| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
4.
5.
PRIMERJAVA KERAMIČNIH IN POLIMERNIH ULTRAFILTRACIJSKIH MODULOV ZA ČIŠČENJE OLJNO VODNIH EMULZIJ
Arnela Murić, 2011, diplomsko delo

Opis: Odpadne oljno vodne emulzije so eden od glavnih onesnaževal, ki se pojavljajo v številnih industrijskih področjih in so zelo škodljive za okolje, zlasti za vodno življenje. Običajno oljno vodne emulzije vsebujejo 1 – 10 % olj, prav tako emulgatorje in druge kemikalije, kot so površinsko aktivne snovi, itd. Vse konvencionalne metode za obdelavo oljno vodnih emulzij kot so flotacija, koagulacija, adsorpcija, itd imajo svoje prednosti, vendar nobena ni učinkovita kot membranska tehnologija, ki omogoča uporabo različnih materialov, modulov, načinov obratovanja itd. Cilj te diplomske naloge je bil primerjati keramične in polimerne membranske module za obdelavo odpadnih oljno vodnih emulzij kovinsko-predelovalne industrije Hidria Rotomatika d.o.o. Poleg realnih vzorcev emulzij in permeatov iz industrijske čistilne naprave smo obratovali tudi v laboratoriju z dvema pilotnima napravama – s keramičnim in polimernim membranskim modulom – in sicer z 1, 2 in 4 % raztopinami Ultra Safe 620 v kislem in alkalnem mediju. Gre za hidravlično olje, ki ga v Hidrii Rotomatiki d.o.o. uporabljajo v proizvodnji in ki je glavni povzročitelj mašenja membran. Ugotovili smo, da so glede samega obratovanja veliko boljše keramične membrane, kjer je bilo prisotno predvsem reverzibilno mašenje membrane, medtem ko je pri polimernih membranah prevladovalo ireverzibilno mašenje membrane, ki zahteva več čiščenja. Analizno delo je obsegalo merjenje fizikalno-kemijskih parametrov: pH, prevodnost, motnost, kemijska potreba po kiskiu, težkohlapne lipofilne snovi, skupne suspendirane in železo, saj smo na podlagi zmanjšanja vsebnosti snovi v permeatih glede na vsebnost v vhodnih emulzijah potrdili višjo učinkovitost keramičnih membran v primerjavi s polimernimi.
Ključne besede: oljno vodne emulzije, membranska tehnologija, mašenje, polietilen-glikol, učinkovitost
Objavljeno: 12.10.2011; Ogledov: 2230; Prenosov: 204
.pdf Celotno besedilo (3,78 MB)

6.
7.
Razgradnja polietilenskih odpadkov v superkritični vodi
Anja Štrakl, 2019, diplomsko delo

Opis: Razgradnja odpadne embalaže je v današnjem času zelo aktualna tema, saj se delež komunalnih in industrijskih odpadkov iz dneva v dan povečuje. V zadnjem času so zato raziskave na področju alternativnih, okolju prijaznih metod recikliranja odpadkov zelo intenzivne. Polietilen (PE) predstavlja najbolj razširjeno plastiko na svetovni ravni, ki se nahaja predvsem v embalaži, kot so plastične vrečke, folije, plastenke, tudi v kozmetičnih izdelkih, prehrambeni industriji in energetiki. Sub- in superkritična voda je okolju prijazno topilo in odličen reakcijski medij za depolimerizacijo plastike v različne uporabne produkte. S tem namenom smo v diplomski nalogi proučevali razgradnjo odpadne barvne embalaže iz PE v superkritični vodi (SCW). Postopek smo izvajali v visokotlačnem, visokotemperaturnem šaržnem reaktorju, kjer smo odpadni barvni PE v razmerju z vodo 1/5 (g/mL) izpostavljali temperaturam 425 ºC in 450 °C v časovnih intervalih od 15 do 240 minut. Pri razgradnji odpadne barvne embalaže iz PE v SCW smo dobili štiri faze: oljno fazo ali vosek, vmesno, vodno ter plinsko fazo. Produkte v oljni in plinski fazi smo analizirali z GC/MS metodo, v vodni fazi pa smo določevali totalni ogljik (TC). Ugotovili smo, da se odpadna barvna embalaža iz PE v SCW ni popolnoma razgradila pri temperaturi 425 ºC pri časih 15 in 30 minut. Nastala oljna faza je vsebovala veliko ogljikovodikov, kjer so pri nižjih temperaturah in krajših časih prevladovali dolgi ogljikovodiki, pri višjih temperaturah in daljših časih pa so se pojavljali aromatski ogljikovodiki. Plinska faza je vsebovala različne pline, predvsem alkane in alkene.
Ključne besede: odpadni polietilen, recikliranje, superkritična voda, plinska kromatografija, masna spektrometrija
Objavljeno: 22.07.2019; Ogledov: 120; Prenosov: 0

8.
Okoljevarstveni vidik uporabe nakupovalnih vrečk in raziskava vedenja potrošnikov
Martina Budja, 2012, diplomsko delo

Opis: V današnjem času ni prav nič nenavadnega, če nam prodajalka vso blago, ki ga kupimo v trgovini spravi v vrečko ali nam le-to ponudi. Tudi za najmanjši nakup jo dobimo ali vzamemo. Vso to početje nam je že samoumevno. Se kdaj vprašamo, zakaj potrebujemo toliko vrečk, če pa na koncu vse pristanejo v košu ali celo v naravi. Zavedati se moramo, da si je človeštvo s svojim življenjskim slogom nakopalo vrsto težav, pred katerimi si zdaj zatiska oči. Hiter razvoj v tehnologiji in drugih področjih je naredil svoje – vnesel je enostavnejši vsakdanjik, a krepko vplival na naravno okolje. Vedeti moramo, da je izdelava nakupovalnih plastičnih vrečk ali drugih vrečk povezana z izkoriščanjem naravnih virov. Plastične vrečke zahtevajo velike količine nafte, medtem ko za papirnate vrečke uporabljamo les. Zaradi samoumevnosti uporabe plastičnih vrečk, jih sploh več ne opazimo, tako močno so zavzela naša življenja. Imajo pa zato zelo velik vpliv na življenje živih organizmov in preostalega naravnega okolja. Za plastične vrečke bi lahko rekli, da so danes najbolj prisoten znak potrošništva na svetu. Lahko jih najdemo tako rekoč vsepovsod, čeprav so jih v nekaterih državah že prepovedali. So lahke, »poceni« ter vodoodporne, kar jim daje še posebno praktičnost in uporabnost. Tako so postale nepogrešljiv del našega vsakdana po vsem svetu.
Ključne besede: Plastična nakupovalna vrečka, polietilen PE-HD, PE-LD, biorazgradljive plastične vrečke, predlog zakona o vrečkah, LCA.
Objavljeno: 13.10.2012; Ogledov: 1090; Prenosov: 173
.pdf Celotno besedilo (1,70 MB)

9.
TERMODINAMSKE LASTNOSTI SISTEMA POLIMER/SUPERKRITIČNI FLUID
Tibor Kuna, 2013, diplomsko delo

Opis: Namen diplomskega dela je preučevanje termodinamskih lasnosti binarnega sistema polietilen glikol/žveplov heksafluorid, primerjava naših eksperimentalnih rezultatov s podobnimi sistemi in postavitev termodinamskega modela za preiskovani plin. Pri preučevanju termodinamskih lastnosti binarnega sistema nas zanima topnost S ter difuzijski koeficient D plina v talini polimera. V ta namen smo vse eksperimente v avtoklavu izvedli izotermno pri 70°C oz. 90°C in v tlačnem razponu od 100 bar do 250 bar. Zatehtano maso polimera smo vstavili v avtoklav, izpostavili različnim tlakom pri določeni temperaturi ter vzorec izpostavljali približno en dan, da se vpostavi ravnotežje. Naslednji dan smo tlak v avtoklavu znižali na atmosferskega in prenesli vijalo iz avtoklava na tehtnico, kjer smo beležili padanje mase zaradi uhajanja plina iz vzorca. Naredili smo tudi primerjavo naših rezultatov za difuzivnost pri 70°C s podobnim binarnim sistemom polietilen glikol/ogljikov dioksid. Za postavitev termodinamskega modela uporabljenega plina žeplov heksafluorid smo v programu Wolfram Mathematica uporabili Peng-Robinsonovo (PR) enačbo stanja. Z modelom smo prikazali gostoto plina kot funkcijo temperature in tlaka. Glavne ugotovitve diplomskega dela so: Topnost je pri obeh temperaturah naraščala s tlakom, medtem ko ima difuzivnost pri obeh temperaturah podoben trend naraščanja do maksimalne vrednosti, kateri je sledil padec vrednosti D z nadaljnim višanjem tlaka. Primerjava vrednosti D s podobnim sistemom je pokazala primerljiv trend med obema, vendar opazno razliko med vrednostmi posameznih sistemov.
Ključne besede: polietilen glikol, superkritični žveplov heksafluorid, avtoklav, difuzivnost, topnost
Objavljeno: 03.10.2013; Ogledov: 1297; Prenosov: 133
.pdf Celotno besedilo (1,90 MB)

10.
SUPERKRITIČNI FLUIDI KOT MEDIJ ZA PROCESIRANJE IN SINTEZO POLIMEROV
Denis Čuček, 2015, doktorska disertacija

Opis: V zadnjih letih se za naprednejše korozijske zaščite raznih kovinskih konstrukcij in naprav uporabljajo med drugim v veliki meri polietileni (PE), ki so zaradi svojih kemijskih in fizikalnih lastnosti še kako zanimivi. Njihova uporaba je vedno bolj zaželjena in razširjena v industrijah praškastih premazov (barve, laki), kjer velik omejitveni faktor predstavljajo okolju nevarne hlapne organske spojine (HOS, ang. volatile organic compound - VOC). Trend po svetu in predvsem v Evropi je zadnje čase naravnan k zeleni kemiji in k pridobivanju izdelkov visoke tržne vrednosti s praktično ničelno oz. minimalno vsebnostjo organskih spojin pri procesiranju in izdelavi produktov. Ker ogljikov dioksid (CO2) konvencionalnim topilom že vrsto let predstavlja odlično alternativo, smo v prvem sklopu doktorske disertacije za potrebe načrtovanj različnih visokotlačnih procesov izvedli preliminarne raziskave za polietilene nizke in visoke gostote, saj pri obsežnem pregledu strokovne znanstvene literature teh podatkov nismo zasledili oz. jih je v okrnjeni obliki zelo malo. Glavni cilj prvega sklopa doktorske raziskave je pridobitev podatkov o faznih ravnotežjih trdno-tekoče (S-L) za polietilene, topnost in difuzivnost plina (fluida) CO2 v polietilenih. Pridobljeni podatki so ključnega pomena in služijo za načrtovanje procesiranja s polietileni. Raziskali smo obnašanje in zmožnost procesiranja polietilenov v sub- in superkritičnih fluidih (CO2, propan). Fazna ravnotežja trdno-tekoče (S-L) za polietilen nizke gostote (LDPE) in polietilen visoke gostote (HDPE) smo raziskali v atmosferi ogljikovega dioksida (CO2) in propana. Meritve smo izvajali v območju tlaka od 0 do 90 MPa. S pomočjo magnetne suspenzijske tehtnice (MSB) smo raziskali topnost in difuzivnost ogljikovega dioksida v polietilenih v območju tlaka od 0 do 30 MPa pri temperaturi 373 K (100 °C). Topnost fluida v polietilenih je pogojena s tlakom in/ali temperaturo in povzroča običajno nabrekanje materiala, prav tako pa se s topnostjo plina povečuje polimeru masa. Posledično se polimerom zaradi tega zniža viskoznost in temperatura tališča. V atmosferi ogljikovega dioksida na tališče LDPE medsebojno vplivata učinek raztapljanja plina v polimer in učinek hidrostatičnega tlaka, ki med seboj konkurirata. V atmosferi propana smo zasledili obraten trend, pri čemer hidrostatični tlak ni bil tako izrazit. Učinek raztapljanja propana prevladuje nad učinkom hidrostatičnega tlaka. Za HDPE je učinek hidrostatičnega tlaka izražen v celotnem območju tlaka CO2, medtem ko v propanu učinek raztapljanja plina nad hidrostatičnim tlakom prevladuje. Polietilenom se tališče v propanu glede na medij CO2 v povprečju zniža za 17 K.Iz pridobljenih podatkov MSB je razvidno, da topnost CO2 v polietilenih z višanjem tlaka narašča in doseže najvišje vrednosti za PE nizke gostote, najnižje vrednosti pa za PE visoke gostote. V drugem sklopu doktorske disertacije smo se osredotočili na raziskave nove tehnike sinteze biorazgradljivega polimera poli(propilen fumarata) (PPF) v superkritičnem ogljikovemu dioksidu (scCO2). PPF bi lahko v biomedicinskih aplikacij služil kot potencialen material za umetno maso in substitut človeškim kostem (implantat), v katerega bi se vraščale celice, ali pa bi služil kot material za sproščanje zdravilnih učinkovin. Predvsem nas je zanimalo ali sinteza PPF v odsotnosti katalizatorjev v scCO2 sploh poteče. Izkazalo se je, da je scCO2 odličen medij za kemijsko sintezo PPF.Poznana je cela vrsta klasičnih (konvencionalnih) sintez, ki se med seboj bistveno ne razlikujejo. Vsem tehnikam sinteze je skupna problematika katalizatorjev in konvencionalnih organskih topil, ki v nadaljevanju sinteze služijo za čiščenje produkta.
Ključne besede: polietilen, sub- in superkritični ogljikov dioksid, propan, poli(propilen fumarat), fazna ravnotežja trdno-tekoče in para-tekoče, magnetna suspenzijska tehtnica, tkivno inženirstvo in tehnologija kostnih nadomestkov.
Objavljeno: 29.05.2015; Ogledov: 1421; Prenosov: 200
.pdf Celotno besedilo (7,05 MB)

Iskanje izvedeno v 0.25 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici