| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 15
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Fazna inverzija v emulzijskih sistemih z monomeri tiolov in alkenov
Jan Marko, 2019, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu predstavljamo poskus ustvarjanja fazne inverzije v emulzijskem sistemu z monomeri tiolov in alkenov z visokim deležem notranje faze. Preizkušali in opisali smo dejavnike, ki vplivajo na porazdelitev faz v emulziji. Tako smo najprej spreminjali volumski delež notranje faze, nato masni delež surfaktanta in na koncu še temperaturo vodne kopeli, v kateri se je nahajal reaktor z emulzijo. Fazno inverzijo smo poskušali ustvariti v emulziji monomerov 1,6-heksandiol diakrilat in pentaeritritol tetrakis (3-merkatopropionat), pri čemer po polimerizaciji kot končni produkt dobimo visoko porozen polimer. V iskanju ustreznih pogojev za nastanek tega pojava smo spreminjali delež surfaktanta Pluronic L121, delež vodne faze, ki jo je predstavljala razredčena raztopina kalcijevega klorida heksahidrata, in temperaturo vodne kopeli. Zatehte monomerov in iniciatorja Irgacure 819 ter pogoji fotopolimerizacije in hitrost mešanja emulzije so bili tekom eksperimenta vedno enaki. S pomočjo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM) smo preverili, pri katerih pogojih priprave dobimo namesto tipične strukture poliHIPE strukturo, kjer so praznine in zapolnjena mesta obrnjena. Uspelo nam je ustvariti monolit s črvičasto strukturo, ki nakazuje začetek fazne inverzije.
Ključne besede: polimer, poliHIPE, poroznost, tiol-en klik polimerizacija, fazna inverzija
Objavljeno: 10.10.2019; Ogledov: 393; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (2,98 MB)

2.
Formuliranje farmacevtskih učinkovin v polimere s plini visoke gostote
Barbara Ljubec, 2018, magistrsko delo

Opis: Učinkovina fenofibrat izkazuje slabo topnost v vodi in posledično nizko biološko uporabnost v človeškem telesu. Izboljšanje lahko med drugim dosežemo z zmanjšanjem velikosti delcev učinkovine ali formuliranjem v polimer. Ugodno in okoljsko sprejemljivo rešitev predstavljajo visokotlačni procesi z zgoščenimi plini. Za uspešno načrtovanje in izvedbo le teh pa je potrebno dobro poznavanje termodinamskih lastnosti materialov, ki jih želimo obdelati. Magistrsko delo prikazuje preliminarne raziskave termodinamskih lastnosti učinkovine fenofibrata v različnih zgoščenih plinih (CO2, C3H8 in CHF3), natančneje ravnotežne trifazne krivulje (do 40 MPa) in ravnotežne topnosti (pri 303 K, 323 K, 338 K in do 35 MPa) učinkovine v zgoščenem plinu. Vse ravnotežne trifazne krivulje imajo negativen dp/dT naklon in temperaturni minimum. Največji padec temperature tališča zasledimo v CO2 (43 K), nato v C3H8 in CHF3 (20 K). Ravnotežna topnost fenofibrata v plinu se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote pri konstantni temperaturi. Vpliv temperature je različen. Fenofibrat je najbolje topen v C3H8 (do 1,741∙10-4 mol∙mol-1), nato v CHF3 (do 0,671∙10-4 mol∙mol-1) in CO2 (do 0,552∙10-4 mol∙mol-1). Sledijo preliminarne študije termodinamskih lastnosti polimernega nosilca Brij S100. Ravnotežna trifazna krivulja Brij S100/CO2 ima v celotnem raziskanem območju tlakov negativen dp/dT naklon, krivulji Brij S100/C3H8 in Brij S100/CHF3 pa temperaturni minimum, in sicer pri 310,58 K in 30,41 MPa ter pri 326,05 K in 2,15 MPa. Ravnotežna topnost CO2 v Brij S100 je do 0,71 g∙g-1 pri 333 K in 0,64 g∙g-1 pri 353 K in v obeh primerih pri 34,91 MPa. Topnost se zviša z zvišanjem tlaka oz. gostote in z znižanjem temperature. Vpliv temperature je bolj izrazit pri višjih tlakih. Gostota Brij S100/CO2 se v območju tlakom 0,1–30 MPa giblje 1062,95–1076,97 kg∙m-3 pri 333 K in 1045,04–1060,70 kg∙m-3 pri 353 K. Gostota se torej zvišuje z zvišanjem tlaka in z znižanjem temperature. Medfazna napetost Brij S100/CO2 se znižuje s tlakom, in sicer od 29,14 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 3,03 nN∙m-1 pri 27,94 MPa za 333 K ter od 28,00 nN∙m-1 pri 0,10 MPa do 2,62 nN∙m-1 pri 28,05 MPa za 353 K. Vpliv temperature na medfazno napetost je minimalen pri nižjih tlakih in zanemarljiv pri višjih tlakih. Formulacijo fenofibrata v Brij S100 smo izvedli s pomočjo PGSSTM postopka. Na snovi preliminarnih študij smo to storili s plinom CO2, pri 333 K in 10–25 MPa, z 2 g ali 4 g učinkovine na 20 g polimera. Proučevali smo vpliv predekspanzijskega tlaka in koncentracije učinkovine na karakteristične lastnosti dobljenega produkta. Izkoristek procesa se zelo spreminja (31,19–78,48 %), učinkovitost procesa pa je visoka (do 91,12 %). Pri PGSSTM procesu ni prišlo do degradacije učinkovine ali tvorbe stranskih produktov, se pa stopnja kristaliničnosti vzorcev zniža tudi za 65 %. Najmanjša velikost delcev produkta je 47,62 µm; dobljeni pri tlaku 20 MPa in z 2 g učinkovine. Dobljeni delci so v obliki sfer ali poroznih aglomeratov nepravilnih oblik. Profil raztapljanja fenofibrata formuliranega pri optimalnih pogojih se v primerjavi s surovim fenofibratom izboljša za 11 %.
Ključne besede: Učinkovina fenofibrat, Polimer Brij S100, Zgoščeni plini, Termodinamske lastnosti, PGSSTM postopek
Objavljeno: 06.09.2018; Ogledov: 511; Prenosov: 82
.pdf Celotno besedilo (3,38 MB)

3.
Tkivni inženiring hrustančnega tkiva na biosintetičnem polimernem polyHIPE nosilcu
Jakob Naranđa, 2017, doktorsko delo/naloga

Opis: Tkivni inženiring hrustančnega tkiva še vedno nudi številne možnosti za izboljšavo, navkljub intenzivnim raziskovalnim naporom v zadnjem času. Razvoj umetnih materialov in 3-D celičnih nosilcev ima pomembno vlogo pri regeneraciji hrustančnega tkiva. Zanimiv pristop pri izdelavi celičnih nosilcev predstavlja izgradnja s pomočjo emulzij. Nastali material, imenovan polyHIPE (PHP), je sintetični visoko porozen polimer, ki ga pripravimo s polimerizacijo visokega deleža notranje faze emulzij (HIPEs – high internal phase emulsions). Glavni cilj te doktorske disertacije je raziskati možnosti za tvorbo hrustančnega tkiva znotraj celičnih nosilcev pripravljenih iz PHP materiala. Proizvodnjo PHP nosilcev smo posebej prilagodili tkivnemu inženiringu hrustanca, tako da smo pripravili porozne (85 %) strukture s primarno velikostjo por v območju 50–170 m. Pokazali smo, da je PHP material biokompatibilen s človeškimi sklepnimi hondrociti, kar smo ovrednotili s pomočjo testa za preživetje celic (Live/Dead kit) in histološko analizo. Opazovali smo hondrocite z okroglimi jedri, ki so bili organizirani v večceličnih plasteh na površini PHP nosilca in so rastli približno 300 m v notranjost nosilca. Kopičenje kolagena tipa 2 smo dokazali s pomočjo imunohistokemije, molekularna analiza je pokazala izražanje hrustančno specifičnih genov z ugodnim razmerjem kolagena tipa 2 in tipa 1. Dodatno so bili PHP vzorci biološko razgradljivi, njihove osnovne mehanske lastnosti pa primerljive z nativnim sklepnim hrustancem. Izsledki raziskave dokazujejo, da je zasnovan PHP celični nosilec primeren za nadaljnjo uporabo v tkivnem inženiringu hrustančnega tkiva.
Ključne besede: humani sklepni hrustanec, tkivni inženiring, biokompatibilni celični nosilec, sintetični polimer, polyHIPE, diferenciacija hondrocitov
Objavljeno: 17.10.2017; Ogledov: 1037; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (24,38 MB)

4.
Vpliv akrilatov na strukturo kopolimernih mrež akrilat/tiol
Anja Raner, 2017, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomske naloge smo preučevali vpliv akrilatov, kot so 1,6-heksandiol diakrilat, divinil adipat, etilen glikol dimetakrilat, trimetilol propan triakrilat, na tvorbo poroznih kopolimernih materialov po principu tiol-en klik polimerizacije, z uporabo emulzij z visokim deležem notranje faze. Zanimalo nas je, kako se spreminjata struktura mrež in poroznost monolitov, glede na uporabo posameznega akrilata, ter kakšna je stabilnost emulzij. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo kot monomera s tiolnimi skupinami uporabili pentaeritritol tetrakis(3-merkatopropionat) oz. trimetilol propan tris(3-merkatopropionat) in kot akrilatne monomere z vinilnimi skupinami 1,6-heksandiol diakrilat, divinil adipat, etilen glikol dimetakrilat, trimetilol propan triakrilat. Pri pripravi emulzije z visokim deležem notranje faze smo variirali z uporabo različnih akrilatnih monomerov ter deleža vodne faze. Surfaktant (Pluronic L121) in iniciator (Irgacure 819) sta bila v primeru vseh emulzij enaka, enaki so bili tudi pogoji fotopolimerizacije ter hitrost mešanja emulzije. Rezultat so bile stabilne emulzije, ki po fotopolimerizaciji vse niso tvorile tipične poliHIPE strukture. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo preučili morfologijo vzorcev in v nekaterih primerih opazili pojav fazne inverzije. Materiale smo analizirali tudi z uporabo FTIR spektroskopije in elementne analize ter s pomočjo teh dveh metod preučili kemijsko sestavo monolitov, saj nas je zanimala vsebnost žvepla v vzorcu. Analiza nam je pokazala, da med teoretičnimi vrednostmi in vrednostmi pridobljenih z analizo, ne pride do bistvenih odstopanj. Opravili smo tudi analizo poroznosti po principu adsorpcije/desorpcije plina po BET metodi. S pomočjo masne bilance smo izračunali tudi izkoristek polimerizacije. Zanimalo nas je, zakaj je prišlo do fazne inverzije ter zakaj, kljub stabilnim emulzijam in uspešni polimerizaciji, nismo dobili tipičnih poliHIPE struktur.
Ključne besede: polimer, emulzija z visokim deležem notranje faze, tiol-en klik polimerizacija, poliHIPE, fazna inverzija
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 745; Prenosov: 186
.pdf Celotno besedilo (7,12 MB)

5.
Mehanske lastnosti hiperzamreženih polimerov
Mateja Švajger, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo želeli preučiti ali vpliva naknadno zamreženje oz. hiperzamreženje poli (stiren-ko-divinilbenzena) na mehanske lastnosti polimernih struktur. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo uporabili monomera stiren in divinilbenzen, pri čemer je divinilbenezen služil kot zamreževalo, z različno stopnjo zamreženosti. Dobljenemu poliHIPE materialu smo z adsorpcijo/desorpcijo dušika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da stopnja zamreženja ni bistveno vplivala na specifično površino materiala, najvišja razlika je pri vzorcu MS17, ki je bil 40 mol % zamrežen in MS22, ki je bil 80 mol % zamrežen, kar pomeni, da je vseboval samo zamreževalo. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polimernih monolitov. Morfologijo smo preverili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Monolite smo hiperzamrežili, za reakcijo hiperzamreženja smo izbrali di-tert-butil peroksid kot iniciator radikalske polimerizacije preostalih vinilnih skupin, kot topilo smo uporabili toluen. Tudi tem vzorcem smo z adsorpcijo/desorpcijo dusika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da ja naknadno zamreženje vplivalo na povečanje specifične površine materiala. Specifična površina se je največ povečala pri vzorcu MS22 in sicer iz 73,7 m2g-1 na 195,7 m2g-1 in s tem ima najvišji faktor povečanja specifične površine vrednost 2,65. Vzorcema MS17 in MS22 smo pred in po zamreženjem določili mehanske lastnosti po tritočkovnem upogibnem testu. Ugotovili smo, da so se mehanske lastnosti, elastičnost in raztezek ohranile.
Ključne besede: Polimer, polimerizacija, emulzija, poliHIPE materiali, hiperzamreženje, zamreženi polimeri, odprta celična struktura, mehanske lastnosti polimerov.
Objavljeno: 26.09.2016; Ogledov: 1607; Prenosov: 136
.pdf Celotno besedilo (2,92 MB)

6.
Razvoj orodja za izdelavo polimernega pokrovčka
Ivan Štuhec, 2016, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava razvoj orodja za brizganje pokrovčka matice M12. Razvoj orodja je bil izveden na podlagi 2D načrta, ki predstavlja pokrovček matice M12 in na podlagi zahteve kupca za izdelavo orodja. Predstavljene so tudi časovne pasti, na katere je bilo potrebno paziti. Stroju, na katerem bo orodje obratovalo, je bila podana 2D dokumentacija s strani kupca. Preden smo pričeli s konstrukcijo orodja, smo naredili tri variante vbrizgalnih sistemov pokrovčka matice M12. Iz vseh treh variant smo s kupcem izbrali tisto, s katero smo zagotovili čim bolj ustrezne pogoje za vbrizganje polimernega materiala. Pri konstruiranju orodja smo morali zagotoviti pogoje, ki smo jih določili z varianto sistema brizganja polimernega materiala. Po fizični izdelavi orodja je sledil preizkus orodja na določenem stroju, za katerega je bilo orodje izdelano. Po preizkusu so sledile meritve s strani kupca, pri katerih ni ugotovil kakršnih večjih odstopanj.
Ključne besede: modeliranje, orodje, polimer, brizganje
Objavljeno: 04.05.2016; Ogledov: 928; Prenosov: 101
.pdf Celotno besedilo (3,60 MB)

7.
VPLIV ADITIVOV NA LASTNOSTI POLIMERNIH BARVNIH KONCENTRATOV (MASTERBATCH-EV)
Nuša Fistrič, 2012, diplomsko delo

Opis: Živimo v obdobju, v katerem si skoraj ne moremo predstavljati življenja brez plastike - termoplastov. Poznamo več različnih vrst plastike, ki ima vsaka svoj namen, različni aditivi pa omogočajo njen obstoj in funkcionalnost. V diplomskem delu smo se osredotočili na vpliv aditivov na lastnosti polimernih barvnih koncentratov, ki jim z eno besedo rečemo masterbatch-i. Masterbatch je barvni koncentrat oziroma koncentrat aditivov, namenjen obarvanju termoplastov ter za izboljšanje njihovih lastnosti. Je v obliki granul koncentrirana mešanica pigmentov in dodatkov, ki se skozi toplotni proces z ustreznim polimernim nosilcem strne v tekočo maso in se po hlajenju peletizira v obliko granul. Granule so primerne za barvanje plastičnih mas in obstajajo v široki paleti odtenkov z različnimi deleži pigmenta in koncentracijami različnih dodatkov, s katerimi se izboljša kakovost oziroma se zagotovi določena lastnost polimernih izdelkov. Industrijsko delo je vključevalo proizvajanje polimernih barvnih koncentratov – masterbatch-ev. Z dodajanjem različnih koncentracij aditivov smo vplivali na lastnosti končnega produkta, kjer nas je zanimala barvna moč oz. izdatnost barve (nianse) masterbatch-a in vzorce med sabo primerjali. Barvno moč smo vzorcem merili z spektrofotometrom in za vsakega naredili izračun polne lastne cene (PLC). Eksperimentalno delo in analizo vzorcev smo opravili v razvojnem laboratoriju za masterbatch-e v Cinkarni Celje, PE Kemija Mozirje, in je potekalo pod enakimi pogoji za vse merjene vzorce. Testirali smo masterbatch-e s pigmenti in različnimi aditivi, ki bi bili konkurenčni MB na trgu, vendar z dobljenimi rezultati nismo dosegli zastavljenega cilja, kar pripisujemo morebitnim nastavljenim procesnim parametrom ali previsokemu doziranju pigmenta (40 %).
Ključne besede: polimer, masterbatch, barvni koncentrat, aditivi, spektrofotometrija
Objavljeno: 03.01.2013; Ogledov: 1238; Prenosov: 149
.pdf Celotno besedilo (2,03 MB)

8.
Problematika razgradljivosti embalaže na primeru podjetja Mapis d.o.o.
Miha Polajžer, 2012, diplomsko delo

Opis: V teoretičnem delu diplomske naloge smo obravnavali pojem embalaže, namen uporabe embalaže, odpadno embalažo in ravnanje z njo, funkcije embalaže ter vrste in oblike embalaže, kjer smo dali največji poudarek embalaži iz polimernih in biopolimernih materialov. Na kratko smo opisali zakonodajo in standardizacijo in pisali o vplivih embalaže na nakupno odločitev. V raziskovalnem delu diplomske naloge smo obravnavali podjetje Mapis, d.o.o., ki v svoji proizvodnji uporablja plastične materiale. Predlagali smo možnosti za zamenjavo materialov z biološko razgradljivimi, možne rešitve in predstavili vplive novega stanja na okolje.
Ključne besede: Embalaža, odpadna embalaža, polimer, biopolimer, plastika.
Objavljeno: 03.11.2012; Ogledov: 71117; Prenosov: 414
.pdf Celotno besedilo (1,71 MB)

9.
DOLOČITEV GOSTOTE SISTEMOV POLIMER/CO2
Gregor Mlakar, 2012, diplomsko delo

Opis: Gostota je ena izmed najpomembnejših termodinamskih lastnosti, ki jih potrebujemo za načrtovanje procesov oz. procesnih naprav. Gostote enofaznih sistemov so večinoma dobro raziskane in podatki so dostopni v številni literaturi (tudi za enofazne sisteme pri visokih tlakih). Podatki o gostotah dvofaznih sistemov (oziroma večfaznih sistemov) so nekoliko bolj redki, posebno pri povišanih tlakih. Gostoto takega sistema smo izmerili v okviru diplomskega dela in sicer smo delali s sistemom polietilen glikol (PEG)/CO2 pri povišanih tlakih (do 450 bar). PEG je polimerna snov z različnim povprečjem molskih mas. Pri našem delu smo uporabili PEG molskih mas 1500 g/mol, 3000 g/mol ter 6000 g/mol, ki so vsi v trdnem agregatnem stanju. Pri naših obratovalnih pogojih (tlak med 80 bar in 450 bar, temperatura med 50°C in 65°C) je CO2 v stanju superkritičnega fluida. To pomeni, da ima tako lastnosti plina kot tekočine. Superkritični CO2 je eden najpogosteje uporabljenih SCF zaradi svoje inertnosti in relativno nizke kritične temperature ter kritičnega tlaka se zelo pogosto uporablja za različne ekstrakcije.
Ključne besede: fazna ravnotežja, superkritični fluid, binarne mešanice, polimer
Objavljeno: 11.09.2012; Ogledov: 1917; Prenosov: 138
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

10.
Morfološke značilnosti poli(glicidil metakrilat-ko etilen glikol dimetakrilatov) pripravljenih iz emulzij z visokim deležem notranje faze
Doroteja Žibert, 2012, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo proučevali vpliv različnih dejavnikov na morfologijo materialov, pripravljenih iz emulzij z visokim deležem notranje faze. Pripravljali smo emulzije tipa voda v olju z GMA/EDGMA (ali EDMA) v različnih razmerjih. Pripravljene emulzije smo analizirali s svetlobnim mikroskopom, monolite pa z vrstičnim elektronskim mikroskopom. Najprej smo proučevali vpliv staranja emulzij. Ugotovili smo, da se velikost kapljic notranje faze v emulziji s časom zaradi koalescence in Ostwaldovega zorenja veča. Posledično so pore v monolitnem materialu, pripravljenem iz starane emulzije večje, kot v materialu, polimeriziranem iz na novo pripravljene emulzije. Velikost kapljic v emulziji se je povečala od približno 1-2 μm na 5-6 μm v približno treh tednih. Po tem času se je začelo vidno ločevanje faz emulzije. Izmerjeno povečanje je sovpadalo z velikostjo por v polimernih monolitnih materialih, pripravljenih iz opazovanih emulzij. Nato smo opazovali spremembe pri zmanjšanju količine surfaktanta. Uporabljali smo surfaktant PEL 121. Po zmanjšanju količine za polovico smo opazili, da je velikost kapljic takoj po mešanju približno enkrat večja kot v vzorcih z običajno količino surfaktanta. Nadaljnje povečevanje kapljic je potekalo enako hitro kot pri kontrolnih vzorcih, vendar pa je bila maksimalna dosežena velikost kapljic, 5-6 μm, zaradi začetne razlike dosežena že po enem tednu. Kasneje se je začelo že vidno ločevanje faz emulzije. Nekateri od pripravljenih monolitnih materialov teh vzorcev niso imeli značilne sferično porozne strukture, zato je bilo merjenje oteženo, rezultati pa nezanesljivi. Nazadnje smo opazovali še vplive dodajanja topil. Uporabili smo topili metanol in 2-propanol. V emulzijah smo opazili povprečno povečanje kapljic za 2 μm glede na kontrolo. To se je odražalo tudi na nekaterih pripravljenih monolitih, pri drugih pa smo ponovno opazili velika odstopanje od značilne porozne strukture, zato meritev nismo mogli opraviti. Kot najbolj konsistentno se je za povečevanje por izkazalo staranje emulzije, druge metode zaradi velike nestabilnosti emulzij niso dale zadovoljivih rezultatov.
Ključne besede: polimer, emulzije z visokim deležem notranje faze, velikost por, koalescenca, Ostwaldovo zorenje
Objavljeno: 07.05.2012; Ogledov: 2706; Prenosov: 145
.pdf Celotno besedilo (1,82 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici