| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


41 - 50 / 56
Na začetekNa prejšnjo stran123456Na naslednjo stranNa konec
41.
POLIMERIZACIJA TIOLNIH, VINILNIH IN GLIKOLNIH ESTROV
Tjaša Savić, 2015, magistrsko delo

Opis: Organski sintetični polimeri so najštevilčnejša skupina polimerov. Mednje spadajo tudi poliHIPE materiali, ki so raziskovalcem zanimivi že vrsto let, saj jim njihove posebne lastnosti –kot je poroznost– omogočajo uporabo na številnih področjih. Eno teh je tkivno inženirstvo (TI), kjer poliHIPE materiali nastopajo kot nosilci za naselitev, rast in razmnoževanje celic, ki prerastejo v tkivo ali cel organ. S takšnim biološkim nadomestkom lahko zamenjamo poškodovana ali manjkajoča tkiva ter organe. Namen tega magistrskega dela je bila sinteza treh poliHIPE materialov: tiolnega poliestra iz tetrakis(3-merkaptopropionata)-co-trimetilolpropan triakrilata (TT-co-TMPTA) v molskem razmerju 3:4, vinilnega poliestra poli(glicerol sebacat akrilata) (PGSA) ter glikolnega poliestra poli(etilen glikol) metil eter metakrilata (PEGMA). Brez težav smo TT-co-TMPTA polimerizirali v masi. Uspešno smo pripravili poliHIPE iz TT-co-TMPTA in dokazali, da je razgradljiv v šibko alkalnih medijih (0,05 M NaOH) ter raztopini PBS pufra. Sinteza PGSA nam ni uspela; pri sintezi predpolimera poli(glicerol sebacata) je prišlo do prevelikega zamreženja, saj so reagirale vse tri glicerolne hidroksilne skupine in tako nadaljnja akrilacija ni mogla poteči. Zato smo poskusili z zaščito hidroksilnih skupin v glicerolu in tako sintetizirali solketal, le-tega akrilirali in ga tudi v masi polimerizirali ter dobili poli(solketal akrilat) (PSA). Tega smo prav tako skušali sintetizirati kot poliHIPE, a smo bili neuspešni, tako kot tudi pri poliHIPE-u iz PEGMA. V magistrskem delu so predstavljene teoretske osnove reakcij polimerizacije, priprave poliHIPE materialov, metod za njihovo karakterizacijo ter tkivno inženirstvo, podrobni opisi sintez ter zbrani rezultati z razlago.
Ključne besede: poliHIPE, TT-co-TMPTA, solketal akrilat, poliPEGMA, tkivno inženirstvo, FTIR, NMR
Objavljeno v DKUM: 26.06.2015; Ogledov: 1868; Prenosov: 240
.pdf Celotno besedilo (3,62 MB)

42.
Polihipe materiali za rast bioloških celic pripravljeni s tiol-en polimerizacijo
Maja Sušec, 2014, doktorska disertacija

Opis: Tkivno inženirstvo je tehnika, ki temelji na regeneraciji različnih tipov celic, ki rastejo na ustrezni podlagi. V zadnjem času tkivno inženirstvo in tkivne kulture pridobivajo na pomembnosti zaradi uspešne uporabnosti v biomedicini. Tkivno inženirstvo je zelo uporabno predvsem na področju rasti tkiv, presajanja organov in na področju rekonstruktivne kirurgije. Uporaba ustreznih materialov kot matrik je ključnega pomena za tkivno inženirstvo in tudi pri oblikovanju umetne, zunajcelične matrike (podlage), ki podpira 3D tkivno tvorbo. Polimeri so primarni materiali, ki se uporabljajo za ustrezno podlago na področju tkivnega inženirstva, vključno za rast kosti, hrustanca, krvnih žil, mehurja, kože in drugih tkiv. Gre za uporabo kombinacije celic in materialov ter pripadajočih biokemijskih in fizikalno-kemijskih faktorjev za izvajanje ali nadomestilo bioloških funkcij. Za uspešno rast tkiva in razmnoževanje celic je ustrezna podlaga nujna in tako je tudi zelo pomembno, da kontroliramo morfologijo, porozno strukturo in velikost porazdelitve por ustreznega materiala. Poroznost polimernega materiala je lahko dosežena skozi različne procese, med njimi je emulzija osnova za pripravo poroznih materialov. Poleg omenjenih parametrov je znano, da je rast celic boljša na tridimenzionalni porozni podlagi. Dodatno pa je potrebno upoštevati še biokompatibilnost in biorazgradljivost podlage. Ustrezne nosilce smo pripravili tudi s pomočjo polimerov pripravljenih s pomočjo emulzij. Pripravili smo emulzije z visokim deležem notranje faze, pri čemer volumen notranje faze emulzije presega 74.05 % in tako pripravili poliHIPE materiale, ki so bili uporabljeni tudi kot substrati za tkivno inženirstvo. O poliHIP-ih je glede tkivnega inženirstva poznanega zelo malo. Ponavadi so poliHIPE materiali producirani tekom radikalne verižne polimerizacije in tako biodegradibilnost nastalega materiala lahko predstavlja problem. Klasične metode za procesiranje polimernih materialov kot so ekstruzija ali brizganje so pogosto uporabljene za proizvajanje tipičnih biokompatibilnih in biodegradabilnih materialov kot so poli(mlečna kislina) za izdelavo šivov, materiali za vezavo kosti in materiali za druge medicinske pripomočke. Na žalost pa imajo te tehnike zelo omejene zmogljivost za proizvodnjo celičnih matrik. Alternativna metoda kot je litje topila, izpiranje delcev, penjenje plinov and lepljenje vlaken imajo tudi nekatere omejitve kot so nizka sposobnost za natančno kontrolo velikosti por, geometrije por, medsebojne povezanosti por, prostorsko porazdelitev por in konstrukcijo notranjih poti v matriko (podlago). Eden od pomembnih dosežkov v tkivnem inženirstvu je bil razvoj tridimenzionalnih matrik, ki usmerjajo celice, da tvorijo funkcionalna tkiva. Nedavno poznane proizvodne tehnike poznane kot izdelava prosto oblikovanih površin (Solid Freee Form Fabrication-SFF), ali hitra izdelava prototipov (rapid prototoyping-RP), se uspešno uporabljajo za proizvodnjo kompleksnih matrik. Fotopolimerizabilen metakrilat se uporablja kot večina ostalih monomerov, ki so danes na tržišču oz. kot biokompatibilen in biodegradabilen monomer, ki je pogosta tema raziskav v zadnjem obdobju. Čeprav ima ta material številne prednosti pred PLA (poli mlečna kislina) saj na mehanske lastnosti in degradacijsko obnašanje lahko vplivamo. je kot monomer dražljiv. Zato smo razvili novo generacijo biokompatibilnih in biodegradabilnih fotopolimerov, ki temeljijo na vinilestrih in vinilkarbonatih, ki imajo enake prednosti kot (met)akrilati in se izogibajo večini slabih lastnosti. Poleg enostavne sinteze in zelo nizke monomerne citotoksičnosti, nastanejo nestrupeni razgradni produkti, ki se zlahka izločajo iz človeškega telesa. Prvi in vivo eksperimenti so takšni materiali pokazali odlično biokompatibilnost. Raziskovalno doktorsko delo je bilo osredotočeno tudi na pripravo biokompatibilnih in biorazgradljivih poroznih polimerov preko HIPE in uvedba druge hierarhične ravni v 50-100 µm preko 3D fotopolimerizacije. Preizkuï
Ključne besede: poliHIPE, tiol-ene kemija, biološke celice, fotopolimerizacija
Objavljeno v DKUM: 05.12.2014; Ogledov: 2854; Prenosov: 277
.pdf Celotno besedilo (9,56 MB)

43.
MAKROPOROZNI POLIMERI IZ 2-HIDROKSIETIL METAKRILATA
Lara Terzić, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo na podlagi dveh različnih metod sintetizirali produkte, ki vsebujejo 2-hidroksietil metakrilat. Pripravili smo polimerne poliHIPE monolitne produkte iz emulzij tipa O/V in polimere PHEMA z uporabo sintranih delcev PMMA. Poli(2-hidroksietil metakrilat) (PHEMA) je hidrofilni in biokompatibilni polimer, ki se uporablja na primer kot material za kontaktne leče (hidrogel), za dostavo aktivnih učinkovin, 3D nosilec v tkivnem inženirstvu, idr. Za pridobivanje PHEME smo izvedli termično polimerizacijo in fotopolimerizacijo. Pri obeh metodah smo preučevali vpliv različnih dejavnikov kot so: volumski deleži posameznih faz, zamreževal, hitrost mešanja, temperatura ob mešanju emulzije, staranje emulzije, dodajanje aditivov, različen čas sintranja PMMA in različni načini sušenja monolitov. Cilj naloge je z različnimi eksperimentalnimi postopki ter s spreminjanjem različnih parametrov pridobiti morfološko najbolj primeren polimer, torej bimodalno porazdelitev por, kar pomeni, da so poleg že omenjenih makro por, prisotne tudi pore v nano dimenzijah, t.i. terciarne pore. V ta namen smo uporabili kombinacijo koloidnega sistema ob dodatku porogenih topil. Bimodalno razporeditev por in nekoliko večje vrednosti specifične površine, smo dosegli pri sintezi poliHIPE produktov z dodatkom 10 ut% porogenih topil, t.j. višjih (maščobnih) alkoholov. Na podlagi rezultatov študij vpliva deleža zamreževala in interne faze cikloheksana, smo ugotovili najugodnješo sestavo emulzije za nadaljne eksperimente in sicer 80 vol % cikloheksana ob souporabi 15 mol % zamreževala MBAA. V diplomskem delu je prikazana tudi analiza vpliva različne hitrosti mešanja emulzije na polimeriziran produkt, pri čemer produkt, sintetiziran iz emulzije, mešane pri 150 obr/min rezultira z bistveno večjimi porami kot tisti z mešanjem emulzije pri 300 obr/min. Pri sintezi polimerov s sintranjem PMMA, smo pridobili produkte s precej večjimi primarnimi porami (tudi do 100 µm), kot pri sintezi polHIPE produktov, vendar so poliHIPE produkti rezultirali s kompleksnejšo morfologijo, ki bi celicam omogočala boljši pretok hranilnih snovi in rast. Rezultati kažejo, da je fotopolimerizacija ugodnejša kot termična polimerizacija, saj je produkt z uporabo foto iniciatorja bolj homogene teksture in morfologije, pri čemer fotopolimerizacija poteče hitreje kot termična polimerizacija. Čas sintranja in velikost delcev PMMA je imel bistven vpliv na poroznost in morfologijo produktov, pri čemer smo ugotovili, da se pri 24 h sintranja delci bolje zlepijo in po odstranitvi matrice pridobimo makroporozen polimer. Diplomsko delo prikazuje študijo pridobivanja polimerov, ki bi potencialno lahko služili za nadaljne študije na področju biomedicine in ostalih ved.
Ključne besede: poliHIPE, PHEMA, makroporozni polimeri, poroznost, monoliti
Objavljeno v DKUM: 22.10.2014; Ogledov: 2431; Prenosov: 260
.pdf Celotno besedilo (7,51 MB)

44.
POLIMERNO VEZANI OKSALATI KOT OBNOVLJIVI VIRI KEMILUMINISCENCE
Selena Bošnjak, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo raziskali možnosti sinteze derivatov diaril oksalatnih estrov vezanih na polimerne nosilce. Diaril oksalati so zanimive spojine za kemiluminiscenčne reakcije, saj pri reakciji z vodikovim peroksidom nastane visoko-energijska molekula, ki se ob prisotnosti primernega občutljivca pretvori v osnovno stanje s sevanjem svetlobe. Arilni del molekule pomembno vpliva na kemiluminiscenčne lastnost, zato smo raziskali možnosti vezave elektron-privlačne skupine, kot je brom, ki bi podaljšal čas oddajanja svetlobe. Raziskali smo, kakšne so možnosti v strukturi arilnega dela molekule, da bi lahko omogočila pripravi diaril oksalatov na trdnih nosilcih. Ugotovili smo, da mora benzenski del molekule vsebovati fenolno skupino, preko katere se lahko veže oksalatna skupina ter aminsko skupino, ki bi služila za vezavo na benzilno mesto v polimernem nosilcu. Iz tega razloga smo raziskali reakcijo bromiranja 4-metoksibenzilamina in 4-hidroksibenzonitrila z okolju sprejemljivejšo metodo oksidativnega bromiranja z bromovodikovo kislino in vodikovim peroksidom kot oksidantom v različnih topilih pod različnimi pogoji. Nadalje smo raziskali reakcijo vezave na polimerni nosilec in kot modelno spojino uporabili benzil klorid, na katerega smo vezali benzilaminski derivat. V zadnjem koraku svojega raziskovanja, sem pozornost posvetila raziskovanju reakcije vezave oksalatne skupine na fenolni derivat kot modelno reakcijo za uporabo na polimernem nosilcu. S tem smo pripravili metodo, s katero lahko apliciramo kemiluminiscenco v trdni fazi, npr. PoliHIPE polimer. Z vezavo fenola v PoliHIPE polimer bi dobili obnovljivi vir kemiluminiscence, saj bi lahko fenol na ta način enostavno regenerirali v diariloksalatni ester in edini stranski produkt bi bil ogljikov dioksid.
Ključne besede: kemiluminiscenca, diariloksalatni estri, reagenti na trdnih nosilcih, PoliHIPE
Objavljeno v DKUM: 22.09.2014; Ogledov: 1672; Prenosov: 176
.pdf Celotno besedilo (1,56 MB)

45.
RAZVOJ DENDRIMERNIH poliHIPE NOSILCEV KOT BAZNIH KATALIZATORJEV
Gregor Kodrič, 2014, diplomsko delo

Opis: PoliHIPE materiali so porozni emulzijsko pripravljeni polimeri, sintetizirani znotraj emulzij z visokim deležem notranje faze (HIPE). Zelo porozna notranja struktura jim daje posebne karakteristike, zato so uporabni pri različnih tehničnih in industrijskih aplikacijah. Raznovrstnost uporabe dosežejo s funkcionalizacijo ter modifikacijo raznih strukturnih parametrov med in po sintezi. Namen diplomskega dela je bila študija zdužitve aminskega dendrimera kot organskega baznega katalizatorja s PoliHIPE polimerom. Z vezavo teh katalizatorjev na polimerne nosilce smo hoteli združiti najboljše lastnosti obeh materialov. Tako bi imeli poleg katalitičnih lastnosti še možnost boljšega izolacijskega postopka produktov iz reakcij, možnost recikliranja takega katalizatorja, znižanja stroškov reakcij, procesi bi lahko potekali hitreje, najpomembnejša pridobitev tega postopka pa bi bila, da bi s tako funkcionaliziranimi polimernimi katalizatorji zmanjšali količino odpadne snovi pri reakcijah, kar bi moralo biti vodilo pri načrtovanju modernih sinteznih postopkov. Uporabili smo aminske dendrimere na osnovi tris-(2-aminoetil)amina. Sintezo dendrimera smo opravili tako, da smo najprej vezali akrilonitril na tris-(2-aminoetil)amin v vodi kot topilu, nakar smo vmesni nitrilni produkt reducirali do amina z LiAlH4 in tako smo dobili prvo generacijo aminskih dendrimerov. Le-te je mogoče uporabiti v namene organokatalize kot bazne katalizatorje v širokem spektru reakcij. Uporabnost tris-(2-aminoetil)amina in iz njega izhajajočih dendrimerov smo preizkušali pri aldolnih reakcijah (Knoevenagelova kondenzacija) kot testnih reakcijah. Tako smo preverili, pod kakšnimi pogoji osnovni aminski katalizator tris-(2-aminoetil)amin katalizira reakcije med benzaldehidom in tremi modelnimi ketoni različnih reaktivnosti (acetofenon, dibenzoilmetan, dimedon) in ugotovili, da se le najbolj reaktiven substrat – dimedon - pretvori v odgovarjajoč produkt kondenzacije.
Ključne besede: reakcije na trdnih nosilcih, PoliHIPE polimeri, aminski dendrimeri, bazni katalizatorji, obnovljivi reagenti, aldolna kondenzacija
Objavljeno v DKUM: 11.09.2014; Ogledov: 2058; Prenosov: 191
.pdf Celotno besedilo (6,34 MB)

46.
Sinteza poroznih materialov iz metakrilatov in vinilestrov
Marko Turnšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo s polimerizacijo v masi proučevali vpliv pogojev na pripravo glicidil metakrilatnih poroznih polimernih nosilcev. Proučili smo vplive zamreževala etilenglikol dimetakrilata in različnih porogenih topil na morfologijo poroznih nosilcev. Nosilce smo funkcionalizirali z različnimi amini in tioli. Dobljene porozne monolite smo tudi naknadno zamrežili, da smo povečali specifično površino. Pripravili smo tudi emulzije z visokim deležem notranje faze; v organski fazi smo imeli raztopljen monomer. Kot monomer smo uporabili divinil adipat, ki je difunkcionalen vinil ester. Proučevali smo: vpliv sestave emulzije, tipa termičnega iniciatorja, dodatka topil in reakcijskih pogojev na stabilnost emulzije, morfologijo pripravljenih monolitov, obliko in velikost por ter poroznost. Divinil adipat kot samostojno uporabljen monomer še ni bil opisan, zato smo raziskali vpliv razmerja med hidrofilno in hidrofobno fazo emulzije na pripravo stabilne emulzije. Potreben je bil izbor primernih surfaktantov, kombinacije različnih surfaktantov ter količine topila. Pripravljene emulzije smo termično polimerizirali. Za radikalsko iniciacijo smo uporabili različne termične iniciatorje; prav tako smo testirali uporabo fotokemičnih iniciatorjev. Proučili smo vpliv segrevanja in staranja emulzije na njeno stabilnost ter na združevanje kapljic emulzije. S segrevanjem emulzije smo dosegli 5-kratno povečanje kapljic, s staranjem 25 ur pa 0,4-kratno povečanje. Pripravili smo tudi emulzije brez soli v vodni fazi in tako povzročili Ostwaldovo rast in koalescenco kapljic v emulziji. Na ta način smo povečali velikost kapljic za dvakrat. Pri vseh metodah smo spremljali velikost kapljic emulzije in velikost primarnih por monolita, saj je velikost por polimera običajno sorazmerna z velikostjo kapljic notranje faze emulzije. Pripravljene monolite smo izpostavili različnim medijem z različnimi koncentracijami ter tako ugotavljali primernost medija in hitrost biorazgradnje. Pripravili smo tudi porozne polimere iz emulzije z visokim deležem notranje faze, nasičene z aluminijevim oksidom. Kot monomere smo uporabili propoksiliran trimetilol propan triakrilat in metil metakrilat, zamrežen z etilenglikol dimetakrilatom. Raziskali smo vpliv sestave emulzije na morfologijo monolitov: vpliv topila, surfaktanta, disperzanta in količino vodne faze. Z elektronsko mikroskopijo smo preučevali morfologijo pripravljenih monolitov. Vzorce z ustrezno poliHIPE morfologijo smo postpolimerizacijsko obdelali. V cevni peči smo s počasnim intervalom segrevanja do 1400°C izžgali organske komponente monolita. Ostal je skelet iz aluminijevega oksida, ki smo ga okarakterizirali z adsorpcijo/desorpcijo dušika, živosrebrno porozimerijo, helijevo piknometrijo in elektronsko mikroskopijo. Ustvarili smo visoko porozen polimer iz aluminijevega oksida z značilno poliHIPE morfologijo. Ugotovili smo tudi, da se med segrevanjem morfologija bistveno ne spremeni.
Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, glicidil metakrilat, emulzije z visokim deležem notranje faze, divinil adipat, monolit, emulzija, poliHIPE, funkcionalizacija polimerov, biorazgradnja, kompozitni materiali, porozna keramika
Objavljeno v DKUM: 07.07.2014; Ogledov: 2181; Prenosov: 335
.pdf Celotno besedilo (8,28 MB)

47.
POROZNI POLIMERI IZ ALIFATSKIH URETANSKIH DIAKRILATOV
Davor Bezget, 2014, diplomsko delo

Opis: Na osnovi monomera alifatski uretanski diakrilat (AUD) smo želeli z uporabo emulzij sintetizirati porozne poliHIPE materiale. Zaradi različne uporabe poliHIPE materialov je pomembno, da poskušamo sintetizirati le te z različnimi monomeri. Posledično dobimo različne kemijske in fizikalne lastnosti. Ker so določeni poliHIPE materiali trdi in krhki, smo želeli sintetizirati bolj prožen material. V kombinaciji z alifatskim uretanskim diakrilatom smo uporabljali tudi stiren, divinil benzen, divinil adipat in tetratiol (pentaeritritol tetrakis(3-merkaptopropionat)). Sintezo smo izvajali v steklenem reaktorju. K organski fazi, ki so jo sestavljali monomeri, surfaktant, topilo in iniciator smo po kapljicah dodajali vodno fazo, ki jo je predstavljala deionizirana voda z raztopljenim kalcijevim kloridom. S pomočjo propelerskega mešala smo pri 300 obr/min po 60 min dobili emulzijo. Za polimerizacijo te emulzije smo uporabljali dva različna postopka; termično polimerizacijo in fotopolimerizacijo. Polimere smo čistili z etanolom in destilirano vodo. Monolite, ki smo jih dobili s termično polimerizacijo, smo čistili v Soxletovem aparatu. Vzorce smo sušili v digestoriju, nekatere tudi v vakuumskem sušilniku. S spreminjanjem sestave organske faze smo želeli dobiti porozen poliHIPE monolit. Stabilnost emulzije in polimerizacija je bila v večina primerih uspešna. Problem pa je nastal, ker so se monoliti v času sušenja zelo krčili. Kemijsko sestavo vzorcev smo spremljali s FTIR spektroskopijo. Za nas najpomembnejši signali so bili za vezi N-H, C-O, C=O. Ti signali nam dokazujejo vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata v vzorcu. Strukturo vzorcev smo analizirali s SEM mikroskopijo. Te posnetke smo naredili s posušenimi vzorci in z vzorci, ki se še niso sušili. Polimerizacija stabilnih emulzij je uspela, vendar so SEM posnetki pokazali, da večina vzorcev nima tipične poliHIPE morfologije. Vzorec, ki je imel samo 5% vsebnost alifatskega uretanskega diakrilata je pokazal lepo poliHIPE strukturo. Prvi cilj, uspešna polimerizacija z alifatskim uretanskim diakrilatom, je bil dosežen. Drugi cilj je pa bil sintetizirati poliHIPE material, to pa nam je uspelo samo v primeru z malo vsebnostjo alifatskega uretanskega diakrilata.
Ključne besede: porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze, poliHIPE materiali, emulzijska polimerizacija, klik reakcije, tiol-en polimerizacija
Objavljeno v DKUM: 03.06.2014; Ogledov: 3015; Prenosov: 332
.pdf Celotno besedilo (3,98 MB)

48.
SINTEZA FUNKCIONALNIH ZAMREŽENIH MAKROMOLEKUL IZ EMULZIJ
Urška Sevšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo pripravili porozne polimere z verižno radikalsko polimerizacijo emulzij z visokim deležem notranje faze na osnovi monomera stirena in zamreževala divinilbenzena, iniciirano termično ali fotokemično. Spreminjali smo delež zamreževala in preučili njegov vpliv na morfologijo nastalega polimera in količino preostalih vinilnih vezi v polimerni matriki. V omenjen nepolarni sistem smo vključili delno polarno metakrilno kislino ter s tem v polimerno matriko uvedli funkcionalno karboksilno skupino. Stabilnost emulzije smo dosegli z uporabo ustrezne kombinacije surfaktantov. Maksimalen delež metakrilne kisline, ki smo jo lahko dodali emulziji, je bil 20 mol %. Kot metodo polimerizacije smo uporabili fotopolimerizacijo, saj je pri uporabi termično iniciirane radikalske verižne polimerizacije prihajalo do prehajanja metakrilne kisline v vodno fazo emulzije. Pri fotopolimerizaciji konverzija iz monomera v polimer poteka precej hitreje in metakrilna kislina je ostala v organski fazi. Rezultat je bil porozen poliHIPE material s kislinskimi skupinami in tipično poliHIPE strukturo. Kislinske skupine smo funkcionalizirali s tionil kloridom do kislinskega klorida. Uspešnost konverzije je bila 76-odstotna. Funkcionalnost polimera smo preizkusili z reakcijo nukleofilne substitucije z bifunkcionalnimi amini. Preverili smo, kako koncentracija diamina in dolžina ogljikove verige vplivata na uspešnost konverzije ter na strukturo produkta. Pri uporabi diamina z daljšo ogljikovo verigo je bila konverzija za 10 % boljša od konverzije, kjer smo uporabili krajši diamin. Pri uporabi daljšega diamina se je z zviševanjem koncentracije le-tega povečevala stopnja konverzije, medtem ko pri uporabi krajšega diamina tega efekta ni bilo opaziti. V drugem delu doktorske disertacije smo pripravili porozne poli(stiren-ko-divinilbenzen) polimere z deležem zamreževala med 37 in 80 mol %. Preverili smo vpliv deleža zamreževala na BET specifično površino in ugotovili trend naraščanja le-te z višanjem deleža zamreževala. Iz spektrov infrardeče spektroskopije smo določili delež preostalih vinilnih vezi v polimerni matriki. Da bi na polimer uvedli funkcionalne skupine, smo izvedli funkcionalizacijo z multifunkcionalnimi tioli. Uporabili smo tiol z dvema in štirimi tiolnimi skupinami. Nato smo na graftiran polimer vezali še bifunkcionalni alken. Izkoristek funkcionalizacije se je večal z višanjem deleža zamreževala, najvišja dosežena stopnja konverzije je bila 44 %. Višje konverzije smo dosegali z uporabo tiola z dvema tiolnima skupinama. Pri primerjavi porazdelitve velikost mezopor smo opazili, da je po funkcionalizaciji prišlo do zmanjšanja števila le-teh. Izkazalo se je, da je za to odgovorno topilo, ki smo ga uporabili. Poizkusili smo še enostopenjsko funkcionalizacijo, kjer smo v reakcijsko mešanico dodali tako ditiol kot bifunkcionalni alken. V tem primeru je prišlo do precejšnjega povečanja BET specifične površine, vendar je bila stopnja konverzije dokaj nizka. Nadalje smo v poli(stiren-ko-divinilbenzen) poliHIPE material uvedli mezopore in mikropore z metodo naknadnega zamreženja oziroma hiperzamreženja. Uporabili smo peroksidni iniciator, di-tert-butil peroksid, za katerega je značilen specifičen mehanizem delovanja. Delež divinilbenzena je variiral med 52 in 80 mol %. Zanimal nas je vpliv procesa na makroskopsko morfologijo materiala. Izkazalo se je, da reakcija naknadnega zamreženja ne vpliva bistveno na morfologijo, do večjih razlik v porazdelitvi velikost primarnih por je prišlo le v primeru najmanj zamreženega vzorca. Reakcijo hiperzamreženja smo izvedli v treh topilih: toluenu, acetonitrilu in dimetilformamidu. Kot najbolj uspešno topilo se je izkazal toluen, pri katerem je v vseh primerih prišlo do največjega porasta BET specifične površine, najvišji faktor povečanja specifične površine je znašal 7,2. Prav tako je bil delež mezopor in mikropor v materialu, funkcionaliziranem v toluenu, najvišji. Pri uporabi dimetilformamida in acetonitri
Ključne besede: porozni polimeri, poliHIPE, polimerizacija, hiperzamreženje, polistiren, polimetakrilat, funkcionalizacija polimerov
Objavljeno v DKUM: 11.04.2014; Ogledov: 2221; Prenosov: 366
.pdf Celotno besedilo (4,50 MB)

49.
POROZNI ZAMREŽENI POLISTIRENI IZ EMULZIJ IN MINIEMULZIJ
Natalija Pokeržnik, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen vpliv raznih parametrov na velikost in velikostno porazdelitev kapljic V/O HIPE emulzij ter posledično na velikost in velikostno porazdelitev primarnih por polistirenskih monolitov. Uporabili smo monomere stiren, divinilbenzen in 2 etilheksilakrilat, pri čemer je divinilbenzen služil kot zamreževalo, 2 etilheksilakrilat pa kot monomerni plastifikator. Z namenom študija HIPE miniemulzij smo spreminjali surfaktant in njegovo količino, porogeno topilo in njegovo količino, iniciator, jakost in čas ultrasonifikacije, količino vodne faze ter čas mešanja emulzije po dodani vodni fazi. Pripravljene emulzije smo okarakterizirali z optičnim mikroskopom pri 400- ali 1000 kratni povečavi, nastale polistirenske monolite pa z vrstičnim elektronskim mikroskopom. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polistirenov, z adsorpcijsko/desorpcijsko porozimetrijo (BET metodo) pa smo izmerili njihovo specifično površino. Kot porogeno topilo smo uporabili toluen, heksadekan in kombinacijo obeh, pri čemer smo zasledili, da so kapljice emulzij in primarne pore polistirena najmanjše v primeru uporabe 4 ut. % heksadekana. Ker se nastali monoliti med polimerizacijo malenkost skrčijo, smo ugotovili, da je bolje, da se pri pripravi emulzije doda 80 % vodne faze. Pri raziskavah smo preučevali tudi vpliv dveh surfaktantov, Span 80 in Hypermer A70, in njuno količino, od 20 % do 40 %, na velikost kapljic in por. Rezultati so pokazali, da so emulzije med ultrasonifikacijo ostale stabilne v primeru uporabe 40 % dodanega surfaktanta, najmanjše kapljice in pore pa smo dobili pri uporabi surfaktanta Hypermer A70. Pri dodatku 40 % surfaktanta so bile vse emulzije stabilne tudi pri uporabi 100 % jakosti ultrazvoka in pri 75 % jakosti v primeru 20 minutne ultrasonifikacije. Prav tako se je izkazalo, da uporaba kombinacije iniciatorjev TEMED in APS za pripravo takšnih miniemulzij ni primerna. Pri primerjavi različnih časov mešanja emulzije po dodani vodni fazi se je izkazalo, da lahko tudi z daljšimi časi mešanja močno zmanjšamo velikost kapljic emulzije in por polimernih materialov.
Ključne besede: polimeri, poliHIPE, miniemulzije, polistiren, velikost kapljic, velikost por, monoliti
Objavljeno v DKUM: 05.09.2013; Ogledov: 2800; Prenosov: 375
.pdf Celotno besedilo (3,70 MB)

50.
VPLIV POLIMERIZACIJSKE MEŠANICE NA LASTNOSTI POROZNEGA POLI(DIVINIL ADIPAT-KO-PENTAERITRITOL TETRAKIS(3-MERKAPTOPROPIONATA))
Amadeja Koler, 2012, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu predstavljamo vpliv več dejavnikov na velikost in porazdelitev por v polimernem materialu pripravljenem iz emulzije z visokim deležem notranje faze. Tako smo spreminjali volumski delež vodne faze in topila, spreminjali smo hitrost mešanja pri pripravi emulzije nato pa smo jo starali. Polimerne materiale smo okarakterizirali z VEM (vrstičnim elektronskim mikroskopom) in optičnim mikroskopom, nato pa s primernim računalniškim programom obdelali slike in izmerili pore. Kot monomera pri emulziji voda v olju (v/o) smo uporabili divinil adipat in tetrakis(3-merkaptopropionat). Uporabljen porogen v našem raziskovalnem delu je bil toluen, kot surfaktant pa smo uporabili kombinacijo Span 65 in PEL 121. Za aktivacijo polimerizacije smo uporabili fotoiniciator Irgacure 819. Polimerizacija poteče po mehanizmu tiol-en kemije. Preučevali smo vpliv dodatka vodne faze na velikost por in ugotovili, da pri 85 vol.% dodane vodne faze nastanejo največje pore v tem polimeru in dobimo tipično poliHIPE strukturo. Prav tako smo spreminjali delež toluena, ker dodajanje porogena vpliva na velikost por v polimeru. Z večanjem dodanega porogena smo povečali pore in zaznali največje pore pri dodatku 50 vol.% porogena. Nato smo spreminjali še hitrost mešanja emulzije od 50 do 250 obratov/min (s korakom 50). Iz rezultatov slik SEM-a in optičnega mikroskopa opazimo, da so pore bistveno večje pri emulzijah, ki smo jih mešali pri nižjih obratih (50 obratov/min, 50 TOPLA), kot pa pri višjih. Največje pore smo izmerili pri 50 (Tvodne faze = 40 °C) TOPLA, najmanjše pa pri 200 obratih/min. S staranjem emulzije smo opazili, da se kapljice vodne faze s časom večajo, za kar sta odgovorna koalescenca in Ostwaldovo zorenje. Ugotovimo, da se vsem pripravljenim emulzijam s časom (do 48h) velikosti kapljic povečajo, dokler emulzija ne postane popolnoma nestabilna in se fazi ločita, kar se zgodi po dveh dneh.
Ključne besede: poliHIPE, emulzije z visokim deležem notranje faze, tiol-en polimerizacija, velikosti por, Ostwaldova rast, koalescenca.
Objavljeno v DKUM: 17.09.2012; Ogledov: 2855; Prenosov: 430
.pdf Celotno besedilo (4,88 MB)

Iskanje izvedeno v 0.23 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici