SLO | ENG

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 18
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
PROCESIRANJE POLIMEROV Z UPORABO SUPERKRITIČNIH FLUIDOV
Elena Aionicesei, 2009, doktorska disertacija

Opis: Tradicionalne metode za procesiranje polimerov uporabljajo nevarna hlapna organska topila in kloro-floro-ogljikovodike. Zaradi povečanih izpustov nevarnih topil se pojavlja potreba po uporabi čistejših metod za procesiranje polimerov. Eno možnost predstavlja superkritični ogljikov dioksid (scCO2) kot mehčalo pri procesiranju polimerov. Velika uporabnost superkritičnih fluidov se kaže pri procesiranju polimerov za potrebe biomedicinskih pripomočkov (kot so mikrodelci, mikrokapsule, pene, membrane, kompoziti). Prednosti metode so predvsem v odsotnosti nevarnih organskih topil, učinkoviti ekstrakciji topil in nečistoč, procesnih pogojih, nižji temperaturi, nadzorovanemu oblikovanju delcev in pen z enostavnim reguliranjem tlaka in temperature. Navkljub velikemu potencialu scCO2 kot “zelenemu” topilu za procesiranje biokompatibilnih in biorazgradljivih polimerov, je podaktov o faznih ravnotežjih, ki so potrebni za načrtovanje postopka, dokaj malo. Nadaljnje raziskave so potrebne za optimiranje procesnih tehnik in parametrov (tlak, temperatura). Podatkov o uporabi scCO2 za procesiranje kompozitov polimer/keramika za biomedicinske aplikacije je še posebej malo na razpologo. Cilj te disertacije je uporaba scCO2 kot “zelenega” topila za procesiranje biorazgradljivih polimerov in kompozitov, ki se uporabljajo kot biomateriali. V raziskavah smo uporabili dva biorazgradljiva polimera, poli(L-laktid) (PLLA) in poli(D,L-laktid-ko-glikolid) (PLGA). Raziskali smo tudi kompozite polimerov z bioaktivnim keramičnim prahom, hidroksiapatitom (HA). Glavni cilj raziskav je bil pridobiti porozen polimer ali kompozit, primeren za tkivni inženiring, pri nizki temperaturi in brez uporabe dodatnih organskih topil. Študirali in razložili smo obnašanje obeh polimerov v zmesi s CO2. Z določitvijo topnosti in difuzijskega koeficienta CO2 v polimerih pri določeni temperaturi in tlaku, smo pridobili več podatkov o faznem ravnotežju polimer-plin, ki so pomembni za razumevanje vpliva in optimiranje procesnih parametrov. Topnost CO2 v polimerih smo izmerili pri treh različnih temperaturah (308, 313 in 323 K) in v območju tlaka 10 – 30 MPa. Izbrane temperature so bile višje od kritične temperature za CO2, vendar še vedno dovolj nizke, da ne bi vplivale na bioaktivnost spojin ali proteinov dodanih v sistem med procesiranjem. Pri testiranju poimerov in kompozitnih materialov smo uporabili enako temperaturno in tlačno območje. Raziskali smo učinkovitost mešanja v prisotnosti scCO2 za pridobivanje kompozitnega materiala iz PLLA in HA ter PLGA in HA in postopek primerjali s postopkom koprecipitacijie. Nadalje smo določili topnost in difuzijski koeficient CO2 v kompozitnih materialih ter jih primerjali z rezultati pridobljenimi za čiste polimere. Tako smo lahko določili vpliv keramičnega polnila na absorpcijo plina. Ocenili smo možnosti pridobivanja poroznih struktur z uporabo visokotlačne tehnike s CO2 kot vpihovalnim medijem brez oziroma z dodanim porogenom. Raziskali smo vpliv tlaka, temperature, ekspanzijske hitrosti in prisotnost porogena na končno porozno strukturo. Eksperimentalne rezultate smo primerjali s podatki iz literature in z rezultati dobljenimi z matematičnim modeliranjem. Rezultati kažejo, da postopek plinskega penjenja biorazgradljivih polimerov predstavlja obetavno tehniko pridobivanja opornih tkiv z željeno strukturo. V prihodnjih raziskovah bodo potrebne nadaljnje študije in optimiranje procesnih parametrov glede na naravo substrata in željen končni produkt.
Ključne besede: Polimerni biomateriali, procesiranje superkritičnih fluidov, poli(L-laktid), poli(D, L-laktid-ko-glikolid), hidroksiapatit, kompozitni materiali, topnost, difuzivnost, Sanchez-Lacombe EOS, PC SAFT, plinsko penjenje.
Objavljeno: 07.05.2009; Ogledov: 3060; Prenosov: 261
.pdf Polno besedilo (14,32 MB)

3.
POROZNI POLIAKRILATI IN POLI(VINILBENZIL KLORID) ZA IMOBILIZACIJO ORGANSKIH MOLEKUL
Irena Pulko, 2009, doktorska disertacija

Opis: V okviru doktorske disertacije smo proučili vpliv pogojev na pripravo akrilatnih ter vinibenzil kloridnih tipov poroznih netopnih polimernih nosilcev. Proučili smo vpliv polimerizacijskih pogojev na supramolekularno strukturo in morfologijo ter reaktivnost polimernih nosilcev. Nove polimerne nosilce v monolitni, zrnati in membranski obliki smo uporabili pri procesih separacij in čiščenja ter pri procesih katalize. Aktiven polimerni nosilec, primeren za nadaljnje vezave in funkcionalizacije lahko pripravimo iz različnih monomerov, ki pa so pogosto dragi ali komercialno nedostopni. Zato smo v začetnem delu doktorata pripravili nosilce poli(akrilne kisline) in jih pretvorili v poli(akriloil klorid). Zaradi dobro izstopajoče kloridne skupine je možna enostavna funkcionalizacija. Proučili smo vpliv polimerizacijskih pogojev, stopnje zamreženja, dodatka porogena in komonomera ter vrste in količine stabilizatorja na omenjeno pretvorbo. Za uspešno aplikacijo je pomembna združljivost matrike in topila; običajno je matrika združljiva zgolj s polarnimi ali nepolarnimi topili. Zato smo se odločili, da v naslednji stopnji pripravimo matriko, ki bo združljiva s širokim spektrom topil. V ta namen smo pripravili zrnate in poliHIPE nosilce na osnovi vinilbenzil klorida in jih hiperzamrežili s Friedel-Craftsovo reakcijo. Med hiperzamreženjem se tvori fino porozna struktura, ki se obdrži tudi po odstranitvi topila. Polimer ima visoko specifično površino in je združljiv tako s termodinamsko ugodnimi kot neugodnimi topili. 4-metilaminopiridin smo kovalentno vezali na izhodne in hiperzamrežene nosilce ter spremljali katalitsko aktivnost imobiliziranega katalizatorja pri reakciji aciliranja in Baylis-Hillmanovi reakciji. Učinkovitost katalizatorja je močno odvisna od matrike, na katero je imobiliziran; hiperzamrežena matrika se je domala v vseh primerih izkazala kot učinkovitejša. Združljivost matrike in termodinamsko ugodnega ter neugodnega topila smo študirali z izvedbo reakcije v toluenu in dietiletru. Smotrnost imobilizacije katalizatorja smo potrdili z večkratno zaporedno uporabo imobiliziranega katalizatorja, brez bistvenega zmanjšanja učinkovitosti. Pri olefinsko metateznih reakcijah se pogosto uporabljajo katalizatorji tipa Grubbs, ki jih je potrebno po reakciji ločiti iz produktne mešanice. Zato smo pripravili nosilce na osnovi 4-nitrofenil akrilata, jih hidrolizirali, pretvorili v kislinski klorid in funkcionalizirali z 1,4-butandiolviniletrom, ter študirali vpliv morfologije in kemijske strukture nosilca na učinkovitost kovalentne vezave rutenijevega katalizatorja iz produktne mešanice. Nadalje smo študirali vpliv morfologije in kemijske strukture na odstanitev atrazina iz raztopine z nosilcem, funkcionaliziranim s piperazinom. Za odstranitev smo uporabili nosilca na osnovi 4-nitrofenil akrilata in 4-vinilbenzil klorida; slednjega smo pred funkcionalizacijo hiperzamrežili. Najučinkovitejši je bil hiperzamrežen nosilec, ki je atrazin odstranil v petnajstih minutah. Glede na to, da je aktivnost kazal tudi hiperzamrežen nefunkcionaliziran nosilec, predvidevamo da odstranitev ni posledica zgolj kovalentne vezave, ampak tudi adsorpcije. Z namenom uporabe membran v separacijske namene v obliki membranskih modulov smo pripravili zamrežene poliHIPE membrane na osnovi glicidil metakrilata. Študirali smo vpliv dodatka etilheksil akrilata, stopnje zamreženja in dodatka interne faze na njihovo morfologijo, pretočnost in mehanske lastnosti. Vezana kapaciteta proteina bovin serum albumin je znašala 45 mg/mL, kar je več kot v primerih analognih monolitnih nosilcev.
Ključne besede: polimeri, makroporozni polimeri, poliHIPE, emulzija, organski katalizatorji, monoliti, membrane, poliakrilati, poli(vinilbenzil klorid)
Objavljeno: 07.05.2009; Ogledov: 3579; Prenosov: 310
.pdf Polno besedilo (15,34 MB)

4.
TRŽENJE ŠPORTNE PRIREDITVE: PRIMER POLI MARATON
Marjan Kelner, 2014, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo opredeljuje in predstavlja trženje športne prireditve splošno in na primeru kolesarskega Poli maratona. V diplomskem delu smo predstavili tržno komuniciranje organizatorja Poli maratona in s pomočjo raziskovalnih vprašanj odgovorili na nekatera pomembna vprašanja glede vpliva trženja in organizacije na prireditev. S pomočjo raziskave smo odgovore na raziskovalna vprašanja še podkrepili. Trženje je svojevrstna umetnost, ki s pomočjo ljudi, ki se ukvarjajo s trženjem posredno ali neposredno, vpliva na poslovni prostor in odziv ljudi kot potrošnikov. Kolesarstvo je vrsta rekreacije, ki se je zadnja leta poslužuje vse več ljudi. Zaradi zdrave rekreacije, sprostitve in druženja se ljudje udeležujejo kolesarskih maratonov, saj se zavedajo, da zraven naštetega dobijo tudi varnost na cesti. Vsekakor pa je ob številnih prireditvah, ki se med seboj tudi terminsko prekrivajo, s pomočjo trženja in dobrega imena treba prepričati ljudi, da pridejo, še pomembneje pa, da se vračajo na prireditev.
Ključne besede: trženje, športna prireditev, Poli maraton, organizacija
Objavljeno: 27.11.2014; Ogledov: 408; Prenosov: 91
.pdf Polno besedilo (1,22 MB)

5.
VPLIV AMINO FUNKCIONALIZACIJE NA STRUKTURO POLI (4-VINILBENZIL KLORIDA)
Vesna Remih, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo pripravili porozni poliHIPE iz monomerov VBC in DVB z različnimi stopnjami osnovnega zamreženja (2 in 5%). Obe predhodni emulziji sta vsebovali 10 % organske faze ter 90 % vodne faze. Naknadno smo poliHIPE-e zamrežili z Friedel-Craftsovo reakcijo, ki smo jo časovno omejili na 18 h, 1 h ter 0,5 h in tako dobili poliHIPE z različnimi specifičnimi površinami. Hiperzamreženim produktom smo določili specifične površine z adsorbcijo dušika po BET metodi, te so se povečale glede na začetne. Ugotovili smo, da je čas reakcije hiperzamreženja zelo pomemben faktor, saj rakcija poteka zelo hitro. Vzpostavijo se nove manjše pore, kar je vzrok velikega povečanja specifične površine. Določili smo tudi količino klora v vzorcih s potenciometrično titracijo pred in po naknadnem zamreženju in ugotovili upad klora glede na začetne poliHIPE-e. Takšen upad smo pričakovali, saj se pri naknadnem zamreženju klorometilne skupine pretvorijo v metilenske mostove in dodatno povežejo polimer, zato se specifična površina poveča, vsebnost klora pa zmanjša. Osnovna vzorca smo funkcionalizirali pri različnih temperaturah, 60°C in 90 °C, in različnih razmerjih osnovih poliHIPE-ov ter 1,8-diaminooktana, 1 : 1 ter 1 : 0,5. Funkcionaliziranim vzorcem smo določili specifično površno z adsorbcijo dušika po BET metodi, kjer smo ugotovili da se specifična površina vsem funkcionaliziranim vzorcem poveča, vendar je razlika majhna. Vse vzorce smo okarakterizirali s FITR spektroskopijo, kjer smo potrdili kemijsko sestavo poliHIPE-ov. Spremljali smo signale različnih funkcionalnih skupin. Za nas najpomembnejši signal je signal vezi C – Cl pri 1265 cm , ki ga sledimo pred hiperzamreženjem in ves čas hiperzamreženja, vendar se signal z višanjem časa reakcije hiperamreženja manjša, kar nam kaže, da se manjša količina klorometilnih skupin. Tudi funkcionalizirane poliHIPE-e smo okarakterizirali s FITR spektroskopijo in elementno analizo, ki je potrdila uspešnost funkcionalizacije.
Ključne besede: polimerizacija, emulzija, funkcionalizacija, Friedel-Craftsova reakcija, poli(4-vinilbenzil klorid)
Objavljeno: 04.10.2011; Ogledov: 1338; Prenosov: 143
.pdf Polno besedilo (3,43 MB)

6.
BIKONTINUIRNI POROZNI POLIMERI NA OSNOVI ZAMREŽENIH POLI(STIRENOV) IN POLI(N-IZOPROPILAKRILAMIDA)
Sandi Bukovšek, 2012, diplomsko delo

Opis: Porozne polimerne materiale, ki jih pripravljamo iz emulzij, ki vsebujejo visok delež notranje faze, imenujemo poliHIPE materiali. Zaradi odprte celične strukture so visoko porozni (tudi do 99 %). Uporabni so na različnih področjih, kjer rabimo veliko površino, glede na malo maso materiala, kot npr. pri filtrih za razna filtriranja, za molekularne separacije in sinteze ali kot nosilce v katalizi in v biotkivnem inženiringu. Predmet mojega diplomskega dela je bila priprava bikontinuirnih poroznih polimerov na osnovi poli(stirenov) in poli(N-izopropilakrilamida). Monomeri so bili prisotni v organski kot v vodni fazi emulzij. PoliHIPE materiali so v organski fazi vsebovali monomer stiren in zamreževalec divinilbenzen, ki sta tvorila hidrofoben skelet. Odprto strukturo celic materiala smo napolnili s hidrofilnim gelom iz poli-NIPAAm-a, ki smo ga zamrežili z MBA. Tako pripravljene bikontinuirne porozne polimere smo testirali s pretokom raztopine skozi monolitni material. Ker je poli-NIPAAm temperaturno odziven material, se je le-ta ob spremembi temperature pretočnega medija odzval. Odziv je bil nabrekanje ali skrčenje materiala v notranjosti por, kar je vplivalo na pretok raztopine in pritisk v koloni. Z vrstično elektronsko mikroskopijo smo določili morfologijo monolitnih materialov in s tem potrdili njihovo poroznost. Z infrardečo spektroskopijo smo preverili kemijsko strukturo monolitov. Monolitom smo izmerili povratni tlak s pomočjo HPLC črpalke.
Ključne besede: monolit, emulzija z visokim deležem notranje faze, stiren, DVB, polimerizacija, porozen material, poliHIPE, N-izopropilakrilamid, poli-NIPAAm
Objavljeno: 11.09.2012; Ogledov: 1369; Prenosov: 95
.pdf Polno besedilo (5,93 MB)

7.
OPTIMIZACIJA POVRŠINSKIH LASTNOSTI MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Ana Bratuša, 2014, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi predstavljamo pripravo poroznih polimernih materialov s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn. Nov polimerni material smo sintetizirali s polimerizacijo v vmesnih prostorih med zrni. Sintrana zrna so nam tako služila kot nosilec, prek katerega smo nanesli monomerno mešanico in jo polimelizirali. Prelit nosilec je bilo nato treba očistiti v ustreznem topilu, ki je omogočalo odstranitev sintranih zrn iz na novo sintetiziranega materiala in s tem nastanek porozne strukture. Pri izboru topila smo bili zato omejeni na dva pogoja, tj. izbrano topilo je moralo dobro raztapljati poli(metil metakrilatna) (PMMA) zrna, medtem ko nanešenega polimeliziranega materiala ni smelo topiti. Za pripravo primerno sintranih nosilcev je bilo najprej treba določiti optimalne pogoje (temperaturo in čas sintranja), pri katerih se zrna najmočneje in najbolje spojijo. Kot najbolj optimalno se je izkazalo sintranje pri 180 °C 24 h. Za dosego optimalnih rezultatov je bilo v postopek priprave sintranih nosilcev treba vključiti še predhodno stresanje zrn, ki je omogočilo zmanjšanje praznin med nasutimi zrni in s tem boljše stikanje samih zrn, kar je pripomoglo k večji končni poroznosti na novo pripravljenega polimernega materiala. Z zgoraj opisano tehniko smo tako pripravili dva porozna polimerna materiala. To sta alifatski uretanski diakrilat (AUD) in bisfenol A glicerolat (1-glicerol/fenol) dimetakrilat (Bis GMA). Oba sta nastala s porozno strukturo, sestavljeno iz primarnih por, ki jih medsebojno povezujejo manjše, povezovalne pore. Primarne pore zasedajo mesta, kjer se je pred čiščenjem novega polimera nahajal sintran nosilec, povezovalne pore pa so se izoblikovale na stičnih mestih sintranih zrn.
Ključne besede: poli(metil metakrilat), porozni polimeri, polimerni nosilci, sintranje, polimerizacija
Objavljeno: 22.09.2014; Ogledov: 677; Prenosov: 72
.pdf Polno besedilo (2,19 MB)

8.
VPLIV VGRADNJE NANODELCEV Al(OH)3 NA LASTNOSTI UTRJENIH AKRILNIH KOMPOZITOV
Alenka Bunderšek, 2015, doktorska disertacija

Opis: V pričujočem delu sem se ukvarjala z vgradnjo ATH nanodelcev v akrilne sisteme. Nanodelci so bili sintetizirani po sol-gel postopku na Nanotesla Institutu v Ljubljani. Za karakterizacijo delcev smo uporabili različne metode. Velikost delcev smo določili z BET metodo, porazdelitev in velikost z DLS, sestavo smo proučili z XRD. Preliminarne raziskave so pokazale, da je nemogoče pripraviti utrjene nanokompozitne plošče in hkrati ohranili transmisijo PMMA, z neposrednim vnosom ATH koloida v akrilatno vezivo, pripravljeno iz MMA. Zaradi večje kompatibilnosti polimerne matrice in polnila, smo ATH nanodelce integrirali v hidrofilna veziva, izdelana iz monomerov, ki so vsebovali hidroksilno skupino. Iz HEMA, HEA in HPA monomerov smo z radikalsko polimerizacijo v 2-propanolu sintetizirali omenjena hidrofilna veziva z različnimi stopnjami konverzije, ki smo jo zasledovali z metodo določanja suhe snovi. Iz ATH koloida, hidrofilnih veziv in dodatkov smo izdelali predpolimerizacijske mešanice, ki so se med sabo razlikovale glede na uporabljeno hidrofilno vezivo in na vsebnost suhe snovi v vezivu. V naslednji fazi smo prav tako z radikalsko polimerizacijo MMA izdelali akrilno vezivo, z 20 ± 5 % vsebnostjo suhe snovi. Iz izdelanega akrilnega veziva in predpolimerizacijske mešanice smo pripravili utrjene akrilne nanokompozite v obliki 3 ± 0,2 mm ploščic. Ugotovili smo, da nanodelci upočasnjujejo hitrost polimerizacije. Izdelali smo plošče z 5 ut. % in 10 ut. % predpolimerizacijske mešanice. Nanokompozitnim ploščam smo določili mehanske, termične in optične lastnosti, ter testirali njihovo odpornost na ogenj. Ugotovili smo, da je na lastnosti utrjenih nanokompozitov vplivala tako koncentracija predpolimerizacijske mešanice, kot tudi vezivo, ki smo ga uporabili za izdelavo le-te. Izdelani nanokompoziti so bili različno odporni na ogenj. Pri spremljanju hitrosti gorenja smo opazili, da so vzorci, ki so vsebovali predpolimerizacijsko mešanico izdelano s HEMA hidrofilnim vezivom goreli počasneje. V okviru disertacije smo proučevali tudi sinergijske učinke nanodelcev ATH s komercialno dosegljivim TEP. Plošče izdelane z obema dodatkoma so v primerjavi z vzorci, ki so vsebovale le ATH nanodelce pokazale večjo odpornost na ogenj. Vzorci so goreli z zmanjšano hitrostjo ali pa so celo ugasnili. Poleg samega gorenja, ki predstavlja neposredno nevarnost, med gorenjem nastajajo tudi toksični plini, ki predstavljajo nevarnost za človeka in okolje. Zato smo se odločili in v okviru disertacije izmerili koncentracijo plina CO2 in CO med gorenjem vzorcev, ki sta izkazala največjo odpornost na ogenj. Testiranje je pokazalo, da nanodelci ATH in TEP vplivajo tako na hitrost gorenja, kot tudi na količino nastalih toksičnih plinov. V primeru uporabe omenjenih dodatkov so bile vrednosti merjenih plinov nižje. Vzorec, ki je vseboval nanodelce ATH in TEP, je med samim testiranjem celo ugasnil.
Ključne besede: Nanokompoziti, poli(metil metakrilat), nanodelci, mehanske lastnosti, odpornost na ogenj, aluminijev trihidroksid.
Objavljeno: 26.06.2015; Ogledov: 524; Prenosov: 91
.pdf Polno besedilo (3,69 MB)

9.
SUPERKRITIČNI FLUIDI KOT MEDIJ ZA PROCESIRANJE IN SINTEZO POLIMEROV
Denis Čuček, 2015, doktorska disertacija

Opis: V zadnjih letih se za naprednejše korozijske zaščite raznih kovinskih konstrukcij in naprav uporabljajo med drugim v veliki meri polietileni (PE), ki so zaradi svojih kemijskih in fizikalnih lastnosti še kako zanimivi. Njihova uporaba je vedno bolj zaželjena in razširjena v industrijah praškastih premazov (barve, laki), kjer velik omejitveni faktor predstavljajo okolju nevarne hlapne organske spojine (HOS, ang. volatile organic compound - VOC). Trend po svetu in predvsem v Evropi je zadnje čase naravnan k zeleni kemiji in k pridobivanju izdelkov visoke tržne vrednosti s praktično ničelno oz. minimalno vsebnostjo organskih spojin pri procesiranju in izdelavi produktov. Ker ogljikov dioksid (CO2) konvencionalnim topilom že vrsto let predstavlja odlično alternativo, smo v prvem sklopu doktorske disertacije za potrebe načrtovanj različnih visokotlačnih procesov izvedli preliminarne raziskave za polietilene nizke in visoke gostote, saj pri obsežnem pregledu strokovne znanstvene literature teh podatkov nismo zasledili oz. jih je v okrnjeni obliki zelo malo. Glavni cilj prvega sklopa doktorske raziskave je pridobitev podatkov o faznih ravnotežjih trdno-tekoče (S-L) za polietilene, topnost in difuzivnost plina (fluida) CO2 v polietilenih. Pridobljeni podatki so ključnega pomena in služijo za načrtovanje procesiranja s polietileni. Raziskali smo obnašanje in zmožnost procesiranja polietilenov v sub- in superkritičnih fluidih (CO2, propan). Fazna ravnotežja trdno-tekoče (S-L) za polietilen nizke gostote (LDPE) in polietilen visoke gostote (HDPE) smo raziskali v atmosferi ogljikovega dioksida (CO2) in propana. Meritve smo izvajali v območju tlaka od 0 do 90 MPa. S pomočjo magnetne suspenzijske tehtnice (MSB) smo raziskali topnost in difuzivnost ogljikovega dioksida v polietilenih v območju tlaka od 0 do 30 MPa pri temperaturi 373 K (100 °C). Topnost fluida v polietilenih je pogojena s tlakom in/ali temperaturo in povzroča običajno nabrekanje materiala, prav tako pa se s topnostjo plina povečuje polimeru masa. Posledično se polimerom zaradi tega zniža viskoznost in temperatura tališča. V atmosferi ogljikovega dioksida na tališče LDPE medsebojno vplivata učinek raztapljanja plina v polimer in učinek hidrostatičnega tlaka, ki med seboj konkurirata. V atmosferi propana smo zasledili obraten trend, pri čemer hidrostatični tlak ni bil tako izrazit. Učinek raztapljanja propana prevladuje nad učinkom hidrostatičnega tlaka. Za HDPE je učinek hidrostatičnega tlaka izražen v celotnem območju tlaka CO2, medtem ko v propanu učinek raztapljanja plina nad hidrostatičnim tlakom prevladuje. Polietilenom se tališče v propanu glede na medij CO2 v povprečju zniža za 17 K.Iz pridobljenih podatkov MSB je razvidno, da topnost CO2 v polietilenih z višanjem tlaka narašča in doseže najvišje vrednosti za PE nizke gostote, najnižje vrednosti pa za PE visoke gostote. V drugem sklopu doktorske disertacije smo se osredotočili na raziskave nove tehnike sinteze biorazgradljivega polimera poli(propilen fumarata) (PPF) v superkritičnem ogljikovemu dioksidu (scCO2). PPF bi lahko v biomedicinskih aplikacij služil kot potencialen material za umetno maso in substitut človeškim kostem (implantat), v katerega bi se vraščale celice, ali pa bi služil kot material za sproščanje zdravilnih učinkovin. Predvsem nas je zanimalo ali sinteza PPF v odsotnosti katalizatorjev v scCO2 sploh poteče. Izkazalo se je, da je scCO2 odličen medij za kemijsko sintezo PPF.Poznana je cela vrsta klasičnih (konvencionalnih) sintez, ki se med seboj bistveno ne razlikujejo. Vsem tehnikam sinteze je skupna problematika katalizatorjev in konvencionalnih organskih topil, ki v nadaljevanju sinteze služijo za čiščenje produkta.
Ključne besede: polietilen, sub- in superkritični ogljikov dioksid, propan, poli(propilen fumarat), fazna ravnotežja trdno-tekoče in para-tekoče, magnetna suspenzijska tehtnica, tkivno inženirstvo in tehnologija kostnih nadomestkov.
Objavljeno: 29.05.2015; Ogledov: 707; Prenosov: 118
.pdf Polno besedilo (7,05 MB)

10.
POLIPIRIDIN KOT TRDNI NOSILEC ZA BROMIRANJE STIRENA
Sandi Skrbinšek, 2015, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo prikazuje študijo narave polipiridinskega trdnega nosilca za bromiranje stirena. Ker je oksidativno halogeniranje ena izmed najbolj perspektivnih metod za halogeniranje organskih spojin, smo najprej proučili selektivnost oksidativnega bromiranja stirena s HBr/H2O2 v organskih topilih, kot so diklorometan, metanol, acetonitril z in brez dodatka vode. Izkazalo se je, da je selektivnost reakcije odvisna od vrste topila, saj je v diklorometanu nastal le en produkt, (1,2-dibromoetil)benzen, npr. v metanolu pa so nastali kar trije produkti, poleg (1,2-dibromoetil)benzena še (2-bromo-1-metoksietil)benzen in 2-bromo-1-feniletanol. Nato smo raziskali naravo bromirnega reagenta v reakciji oksidativnega bromiranja tako, da smo primerjali selektivnost bromiranja stirena z različnimi bromirnimi reagenti na polimernem nosilcu, katere smo pripravili iz Br2, HBr3, in HOBr. Opazovali smo obnašanje reakcije v različnih organskih topilih z in brez dodatka vode, določili izkoristke in selektivnost reakcij s pomočjo 1H NMR in FTIR spektroskopije. Ugotovili smo, da obstaja veliko pozitivnih lastnosti uporabe trdnih nosilcev za izvedbo kemijskih reakcij. Sem spadajo enostavnost rokovanja z njimi, saj lahko preprosto zatehtamo željeno količino za reakcijo. Trdni nosilec lahko po končani reakciji enostavno odstranimo iz reakcijske zmesi s filtriranjem, kar pomeni, da lahko reagente na trdnih nosilcih večkrat uporabimo za reakcijo. Reagenti, kot npr. Br2 na trdnih nosilcih so tudi varnejši za uporabo. Brom je namreč toksična, jedka in lahko hapljiva tekočina, ki lahko povzroči nemalo težav.
Ključne besede: Trdni nosilci, polimerni reagenti, poli(4-vinil)piridin, bromiranje, oksidativno bromiranje
Objavljeno: 21.10.2015; Ogledov: 522; Prenosov: 20
.pdf Polno besedilo (1,21 MB)

Iskanje izvedeno v 0.14 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici