1. Zaslišanje prič v predkazenskem postopkuMarko Škerjanc, 2017, magistrsko delo Opis: Magistrsko delo predstavlja zaslišanje prič v predkazenskem postopku s strani državnega tožilca oziroma policije. Ministrstvo za pravosodje Republike Slovenije je podalo Predlog zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o kazenskem postopku ZKP-N. Z novelo zakona se želi postopoma uveljaviti nov model kazenskega postopka v Republiki Sloveniji. Kot nov model kazenskega postopka se misli, namesto sedanjega dvofaznega predhodnega postopka, enofazni preiskovalni postopek, v katerem bi preiskovalno funkcijo opravljal državni tožilec in policija, preiskovalni sodnik pa bi obdržal le vlogo garanta oziroma varuha obdolženčevih pravic.
Prve spremembe, k novemu modelu kazenskega postopka, so med drugim tudi možnost zaslišanja priče s strani državnega tožilca oziroma policije v predkazenskem postopku, kot tudi nekoliko drugačna ureditev pogojev za uvedbo preiskave. Predlagane spremembe so doživele nasprotovanja pravnih strokovnjakov, ker nov koncept policijske oziroma tožilske preiskave odpira nekatera ustavnopravna in doktrinarna vprašanja.
V magistrskem delu je prvo predstavljen predkazenski postopek in sodna preiskava po trenutno veljavni ureditvi. Nato je predstavljena priča kot dokaz v kazenskem postopku. Za razumevanje današnjih sprememb je predstavljen tudi zgodovinski razvoj kazenskega procesnega prava na območju Slovenije s poudarkom na predkazenski postopek in preiskavo. V drugi polovici magistrskega dela pa je predstavljen Predlog novele ZKP-N in kakšna bo vloga preiskovalnega sodnika po noveli ter ustavnopravna in doktrinarna vprašanja glede zaslišanja prič v predkazenskem postopku s strani državnega tožilca oziroma policije. V sklepu magistrskega dela pa sem predstavil še moje stališče do predlagane ureditve.
Ključne besede: predkazenski postopek, preiskava, kazenski postopek, novela ZKP-N, zaslišanje prič v predkazenskem postopku, policijsko-tožilska preiskava.
Objavljeno v DKUM: 17.11.2017; Ogledov: 2820; Prenosov: 470
 Celotno besedilo (1,25 MB) |
2. Funkciji odkrivanja in pregona kaznivih dejanj ter njun medsebojni odnosTamara Ilić, 2016, diplomsko delo Opis: Funkciji odkrivanja in pregona kaznivih dejanj sta v pristojnosti dveh različnih, samostojnih organov – policije kot organa odkrivanja in državnega tožilstva kot organa pregona kaznivih dejanj. Oba delujeta z istim ciljem uspešnega boja proti kriminaliteti, kar jima omogočajo zakonsko natančno določena pooblastila, na podlagi katerih opravljata vsak svoje aktivnosti. Stičišče obeh funkcij je t. i. predkazenski postopek, katerega subjekt je poleg policije in državnega tožilstva tudi preiskovalni sodnik.
Predkazenski postopek kot prva faza predhodnega postopka se začne, če so podani razlogi za sum, da je bilo storjeno kaznivo dejanje, ki se preganja po uradni dolžnosti. Subjekti predkazenskega postopka pri tem opravljajo t. i. predprocesna dejanja. Policija, ki največkrat prva izve za storjeno kaznivo dejanje, opravlja v predkazenskem postopku operativno˗taktično dejavnost, z namenom, da bi odkrila kaznivo dejanje in njenega storilca ter zbrala dovolj informacij, ki so državnemu tožilcu potrebne za odločitev ali bo sprožil kazenski pregon ali da kaznivega dejanja ne bo preganjal. Poleg neformalnih dejanj opravlja policija tudi nekatera formalna dejanja, ki lahko imajo dokazno vrednost v kazenskem postopku. Dominus litis predkazenskega postopka je državni tožilec, saj mora biti obveščen o vseh kaznivih dejanjih, ki se preganjajo po uradni dolžnosti, policijsko preiskovanje pa sme usmerjati z navodili, mnenji in predlogi. Preiskovalni sodnik v predkazenskem postopku vse bolj nastopa kot sodnik garant in ne kot aktiven preiskovalni organ. Odloča o izvedbi preiskovalnih dejanj policije ali o uporabi ukrepov, s katerimi policija posega v človekove pravice in svoboščine. Končni izid predkazenskega postopka je tako odvisen od skupnega dela vseh njegovih subjektov.
Medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem se vzpostavi v predkazenskem postopku, predvsem pri kaznivih dejanjih zoper gospodarstvo, pri organiziranem kriminalu in pri težjih kaznivih dejanjih splošne kriminalitete. Zakon o kazenskem postopku ga ureja kot usmerjanje predkazenskega postopka, vendar ima širši pomen. Je zbir vseh možnih interakcij med policijo in državnim tožilcem v predkazenskem postopku.
Policisti in državni tožilci se pri njihovem skupnem delu soočajo z nekaterimi težavami, ki med drugim izhajajo iz raziskave Inštituta za kriminologijo pri Pravni fakulteti v Ljubljani in ki vplivajo na uspešnost policijskega preiskovanja kaznivih dejanj, kot so npr. slabo obrazloženi predlogi policistov, slabo obrazložene tožilčeve zahteve, nezadostno povratno informiranje policistov o zadevah, ki jih usmerja državni tožilec, slaba komunikacija med policisti in tožilci.
Predkazenski postopek kot ga poznamo danes, je bil vzpostavljen leta 1967. Številne spremembe prvega slovenskega Zakona o kazenskem postopku iz leta 1994 so počasi rušile idejno zasnovo kazenskega in s tem tudi predkazenskega postopka, zaradi česar kazenski postopek naj ne bi bil več konsistenten, saj so ga novele potiskale v bolj akuzatorno smer, medtem ko naše kazensko procesno pravo temelji na modelu mešanega kazenskega postopka. Posledično obstajajo težnje po novem modelu kazenskega postopka in tako Ministrstvo za pravosodje že dalj časa pripravlja osnutek novega Zakona o kazenskem postopku. Z vidika predkazenskega postopka bi predlagani model pomenil odpravo preiskovalnega sodnika in uvedbo policijsko˗tožilske preiskave. V literaturi obstajajo stališča za in stališča proti uvedbi takšne preiskave.
Ključne besede: predkazenski postopek, policija, državno tožilstvo, predprocesna dejanja, medsebojni odnos med policijo in državnim tožilcem, usmerjanje predkazenskega postopka, Zakon o kazenskem postopku, osnutek Zakona o kazenskem postopku, policijsko˗tožilska preiskava
Objavljeno v DKUM: 18.11.2016; Ogledov: 2122; Prenosov: 161
Celotno besedilo (870,22 KB) |
3. POLICIJSKO PRIDRŽANJE - UKREP ZA PREPREČITEV UNIČENJA DOKAZOV V POSTOPKU HIŠNE PREISKAVEAljoša Jaklin, 2010, diplomsko delo Opis: Človekove pravice in temeljne svoboščine so izredno pomembna dobrina sodobne družbe, zato so zapisane v Ustavi kot najvišjem pravnem aktu države. Tudi Republika Slovenija zagotavlja visoko zaščito človekovih pravic v postopkih represivnih organov. Tako so v Ustavi Republike Slovenije zajete tudi podrobne določbe o pravici do osebne svobode in nedotakljivosti stanovanja, ki jih zakonodaja samo še razčlenjuje in natančneje določa. Policija, kot represivni organ, mora osebam v postopkih odvzema prostosti, kot tudi v postopku hišne preiskave, zagotavljati pravice, ki jim jih nalaga zakonodaja. Prav tako se mora Policija držati zakonodajnih pravil, ki so v teh dveh postopkih natančno določeni.
Namen diplomske naloge je predstavitev glavnih značilnosti, ki so povezane z institutom pridržanja in hišne preiskave. Predstavljena je pravna ureditev v Republiki Sloveniji, ki opredeljuje instituta pridržanja in hišne preiskave na nivoju zakona in podzakonskih predpisov.
Prav tako so predstavljene pravice oseb, ki jim je odvzeta prostost, kot tudi pravice preiskovanih oseb, zoper katere se izvaja hišna preiskava, na nivoju zakona, kot so vročitev odredbe, seznanitev s pravico do odvetnika, poziv k prostovoljni izročitvi predmetov, prisotnost procesnih subjektov ter pisanje in izročitev zapisnika o hišni preiskavi.
Tako imenovana Miranda se nanaša na osumljence kaznivih dejanj, ki jim je odvzeta prostost. V slovenskih pozitivno-pravnih predpisih je ta zahteva izrecno zapisana, kar pomeni, da je potrebno pred vsakršnim odvzemom prostosti oziroma pridržanjem osebo o razlogih za odvzem prostosti tudi poučiti. Da lahko policija osebi odvzame prostost, pa mora imeti utemeljen razlog za sum, da je le-ta storila konkretno kaznivo dejanje. Utemeljeni razlog za sum pa je pravni standard, ki je potreben za odreditev hišne preiskave, pri kateri pa ima oseba, zoper katero se izvaja hišna preiskava, pravice, podobne pravicam iz Mirande. Vse izjave pridržanih oseb, kakor tudi dejanja policije, ki niso izvedena v skladu z zahtevami, so tako na sodišču neuporabna ter se izločijo kot nedovoljeni ali nezakoniti dokazi.
Ključne besede: osebna svoboda, odvzem prostosti, policijska pooblastila, policijski postopki, policijsko prijetje, pridržanje, nedotakljivost stanovanja, hišna preiskava, uničenje dokazov, koluzijska nevarnost
Objavljeno v DKUM: 13.10.2010; Ogledov: 4626; Prenosov: 723
Celotno besedilo (389,69 KB) |
