| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 23
Na začetekNa prejšnjo stran123Na naslednjo stranNa konec
1.
Merjenje navornih karakteristik sinhronskih strojev z uporabo odprto-zančnega vodenja hibridnega koračnega motorja.
Domen Gradišnik, 2020, diplomsko delo

Opis: Osnovna cilja diplomskega dela sta bila izdelava eksperimentalnega sistema in izvedba avtomatiziranega postopka izvajanja meritev statičnih navornih karakteristik sinhronskih strojev (SS) s pomočjo izdelanega sistema. Eksperimentalni sistem smo zasnovali na osnovi hibridnega koračnega motorja (HKM) in senzorja navora. HKM smo uporabili kot aktuator, s katerim smo na osnovi odprto-zančnega vodenja spreminjali položaj rotorja glede na statorsko magnetno polje. Navor SS je odvisen od tega položaja, zato smo lahko pri različnih kotih zasuka s pomočjo senzorja izmerili pripadajoče navore. Meritve smo izvajali statično, torej v ustaljenih stanjih kota zasuka. Z uporabo HKM smo lahko izmerili karakteristiko tako v stabilnem kot tudi nestabilnem območju navorne karakteristike. Meritve smo avtomatizirali s pomočjo razvojnega orodja Texas Instruments LaunchPad, ki smo ga uporabili za izvedbo odprto-zančnega vodenja HKM kot tudi za zajemanje meritev v vseh merilnih točkah. V okviru diplomske naloge smo izmerili navorne karakteristike dveh različnih tipov SS: prvi tip predstavlja sinhronski stroj s cilindričnim rotorjem (SSCR), drugi tip pa sinhronski stroj z izraženim rotorjem (SSIR). S sistematičnim napajanjem statorskih in rotorskih navitij smo eksperimentalno določili vse komponente navornih karakteristik, ki vsebujejo reluktančni navor zaradi magnetne izraženosti posameznih delov stroja, elektromagnetni navor zaradi interakcije statorskih in rotorskih navitij ter mehanski navor zaradi mehanskih napetosti v mehanskem podsistemu merilnega sistema.
Ključne besede: navorna karakteristika, sinhronski stroj s cilindričnim rotorjem, sinhronski stroj z izraženimi poli, hibridni koračni motor, merilni sistem
Objavljeno: 04.11.2020; Ogledov: 197; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (5,95 MB)

2.
Vpliv zamreženja porozne poli(akrilne kisline) na absorptivne lastnosti
Nicole Blažević, 2020, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi z naslovom Vpliv zamreženja porozne poli(akrilne kisline) na absorptivne lastnosti smo sintetizirali porozno poli(akrilno kislino). Za pridobivanje poroznih materialov obstaja več različnih tehnik, mi smo se posluževali polimerizacije kontinuirne faze emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE polimerizacija). Pri naši sintezi je vlogo monomera igrala akrilna kislina, kot zamreževalo pa smo uporabljali N,N ́-metilenbisakrilamid (MMBA). Za nastanek emulzije so nujno potrebni še iniciator, mi smo uporabljali amonijev persulfat (APS), surfaktant, mi smo uporabljali Triton X-405, ter redukcijsko sredstvo, mi smo uporabljali tetrametiletilendiamin (TEMED). Reakcija je potekala po verižni radikalski polimerizaciji. Emulzija, ki smo jo pripravili je bila tipa olja v vodi. Kot notranjo fazo smo uporabljali topilo toluen. Materiale pred karaterizacijo je bilo potrebno očistiti z ekstrakcijo v Soxhletovem aparatu, kjer smo odstranili notranjo fazo, pri tem pa smo uporabljali topilo metanol. Sintetizirali smo več različnih materialov in sicer pri enem nismo dodali vodne raztopine NaOH, pri ostalih treh pa smo spreminjali stopnjo zamreženosti, ki je varirala med 10 %, 25 % in 50 %. Po sintezi smo del materiala pustili v metanolu, del smo ga pa dali sušiti v vakuumski sušilnik. Nato smo opazovali sestavo in absorptivno zmogljivost za vodni medij. Absorptivno zmogljivost smo preverjali pri materialu, ki se ni sušil v vakuumskem sušilniku, in sicer v deionizirani vodi. Pri materialih, ki so se sušili v vakuumskem sušilniku smo preverjali absorptivno zmogljivost v destilirani vodi, 0.1 M raztopini NaOH in 0.1 M raztopini HCl. Ugotovili smo, da se materili, ki imajo višjo stopnjo zamreženosti slabše absorbirajo kot materiali z nižjo stopnjo zamreženosti. Na samo absorptivnost vpliva tudi prisotnost baze v sami sestavi. Če je prisotna baza, nastane material z nabito hidrofilno skupino COONa, ki ima dobre absorptivne zmogljivosti. Če pa ni prisotna baza, nastane porozni material s kislinsko skupino COOH, ki ima slabše absorptivne zmogljivosti.
Ključne besede: emulzija, zamreženost, absorptivne lastnosti, HIPE, poli(akrilna kislina)
Objavljeno: 08.10.2020; Ogledov: 131; Prenosov: 55
.pdf Celotno besedilo (1,63 MB)

3.
Vpliv dinamičnega kovalentnega zamreženja na lastnosti prepletenih polimernih mrež
Ivo Urh, 2019, magistrsko delo

Opis: Prepletene polimerne mreže (IPN) definiramo kot kombinacijo polimernih mrež, kjer je vsaj ena sintetizirana in/ali zamrežena v prisotnosti druge polimerne mreže. V razvoju in raziskavah pa postajajo zelo popularni dinamični polimeri, ki lahko pod specifičnim vplivom izmenjujejo kemijske vezi in tako spremenijo topologijo svoje strukture. Sinteza IPN se običajno izvede na sekvenčni način. Z ustreznimi monomeri, ki polimerizirajo po ločenih mehanizmih, pa jih lahko pripravimo tudi na simultani način. V našem raziskovalnem delu smo pripravili tako sekvenčne kot simultane full-IPN, v katerem sta bili obe polimerni komponenti zamreženi. Ena polimerna mreža je bila nedinamična in sicer na osnovi stirena, kopolimeriziranega z divinil benzenom. Druga polimerna mreža pa je bila na osnovi ε-kaprolaktona, kopolimeriziranega z 4,4'-bioksepanil-7,7'-dionom, ki je predstavljala dinamično mrežo zaradi možnosti reorganizacije mreže preko reakcije transesterifikacije. Raziskovali smo kako način sinteze, gostota zamreženja in hitrost polimerizacije z odpiranjem obroča ε-kaprolaktona vplivajo na termične in mehanske lastnosti materiala, ki smo jih določili z DSC ter DMA. Full-IPN smo nadalje uporabili za pripravo poroznih struktur polistirena, tako da smo PCL degradirali pod pogoji hidrolize ter porozni skelet analizirali s SEM. Full-IPN vzorci, pripravljeni na sekvenčni način, imajo ne glede na količino difenil fosfata kot katalizatorja za polimerizacijo z odpiranjem obroča CL, praktično identične mehanske in termične lastnosti. Zelo podobne lastnosti imajo tudi full-IPN vzorci pripravljeni na simultani način z večjo količino DPP. Po drugi strani pa vzorci pripravljeni na simultan način z manjšo količino katalizatorja, pri katerih je gel nastal pred fazno separacijo, izkazuje boljšo mehansko trdnost v območju nad temperaturo tališča PCL. Pokazali smo, da je, ob enaki gostoti zamreženja, kristaliničnost PCL-a rahlo večja ob hitrejši polimerizaciji. Porozna struktura PS je pokazala, da imajo full-IPN pri večji količini DPP večje polimerne domene zaradi obsežnejše fazne separacije. Pokazali smo, da je struktura full-IPN odvisna tako od hitrosti nastanka obeh polimernih mrež, kot tudi od možnosti reorganizacije dinamične mreže z izmenjavo kemijskih vezi.
Ključne besede: prepletene polimerne mreže (IPN), poli(ɛ-kaprolakton) (PCL), dinamično zamreženje, polistiren, DMA
Objavljeno: 24.10.2019; Ogledov: 483; Prenosov: 37
.pdf Celotno besedilo (3,65 MB)

4.
Meritve in primerjava osnovnih karakteristik laboratorijskih sinhronskih strojev s cilindričnim rotorjem in izraženimi poli
Tomaž Novak, 2018, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi sta predstavljena in analizirana dva laboratorijska sinhronska stroja nazivne moči 0,3 kVA. Obravnavana stroja se razlikujeta po zgradbi rotorja in spadata v skupini sinhronskih strojev s cilindričnim rotorjem ter sinhronskih strojev z izraženimi poli. V okviru diplomskega dela je najprej predstavljeno teoretično ozadje, iz katerega so razvidne osnovne razlike delovanja obeh strojev. V nadaljevanju je predstavljen laboratorijski sistem, na osnovi katerega je bila izvedena eksperimentalna analiza obeh strojev. S pomočjo opisanega laboratorijskega sistema so bili izvedeni osnovni standardni preizkusi v prostem teku, kratkem stiku ter v paralelnem obratovanju sinhronskih strojev z omrežjem. Na podlagi preizkusov je izvedena primerjava obeh tipov strojev. S pomočjo meritev sta določena obratovalna diagrama obeh strojev. Nadalje je opisan postopek izrisa krivulj V, karakteristik faktorja delavnosti ter regulacijskih karakteristik na osnovi izmerjenih obratovalnih diagramov in primerjava dobljenih rezultatov.
Ključne besede: sinhronski stroj, izraženi poli, cilindrični rotor, preizkus prostega teka, preizkus kratkega stika, obratovalni diagram, standardni preizkusi
Objavljeno: 09.10.2018; Ogledov: 637; Prenosov: 49
.pdf Celotno besedilo (4,01 MB)

5.
Priprava poli(glicidil metakrilata) z več nivojsko poroznostjo
Bernard Iternička, 2018, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo pripravili porozne materiale na osnovi poli(glicidil metakrilata), ki so imeli več nivojsko poroznost. Takšno poroznost smo dosegli s tehniko sintranja poli(metil metakrilatnih) (PMMA) zrn. PMMA zrna smo sintrali in dobili nosilce, preko katerih smo nato prelili emulzijo z visokim deležem notranje faze (HIPE), ter nato polimerizirali kontinuirno fazo emulzije. Po polimerizaciji je nato sledilo čiščenje z vročim etilacetatom v Soxhletovem aparatu. S tem smo odstranili PMMA zrna in dobili želeno poroznost materiala. Najprej smo se lotili priprave nosilcev. Poli(metil metakrilatna) zrna smo sintrali pri dveh temperaturah, 180 °C in 200 °C, različno dolgo: 1h, 2h, 5h, 24h in 48h. Tako smo dobili nosilce, ki se medseboj razlikujejo v številu povezav in vratov med zrni. Nato smo pripravili HIP emulzijo tipa voda v olje, ki se je sestavljala iz glicidil metakrilata (GMA) zamreženega z 10% etilenglikol dimetakrilata (EGDMA). Pripravljeno emulzijo smo razdelili na dva dela. Del smo termično polimerizirali v kalupu, del smo pa prelili preko prej različno sintranih PMMA nosilcev, ter nato termično polimerizirali v pečici. Po polimerizaciji je sledilo čiščenje z etilacetatom v Soxhletovem aparatu, kar je odstranilo PMMA zrna iz matrice materialov. Končne vzorce smo nato analizirali z vrstičnim mikroskopom. Vsi pripravljeni materiali so kazali odprto celično zgradbo in želeno hierarhijo por. Primarne pore so nastale na mestih, kjer so pred čiščenjem bila PMMA zrna. Na mestih, kjer so se zrna pred čiščenjem stikala in povezovala pa so nastale povezovalne oz. sekundarne pore. V skeletu materialov so prisotne tudi terciarne pore, ki so posledica poroznosti samega poliHIPE materiala.
Ključne besede: sintranje, poli(metil metakrilat), glicidil metakrilat, porozni polimeri, emulzije z visokim deležem notranje faze
Objavljeno: 04.10.2018; Ogledov: 533; Prenosov: 104
.pdf Celotno besedilo (4,07 MB)

6.
Nanoporozni polimeri iz prepletenih polimernih mrež
Petra Utroša, 2017, magistrsko delo

Opis: Prepletene polimerne mreže (ang. »interpenetrating polymer networks«, IPN) predstavljajo posebno vrsto vsestransko uporabnih večkomponentnih polimernih sistemov. Gre za preplet dveh polimernih mrež, ki med seboj nista kovalentno povezani. Tak material vsebuje mikro domene obeh polimernih komponent in tako deloma ohrani lastnosti obeh polimerov. Sinteza IPN običajno poteka v dveh zaporednih reakcijah, z ustreznim izborom monomerov pa je možna tudi sinteza v enem koraku. Pri tem je potrebno zagotoviti, da polimerizaciji posameznih monomerov potekata po ortogonalnih mehanizmih in se med seboj ne motita. Preverili smo, ali to velja za prosto radikalsko polimerizacijo stirena in polimerizacijo z odpiranjem obroča ε-kaprolaktona. Preučili smo kinetiko izbranih polimerizacij in določili pogoje, pri katerih oba izbrana monomera polimerizirata z enako hitrostjo, saj pričakujemo, da se s sočasno polimerizacijo verige temeljiteje prepletajo in s tem velikosti domen posameznih komponent manjšata. Nadalje smo IPN uporabili kot prekurzorje za pripravo poroznih polistirenskih ogrodij. Domene poli(ε-kaprolaktona) (PCL) smo selektivno odstranili s hidrolitsko razgradnjo, kar je vodilo do nastanka por v polistirenskem ogrodju. Preučili smo, kako na poroznost polistirenskega skeleta vplivajo način priprave, zamreženost, sočasnost obeh vrst polimerizacij in molska masa PCL. Porozno morfologijo skeleta smo preučevali z elektronsko vrstično mikroskopijo (SEM), iz adsorpcijskih izoterm pa smo določili specifične površine skeletov po Brunauer-Emmett-Teller metodi (BET). S sočasno sintezo IPN smo po nadaljnji obdelavi dobili mezo- in mikroporozne polimere s specifičnimi površinami do 89 m2/g, medtem ko smo po zaporedni pripravi dobili makroporozne polimere z zanemarljivo majhnimi specifičnimi površinami.
Ključne besede: prepletene polimerne mreže, poli(ε-kaprolakton), polistiren, poroznost
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 798; Prenosov: 144
.pdf Celotno besedilo (4,63 MB)

7.
In situ polimerizacija glicidil metakrilata v poli(metil metakrilatu)
Amadeja Kokol, 2017, diplomsko delo

Opis: V okviru diplomske naloge smo in situ sintetizirali porozne polimerne materiale v poli(metil metakrilatnih) (PMMA) cevkah. Kot osnovo za polimer smo izbrali monomere glicidil metakrilat (GMA), metil metakrilat (MMA) in etilenglikol dimetakrilat (EGDMA). GMA smo izbrali zaradi njegove proste epoksi skupine, ki je primerna za nadaljnje funkcionalizacije z različnimi nukleofili, kot npr. amini, MMA smo izbrali zaradi njegovih dobrih mehanskih lastnosti in EGDMA zaradi njegovih vinilnih skupin, ki so nam služile kot zamreževalo. Kot prvi cilj diplomske naloge smo si zastavili sintezo poroznih poli(GMA-ko-MMA-ko-EGDMA) materialov v PMMA cevkah iz emulzij z visokim deležem notranje faze (HIP emulzij). Najprej smo naredili test polimerizacije HIP emulzije v petrijevki, ko smo uporabili fotoiniciator, in v centrifugirki, ko smo uporabili termični iniciator. V obeh primerih je emulzija lepo spolimerizirala. Ko smo eksperiment ponovili s polimerizacijo v PMMA cevkah, pa je v primeru uporabe termičnega iniciatorja cevka popokala medtem ko smo s fotopolimerizacijo dobili lepo spolimeriziran material. Vse nadaljnje eksperimente smo delali s fotoiniciatorjem. V okviru tega dela, smo želeli sintetizirati material, ki bi bil povezan s steno PMMA cevke. To nam je uspelo, vendar je material bodisi med čiščenjem bodisi med sušenjem popokal. Včasih so se razpoke pojavile v notranjosti polimera, včasih pa ob robu, kjer se je material stikal stene cevke. V nekaterih primerih je bila površina materiala gladka, v nekaterih primerih pa se je videlo, da je bila površina porozna. Kot drugi cilj smo si zastavili funkcionalizacijo poli(GMA-ko-MMA-ko-EGDMA) v cevkah. Funkcionalizacijo smo izvedli z dietilaminom in raztopino dietilamina v etanolu. Le tega smo pretakali skozi polimer in na tak način omogočili vezavo amina na epoksi skupino GMA v polimeru. Uspešnost funcionalizacije smo spremljali s FTIR analizo in elementno analizo. Vezava amina je bila uspešna.
Ključne besede: poliHIPE, in situ polimerizacija, glicidil metakrilat, poli(metil metakrilat), funkcionalizacija, dietilamin
Objavljeno: 14.09.2017; Ogledov: 896; Prenosov: 112
.pdf Celotno besedilo (3,16 MB)

8.
SINTEZA IN FUNKCIONALIZACIJA MAKROPOROZNIH POLIAKRILATOV
Janja Majer, 2016, doktorska disertacija

Opis: Z verižno radikalsko polimerizacijo voda/olje in olje/voda emulzij z visokim deležem notranje faze smo pripravili visoko porozne kopolimerne nosilce na osnovi različnih akrilnih derivatov. Kot akrilne derivate smo uporabili akrilno kislino, akrilamid, metilenbsiakrilamid, 2-hidroksietil metakrilat, glicidilmetakrilat in etilenglikoldimetakrilat. Uspešno pripravljene visoko porozne kopolimere smo funkcionalizirali in primerjali njihovo reaktivnost z različnimi organskimi reakcijami. Kopolimerne nosilce na osnovi akrilne kisline in akrilamida, zamrežene z metilenbisakrilamidom, smo pripravili z različnimi molarnimi razmerji monomerov ter proučili vpliv tvorbe anhidrida na stopnjo konverzije pri funkcionalizaciji s tionil kloridom do kislinskega klorida. Prav tako smo uspešno funkcionalizirali 2-hidroksietil metakrilatni poliHIPE material z različnimi reagenti, ne da bi pri tem prišlo do hidrolize sosednje esterske vezi. Po uspešni funkcionalizaciji do kislinskega klorida v primeru kopolimera akrilne kisline in akrilamida oz. alkil halogenida v primeru 2-hidroksietil metakrilatnega poliHIPE materiala smo izvedli nadaljnjo funkcionalizacijo z aminskimi reagenti, ter tako dokazali primernost za nosilce za sinteze na trdni fazi (ang. Solid Phase Organic Synthesis, SPOS) . V drugem delu smo pripravili polimerne nosilce na osnovi glicidilmetakrilata (GMA) zamreženega z etilenglikol dimetakrilatom (EGDMA) in proučili reakcijske pogoje funkcionalizacije epoksi skupin. Namen funkcionalizacije GMA poliHIPE materialov je bil pripraviti nosilce z ionsko izmenjevalnimi skupinami na površini por ter preučitev možnosti naknadnega zamreženja oz. hiperzamreženja preko epoksi skupin. Na račun novo nastalih povezav med polimernimi verigami bi povečali volumen mikro- oz. mezopor in s tem tudi specifično površino materiala. V ta namen smo funkcionalizacijo GMA poliHIPE materialov izvedli z dvema tipoma aminskih reagentov, linearnimi in razvejanimi in najprej raziskali vpliv topila in temperature na reakcijske pogoje funkcionalizacije. Po uspešni funkcionalizaciji je bila stopnja pretvorbe glede na uporabljen aminski reagent med 20 % in 45 %. Določili smo relativno ionsko kapaciteto K(/) in dinamično vezno kapaciteto (DBC) primerjalno za GMA poliHIPE in komercialno dostopen makroporozni GMA CIM disk (ang. Convective Interaction Media, Bia Separations). Za GMA poliHIPE material smo izmerili K(/) 89.7 in DBC 59.6 mg/mL, za makroporoznim poliGMA CIM nosilec pa K(/) 203 in DBC 38.8 mg/mL. Iz rezultatov lahko zaključimo, da je relativna ionska kapaciteta je 55 % manjša v primeru GMA poliHIPE materiala, dinamična vezna kapaciteta pa je 65 % višja. Proučili smo tudi možnosti zvišanja specifične površine GMA poliHIPE materialov z naknadnim zamreženjem oz. hiperzamreženjem preko epoksi skupin. Primerjalno smo uporabili dve različni metodi, post-polimerizacijsko ter in-situ hiperzamreženje. V primeru post-polimerizacijskega hiperzamreženja smo uspešno sintetiziran GMA poliHIPE material suspendirali v primernem topilu in dodali različne aminske reagente. Ne glede na pogoje (temperatura, čas, topila, koncentracija reagenta, stopnja zamreženja GMA poliHIPE materiala) bistvenih zvišanj specifičnih površin nismo zaznali. Nasprotno pa je bilo v primeru in-situ reakcij. Aminske reagente smo umešali skupaj z monomerom GMA in zamreževalom etilenglikol dimetakrilat (EGDMA) že v fazi priprave HIP emulzij ter izvedli hiperzamreženje istočasno s polimerizacijo. V tem primeru smo zabeležili povišanje specifične površine med 100 in 400 %. Skladno s specifično površino se je povišal tudi volumen najmanjših mezopor (1.9 – 2.1 nm), ki smo ga določili s pomočjo Barrett-Joyner-Halend (B.J.H.) metode po dušikovi sorpciji. Hipoteza tvorbe mezopor med novo nastalimi povezavami polimernih verig se je tako potrdila.
Ključne besede: emulzije z visokim deležem notranje faze (HIPE), verižna radikalska polimerizacija, poliHIPE, sinteza na trdni fazi, organske reakcije, hiperzamreženje, poli(akrilna kislina), poli(2-hidroksietilmetakrilat), glicidil metakrilat, funkcionalizacija polimerov.
Objavljeno: 25.10.2016; Ogledov: 1872; Prenosov: 206
.pdf Celotno besedilo (5,54 MB)

9.
POVRŠINSKA OBDELAVA SILIKONSKEGA MATERIALA
Barbara Polanič, 2016, diplomsko delo

Opis: Silikon z kemijskim imenom poli(dimetilsiloksan) ali krajše PDMS je eden izmed pomembnih polimerov uporabnih v številnih industrijskih panogah. Zelo pomemben je na področju medicine, kjer se največkrat uporablja za proizvodnjo različnih implantatov, saj izkazuje dobre kemijske in strukturne lastnosti. Kot implantat je široko uporabljen za proizvodnjo katetrov. Žal je še vedno cca. 80% uroinfekcij posledica uporabe urološkega katetra, ki vpliva na prenos patogenih bakterij v sečnico in posledično v mehur, zaradi česar se uroinfekt tudi pojavi. Vzroke uroinfekta zaradi uporabe katetra je moč pripisati premalo hidrofobni površini, neučinkoviti protimikrobnosti ter nastanku biofilma na površini le tega. Zaradi tega so trendi pri izdelavi uroloških katetrov usmerjeni v oplaščanje njihovih površin s sredstvi, ki znižujejo prisotnost patogenih bakterij v sečnici in s tem preprečujejo nastanek biofilma na njihovi površini. Zaradi vse večje zdravstvene in ekološke ozaveščenosti ljudi se je zato izkazala potreba po uporabi naravnih, biorazgradljivih, netoksičnih spojin za funkcionalizacijo površin katetrov. Iz tega razloga je diplomsko delo usmerjeno v obdelavo površin silikona, kot najpogosteje uporabljenega materiala za izdelavo uroloških katetrov. Površine silikonskega materiala smo funkcionalizirali s pomočjo uporabe kisikove plazme. Sledil je tudi nanos protimikrobnega in biorazgradljivega polisaharida hitozana za dosego protimikrobnih lastnosti. Uporabili smo različne tehnike nanosa. Najprej smo uporabili tehniko namakanja neaktiviranih silikonskih ploščic v različno koncentrirane raztopine hitozana, vendar se je ta tehnologija izkazala za nefunkcionalno. Nato smo silikonske ploščice predhodno aktivirali s kisikovo plazmo in ponovili postopek namakanja v raztopine hitozana. Elementno sestavo in morfologijo funkcionaliziranih kot tudi nefunkcionaliziranih materialov smo določali z FTIR, XPS in AFM, omočljivost vzorca pa smo analizirali z goniometrijo.
Ključne besede: Hitozan, poli(dimetilsiloksan), PDMS, AFM, FTIR, XPS, plazma, goniometrija
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 997; Prenosov: 141
.pdf Celotno besedilo (3,05 MB)

10.
Funkcionalizacija poliakrilne kisline do kislinskega klorida in študija stabilnosti
Sara Vozlič, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo sintetizirali poliHIPE polimere na osnovi akrilne kisline. Polimere smo nato funkcionalizirali do kislinskega klorida, ki je zelo reaktiven in predstavlja reaktiven prekurzor za reakcije z nukleofili. Za sintezo smo uporabili polimerizacijo emulzije z visokim deležem notranje faze in termično polimerizacijo. Polimeri, ki so nastali, so zelo zanimivi, saj imajo porozno strukturo in jih lahko nadaljnjo uporabimo za različne funkcionalizacije. Prav tako se uporabljajo kot katalizatorji, nosilci, v biomedicini itd. V nalogi smo za sintezo uporabili različne monomere in preverili stabilnost nastalih emulzij. Kot zamreževalo smo uporabili MBAA, kot oljno fazo pa toluen. Spreminjali smo delež oljne faze in tudi s tem preverili omenjeno stabilnost. Čiščenje nastalih monolitov smo izvedli na različne načine. Ugotovili smo, da je za najstabilnejšo strukturo monolita, potrebna zadostna količina zamreževala. V našem primeru je bil delež zamreževala 25 mol%. Nastale polimere smo funkcionalizirali s tionil kloridom in s tem dosegli pretvorbo kislinskih skupin do kislinskega klorida. Delež klora, ki se je vezal pri funkcionalizaciji smo določili s potenciometrično titracijo.
Ključne besede: porozni polimeri, poliHIPE, poli(akrilna kislina), funkcionalizacija polimera, emulzijska polimerizacija
Objavljeno: 04.10.2016; Ogledov: 1000; Prenosov: 91
.pdf Celotno besedilo (1,85 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici