SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
5.
6.
7.
8.
GOSPODARJENJE Z ODPADKI IZ POLIMERNIH MATERIALOV S POUDARKOM NA EVROPSKI UNIJI
Miloš Sušec, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo opisuje gospodarjenje z odpadki iz polimernih materialov s poudarkom na Evropski uniji (EU). V začetku so predstavljene osnove polimernih materialov. V sklopu tega je obravnavana najobsežnejša skupina polimernih materialov, to so plastične mase, kjer so opisana področja njihove uporabe, razvoj proizvodnje in porabe teh materialov ter količine njihovih odpadkov v svetu, EU in Sloveniji. V nadaljevanju je predstavljena problematika trajnostnega sonaravnega razvoja, njegova soodvisnost z razvojem polimernih materialov, hierarhija ukrepov integralnega ravnanja z odpadki v EU in okoljska zakonodaja EU, ki je relevantna za področje odpadkov iz polimernih materialov. Sklop gospodarjenja z odpadki iz polimernih materialov je posvečen predvsem predstavitvi metod za identifikacijo in ločevanje odpadkov iz polimernih materialov ter različnih postopkov za njihovo reciklažo (mehanska, kemijska in energijska reciklaža ter plemenitenje reciklatov). V zadnjem delu so izpostavljeni pomembnejši dejavniki, ki vplivajo na tržno sprejemljivost reciklatov polimernih materialov. Prikazane so tudi različne možnosti uporabe reciklatov in na primerih večjih podjetij v mednarodnem merilu opisana uporaba le-teh v njihovih proizvodih.
Ključne besede: gospodarjenje z odpadki, polimerni materiali, plastične mase, trajnostni sonaravni razvoj, mehanska reciklaža, kemijska reciklaža, energijska reciklaža, potenciali trgi za reciklate.
Objavljeno: 24.09.2009; Ogledov: 2000; Prenosov: 508
.pdf Polno besedilo (2,23 MB)

9.
PROCESIRANJE POLIMEROV Z UPORABO SUPERKRITIČNIH FLUIDOV
Elena Aionicesei, 2009, doktorska disertacija

Opis: Tradicionalne metode za procesiranje polimerov uporabljajo nevarna hlapna organska topila in kloro-floro-ogljikovodike. Zaradi povečanih izpustov nevarnih topil se pojavlja potreba po uporabi čistejših metod za procesiranje polimerov. Eno možnost predstavlja superkritični ogljikov dioksid (scCO2) kot mehčalo pri procesiranju polimerov. Velika uporabnost superkritičnih fluidov se kaže pri procesiranju polimerov za potrebe biomedicinskih pripomočkov (kot so mikrodelci, mikrokapsule, pene, membrane, kompoziti). Prednosti metode so predvsem v odsotnosti nevarnih organskih topil, učinkoviti ekstrakciji topil in nečistoč, procesnih pogojih, nižji temperaturi, nadzorovanemu oblikovanju delcev in pen z enostavnim reguliranjem tlaka in temperature. Navkljub velikemu potencialu scCO2 kot “zelenemu” topilu za procesiranje biokompatibilnih in biorazgradljivih polimerov, je podaktov o faznih ravnotežjih, ki so potrebni za načrtovanje postopka, dokaj malo. Nadaljnje raziskave so potrebne za optimiranje procesnih tehnik in parametrov (tlak, temperatura). Podatkov o uporabi scCO2 za procesiranje kompozitov polimer/keramika za biomedicinske aplikacije je še posebej malo na razpologo. Cilj te disertacije je uporaba scCO2 kot “zelenega” topila za procesiranje biorazgradljivih polimerov in kompozitov, ki se uporabljajo kot biomateriali. V raziskavah smo uporabili dva biorazgradljiva polimera, poli(L-laktid) (PLLA) in poli(D,L-laktid-ko-glikolid) (PLGA). Raziskali smo tudi kompozite polimerov z bioaktivnim keramičnim prahom, hidroksiapatitom (HA). Glavni cilj raziskav je bil pridobiti porozen polimer ali kompozit, primeren za tkivni inženiring, pri nizki temperaturi in brez uporabe dodatnih organskih topil. Študirali in razložili smo obnašanje obeh polimerov v zmesi s CO2. Z določitvijo topnosti in difuzijskega koeficienta CO2 v polimerih pri določeni temperaturi in tlaku, smo pridobili več podatkov o faznem ravnotežju polimer-plin, ki so pomembni za razumevanje vpliva in optimiranje procesnih parametrov. Topnost CO2 v polimerih smo izmerili pri treh različnih temperaturah (308, 313 in 323 K) in v območju tlaka 10 – 30 MPa. Izbrane temperature so bile višje od kritične temperature za CO2, vendar še vedno dovolj nizke, da ne bi vplivale na bioaktivnost spojin ali proteinov dodanih v sistem med procesiranjem. Pri testiranju poimerov in kompozitnih materialov smo uporabili enako temperaturno in tlačno območje. Raziskali smo učinkovitost mešanja v prisotnosti scCO2 za pridobivanje kompozitnega materiala iz PLLA in HA ter PLGA in HA in postopek primerjali s postopkom koprecipitacijie. Nadalje smo določili topnost in difuzijski koeficient CO2 v kompozitnih materialih ter jih primerjali z rezultati pridobljenimi za čiste polimere. Tako smo lahko določili vpliv keramičnega polnila na absorpcijo plina. Ocenili smo možnosti pridobivanja poroznih struktur z uporabo visokotlačne tehnike s CO2 kot vpihovalnim medijem brez oziroma z dodanim porogenom. Raziskali smo vpliv tlaka, temperature, ekspanzijske hitrosti in prisotnost porogena na končno porozno strukturo. Eksperimentalne rezultate smo primerjali s podatki iz literature in z rezultati dobljenimi z matematičnim modeliranjem. Rezultati kažejo, da postopek plinskega penjenja biorazgradljivih polimerov predstavlja obetavno tehniko pridobivanja opornih tkiv z željeno strukturo. V prihodnjih raziskovah bodo potrebne nadaljnje študije in optimiranje procesnih parametrov glede na naravo substrata in željen končni produkt.
Ključne besede: Polimerni biomateriali, procesiranje superkritičnih fluidov, poli(L-laktid), poli(D, L-laktid-ko-glikolid), hidroksiapatit, kompozitni materiali, topnost, difuzivnost, Sanchez-Lacombe EOS, PC SAFT, plinsko penjenje.
Objavljeno: 07.05.2009; Ogledov: 3062; Prenosov: 261
.pdf Polno besedilo (14,32 MB)

10.
IZBIRA MATERIALA ZA KONTROLO KAKOVOSTI POTENCIALA ZETA TRDNIH POVRŠIN
Manuela Rudaš, 2010, diplomsko delo

Opis: IZBIRA MATERIALA ZA KONTROLO KAKOVOSTI POTENCIALA ZETA TRDNIH POVRŠIN Povzetek Zanesljive rezultate meritev lahko zagotovimo le z brezhibnim delovanjem merilnih naprav, katerih zmogljivost pa se s časom in uporabo slabša. Pravilno delovanje merilne naprave lahko preverimo z referenčnim materialom. Tudi elektrokinetični analizator SurPASS, ki je na tržišču relativno kratek čas, je podvržen različnim vplivom in potrebuje material za kontrolo kakovosti potenciala zeta. Instrument SurPASS namreč omogoča merjenje pretočnega toka, s katerim določimo t.i. potencial zeta, ki določa stanje površinskega naboja na mejni površini trdnega telesa in tekočine. Izbire trdnega materiala z ravno površino, ki je primeren za merjenje v merilni celici CLC, smo se lotili z meritvami časovne odvisnosti potenciala zeta na polimerih (PTFE, PES in PET) ter steklu. Najbolj stabilne meritve dajeta vzorca PES in PET, ki sta glede na dobljene rezultate konstante hitrosti nabrekanja tudi najbolj hidrofobna. Zato smo meritve nadaljevali na teh dveh materialih. Statistična analiza rezultatov teh meritev nakazuje na homogenost obeh materialov, čeprav v nekaterih primerih daje prednost materialu PES, spet drugič PET. Takšne nasprotujoče si rezultate meritev lahko pripišemo tudi napakam v meritvah (omočenost nemerjene površine vzorca v CLC) in ne nujno nehomogenosti materiala.
Ključne besede: Ključne besede: referenčni material, polimerni materiali, elektrokinetične lastnosti, pretočni tok, potencial zeta
Objavljeno: 02.12.2010; Ogledov: 1647; Prenosov: 101
.pdf Polno besedilo (2,23 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici