| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV TOPIL NA MORFOLOŠKO STRUKTURO POROZNIH ZAMREŽENIH POLISTIRENSKIH MEMBRAN
Silvo Seifried, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil raziskati vpliv različnih topil (porogenih) na morfološko strukturo poroznih zamreženih polistirenskih membran. Iz organske in vodne faze smo pripravili vodno-oljne (v/o) emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE). Nastale emulzije smo nanesli na stekleno ploščo v tanki plasti in jih polimerizirali s povišano temperaturo. Po čiščenju smo dobili porozne zamrežene poliHIPE membrane. Membrane smo pripravili na osnovi stirena, zamreženega z divinilbenzenom (DVB). Spreminjali smo delež vodne faze (75 % in 85 %) in delež DVB (2 % in 4 %). Da bi raziskali vpliv topil na strukturo membran, smo membrane modificirali z dodatkom plastifikatorja (2-etilheksil akrilat) in dveh porogenih topil (toluen in klorobenzen). Vse dobljene membrane smo okarakterizirali z merjenjem njihove končne debeline, s pretočnostjo za deionozirano vodo in z določitvijo stopnje nabrekanja v štirih različnih topilih (v vodi, acetonitrilu, toluenu in kloroformu). V izdelavo membran smo vključili tudi 4-nitrofenil akrilat kot reaktivno komponento v organski fazi, zaradi možnosti nadaljnje funkcionalizacije membran in uporabe pri sinteznih tehnikah.
Ključne besede: stiren, divinilbenzen, polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), poliHIPE materiali, membrane
Objavljeno: 06.08.2009; Ogledov: 2468; Prenosov: 129
.pdf Celotno besedilo (2,45 MB)

2.
Sinteza poroznih materialov iz metakrilatov in vinilestrov
Marko Turnšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo s polimerizacijo v masi proučevali vpliv pogojev na pripravo glicidil metakrilatnih poroznih polimernih nosilcev. Proučili smo vplive zamreževala etilenglikol dimetakrilata in različnih porogenih topil na morfologijo poroznih nosilcev. Nosilce smo funkcionalizirali z različnimi amini in tioli. Dobljene porozne monolite smo tudi naknadno zamrežili, da smo povečali specifično površino. Pripravili smo tudi emulzije z visokim deležem notranje faze; v organski fazi smo imeli raztopljen monomer. Kot monomer smo uporabili divinil adipat, ki je difunkcionalen vinil ester. Proučevali smo: vpliv sestave emulzije, tipa termičnega iniciatorja, dodatka topil in reakcijskih pogojev na stabilnost emulzije, morfologijo pripravljenih monolitov, obliko in velikost por ter poroznost. Divinil adipat kot samostojno uporabljen monomer še ni bil opisan, zato smo raziskali vpliv razmerja med hidrofilno in hidrofobno fazo emulzije na pripravo stabilne emulzije. Potreben je bil izbor primernih surfaktantov, kombinacije različnih surfaktantov ter količine topila. Pripravljene emulzije smo termično polimerizirali. Za radikalsko iniciacijo smo uporabili različne termične iniciatorje; prav tako smo testirali uporabo fotokemičnih iniciatorjev. Proučili smo vpliv segrevanja in staranja emulzije na njeno stabilnost ter na združevanje kapljic emulzije. S segrevanjem emulzije smo dosegli 5-kratno povečanje kapljic, s staranjem 25 ur pa 0,4-kratno povečanje. Pripravili smo tudi emulzije brez soli v vodni fazi in tako povzročili Ostwaldovo rast in koalescenco kapljic v emulziji. Na ta način smo povečali velikost kapljic za dvakrat. Pri vseh metodah smo spremljali velikost kapljic emulzije in velikost primarnih por monolita, saj je velikost por polimera običajno sorazmerna z velikostjo kapljic notranje faze emulzije. Pripravljene monolite smo izpostavili različnim medijem z različnimi koncentracijami ter tako ugotavljali primernost medija in hitrost biorazgradnje. Pripravili smo tudi porozne polimere iz emulzije z visokim deležem notranje faze, nasičene z aluminijevim oksidom. Kot monomere smo uporabili propoksiliran trimetilol propan triakrilat in metil metakrilat, zamrežen z etilenglikol dimetakrilatom. Raziskali smo vpliv sestave emulzije na morfologijo monolitov: vpliv topila, surfaktanta, disperzanta in količino vodne faze. Z elektronsko mikroskopijo smo preučevali morfologijo pripravljenih monolitov. Vzorce z ustrezno poliHIPE morfologijo smo postpolimerizacijsko obdelali. V cevni peči smo s počasnim intervalom segrevanja do 1400°C izžgali organske komponente monolita. Ostal je skelet iz aluminijevega oksida, ki smo ga okarakterizirali z adsorpcijo/desorpcijo dušika, živosrebrno porozimerijo, helijevo piknometrijo in elektronsko mikroskopijo. Ustvarili smo visoko porozen polimer iz aluminijevega oksida z značilno poliHIPE morfologijo. Ugotovili smo tudi, da se med segrevanjem morfologija bistveno ne spremeni.
Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, glicidil metakrilat, emulzije z visokim deležem notranje faze, divinil adipat, monolit, emulzija, poliHIPE, funkcionalizacija polimerov, biorazgradnja, kompozitni materiali, porozna keramika
Objavljeno: 07.07.2014; Ogledov: 1203; Prenosov: 242
.pdf Celotno besedilo (8,28 MB)

3.
POROZNI POLIMERI IZ ALIFATSKIH URETANSKIH DIAKRILATOV
Davor Bezget, 2014, diplomsko delo

Opis: Na osnovi monomera alifatski uretanski diakrilat (AUD) smo želeli z uporabo emulzij sintetizirati porozne poliHIPE materiale. Zaradi različne uporabe poliHIPE materialov je pomembno, da poskušamo sintetizirati le te z različnimi monomeri. Posledično dobimo različne kemijske in fizikalne lastnosti. Ker so določeni poliHIPE materiali trdi in krhki, smo želeli sintetizirati bolj prožen material. V kombinaciji z alifatskim uretanskim diakrilatom smo uporabljali tudi stiren, divinil benzen, divinil adipat in tetratiol (pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionat)). Sintezo smo izvajali v steklenem reaktorju. K organski fazi, ki so jo sestavljali monomeri, surfaktant, topilo in iniciator smo po kapljicah dodajali vodno fazo, ki jo je predstavljala deionizirana voda z raztopljenim kalcijevim kloridom. S pomočjo propelerskega mešala smo pri 300 obr/min po 60 min dobili emulzijo. Za polimerizacijo te emulzije smo uporabljali dva različna postopka; termično polimerizacijo in fotopolimerizacijo. Polimere smo čistili z etanolom in destilirano vodo. Monolite, ki smo jih dobili s termično polimerizacijo, smo čistili v Soxletovem aparatu. Vzorce smo sušili v digestoriju, nekatere tudi v vakuumskem sušilniku. S spreminjanjem sestave organske faze smo želeli dobiti porozen poliHIPE monolit. Stabilnost emulzije in polimerizacija je bila v večina primerih uspešna. Problem pa je nastal, ker so se monoliti v času sušenja zelo krčili. Kemijsko sestavo vzorcev smo spremljali s FTIR spektroskopijo. Za nas najpomembnejši signali so bili za vezi N-H, C-O, C=O. Ti signali nam dokazujejo vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata v vzorcu. Strukturo vzorcev smo analizirali s SEM mikroskopijo. Te posnetke smo naredili s posušenimi vzorci in z vzorci, ki se še niso sušili. Polimerizacija stabilnih emulzij je uspela, vendar so SEM posnetki pokazali, da večina vzorcev nima tipične poliHIPE morfologije. Vzorec, ki je imel samo 5% vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata je pokazal lepo poliHIPE strukturo. Prvi cilj, uspešna polimerizacija z alifatskim uretanskim diakrilatom, je bil dosežen. Drugi cilj je pa bil sintetizirati poliHIPE material, to pa nam je uspelo samo v primeru z malo vsebnostjo alifatskega uretanskega diakrilata.
Ključne besede: porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze, poliHIPE materiali, emulzijska polimerizacija, klik reakcije, tiol-en polimerizacija
Objavljeno: 03.06.2014; Ogledov: 1683; Prenosov: 226
.pdf Celotno besedilo (3,98 MB)

4.
POROZNI HIBRIDNI MATERIALI IZ SISTEMA MONOMER/TiO 2
Amadeja Koler, 2015, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu smo se lotili sinteze poroznega hibridnega materiala sestavljenega iz sistema monomer-propoksiliran trimetitol propan triakrilat in delcev TiO2. Hibridni material smo pripravili s polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze tipa voda v olju, kateri smo v zunanjo fazo primešali delce TiO2 . Hibridni material smo nato sintrali. Ugotovili smo, da na stabilnost emulzije ne vpliva narava in količina dodanega surfaktanta PEL 121 ampak emulzijo stabilizira le disperzno sredstvo BYK 118. Prav tako smo iz eksperimentalnega dela ugotovili, da na stabilizacijo emulzije vpliva masno razmerje delci:monomer. Kadar smo v emulzijo dodali dvakrat več monomera kot delcev, je bila ta stabilna tudi po dodatku 80 vol.% vodne faze, material je imel odprto celično strukturo. Z višanjem količine delcev (delci:monomer na 1:1, 2:1) pa emulzije pri dodatkih visokih deležev vodne faze (več kot 70 vol.%) postajajo vedno manj stabilne njihova celična struktura pa je bolj zaprta. Pomemben dejavnik za stabilizacijo sistema monomer-TiO2 je tudi velikost delcev. Ugotovili smo, da z delci velikosti 20 nm težje stabiliziramo HIP emulzijo, kot pa z delci velikosti 200 nm. Dobljene porozne hibridne materiale smo nato sintrali na temperaturi 1150 ⁰C pri temperaturnem koraku 0,5 ⁰C na minuto. Izkazalo se je, da se hibridnim materialom z nižjim deležem delcev tipična poliHIPE struktura poruši. Medtem, ko pa se tistim materialom z višjim deležem delcev (delci:monomer 2:1) struktura poruši verjetno zaradi že predhodno manj stabilnega hibridnega materiala. Vsi sintrani materiali so izboljšali svoje mehanske lastnosti, saj so vsi postali trdnejši . Struktura je ostala podobna poliHIPE materialu kadar smo dodajali manjšo količino delcev glede na monomer in kadar smo dodajali nižje vsebnosti notranje faze (manj kot 80 vol.%). V tem delu smo sintetizirali hibridni material iz sistema monomer-TiO2, nadalje smo ga sintrali in tako bolj ali manj uspešno dobili porozno keramično matrico, katere morfologija je nakazovala podobnost s hibridnim materialom. Tako delo še v znanstveni literaturi ni bilo opisano.
Ključne besede: poliHIPE, hibridni materiali, titanov dioksid, stabilizacija HIP emulzij, sintranje
Objavljeno: 02.11.2015; Ogledov: 986; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (3,31 MB)

5.
Mehanske lastnosti hiperzamreženih polimerov
Mateja Švajger, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo želeli preučiti ali vpliva naknadno zamreženje oz. hiperzamreženje poli (stiren-ko-divinilbenzena) na mehanske lastnosti polimernih struktur. Pripravili smo HIP emulzije, pri katerih smo uporabili monomera stiren in divinilbenzen, pri čemer je divinilbenezen služil kot zamreževalo, z različno stopnjo zamreženosti. Dobljenemu poliHIPE materialu smo z adsorpcijo/desorpcijo dušika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da stopnja zamreženja ni bistveno vplivala na specifično površino materiala, najvišja razlika je pri vzorcu MS17, ki je bil 40 mol % zamrežen in MS22, ki je bil 80 mol % zamrežen, kar pomeni, da je vseboval samo zamreževalo. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polimernih monolitov. Morfologijo smo preverili z vrstično elektronsko mikroskopijo. Monolite smo hiperzamrežili, za reakcijo hiperzamreženja smo izbrali di-tert-butil peroksid kot iniciator radikalske polimerizacije preostalih vinilnih skupin, kot topilo smo uporabili toluen. Tudi tem vzorcem smo z adsorpcijo/desorpcijo dusika po BET metodi izmerili specifično površino. Ugotovili smo, da ja naknadno zamreženje vplivalo na povečanje specifične površine materiala. Specifična površina se je največ povečala pri vzorcu MS22 in sicer iz 73,7 m2g-1 na 195,7 m2g-1 in s tem ima najvišji faktor povečanja specifične površine vrednost 2,65. Vzorcema MS17 in MS22 smo pred in po zamreženjem določili mehanske lastnosti po tritočkovnem upogibnem testu. Ugotovili smo, da so se mehanske lastnosti, elastičnost in raztezek ohranile.
Ključne besede: Polimer, polimerizacija, emulzija, poliHIPE materiali, hiperzamreženje, zamreženi polimeri, odprta celična struktura, mehanske lastnosti polimerov.
Objavljeno: 26.09.2016; Ogledov: 1054; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (2,92 MB)

6.
Porozne polihipe membrane s tiol-en polimerizacijo
Sanela German, 2017, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo, s katero smo želeli z uporabo dveh različnih monomerov, pentaeritritola tetrakisa (3-merkaptopropionat) (TT) in trimetilolpropana triaktilata (TMPTA), pripraviti polimerne membrane z ustrezno poroznostjo in morfologijo, ki bi lahko nadalje služile različnim aplikacijam. Sinteze smo se lotili s postopkom fotopolimerizacije kontinuirne faze emulzij z visokim deležem interne faze (HIP-emulzije). Kontinuirno fazo je v našem primeru predstavljala mešanica monomerov, interno fazo pa vodna raztopina kalcijevega heksahidrata. HIP emulzije, ki so se skozi celoten čas mešanja, pri 200 obr/min, nahajale v vodni kopeli, s konstantno temperaturo 21 °C, smo pripravili v treh različnih razmerjih med monomeroma (TT : TMPTA) in sicer 1 : 1, 1 : 2 in 1 : 4. Končne produkte smo po uspešni sintezi okarakterizirali s pomočjo infrardeče spektroskopije, z elementno analizo, DMA testi in z uporabo vrstičnega elektronskega mikroskopa (SEM analiza). V okviru diplomske naloge smo pripravili membrane z odprto celično strukturo in z infrardečo spektroskopijo pričakovano potrdili enako kemijsko sestavo pri vseh vzorcih. Hkrati smo zaključili, da spreminjanje razmerij med monomeroma vpliva na morfologijo končnega produkta in njegove mehanske lastnosti. Membrane so z višanjem razmerja TT : TMPTA pridobivale tipično porozno poliHIPE strukturo, medtem ko se je njihova elastičnost zmanjšala.
Ključne besede: porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze, membrana, tiol-en polimerizacija, poliHIPE materiali, pentaeritritol tetrakis (3-merkaptopropionat), trimetilolpropan triaktilat
Objavljeno: 26.05.2017; Ogledov: 496; Prenosov: 89
.pdf Celotno besedilo (2,27 MB)

7.
Uporaba mikroemulzij za sintezo makroporoznih polistirenskih derivatov
Matic Orel, 2018, diplomsko delo

Opis: Porozni polimerni materiali imajo širok spekter aplikacije. V kakšne namene se bo nek material uporabljal, je odvisno od mnogo dejavnikov, med drugim tudi velikost por materiala. V diplomski nalogi smo proučevali kako se premer primarnih ter sekundarnih por poli(stiren-ko-divinilbenzenskega) monolita, spreminja s hitrostjo mešanja emulzije z elektronskim mešalom in homogenizatorjem oz. z amplitudo ultrasonifikacije, ob konstantni sestavi organske ter vodne faze. PoliHIPE monolite smo pripravili s termično polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze (HIP emulzij) tipa voda v olje, katere organska faza je vsebovala monomer stiren, zamreževalodivinil benzen ter surfaktant SPAN80, vodna faza pa kalcijev klorid heksahidrat ter iniciator amonijev persulfat. Emulzijo smo zmeraj pripravili z uporabo elektronskega mešala s hitrostjo mešanja 300 obr/min, nato pa smo emulzijo mešali ali z elektronskim mešalom (med 300 in 500 obr/min), homogenizatorjem (med 3000 in 20000 obr/min) oz. z ultrasonifikacijo. Polimerizacija je potekala 24 ur pri 70 °C. Kot rezultat smo dobili monolite, katere smo okarakterizirali z vrstičnim elektronskim mikroskopom. S pomočjo SEM posnetkov smo spremljali morfologijo sintetiziranih materialov. Glavni cilj diplomske naloge je bil sintetizirati poliHIPE material s porami velikosti ≈1 μm. Najmanjša povprečna velikost primarnih por je bila ≈ 2,5 μm, ki je bila dosežena pri vzorcu katerega smo pripravili z mešanjem emulzije s homogenizatorjem s hitrostjo 15000 obr/min. Predvidevali smo, da bomo dobili najmanjše pore z uporabo ultrasonifikatorja. Najmanjše primarne pore po ultrasonifikaciji so bile velikosti 13 μm pri amplitudi 80 % in času ultrasonifikacije 4 min. Iz rezultatov je razvidno, da so se velikosti primarnih por manjšale s povišanjem števila obratov mešalnika, prav tako pa so se primarne pore manjšale s povišanjem amplitude ultrasonifikacije pri istem času ultrasonificiranja.
Ključne besede: mikroemulzija, makroporozni materiali, poliHIPE, HIP emulzija, radikalska verižna polimerizacija, stiren, divinilbenzen
Objavljeno: 04.10.2018; Ogledov: 174; Prenosov: 69
.pdf Celotno besedilo (3,19 MB)

Iskanje izvedeno v 0.18 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici