| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 17
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
Reciklirani polimerni kompoziti kot inovativni materiali
Rok Korošec, 2019, magistrsko delo

Opis: Znano je, da se poraba polimernih materialov iz dneva v dan povečuje. Posledično izrazito narašča tudi količina polimernih odpadkov, ki vstopajo na trg. Čim hitreje je potrebno najti pot, ki nas bo vodila do učinkovite izrabe sekundarnih polimernih surovin. To raziskovalno delo je opravljeno z namenom karakterizacije mehanskih in mikrostrukturnih lastnosti mešanic kompozitov s polimerno matico iz recikliranih polimerov v kombinaciji z različnimi polnili. V laboratoriju smo izvedli analizo ekstrudiranega materiala ter določili vpliv različnih pogojev izdelave na končno karakteristiko samega kompozita. Delo predstavlja tudi možnosti uporabe takšnega materiala in standarde, ki jih takšen kompozitni produkt mora izpolniti za uspešen prodor na trg. Raziskava je pokazala, da imajo kompozitni materiali s polimerno matico iz recikliranega polimera karakteristike, ki so povsem primerljive s karakteristikami primarnih polimernih materialov. Potrdili smo tezo, da je iz recikliranih polimernih materialov skupaj s kombinacijo različnih polnil mogoče izdelati preproste izdelke s primerljivimi ali celo izboljšanimi karakteristikami, ki so tako primerni za vsakdanjo uporabo.
Ključne besede: Recikliranje, polimeri, polimerni kompoziti, ponovna uporaba, upogibni preizkus, odpadna plastika, odpadki, injekcijsko brizganje, odpadni polimerni materiali, mikrostrukturne lastnosti.
Objavljeno: 11.02.2019; Ogledov: 1110; Prenosov: 109
.pdf Celotno besedilo (2,45 MB)

3.
4.
Vpliv različnih aditivov v izbranih polimernih materialih na rast gram pozitivnih in gram negativnih mikroorganizmov
Nika Kučuk, 2017, diplomsko delo

Opis: Glavni namen diplomske naloge je bil določiti tisti polimerni material, ki bo najbolj zaviral rast mikroorganizmov. Antimikrobno aktivnost izbranih polimernih materialov z dodatkom različnih koncentracij cinkovega oksida (ZnO) ter drugih aditivov (stearinska kislina) smo testirali na gram negativni bakteriji Escherichia coli in gram pozitivni bakteriji Staphylococcus aureus. Analizni postopek smo izvedli v skladu z ISO standardom 22196:2007, kjer je opisana metoda, s katero smo določili antimikrobne lastnosti izbranih polimernih materialov. Uporabili smo osem različnih materialov, od katerih so bili štirje iz polietilena (PE), ostali štirje pa iz polipropilena (PP). Izbrani polimerni materiali so vsebovali različne koncentracije ZnO ter preostalih primesi. Antimikrobno aktivnost materialov smo določevali na osnovi primerjave med številom preživelih bakterijskih kolonij na testnih vzorcih, ki so vsebovali ZnO, s številom preživelih bakterijskih kolonij na slepih vzorcih, ki niso vsebovali ZnO ali drugih primesi. Rezultati so pokazali, da ZnO in dodane primesi v vseh uporabljenih polimernih materialih uspešno inhibirajo rast in razmnoževanje gram pozitivne bakterije S. aureus. Popolna inhibicija na gram negativno bakterijo E. coli pa je bila dokazana le pri dveh izbranih polimerih. Metodo po ISO 22196:2007 smo potrdili na dveh komercialnih materialih, ki sta obdelana s tehnologijo Microban® in GermoSAFE ter zagotavljata antimikrobno učinkovitost.
Ključne besede: antimikrobne lastnosti, inhibicija rasti mikroorganizmov, E. coli, S. aureus, cinkov oksid, polimerni materiali, polietilen, polipropilen
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 760; Prenosov: 29
.pdf Celotno besedilo (2,46 MB)

5.
Vpliv hladnih spojev na mehanske lastnosti polimernih materialov
Anton Kočar, 2016, magistrsko delo

Opis: Polimerni materiali so v zadnjem času zelo razširjeni, uporabljajo se v praktično vseh vejah industrije, saj jih odlikujejo relativno nizka cena in širok spekter mehanskih lastnosti. Med postopkom brizganja pa se lahko zaradi geometrije izdelka in tehnologije izdelave na plastičnih komponentah pojavijo hladni spoji, ki predstavljajo na brizganih komponentah tako vizualno kot mehansko napako. Cilj magistrskega dela je preučiti vpliv hladnih spojev na mehanske lastnosti za tri različne polimerne materiale. V magistrskem delu je opisana priprava brizganih standardnih nateznih preizkušancev, ki so bili brizgani brez oziroma s hladnim spojem. Mehanske lastnosti preizkušancev so bile testirane na trgalnem stroju, kot rezultat testiranja pa so bile podane inženirske krivulje napetosti v odvisnosti od specifične deformacije. Na podlagi rezultatov testiranja je bil določen vpliv hladnih spojev na mehanske lastnosti. V magistrskem delu so predstavljene tudi metode modeliranja hladnih spojev z računalniškimi simulacijami, kjer je uporabljena metoda preslikave hladnih spojev z mreže končnih elementov tehnološke simulacije na mrežo končnih elementov mehanske simulacije. Rezultati računalniških simulacij so bili primerjani in ovrednoteni z rezultati eksperimentalnih testiranj. Rezultati raziskovalnega dela podajajo pomembne ugotovitve na področju brizganja polimernih materialov, saj podajajo pomembne izkušnje pri predvidevanju nosilnosti hladnih spojev. Delo podaja tudi napotke in izkušnje pri modeliranju hladnih spojev z računalniškimi simulacijami.
Ključne besede: hladni spoj, polimerni materiali, mehanske lastnosti, natezni preizkus, simulacije brizganja, trdnostne simulacije, preslikava hladnih spojev, Moldflow, Abaqus, Helius
Objavljeno: 14.12.2016; Ogledov: 1379; Prenosov: 246
.pdf Celotno besedilo (3,55 MB)

6.
TEHNOLOGIJA UPORABE FRP KOMPOZITOV, TER BETONOV VISOKE IN ULTRA VISOKE TRDNOSTI V GRADBENIH KONSTRUKCIJAH
Kevin Kos, 2016, diplomsko delo

Opis: Beton je kot konstrukcijski material še vedno najbolj uporabljen material. Betonska konstrukcija, armirana z jeklom, zahteva nenehno vzdrževanje, saj v nasprotnem primeru zaradi korozije betona in jekla armiranobetonski objekti sčasoma propadajo. Polimerni kompoziti ali FRP (ang. Fibre Reinforced Polymers) so materiali, ki se po svetu uporabljajo v vse namene. Vedno več pa se uporabljajo tudi v namene grajenja, saj zaradi dobrih lastnosti konkurirajo armirnemu jeklu v betonskih konstrukcijah. V diplomski nalogi se dotaknem še dveh novejših materialov. Beton visoke trdnosti ter beton ultra visoke trdnosti sta materiala, ki se v svetu gradbeništva še uvajata, vendar že kažeta na odlične lastnosti ter ekonomsko uporabnost.
Ključne besede: gradbeništvo, novejši materiali, tehnologija uporabe, vlaknasti polimerni kompoziti, beton visoke trdnosti, beton ultra visoke trdnosti
Objavljeno: 18.10.2016; Ogledov: 895; Prenosov: 99
.pdf Celotno besedilo (2,62 MB)

7.
PRIPRAVA SAMOGASNE MEŠANICENA OSNOVI BLOK KOPOLIMEROV Z NE-HALOGENSKIMI ZAVIRALCI GORLJIVOSTI
Robert Peretin, 2016, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je bil pripraviti samogasno mešanico zmanjšane stopnje gorljivosti z ne-halogenskimi zaviralci gorenja v primerjavi s standardno mešanico brez vsebnosti le teh ter določiti stopnjo gorljivosti glede na standard UL 94. Na tehnološki opremi za pripravo in izdelavo končnega granulata smo izdelali štiri različne mešanice, ki so vsebovale različne aditive za izboljšanje stopnje negorljivosti, določili stopnjo negorljivosti ter osnovne fizikalne lastnosti mešanic. Rezultate smo nato primerjali. Na osnovi primerjave rezultatov smo ugotovili, da se določene fizikalno-mehanske lastnosti mešanic precej razlikujejo, kar smo glede na različne dodane aditive tudi pričakovali. Sledi zaključek, da so tako fizikalno-mehanske lastnosti, kakor tudi stopnja negorljivosti pripravljenih mešanic, odvisne predvsem od dobre homogenizacije surovin pri procesu priprave mešanice ter enakomernosti polipropilenske (PP) matrike v fazi kompaundiranja predpripravljene mešanice. Stopnja samogasnosti se je izboljševala z zamenjavami in količinami dodanih aditivov v smeri aktivnih zaviralcev gorenja v osnovno mešanico. Tako je bila stopnja samogasnosti kontrolne mešanice številka 1, pripravljene z aditivom kalcijevega karbonata najslabša in ni dosegla minimalnih zahtev standarda UL 94 V2, dosegla pa je zahteve po normi UL 94 HB na debelini 3,2 mm. V mešanici številka 2, kjer smo 25 % količine kalcijevega karbonata zamenjali z nehalogenskim aditivom za zmanjšanje stopnje gorljivosti, prav tako nismo dosegli željenih zahtev standarda UL 94 V2, je pa ta mešanica dosegla zahteve standarda UL 94 HB. V mešanici številka 3, kjer smo celotno količino kalcijevega karbonata zamenjali z anorganskim aditivom magnezijevim hidroksidom, nam prav tako ni uspelo doseči minimalnih zahtev standarda UL 94 V2, je pa ta mešanica dosegla zahteve standarda UL 94 HB. V mešanici številka 4, kjer smo kot zamenjavo uporabili izbrani aditiv na nehalogenski osnovi, pa smo uspeli doseči željeni rezultat in sicer stopnjo negorljivosti po UL 94 V0. Iz dobljenih rezultatov je razvidno, da se z nehalogenskimi anorganskimi dodatki za zmanjšanje gorljivosti ne da izdelati mešanice s stopnjo negorljivosti po UL 94 V0. Za doseganje le te je bilo potrebno uporabiti aditiv za zmanjšanje gorljivosti na ne-halogenski osnovi, ki je vseboval vezan fosfor, v kombinaciji s pravilno izbranim sinergistom.
Ključne besede: Nehalogenski zaviralci gorenja, Stopnja gorljivosti, Fosfor, Silikon, Polimerni materiali
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 786; Prenosov: 0

8.
IZBIRA MATERIALA ZA KONTROLO KAKOVOSTI POTENCIALA ZETA TRDNIH POVRŠIN
Manuela Rudaš, 2010, diplomsko delo

Opis: IZBIRA MATERIALA ZA KONTROLO KAKOVOSTI POTENCIALA ZETA TRDNIH POVRŠIN Povzetek Zanesljive rezultate meritev lahko zagotovimo le z brezhibnim delovanjem merilnih naprav, katerih zmogljivost pa se s časom in uporabo slabša. Pravilno delovanje merilne naprave lahko preverimo z referenčnim materialom. Tudi elektrokinetični analizator SurPASS, ki je na tržišču relativno kratek čas, je podvržen različnim vplivom in potrebuje material za kontrolo kakovosti potenciala zeta. Instrument SurPASS namreč omogoča merjenje pretočnega toka, s katerim določimo t.i. potencial zeta, ki določa stanje površinskega naboja na mejni površini trdnega telesa in tekočine. Izbire trdnega materiala z ravno površino, ki je primeren za merjenje v merilni celici CLC, smo se lotili z meritvami časovne odvisnosti potenciala zeta na polimerih (PTFE, PES in PET) ter steklu. Najbolj stabilne meritve dajeta vzorca PES in PET, ki sta glede na dobljene rezultate konstante hitrosti nabrekanja tudi najbolj hidrofobna. Zato smo meritve nadaljevali na teh dveh materialih. Statistična analiza rezultatov teh meritev nakazuje na homogenost obeh materialov, čeprav v nekaterih primerih daje prednost materialu PES, spet drugič PET. Takšne nasprotujoče si rezultate meritev lahko pripišemo tudi napakam v meritvah (omočenost nemerjene površine vzorca v CLC) in ne nujno nehomogenosti materiala.
Ključne besede: Ključne besede: referenčni material, polimerni materiali, elektrokinetične lastnosti, pretočni tok, potencial zeta
Objavljeno: 02.12.2010; Ogledov: 2257; Prenosov: 134
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

9.
GOSPODARJENJE Z ODPADKI IZ POLIMERNIH MATERIALOV S POUDARKOM NA EVROPSKI UNIJI
Miloš Sušec, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo opisuje gospodarjenje z odpadki iz polimernih materialov s poudarkom na Evropski uniji (EU). V začetku so predstavljene osnove polimernih materialov. V sklopu tega je obravnavana najobsežnejša skupina polimernih materialov, to so plastične mase, kjer so opisana področja njihove uporabe, razvoj proizvodnje in porabe teh materialov ter količine njihovih odpadkov v svetu, EU in Sloveniji. V nadaljevanju je predstavljena problematika trajnostnega sonaravnega razvoja, njegova soodvisnost z razvojem polimernih materialov, hierarhija ukrepov integralnega ravnanja z odpadki v EU in okoljska zakonodaja EU, ki je relevantna za področje odpadkov iz polimernih materialov. Sklop gospodarjenja z odpadki iz polimernih materialov je posvečen predvsem predstavitvi metod za identifikacijo in ločevanje odpadkov iz polimernih materialov ter različnih postopkov za njihovo reciklažo (mehanska, kemijska in energijska reciklaža ter plemenitenje reciklatov). V zadnjem delu so izpostavljeni pomembnejši dejavniki, ki vplivajo na tržno sprejemljivost reciklatov polimernih materialov. Prikazane so tudi različne možnosti uporabe reciklatov in na primerih večjih podjetij v mednarodnem merilu opisana uporaba le-teh v njihovih proizvodih.
Ključne besede: gospodarjenje z odpadki, polimerni materiali, plastične mase, trajnostni sonaravni razvoj, mehanska reciklaža, kemijska reciklaža, energijska reciklaža, potenciali trgi za reciklate.
Objavljeno: 24.09.2009; Ogledov: 2889; Prenosov: 597
.pdf Celotno besedilo (2,23 MB)

10.
PROCESIRANJE POLIMEROV Z UPORABO SUPERKRITIČNIH FLUIDOV
Elena Aionicesei, 2009, doktorska disertacija

Opis: Tradicionalne metode za procesiranje polimerov uporabljajo nevarna hlapna organska topila in kloro-floro-ogljikovodike. Zaradi povečanih izpustov nevarnih topil se pojavlja potreba po uporabi čistejših metod za procesiranje polimerov. Eno možnost predstavlja superkritični ogljikov dioksid (scCO2) kot mehčalo pri procesiranju polimerov. Velika uporabnost superkritičnih fluidov se kaže pri procesiranju polimerov za potrebe biomedicinskih pripomočkov (kot so mikrodelci, mikrokapsule, pene, membrane, kompoziti). Prednosti metode so predvsem v odsotnosti nevarnih organskih topil, učinkoviti ekstrakciji topil in nečistoč, procesnih pogojih, nižji temperaturi, nadzorovanemu oblikovanju delcev in pen z enostavnim reguliranjem tlaka in temperature. Navkljub velikemu potencialu scCO2 kot “zelenemu” topilu za procesiranje biokompatibilnih in biorazgradljivih polimerov, je podaktov o faznih ravnotežjih, ki so potrebni za načrtovanje postopka, dokaj malo. Nadaljnje raziskave so potrebne za optimiranje procesnih tehnik in parametrov (tlak, temperatura). Podatkov o uporabi scCO2 za procesiranje kompozitov polimer/keramika za biomedicinske aplikacije je še posebej malo na razpologo. Cilj te disertacije je uporaba scCO2 kot “zelenega” topila za procesiranje biorazgradljivih polimerov in kompozitov, ki se uporabljajo kot biomateriali. V raziskavah smo uporabili dva biorazgradljiva polimera, poli(L-laktid) (PLLA) in poli(D,L-laktid-ko-glikolid) (PLGA). Raziskali smo tudi kompozite polimerov z bioaktivnim keramičnim prahom, hidroksiapatitom (HA). Glavni cilj raziskav je bil pridobiti porozen polimer ali kompozit, primeren za tkivni inženiring, pri nizki temperaturi in brez uporabe dodatnih organskih topil. Študirali in razložili smo obnašanje obeh polimerov v zmesi s CO2. Z določitvijo topnosti in difuzijskega koeficienta CO2 v polimerih pri določeni temperaturi in tlaku, smo pridobili več podatkov o faznem ravnotežju polimer-plin, ki so pomembni za razumevanje vpliva in optimiranje procesnih parametrov. Topnost CO2 v polimerih smo izmerili pri treh različnih temperaturah (308, 313 in 323 K) in v območju tlaka 10 – 30 MPa. Izbrane temperature so bile višje od kritične temperature za CO2, vendar še vedno dovolj nizke, da ne bi vplivale na bioaktivnost spojin ali proteinov dodanih v sistem med procesiranjem. Pri testiranju poimerov in kompozitnih materialov smo uporabili enako temperaturno in tlačno območje. Raziskali smo učinkovitost mešanja v prisotnosti scCO2 za pridobivanje kompozitnega materiala iz PLLA in HA ter PLGA in HA in postopek primerjali s postopkom koprecipitacijie. Nadalje smo določili topnost in difuzijski koeficient CO2 v kompozitnih materialih ter jih primerjali z rezultati pridobljenimi za čiste polimere. Tako smo lahko določili vpliv keramičnega polnila na absorpcijo plina. Ocenili smo možnosti pridobivanja poroznih struktur z uporabo visokotlačne tehnike s CO2 kot vpihovalnim medijem brez oziroma z dodanim porogenom. Raziskali smo vpliv tlaka, temperature, ekspanzijske hitrosti in prisotnost porogena na končno porozno strukturo. Eksperimentalne rezultate smo primerjali s podatki iz literature in z rezultati dobljenimi z matematičnim modeliranjem. Rezultati kažejo, da postopek plinskega penjenja biorazgradljivih polimerov predstavlja obetavno tehniko pridobivanja opornih tkiv z željeno strukturo. V prihodnjih raziskovah bodo potrebne nadaljnje študije in optimiranje procesnih parametrov glede na naravo substrata in željen končni produkt.
Ključne besede: Polimerni biomateriali, procesiranje superkritičnih fluidov, poli(L-laktid), poli(D, L-laktid-ko-glikolid), hidroksiapatit, kompozitni materiali, topnost, difuzivnost, Sanchez-Lacombe EOS, PC SAFT, plinsko penjenje.
Objavljeno: 07.05.2009; Ogledov: 3975; Prenosov: 357
.pdf Celotno besedilo (14,32 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici