bolezen otrok. Pri astmi gre za vnetje v dihalih neznane etiologije. Kot pri večini kompleksnih bolezni so tudi pri patogenezi astme udeleženi genetski dejavniki in okolje. Z astmo povezujejo več kot 100 kandidatnih genov, vendar je prispevek vsakega od njih v patogenezi astme verjetno majhen.
Metode: V našo genetsko študijo smo vključili 111 otrok z blago ali zmerno vztrajajočo astmo, starih od 5 do 18 let. 76 otrok je imelo atopijsko astmo in 35 neatopijsko. Pri bolnikih smo izmerili osnovne klinične in laboratorijske parametre. V kontrolni skupini je bilo 77 zdravih otrok. Opravili smo genotipizacijo za polimorfizme CCR5-delta32, IL4 C-33T in NOD2 R702W. S pomočjo testa χ 2 in Fischerjevega eksaktnega testa smo primerjali alelne frekvence med skupinami. S t-testom za dva neodvisna vzorca pa smo ugotavljali vpliv genotipa na nekatere klinične in laboratorijske parametre.
Rezultati: Bolniki z neatopijsko astmo so imeli značilno nižjo (1,39 %) frekvenco alela delta32 v genu za CCR5, kot je v kontrolni skupini (10 %), p = 0,016. Pri ostalih dveh polimorfizmih pa ni bilo statistično značilnih razlik v pogostnosti alelov med bolniki in kontrolami. Pri nobenem od testiranih polimorfizmov pa nismo ugotovili vpliva genotipa na klinične in laboratorijske parametre.
Zaključki: Mutacija delta32 v genu za CCR5 ščiti pred neatopijsko astmo. Polimorfizma C-33T v genu za IL4 in R702W v genu za NOD2 pa ne vplivata na pogostnost astme. Pri nobenem od testiranih polimorfizmov ne ugotavljamo povezave s kliničnimi ali laboratorijskimi para- metri. Rezultati naše študije omogočajo nova spoznanja v patogenezi astme in prispevajo pri razvoju novih strategij obravnave astme.
Ključne besede: otroška astma, genetika, polimorfizmi, patogeneza
Objavljeno v DKUM: 11.08.2015; Ogledov: 2297; Prenosov: 178
Celotno besedilo (103,22 KB)
Gradivo ima več datotek! Več... |
10. Povezanost kliničnih kazalcev uspešnosti zdravljenja astme pri odraslih z nukleotidnimi polimorfizmiAnton Lopert, 2015, doktorsko delo/naloga Opis: Naši rezultati nakazujejo na podlagi polimorfizov rs9910408 v genu TBX21 in rs37973 v genu GLCCI1 možnost identifikacije bolnikov, ki se bodo boljše ali slabše odzvali na zdravljenje z IGK, kar bi lahko bilo v prihodnosti klinično pomembno.
Polimorfizem rs9910408 v genu TBX21 smo povezali tako s porastom FEV1, kot z zmanjšanjem bronhialne preodzivnosti (porastom PD20 za metaholin) in izboljšanjem kvalitete življenja, prikazane s spremembo rezultata vprašalnika AQLQ. Ta odziv je bil izraziteje prisoten pri nekadilcih in neatopikih. To je doslej edini opis takšne povezanosti pri odraslih bolnikih z astmo.
S porastom FEV1 smo povezali tudi polimorfizem rs37973 v genu GLCCI1, pri katerem ugotavljamo velik vpliv kajenja in atopije na terapevtski odgovor.
Ključne besede: astma, odrasli, fenotip, FEV1, bronhialna preodzivnost /bronhialna hiperreaktivnost, polimorfizmi posameznih nukleotidov, GLCCI1, CRHR1, TBX21, ACT (Asthma Control Test), AQLQ (Asthma Quality of Life Questionnaire)
Objavljeno v DKUM: 21.04.2015; Ogledov: 2227; Prenosov: 226
Celotno besedilo (4,65 MB) |
