SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 31
Na začetekNa prejšnjo stran1234Na naslednjo stranNa konec
1.
POROZNE REAKTIVNE MEMBRANE NA OSNOVI 4-VINILBENZIL KLORIDA
Andrej Seifried, 2009, diplomsko delo

Opis: Z emulzijsko polimerizacijo smo sintetizirali polimerne membrane na osnovi 4-vinilbenzil klorida (VBC), z dvo in štiri odstotnim zamreženjem z divinilbenzenom (DVB). Sintezo smo izvedli v steklenem reaktorju, kjer smo iz vodne (75 % in 80 %) in organske faze, z uporabo teflonskega mešala pripravili v/o emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE). Emulzije smo v tanki plasti nanesli na stekleno ploščo, jih s povišano temperaturo radikalsko polimerizirali in po čiščenju z difuzijo v etanolu in deionizirani vodi dobili porozne, reaktivne poliHIPE membrane. Spreminjali smo delež reaktivnega monomera 4-vinilbenzil klorida (10 %, 20 % in 25 %) v organski fazi in k trem najbolj homogenim membranam oz. njihovim emulzijam smo dodali dve inertni topili kot porogena (toluen in klorobenzen) ter plastifikator: 2-etilheksil akrilat. Sestavo membran smo spremljali z ATR spektroskopijo in SEM posnetki. Polimernim membranam smo izmerili končno debelino in pretočnost za deionizirano vodo ter preverili stopnjo nabrekanja v različnih topilih (v vodi, acetonitrilu, toluenu in kloroformu) in ugotovili, da najbolj nabrekajo v kloroformu. Preverili smo tudi reaktivnost membran, saj polimeri na osnovi VBC-ja omogočajo še nadaljnje reakcije. Tako smo jih funkcionalizirali s tremi različnimi nukleofilnimi amini: z etanolaminom, tris(hidroksimetil)metilaminom in s tris(2-aminoetil)aminom, pri 60 °C in 90 °C. Dobljene modificirane polimere smo okarakterizirali z elementno analizo ter ATR spektroskopijo, ki je potrdila stopnjo pretvorbe oz. uspešnost funkcionalizacije.
Ključne besede: divinilbenzen, emulzije z visokim deležem notranje faze, membrane, poliHIPE, porozni polimeri, 4-vinilbenzil klorid
Objavljeno: 22.12.2009; Ogledov: 1718; Prenosov: 167
.pdf Polno besedilo (4,67 MB)

2.
VPLIV TOPIL NA MORFOLOŠKO STRUKTURO POROZNIH ZAMREŽENIH POLISTIRENSKIH MEMBRAN
Silvo Seifried, 2009, diplomsko delo

Opis: Namen diplomske naloge je bil raziskati vpliv različnih topil (porogenih) na morfološko strukturo poroznih zamreženih polistirenskih membran. Iz organske in vodne faze smo pripravili vodno-oljne (v/o) emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE). Nastale emulzije smo nanesli na stekleno ploščo v tanki plasti in jih polimerizirali s povišano temperaturo. Po čiščenju smo dobili porozne zamrežene poliHIPE membrane. Membrane smo pripravili na osnovi stirena, zamreženega z divinilbenzenom (DVB). Spreminjali smo delež vodne faze (75 % in 85 %) in delež DVB (2 % in 4 %). Da bi raziskali vpliv topil na strukturo membran, smo membrane modificirali z dodatkom plastifikatorja (2-etilheksil akrilat) in dveh porogenih topil (toluen in klorobenzen). Vse dobljene membrane smo okarakterizirali z merjenjem njihove končne debeline, s pretočnostjo za deionozirano vodo in z določitvijo stopnje nabrekanja v štirih različnih topilih (v vodi, acetonitrilu, toluenu in kloroformu). V izdelavo membran smo vključili tudi 4-nitrofenil akrilat kot reaktivno komponento v organski fazi, zaradi možnosti nadaljnje funkcionalizacije membran in uporabe pri sinteznih tehnikah.
Ključne besede: stiren, divinilbenzen, polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), poliHIPE materiali, membrane
Objavljeno: 06.08.2009; Ogledov: 2084; Prenosov: 107
.pdf Polno besedilo (2,45 MB)

3.
POROZNI POLIAKRILATI IN POLI(VINILBENZIL KLORID) ZA IMOBILIZACIJO ORGANSKIH MOLEKUL
Irena Pulko, 2009, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo proučili vpliv pogojev na pripravo akrilatnih ter vinibenzil kloridnih tipov poroznih netopnih polimernih nosilcev. Proučili smo vpliv polimerizacijskih pogojev na supramolekularno strukturo in morfologijo ter reaktivnost polimernih nosilcev. Nove polimerne nosilce v monolitni, zrnati in membranski obliki smo uporabili pri procesih separacij in čiščenja ter pri procesih katalize. Aktiven polimerni nosilec, primeren za nadaljnje vezave in funkcionalizacije lahko pripravimo iz različnih monomerov, ki pa so pogosto dragi ali komercialno nedostopni. Zato smo v začetnem delu doktorata pripravili nosilce poli(akrilne kisline) in jih pretvorili v poli(akriloil klorid). Zaradi dobro izstopajoče kloridne skupine je možna enostavna funkcionalizacija. Proučili smo vpliv polimerizacijskih pogojev, stopnje zamreženja, dodatka porogena in komonomera ter vrste in količine stabilizatorja na omenjeno pretvorbo. Za uspešno aplikacijo je pomembna združljivost matrike in topila; običajno je matrika združljiva zgolj s polarnimi ali nepolarnimi topili. Zato smo se odločili, da v naslednji stopnji pripravimo matriko, ki bo združljiva s širokim spektrom topil. V ta namen smo pripravili zrnate in poliHIPE nosilce na osnovi vinilbenzil klorida in jih hiperzamrežili s Friedel-Craftsovo reakcijo. Med hiperzamreženjem se tvori fino porozna struktura, ki se obdrži tudi po odstranitvi topila. Polimer ima visoko specifično površino in je združljiv tako s termodinamsko ugodnimi kot neugodnimi topili. 4-metilaminopiridin smo kovalentno vezali na izhodne in hiperzamrežene nosilce ter spremljali katalitsko aktivnost imobiliziranega katalizatorja pri reakciji aciliranja in Baylis-Hillmanovi reakciji. Učinkovitost katalizatorja je močno odvisna od matrike, na katero je imobiliziran; hiperzamrežena matrika se je domala v vseh primerih izkazala kot učinkovitejša. Združljivost matrike in termodinamsko ugodnega ter neugodnega topila smo študirali z izvedbo reakcije v toluenu in dietiletru. Smotrnost imobilizacije katalizatorja smo potrdili z večkratno zaporedno uporabo imobiliziranega katalizatorja, brez bistvenega zmanjšanja učinkovitosti. Pri olefinsko metateznih reakcijah se pogosto uporabljajo katalizatorji tipa Grubbs, ki jih je potrebno po reakciji ločiti iz produktne mešanice. Zato smo pripravili nosilce na osnovi 4-nitrofenil akrilata, jih hidrolizirali, pretvorili v kislinski klorid in funkcionalizirali z 1,4-butandiolviniletrom, ter študirali vpliv morfologije in kemijske strukture nosilca na učinkovitost kovalentne vezave rutenijevega katalizatorja iz produktne mešanice. Nadalje smo študirali vpliv morfologije in kemijske strukture na odstanitev atrazina iz raztopine z nosilcem, funkcionaliziranim s piperazinom. Za odstranitev smo uporabili nosilca na osnovi 4-nitrofenil akrilata in 4-vinilbenzil klorida; slednjega smo pred funkcionalizacijo hiperzamrežili. Najučinkovitejši je bil hiperzamrežen nosilec, ki je atrazin odstranil v petnajstih minutah. Glede na to, da je aktivnost kazal tudi hiperzamrežen nefunkcionaliziran nosilec, predvidevamo da odstranitev ni posledica zgolj kovalentne vezave, ampak tudi adsorpcije. Z namenom uporabe membran v separacijske namene v obliki membranskih modulov smo pripravili zamrežene poliHIPE membrane na osnovi glicidil metakrilata. Študirali smo vpliv dodatka etilheksil akrilata, stopnje zamreženja in dodatka interne faze na njihovo morfologijo, pretočnost in mehanske lastnosti. Vezana kapaciteta proteina bovin serum albumin je znašala 45 mg/mL, kar je več kot v primerih analognih monolitnih nosilcev.
Ključne besede: polimeri, makroporozni polimeri, poliHIPE, emulzija, organski katalizatorji, monoliti, membrane, poliakrilati, poli(vinilbenzil klorid)
Objavljeno: 07.05.2009; Ogledov: 3579; Prenosov: 310
.pdf Polno besedilo (15,34 MB)

4.
PRIPRAVA POLIHIPE MEMBRAN IN KARAKTERIZACIJA TERMIČNIH LASTNOSTI
Urška Sevšek, 2008, diplomsko delo

Opis: Z uporabo emulzijske polimerizacije smo sintetizirali porozne poliHIPE membrane s 5 % zamreženjem. Uporabili smo monomere stiren, divinilbenzen in 2-etilheksil akrilat. Divinilbenzen je služil kot zamreževalec, 2-etilheksil akrilat je bil dodan kot snov za povečanje plastičnosti, kot iniciator smo uporabili kalijev peroksodisulfat, kot surfaktant pa Span 80. Zaradi spreminjanja viskoznosti emulzije smo dodali organsko topilo. Kot najustreznejšega smo izbrali klorobenzen. Spreminjali smo tako delež topila kot delež 2-etilheksil akrilata. Ob uporabi propelerskega mešala in reaktorske posode smo pri 300 obr/min dobili emulzijo z visokim deležem notranje faze, ki smo jo nanesli na stekleno ploščo in s povišano temperaturo sprožili polimerizacijo. Nastale so porozne poliHIPE membrane z debelinami od 60-100 µm. Pri membranah smo želeli doseči ustrezno gibljivost zaradi morebitnih zahtev aplikacij. Z dodatkom 2-etilheksil akrilata se je gibljivost membran bistveno izboljšala. V nadaljevanju smo spreminjali delež etilheksil akrilata, saj smo želeli preveriti njegov vpliv na termične lastnosti membran. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo membran. S termično analizo smo določili termične lastnosti membran v temperaturnem območju od 40°C do 500°C. Uporabili smo termični metodi termogravimetrijo in diferenčno dinamično kalorimetrijo. Ugotovili smo, da je pri vseh vzorcih opazna popolna izguba mase. Iz termogravimetrične krivulje je razvidna ena stopnja razpada, katerega temperaturno območje se giblje med 350°C in 470°C. Z razpadom sovpada tudi temperatura tališča, ki je med 415°C in 427°C. Temperatura steklastega prehoda se nakazuje pri temperaturi okoli 45°C. Vpliva 2-etilheksil akrilata na temperaturo steklastega prehoda nismo zaznali.
Ključne besede: polimeri, poliHIPE, membrane, emulzijska polimerizacija, emulzija z visokim deležem notranje faze, zamreženi polimeri, termične lastnosti polimerov, polistiren
Objavljeno: 07.04.2010; Ogledov: 2133; Prenosov: 211
.pdf Polno besedilo (2,94 MB)

5.
VPLIV RAZMERJA KOMONOMEROV NA MORFOLOGIJO POLI(DIVINILBENZEN-KO-ETILHEKSIL AKRILAT-KO-AKRILNE KISLINE)
Simona Jerenec, 2010, diplomsko delo

Opis: Porozni polimerni monoliti so bili pripravljeni s polimerizacijo obeh faz emulzije z visokim deležem notranje faze. V vodni fazi smo uporabili: kalijev peroksodisulfat, akrilno kislino in metilenbisakrilamid. Masni delež akrilne kisline je bil 2 % ali 5 %. V organski fazi so bili prisotni: span 80, 2-etilheksil akrilat, divinilbenzen in v nekaterih primerih še stiren. Monomer divinilbenzen je služil kot zamreževalo v organski fazi, monomer metilenbisakrilamid pa kot zamreževalo v vodni fazi. Monoliti so bili 2 %, 3 %, 5 % ali 10 % zamreženi z metilenbisakrilamidom. Kalijev peroksodisulfat je služil kot iniciator oziroma kot sredstvo, ki pospeši polimerizacijo. Elastičnost materiala smo povečali z 2-etilheksil akrilatom, ki je služil kot komonomer. Ugotovili smo, kako poliakrilna kislina glede na različen pH medij spreminja prostornino znotraj praznin monolita. Spreminjali smo delež 2-etilheksil akrilata in divinilbenzena ter preučevali mehanske lastnosti vzorcev ter njihovo morfologijo. Emulzijo z visokim deležem notranje faze smo prelili v plastičen kalup in jo izpostavili vplivom toplote (približno 60 oC), da smo sprožili polimerizacijo. Dobimo visoko porozen, zamrežen monoliten material. Zaradi razpada materiala pri čiščenju in sušenju smo začeli dodajati še stiren. Dodani stiren je izboljšal mehanske lastnosti polimerov. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo določili morfologijo monolitnega materiala in s tem potrdili njihovo poroznost ter ugotovili, kakšen je povprečen premer praznin monolita. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo monolitov. Monolitom smo izmerili povratni tlak s pomočjo visoke ločljivostne tekočinske kromatografije.
Ključne besede: polimerizacija emulzije, monolit, emulzija z visokim deležem notranje faze, polimerizacija, porozen material, poliHIPE
Objavljeno: 06.09.2010; Ogledov: 2012; Prenosov: 154
.pdf Polno besedilo (10,16 MB)

6.
BIKONTINUIRNI POROZNI POLIMERI NA OSNOVI ZAMREŽENIH POLI(STIRENOV) IN POLI(N-IZOPROPILAKRILAMIDA)
Sandi Bukovšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Porozne polimerne materiale, ki jih pripravljamo iz emulzij, ki vsebujejo visok delež notranje faze, imenujemo poliHIPE materiali. Zaradi odprte celične strukture so visoko porozni (tudi do 99 %). Uporabni so na različnih področjih, kjer rabimo veliko površino, glede na malo maso materiala, kot npr. pri filtrih za razna filtriranja, za molekularne separacije in sinteze ali kot nosilce v katalizi in v biotkivnem inženiringu. Predmet mojega diplomskega dela je bila priprava bikontinuirnih poroznih polimerov na osnovi poli(stirenov) in poli(N-izopropilakrilamida). Monomeri so bili prisotni v organski kot v vodni fazi emulzij. PoliHIPE materiali so v organski fazi vsebovali monomer stiren in zamreževalec divinilbenzen, ki sta tvorila hidrofoben skelet. Odprto strukturo celic materiala smo napolnili s hidrofilnim gelom iz poli-NIPAAm-a, ki smo ga zamrežili z MBA. Tako pripravljene bikontinuirne porozne polimere smo testirali s pretokom raztopine skozi monolitni material. Ker je poli-NIPAAm temperaturno odziven material, se je le-ta ob spremembi temperature pretočnega medija odzval. Odziv je bil nabrekanje ali skrčenje materiala v notranjosti por, kar je vplivalo na pretok raztopine in pritisk v koloni. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo določili morfologijo monolitnih materialov in s tem potrdili njihovo poroznost. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo monolitov. Monolitom smo izmerili povratni tlak s pomočjo HPLC črpalke.
Ključne besede: monolit, emulzija z visokim deležem notranje faze, stiren, DVB, polimerizacija, porozen material, poliHIPE, N-izopropilakrilamid, poli-NIPAAm
Objavljeno: 11.09.2012; Ogledov: 1369; Prenosov: 95
.pdf Polno besedilo (5,93 MB)

7.
Sinteza poroznih materialov iz metakrilatov in vinilestrov
Marko Turnšek, 2014, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo s polimerizacijo v masi proučevali vpliv pogojev na pripravo glicidil metakrilatnih poroznih polimernih nosilcev. Proučili smo vplive zamreževala etilenglikol dimetakrilata in različnih porogenih topil na morfologijo poroznih nosilcev. Nosilce smo funkcionalizirali z različnimi amini in tioli. Dobljene porozne monolite smo tudi naknadno zamrežili, da smo povečali specifično površino. Pripravili smo tudi emulzije z visokim deležem notranje faze; v organski fazi smo imeli raztopljen monomer. Kot monomer smo uporabili divinil adipat, ki je difunkcionalen vinil ester. Proučevali smo: vpliv sestave emulzije, tipa termičnega iniciatorja, dodatka topil in reakcijskih pogojev na stabilnost emulzije, morfologijo pripravljenih monolitov, obliko in velikost por ter poroznost. Divinil adipat kot samostojno uporabljen monomer še ni bil opisan, zato smo raziskali vpliv razmerja med hidrofilno in hidrofobno fazo emulzije na pripravo stabilne emulzije. Potreben je bil izbor primernih surfaktantov, kombinacije različnih surfaktantov ter količine topila. Pripravljene emulzije smo termično polimerizirali. Za radikalsko iniciacijo smo uporabili različne termične iniciatorje; prav tako smo testirali uporabo fotokemičnih iniciatorjev. Proučili smo vpliv segrevanja in staranja emulzije na njeno stabilnost ter na združevanje kapljic emulzije. S segrevanjem emulzije smo dosegli 5-kratno povečanje kapljic, s staranjem 25 ur pa 0,4-kratno povečanje. Pripravili smo tudi emulzije brez soli v vodni fazi in tako povzročili Ostwaldovo rast in koalescenco kapljic v emulziji. Na ta način smo povečali velikost kapljic za dvakrat. Pri vseh metodah smo spremljali velikost kapljic emulzije in velikost primarnih por monolita, saj je velikost por polimera običajno sorazmerna z velikostjo kapljic notranje faze emulzije. Pripravljene monolite smo izpostavili različnim medijem z različnimi koncentracijami ter tako ugotavljali primernost medija in hitrost biorazgradnje. Pripravili smo tudi porozne polimere iz emulzije z visokim deležem notranje faze, nasičene z aluminijevim oksidom. Kot monomere smo uporabili propoksiliran trimetilol propan triakrilat in metil metakrilat, zamrežen z etilenglikol dimetakrilatom. Raziskali smo vpliv sestave emulzije na morfologijo monolitov: vpliv topila, surfaktanta, disperzanta in količino vodne faze. Z elektronsko mikroskopijo smo preučevali morfologijo pripravljenih monolitov. Vzorce z ustrezno poliHIPE morfologijo smo postpolimerizacijsko obdelali. V cevni peči smo s počasnim intervalom segrevanja do 1400°C izžgali organske komponente monolita. Ostal je skelet iz aluminijevega oksida, ki smo ga okarakterizirali z adsorpcijo/desorpcijo dušika, živosrebrno porozimerijo, helijevo piknometrijo in elektronsko mikroskopijo. Ustvarili smo visoko porozen polimer iz aluminijevega oksida z značilno poliHIPE morfologijo. Ugotovili smo tudi, da se med segrevanjem morfologija bistveno ne spremeni.
Ključne besede: polimeri, polimerizacija v masi, glicidil metakrilat, emulzije z visokim deležem notranje faze, divinil adipat, monolit, emulzija, poliHIPE, funkcionalizacija polimerov, biorazgradnja, kompozitni materiali, porozna keramika
Objavljeno: 07.07.2014; Ogledov: 808; Prenosov: 167
.pdf Polno besedilo (8,28 MB)

8.
VPLIV POLIMERIZACIJSKE MEŠANICE NA LASTNOSTI POROZNEGA POLI(DIVINIL ADIPAT-KO-PENTAERITRITOL TETRAKIS(3-MERKAPTOPROPIONATA))
Amadeja Koler, 2012, diplomsko delo

Opis: V tem diplomskem delu predstavljamo vpliv več dejavnikov na velikost in porazdelitev por v polimernem materialu pripravljenem iz emulzije z visokim deležem notranje faze. Tako smo spreminjali volumski delež vodne faze in topila, spreminjali smo hitrost mešanja pri pripravi emulzije nato pa smo jo starali. Polimerne materiale smo okarakterizirali z VEM (vrstičnim elektronskim mikroskopom) in optičnim mikroskopom, nato pa s primernim računalniškim programom obdelali slike in izmerili pore. Kot monomera pri emulziji voda v olju (v/o) smo uporabili divinil adipat in tetrakis(3-merkaptopropionat). Uporabljen porogen v našem raziskovalnem delu je bil toluen, kot surfaktant pa smo uporabili kombinacijo Span 65 in PEL 121. Za aktivacijo polimerizacije smo uporabili fotoiniciator Irgacure 819. Polimerizacija poteče po mehanizmu tiol-en kemije. Preučevali smo vpliv dodatka vodne faze na velikost por in ugotovili, da pri 85 vol.% dodane vodne faze nastanejo največje pore v tem polimeru in dobimo tipično poliHIPE strukturo. Prav tako smo spreminjali delež toluena, ker dodajanje porogena vpliva na velikost por v polimeru. Z večanjem dodanega porogena smo povečali pore in zaznali največje pore pri dodatku 50 vol.% porogena. Nato smo spreminjali še hitrost mešanja emulzije od 50 do 250 obratov/min (s korakom 50). Iz rezultatov slik SEM-a in optičnega mikroskopa opazimo, da so pore bistveno večje pri emulzijah, ki smo jih mešali pri nižjih obratih (50 obratov/min, 50 TOPLA), kot pa pri višjih. Največje pore smo izmerili pri 50 (Tvodne faze = 40 °C) TOPLA, najmanjše pa pri 200 obratih/min. S staranjem emulzije smo opazili, da se kapljice vodne faze s časom večajo, za kar sta odgovorna koalescenca in Ostwaldovo zorenje. Ugotovimo, da se vsem pripravljenim emulzijam s časom (do 48h) velikosti kapljic povečajo, dokler emulzija ne postane popolnoma nestabilna in se fazi ločita, kar se zgodi po dveh dneh.
Ključne besede: poliHIPE, emulzije z visokim deležem notranje faze, tiol-en polimerizacija, velikosti por, Ostwaldova rast, koalescenca.
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 1307; Prenosov: 261
.pdf Polno besedilo (4,88 MB)

9.
POROZNI ZAMREŽENI POLISTIRENI IZ EMULZIJ IN MINIEMULZIJ
Natalija Pokeržnik, 2013, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu je predstavljen vpliv raznih parametrov na velikost in velikostno porazdelitev kapljic V/O HIPE emulzij ter posledično na velikost in velikostno porazdelitev primarnih por polistirenskih monolitov. Uporabili smo monomere stiren, divinilbenzen in 2 etilheksilakrilat, pri čemer je divinilbenzen služil kot zamreževalo, 2 etilheksilakrilat pa kot monomerni plastifikator. Z namenom študija HIPE miniemulzij smo spreminjali surfaktant in njegovo količino, porogeno topilo in njegovo količino, iniciator, jakost in čas ultrasonifikacije, količino vodne faze ter čas mešanja emulzije po dodani vodni fazi. Pripravljene emulzije smo okarakterizirali z optičnim mikroskopom pri 400- ali 1000 kratni povečavi, nastale polistirenske monolite pa z vrstičnim elektronskim mikroskopom. S pomočjo FTIR spektrov smo potrdili kemijsko sestavo pripravljenih polistirenov, z adsorpcijsko/desorpcijsko porozimetrijo (BET metodo) pa smo izmerili njihovo specifično površino. Kot porogeno topilo smo uporabili toluen, heksadekan in kombinacijo obeh, pri čemer smo zasledili, da so kapljice emulzij in primarne pore polistirena najmanjše v primeru uporabe 4 ut. % heksadekana. Ker se nastali monoliti med polimerizacijo malenkost skrčijo, smo ugotovili, da je bolje, da se pri pripravi emulzije doda 80 % vodne faze. Pri raziskavah smo preučevali tudi vpliv dveh surfaktantov, Span 80 in Hypermer A70, in njuno količino, od 20 % do 40 %, na velikost kapljic in por. Rezultati so pokazali, da so emulzije med ultrasonifikacijo ostale stabilne v primeru uporabe 40 % dodanega surfaktanta, najmanjše kapljice in pore pa smo dobili pri uporabi surfaktanta Hypermer A70. Pri dodatku 40 % surfaktanta so bile vse emulzije stabilne tudi pri uporabi 100 % jakosti ultrazvoka in pri 75 % jakosti v primeru 20 minutne ultrasonifikacije. Prav tako se je izkazalo, da uporaba kombinacije iniciatorjev TEMED in APS za pripravo takšnih miniemulzij ni primerna. Pri primerjavi različnih časov mešanja emulzije po dodani vodni fazi se je izkazalo, da lahko tudi z daljšimi časi mešanja močno zmanjšamo velikost kapljic emulzije in por polimernih materialov.
Ključne besede: polimeri, poliHIPE, miniemulzije, polistiren, velikost kapljic, velikost por, monoliti
Objavljeno: 05.09.2013; Ogledov: 1217; Prenosov: 179
.pdf Polno besedilo (3,70 MB)

10.
Polihipe materiali za rast bioloških celic pripravljeni s tiol-en polimerizacijo
Maja Sušec, 2014, doktorska disertacija

Opis: Tkivno inženirstvo je tehnika, ki temelji na regeneraciji različnih tipov celic, ki rastejo na ustrezni podlagi. V zadnjem času tkivno inženirstvo in tkivne kulture pridobivajo na pomembnosti zaradi uspešne uporabnosti v biomedicini. Tkivno inženirstvo je zelo uporabno predvsem na področju rasti tkiv, presajanja organov in na področju rekonstruktivne kirurgije. Uporaba ustreznih materialov kot matrik je ključnega pomena za tkivno inženirstvo in tudi pri oblikovanju umetne, zunajcelične matrike (podlage), ki podpira 3D tkivno tvorbo. Polimeri so primarni materiali, ki se uporabljajo za ustrezno podlago na področju tkivnega inženirstva, vključno za rast kosti, hrustanca, krvnih žil, mehurja, kože in drugih tkiv. Gre za uporabo kombinacije celic in materialov ter pripadajočih biokemijskih in fizikalno-kemijskih faktorjev za izvajanje ali nadomestilo bioloških funkcij. Za uspešno rast tkiva in razmnoževanje celic je ustrezna podlaga nujna in tako je tudi zelo pomembno, da kontroliramo morfologijo, porozno strukturo in velikost porazdelitve por ustreznega materiala. Poroznost polimernega materiala je lahko dosežena skozi različne procese, med njimi je emulzija osnova za pripravo poroznih materialov. Poleg omenjenih parametrov je znano, da je rast celic boljša na tridimenzionalni porozni podlagi. Dodatno pa je potrebno upoštevati še biokompatibilnost in biorazgradljivost podlage. Ustrezne nosilce smo pripravili tudi s pomočjo polimerov pripravljenih s pomočjo emulzij. Pripravili smo emulzije z visokim deležem notranje faze, pri čemer volumen notranje faze emulzije presega 74.05 % in tako pripravili poliHIPE materiale, ki so bili uporabljeni tudi kot substrati za tkivno inženirstvo. O poliHIP-ih je glede tkivnega inženirstva poznanega zelo malo. Ponavadi so poliHIPE materiali producirani tekom radikalne verižne polimerizacije in tako biodegradibilnost nastalega materiala lahko predstavlja problem. Klasične metode za procesiranje polimernih materialov kot so ekstruzija ali brizganje so pogosto uporabljene za proizvajanje tipičnih biokompatibilnih in biodegradabilnih materialov kot so poli(mlečna kislina) za izdelavo šivov, materiali za vezavo kosti in materiali za druge medicinske pripomočke. Na žalost pa imajo te tehnike zelo omejene zmogljivost za proizvodnjo celičnih matrik. Alternativna metoda kot je litje topila, izpiranje delcev, penjenje plinov and lepljenje vlaken imajo tudi nekatere omejitve kot so nizka sposobnost za natančno kontrolo velikosti por, geometrije por, medsebojne povezanosti por, prostorsko porazdelitev por in konstrukcijo notranjih poti v matriko (podlago). Eden od pomembnih dosežkov v tkivnem inženirstvu je bil razvoj tridimenzionalnih matrik, ki usmerjajo celice, da tvorijo funkcionalna tkiva. Nedavno poznane proizvodne tehnike poznane kot izdelava prosto oblikovanih površin (Solid Freee Form Fabrication-SFF), ali hitra izdelava prototipov (rapid prototoyping-RP), se uspešno uporabljajo za proizvodnjo kompleksnih matrik. Fotopolimerizabilen metakrilat se uporablja kot večina ostalih monomerov, ki so danes na tržišču oz. kot biokompatibilen in biodegradabilen monomer, ki je pogosta tema raziskav v zadnjem obdobju. Čeprav ima ta material številne prednosti pred PLA (poli mlečna kislina) saj na mehanske lastnosti in degradacijsko obnašanje lahko vplivamo. je kot monomer dražljiv. Zato smo razvili novo generacijo biokompatibilnih in biodegradabilnih fotopolimerov, ki temeljijo na vinilestrih in vinilkarbonatih, ki imajo enake prednosti kot (met)akrilati in se izogibajo večini slabih lastnosti. Poleg enostavne sinteze in zelo nizke monomerne citotoksičnosti, nastanejo nestrupeni razgradni produkti, ki se zlahka izločajo iz človeškega telesa. Prvi in vivo eksperimenti so takšni materiali pokazali odlično biokompatibilnost. Raziskovalno doktorsko delo je bilo osredotočeno tudi na pripravo biokompatibilnih in biorazgradljivih poroznih polimerov preko HIPE in uvedba druge hierarhične ravni v 50-100 µm preko 3D fotopolimerizacije. Preizkuï
Ključne besede: poliHIPE, tiol-ene kemija, biološke celice, fotopolimerizacija
Objavljeno: 05.12.2014; Ogledov: 818; Prenosov: 106
.pdf Polno besedilo (9,56 MB)

Iskanje izvedeno v 0.05 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici