| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 24
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Uporaba pod- in nadkritične vode za predelavo odpadne plastike
Maja Čolnik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Doktorska disertacija obravnava kemijsko razgradnjo najpogosteje uporabljenih plastičnih odpadkov z uporabo pod- in nadkritične vode v uporabne produkte. Doktorsko disertacijo smo razdelili na tri dele. V prvem delu doktorske disertacije smo izvedli hidrotermično razgradnjo brezbarvnih in barvnih odpadnih PET plastenk. Poskuse smo izvajali v visokotemperaturnem in visokotlačnem šaržnem reaktorju pri temperaturah od 250-400 °C in reakcijskem času od 1-30 minut. Pri hidrolizi PET odpadkov so nastali primarni in sekundarni produkti. Glavni produkt razgradnje je bila TPA, ki smo jo po reakciji prečistili in določili izkoristek reakcije. Ugotovili smo, da pri 300 °C in 30 min v podkritični vodi dobimo najvišje izkoristke TPA iz brezbarvnih (90,0 ± 0,4% ) kot tudi iz barvnih (85,0 ± 0,2%) PET odpadnih plastenk. Čistote nastalih TPA smo analizirali s pomočjo HPLC, FTIR in TGA/DSC metod in ugotovili, da so njihove čistote zelo visoke in znašajo med 93-98%. Tekom reakcije so nastajali sekundarni produkti, kot so benzojska kislina, 1,4-dioksan, acetaldehid, IPA in CO2. S pomočjo analiziranih komponent v vodni in plinski fazi smo predpostavili mehanizem razgradnje PET odpadkov. Ocenili smo ekonomski in okoljski vpliv hidrotermične razgradnje PET. Ugotovili smo, da če bi povečali laboratorijski proces na industrijsko merilo, bi na letni ravni dosegli dobiček od prodaje TPA in bi znašal okrog 81 000 €. Pri tem bi kemijsko degradirali skoraj 1400 ton PET odpadkov. Okoljsko analizo hidrotermične razgradnje PET smo izvedli s pomočjo programske opreme OpenLCA in bazo podatkov Ecoinvent 3.6. Ugotovili smo, da so k splošnemu obremenjevanju okolja največ prispevale kategorije morska ekotoksičnost, globalno segrevanje in toksičnost za ljudi. Prav tako smo tekom študije o razgradnji PET odpadkov v podkritični vodi predstavili tudi kinetiko razgradnje kot ireverzibilno zaporedno reakcijo, kjer smo določili, da so reakcije za vse razgradne produkte 1.reda. V drugem delu doktorske disertacije smo v nadkritični vodi degradirali poliolefine (PE in PP). Študirali smo razgradnjo PE in PP odpadne plastike ter za primerjavo degradirali še osnovni LDPE. Prav tako smo spremljali vpliv katalizatorja ocetne kisline na potek, razgradnjo in sestavo nastalih produktov. Eksperimente smo izvajali od 380 °C do 450 °C. Tekom razgradnje so v primeru PP in PE odpadkov nastale štiri faze oljna, plinska, vodna in trdna, med tem ko so v primeru osnovnega LDPE nastale le tri faze. Trdni preostanek pri PP in PE odpadkih smo pripisali razpadu aditivov. Metodo za določevanje lahkih ogljikovodikov in CO2 v plinski mešanici smo tudi razvili in validirali. Plinska faza je vsebovala lahke ogljikovodike (C1 do C6) in CO2, medtem ko oljno fazo po večini sestavljajo nasičeni in nenasičeni alifatski ogljikovodiki, aliciklični ogljikovodiki, aromatski ogljikovodiki in alkoholi. V primeru dodatka ocetne kisline smo ugotovili rahlo povišanje nastanka metana in CO2 v nastali plinski mešanici, zaradi razgradnje ocetne kisline v nadkritični vodi. Z višanjem reakcijskih pogojev je nastajalo manj oljne in več plinske faze. Na osnovi pridobljenih podatkov smo predstavili možen mehanizem razgradnje PP in PE v nadkritični vodi. V tretjem delu doktorske disertacije smo študirali razgradnjo PVC odpadkov v nadkritični vodi pri temperaturi od 400-425 °C in časih od 30-60 min. Ugotovili smo, da PVC odpadki razpadejo na oljno, plinsko, vodno in trdno fazo. Maso kloridnih ionov v vodni fazi smo določili s pomočjo titracijske metode. Pri 400 °C in 30 min smo dobili najvišji izkoristek. Kemijsko sestavo oljne in plinske faze smo določili s pomočjo GC/MS metode. Ugotovili smo, da oljna faza podobno kot pri PE ali PP v glavnem vsebuje nasičene in nenasičene alifatske ogljikovodike, aliciklične ogljikovodike, aromatske ogljikovodike in alkohole. V primeru PVC plastike, pa smo v oljni fazi zasledili še halogenirane ogljikovodike (kloroalkane). Plinska faza je vsebovala le lahke ogljikovodike in CO2.
Ključne besede: Pod- in nadkritična voda, odpadna plastika, kemijsko recikliranje, polietilen tereftalat, polietilen, polipropilen, polivinilklorid, kinetika, tereftalna kislina, benzojska kislina, acetaldehid, 1, 4- dioksan, izoftalna kislina, plini, ogljikovodiki, surovo olje, gorivo
Objavljeno: 11.06.2021; Ogledov: 143; Prenosov: 0
.pdf Celotno besedilo (4,64 MB)

2.
Konstruiranje pokrova koagulacijske posode
Jure Verboten, 2019, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljeno konstruiranje pokrova koagulacijske posode. Koagulacija je fizikalno-kemijski postopek čiščenja odpadnih vod, katere namen je s hitrim mešanjem, v našem primeru mehanskim mešanjem, izločiti suspendirane delce iz vode. Med mešanjem mešalo proizvaja obremenitve, katere se prenašajo na plastičen (polietilen) pokrov posode. Obremenitve lahko privedejo k temu, da sistem začne opletati. Naša glavna naloga je bila zmanjšati opletanje reakcijske posode in izdelati program, s katerim bi lahko hitro prišli do dimenzij ojačitev, kateri ojačajo pokrov reakcijske posode. Modelirali smo parametričen 3D model, katerega smo sprotno preverjali z numeričnimi analizami, da smo dobili ugodne rešitve.
Ključne besede: opletanje mešala, koagulacija, flokulacija, PE – polietilen, mehansko mešanje, reakcijska posoda, prirobnica, upogibni moment, aksialni moment, sila teže, parametričen 3D model, numerične simulacije
Objavljeno: 21.08.2019; Ogledov: 341; Prenosov: 48
.pdf Celotno besedilo (5,65 MB)

3.
Razgradnja polietilenskih odpadkov v superkritični vodi
Anja Štrakl, 2019, diplomsko delo

Opis: Razgradnja odpadne embalaže je v današnjem času zelo aktualna tema, saj se delež komunalnih in industrijskih odpadkov iz dneva v dan povečuje. V zadnjem času so zato raziskave na področju alternativnih, okolju prijaznih metod recikliranja odpadkov zelo intenzivne. Polietilen (PE) predstavlja najbolj razširjeno plastiko na svetovni ravni, ki se nahaja predvsem v embalaži, kot so plastične vrečke, folije, plastenke, tudi v kozmetičnih izdelkih, prehrambeni industriji in energetiki. Sub- in superkritična voda je okolju prijazno topilo in odličen reakcijski medij za depolimerizacijo plastike v različne uporabne produkte. S tem namenom smo v diplomski nalogi proučevali razgradnjo odpadne barvne embalaže iz PE v superkritični vodi (SCW). Postopek smo izvajali v visokotlačnem, visokotemperaturnem šaržnem reaktorju, kjer smo odpadni barvni PE v razmerju z vodo 1/5 (g/mL) izpostavljali temperaturam 425 ºC in 450 °C v časovnih intervalih od 15 do 240 minut. Pri razgradnji odpadne barvne embalaže iz PE v SCW smo dobili štiri faze: oljno fazo ali vosek, vmesno, vodno ter plinsko fazo. Produkte v oljni in plinski fazi smo analizirali z GC/MS metodo, v vodni fazi pa smo določevali totalni ogljik (TC). Ugotovili smo, da se odpadna barvna embalaža iz PE v SCW ni popolnoma razgradila pri temperaturi 425 ºC pri časih 15 in 30 minut. Nastala oljna faza je vsebovala veliko ogljikovodikov, kjer so pri nižjih temperaturah in krajših časih prevladovali dolgi ogljikovodiki, pri višjih temperaturah in daljših časih pa so se pojavljali aromatski ogljikovodiki. Plinska faza je vsebovala različne pline, predvsem alkane in alkene.
Ključne besede: odpadni polietilen, recikliranje, superkritična voda, plinska kromatografija, masna spektrometrija
Objavljeno: 22.07.2019; Ogledov: 642; Prenosov: 17
.pdf Celotno besedilo (2,83 MB)

4.
Vpliv zeolita na mehanske lastnosti poliolefinov
Barbara Zakelšek, 2017, diplomsko delo

Opis: Poliolefini so vse vrste polimerov, proizvedeni iz preprostega olefina, monomera, imenovanega tudi alken. Primer poliolefina sta polietilen in polipropilen, ki sta proizvedena s polimerizacijo etilena in propilena. Oba imata dobre mehanske lastnosti za širšo komercialno uporabo. Zeoliti so mikroporozni, kristalinični aluminosilikati, ki se najpogosteje uporabljajo kot adsorbenti in katalizatorji, v industriji pralnih praškov pa nadomeščajo fosfate. Zanimiva so novejša področja uporabe zeolitov, ki so povezana z zmanjšanjem porabe energije in še ne tako raziskano področje, to je dodatek zeolita k poliolefinom in vpliv na njihove mehanske lastnosti. Naš namen je bil raziskati vpliv dodatka različnih koncentracij zeolita v HD (visoke gostote, angl. high density) polietilenu in polipropilenu na njune mehanske lastnosti in jih izboljšati. Diplomska naloga obsega dodatek 1 %, 2 %, ter 3 % zeolita, izvedli pa smo natezni poiskus, izmerili smo število MFI (melt flow index) oziroma talilni indeks in skrčke posameznega materiala. Natezni poiskus smo izvedli na trgalnem stroju. Rezultati kažejo, da je optimalni dodatek bližje 1% dodatka zeolita, kot pa 3%. Izmerili smo talilni indeks, ki se pri nobenem materialu ni drastično spremenil. Preizkus za skrčke materiala je pokazal malenkost manjše krčenje materiala pri polipropilenu, in sicer z večanjem dodatka zeolita se zmanjšuje tudi procent krčenja. Ker je to področje še neraziskano in relativno novo, nimamo literature, na katero bi se lahko oprli in primerjali rezultate. Ugotovili smo, da dodatek zeolita ni izboljšal mehanskih lastnosti polietilena in polipropilena kot smo predvidevali, optimalni dodatek pa je najbližje 1% dodatka zeolita. Iz rezultatov sklepamo tudi, da ni prišlo do poslabšanja lastnosti polietilena in polipropilena, kar je pomembno, saj lahko dodamo tudi do 3% zeolita in se pri tem bistveno ne spremenijo lastnosti materiala.
Ključne besede: zeolit, poliolefin, polietilen, polipropilen, mehanske lastnosti
Objavljeno: 28.09.2017; Ogledov: 1240; Prenosov: 88
.pdf Celotno besedilo (2,81 MB)

5.
Vpliv različnih aditivov v izbranih polimernih materialih na rast gram pozitivnih in gram negativnih mikroorganizmov
Nika Kučuk, 2017, diplomsko delo

Opis: Glavni namen diplomske naloge je bil določiti tisti polimerni material, ki bo najbolj zaviral rast mikroorganizmov. Antimikrobno aktivnost izbranih polimernih materialov z dodatkom različnih koncentracij cinkovega oksida (ZnO) ter drugih aditivov (stearinska kislina) smo testirali na gram negativni bakteriji Escherichia coli in gram pozitivni bakteriji Staphylococcus aureus. Analizni postopek smo izvedli v skladu z ISO standardom 22196:2007, kjer je opisana metoda, s katero smo določili antimikrobne lastnosti izbranih polimernih materialov. Uporabili smo osem različnih materialov, od katerih so bili štirje iz polietilena (PE), ostali štirje pa iz polipropilena (PP). Izbrani polimerni materiali so vsebovali različne koncentracije ZnO ter preostalih primesi. Antimikrobno aktivnost materialov smo določevali na osnovi primerjave med številom preživelih bakterijskih kolonij na testnih vzorcih, ki so vsebovali ZnO, s številom preživelih bakterijskih kolonij na slepih vzorcih, ki niso vsebovali ZnO ali drugih primesi. Rezultati so pokazali, da ZnO in dodane primesi v vseh uporabljenih polimernih materialih uspešno inhibirajo rast in razmnoževanje gram pozitivne bakterije S. aureus. Popolna inhibicija na gram negativno bakterijo E. coli pa je bila dokazana le pri dveh izbranih polimerih. Metodo po ISO 22196:2007 smo potrdili na dveh komercialnih materialih, ki sta obdelana s tehnologijo Microban® in GermoSAFE ter zagotavljata antimikrobno učinkovitost.
Ključne besede: antimikrobne lastnosti, inhibicija rasti mikroorganizmov, E. coli, S. aureus, cinkov oksid, polimerni materiali, polietilen, polipropilen
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 729; Prenosov: 27
.pdf Celotno besedilo (2,46 MB)

6.
Študij strukturnih sprememb polietilen-tereftalatnih vlaken z ramansko spektroskopijo
Manja Kurečič, Majda Sfiligoj-Smole, Jože Grdadolnik, 2005, izvirni znanstveni članek

Opis: Polietilentereftalatna (PET) vlakna so med procesom njihovega oblikovanja in preoblikovanja, med barvanjem, plemenitenjem in med drugimi procesi izpostavljena visokim temperaturam. Toplotna obdelava pri temperaturah nad temperaturo steklastega prehoda vpliva na kristaliničnost, dimenzije kristalitov, strukturno periodičnost, kristalino in amorfno orientacijo, itd. Strukturne spremembe PET vlaken, ki jih povzroči toplotna obdelava v vodnem mediju ali vročem zraku, smo proučili z ramansko spektroskopijo, ki postaja zelo pomembna tehnika za karakterizacijo kemijskih in fizikalnih lastnosti polimerov v tekstilni kemiji. Osredotočili smo se na določitev strukturnih sprememb, ki izvirajo iz konformacijskih prehodov etilenglikolnega dela PET. Rezultati kažejo, da toplotna obdelava povzroči spremembe v trans/gauche konformacijskem razmerju. Ugotovili smo, da ima temperatura močnejši vpliv kot uporabljeni medij.
Ključne besede: tekstilna vlakna, polietilen-tereftalat, struktura, toplotna obdelava, ramanska spektroskopija
Objavljeno: 31.08.2017; Ogledov: 552; Prenosov: 76
.pdf Celotno besedilo (419,00 KB)
Gradivo ima več datotek! Več...

7.
RAZVOJ METODE ZA DOLOČEVANJE VISKOZNOSTI SUBSTANC V SISTEMIH S SUPERKRITIČNIMI FLUIDI
Marjan Horvat, 2016, diplomsko delo

Opis: Uporaba superkritičnih fluidov vse bolj narašča. V literaturi najdemo veliko podatkov o obnašanju sistema pri določenih pogojih. Zelo malo pa je podatkov za dvofazne sisteme, ki so zelo pomembni za načrtovanje novih industrijskih postopkov. Tako smo v diplomskem delu preizkusili do sedaj neuporabljeno metodo določanja viskoznosti sistema polietilen glikol/CO2 pri različnih tlakih in z različnimi molskimi masami polietilen glikola ter ugotovili, kako oba dejavnika vplivata na viskoznost sistema. Omenjen sistem PEG/CO2 smo preučevali v tlačnem območju od 10 MPa do 35 MPa, pri konstantni temperaturi 333 K. Ugotovili smo, da se gostota sistema PEG/CO2 obnaša kot funkcija tlaka. Vpliv molske mase je precej manjši. Iz diagramov viskoznost/tlak za različne molske mase polietilen glikola je razvidno, da je zmanjšanje viskoznosti bolj izrazito pri nižjih tlakih.
Ključne besede: superkritični fluid, ogljikov dioksid, polietilen glikol, viskoznost
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 1266; Prenosov: 66
.pdf Celotno besedilo (4,47 MB)

8.
Uporaba keratina iz piščančjega perja za pripravo nano-vlaken
Urška Jordan, 2016, diplomsko delo

Opis: Perutninsko perje, ki vsebuje kar okrog 90% keratina je eden od zelo obremenjujočih odpadkov perutninske industrije. Cilj tega diplomskega dela je bil analizirati možnosti izdelave nanovlaken iz keratina iz piščančjega perja s postopkom elektropredenja. Povprečna molekulska masa keratina pridobljenega iz piščančjega perja je relativno nizka, in sicer okrog 10kDa, kar je spodnja meja za izdelavo vlaken. Za odpravo te omejitve smo raztopinam keratina v različnih deležih dodajali polietilen oksid s povprečno molsko maso 600kDa. Rezultati so pokazali, da je raztopina iz mešanic polimerov keratina in PEO primerna za oblikovanje vlaken z postopkom elektropredenja le če vsebuje največ 10 % keratina. Analizirali smo tudi, najoptimalnejše pogoje za izdelavo nanovlaken mešanic PEO in keratina iz piščančjega perja s postopkom elektropredenja in ugotovili, da se vlakna najuspešneje formirajo pri napetosti 15kV ter razdalji med elektrodama 10cm.
Ključne besede: keratin, polietilen oksid, elektropredenje, nanovlakna
Objavljeno: 11.10.2016; Ogledov: 1002; Prenosov: 87
.pdf Celotno besedilo (4,88 MB)

9.
Določevanje stopnje depolimerizacije PET s pomočjo titracij
Vanja Spahič, 2016, diplomsko delo

Opis: Zaradi naraščanja svetovnega prebivalstva in posledično večje proizvodnje, uporabe in odlaganja polimernih materialov, je recikliranje le-teh postala nujnost . Polietilen tereftalat (PET) je v tekstilni industriji najbolj uporabljen sintetični material, kljub temu pa je recikliranje PET-a iz tekstilnih materialov manj raziskano področje. V diplomskem delu smo PET vlakna depolimerizirali s postopkom nevtralne hidrolize, stopnjo depolimerizacije pa določili s pomočjo titracij. Rezultati so pokazali, da se je PET najbolje razgradil pri temperaturi 250 oC, tlaku 39 barov, razmerju PET : voda 1:10 ter reakcijskem času 30 min. Titracije so se izkazale za primerno metodo za ocenitev stopnje razgradnje PET-a. Zaključki diplomske naloge so obetavni in odpirajo nove možnosti raziskav na področju titracij kot hitrih in enostavnih metod.
Ključne besede: depolimerizacija, polietilen tereftalat, nevtralna hidroliza, recikliranje, titracije
Objavljeno: 05.10.2016; Ogledov: 1008; Prenosov: 77
.pdf Celotno besedilo (1,20 MB)

10.
Analiza betona z dodanimi vlakni iz recikliranih PET plastenk
Borut Meke, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo analizirali prisotnosti vlaken iz odpadnih PET plastenk na različne lastnosti svežega in strjenega betona. Vlakna smo pridobili s preprostim mehanskim rezanjem PET plastenk s ciljem čim manjšega vložka energije za izdelavo le-teh. Izdelali smo vzorce vlaknastega betona z 0.5 %, 1.0 % in 1.5 % volumskim deležem PET vlaken, za primerjavo rezultatov pa tudi vzorec vlaknastega betona z dodanimi komercialno dobavljivimi polipropilenskimi STRUX vlakni z 0.5 % volumskim deležem vlaken ter referenčni vzorec betona brez vlaken. Vsa vlakna smo dodali v suho betonsko mešanico. Izvedli smo osnovne preiskave svežih betonskih mešanic, na strjenih betonskih vzorcih pa tritočkovni upogibni preizkus ter preiskavo tlačne trdnosti in prostorninsko maso. Rezultati so pokazali, da dodana PET vlakna izboljšajo upogibno trdnost vlaknastega betona, medtem ko je vpliv na tlačne trdnosti vlaknastega betona praktično zanemarljiv. Najvišjo upogibno trdnost smo ugotovili na vzorcu z 1.5 % volumskim deležem PET vlaken. Najenakomernejšo porazdelitev rezultatov smo dosegli pri vzorcih z nižjim volumskim deležem vlaken. Beton se je po nastanku prve razpoke obnašal duktilno.
Ključne besede: vlaknasti beton, polietilen tereftalat – PET, recikliranje, PET vlakna, upogibna trdnost, tlačna trdnost, tritočkovni upogibni preizkus
Objavljeno: 12.09.2016; Ogledov: 1547; Prenosov: 132
.pdf Celotno besedilo (4,29 MB)

Iskanje izvedeno v 0.33 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici