Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Magistrsko delo zajema teoretični in aplikativni del. Teoretičen del magistrskega dela je ločen na dva dela. Prvi del predstavlja umetno inteligenco, pregled razvoja umetne inteligence, temeljne koncepte, ki zajemajo strojno učenje, globoko učenje in obdelavo naravnega jezika in se zaključi z etičnimi vidiki umetne inteligence. Drugi del definira pogovorne sisteme umetne inteligence, pregled njihovega razvoja, vrste pogovornih sistemov, ki se ločijo na klepetalne robote, virtualne pomočnike in kopilote in se zaključi z etičnimi vidiki pogovornih sistemov z umetno inteligenco. Začetki umetne inteligence segajo v filozofijo, fikcijo in domišljijo. Ideja, da bi neživim predmetom dali inteligenco, že dolgo fascinira človeštvo. Umetna inteligenca je znanost o ustvarjanju inteligentnih strojev in programov, ki so zmožni delovati podobno kot človeška inteligenca. Pogovorni sistemi umetne inteligence pa so vmesniki za interakcijo z naravnim jezikom, zasnovani za simulacijo človeških pogovorov z uporabo umetne inteligence. V aplikativnem delu naloge smo podrobneje analizirali kopilote in med seboj primerjali izbrane tri: Microsoft Copilot, Aisera Enterprise AI Copilot in GitHub Copilot. Po analizi in pregledu literature smo potrdili naslednje: a) predstavljeni pogovorni sistemi imajo konkretne razlikovalne karakteristike, b) sprejetje in uporaba kopilotov sproža etične pomisleke in c) uporaba kopilotov zvišuje produktivnost uporabnikov.
Ključne besede: umetna inteligenca, pogovorni sistemi, klepetalni roboti, virtualni pomočniki, kopiloti.
Objavljeno v DKUM: 29.05.2025; Ogledov: 0; Prenosov: 41
Celotno besedilo (3,64 MB)

Opis: Doktorska disertacija obravnava problematiko načrtovanja, oblikovanja in samodejnega generiranja koverbalnega obnašanja na poljubnem besedilu, ki je hkrati tudi sinhrono z generiranim govornim signalom. Cilj predstavljene disertacije je oblikovati in zasnovati fleksibilen in učinkovit sistem, ki glede na poljubno vhodno besedilo, semiotično slovnico, leksikon in slovar oblik načrtuje, oblikuje in realizira premike delov telesa (roke, dlani, prsti, glava in ustnice), ki so tako pomensko kot prozodično ustrezno sinhronizirani s spremljajočim govorom. Takšnemu obnašanju pravimo koverbalno obnašanje (oz. pogovorno obnašanje) in ga lahko uporabljamo v multimodalnih vmesnikih različnih sistemov in domen uporabe. Večina današnjih sistemov s pogovornimi agenti, ki pogovorno obnašanje predstavljajo v obliki koverbalnih gibov, temelji na semantičnem in/ali sintaktičnem povezovanju besedila in pogovornega obnašanja, načrtovanju obnašanja s stališča funkcionalnega namena ali sinhronizaciji in realizaciji pogovornega obnašanja, opisanega v obliki proceduralnega opisa. Pogosto arhitekture sistemov, ki integrirajo pogovorne agente, uporabljajo tristopenjsko definicijo pogovornega obnašanja, in sicer: načrtovanje namena, načrtovanje obnašanja in realizacijo obnašanja. Ključni problem samodejnega generiranja naravnega koverbalnega obnašanja predstavljata predvsem naslednji stopnji: načrtovanje namena in načrtovanje obnašanja. V pogovornem obnašanju slovnice ni mogoče definirati kot skupek uniformnih pravil. Posledično torej ni moč definirati končne množice pravil, po katerih bi obnašanje in namen lahko deterministično načrtovali. Vendar pa različne analize in označevanje pogovornega obnašanja kažejo na visoko semantično korelacijo koverbalnega obnašanja in govora ter na njuno prozodično skladnost. Vendar je semantični prostor ogromen in ga v celoti praktično ni mogoče opisati. Zaradi tega problem pogovornega obnašanja največkrat delimo na podprobleme, kot sta funkcionalnost koverbalnosti ali parametrizacija semantičnega prostora. Tako dobimo manjše in bolj obvladljive podprostore, v katerih lažje definiramo semantične relacije med koverbalnim in verbalnim obnašanjem. V obravnavani doktorski disertaciji proces tvorjenja pogovornega obnašanja predstavimo v obliki gest kot povezave kontekstno neodvisnih motoričnih sposobnosti (oblik, poz in gibov, ki jih pogovorni agent lahko prikaže) ter namena (konteksta) uporabe motoričnih sposobnosti. Namen besedila in posledično spremljajočega koverbalnega obnašanja definiramo na osnovi modularnih jezikovno odvisnih slovnic, ki temeljijo na razčlenjevanju in klasifikaciji besedila v semiotične razrede. V tej točki poleg obstoječih raziskav s področja povezave semiotičnih razredov in govora oblikujemo in definiramo novo označevalno shemo, ki vključuje tako funkcionalni, kontekstno odvisni nivo povezave govora in gest kot kontekstno neodvisen opisni nivo, ki omogoča zajemanje poz in oblik na visoki ločljivosti, in lastni multimodalni korpus pogovornega obnašanja, korpus EVA. Rezultate analize in označevanj uporabimo za tvorjenje semiotične slovnice, slovarja oblik in leksikona gest. Predlagani model ekspresivnega pogovornega obnašanja formulira različne koverbalne oblike (geste) na neoznačenem poljubnem besedilu. Predlagani model temelji na analizi in opisovanju spontanega pogovornega dialoga v obliki ekspresivne anotacijske sheme (združuje in povezuje tako funkcionalno kot oblikovno anotacijo) in vsebuje dovolj bogat slovar kontekstno neodvisnih oblik in gibov, s katerimi lahko predstavimo kompleksne motorične sposobnosti agenta in zmožnost prilagoditve gibov različnim kontekstom uporabe (slovnicam) ter imitacije emocionalnih stanj in emocionalnega govora.
Ključne besede: pogovorno obnašanje, koverbalno obnašanje, neverbalno obnašanje, analiza komunikativnih dialogov, označevanje in označevalne sheme, pogovorni agenti, podatkovno vodeni sistemi neverbalnega obnašanja, tekstovno vodeni sistemi neverbalnega obnašanja, semiotika, ekspresivnost
Objavljeno v DKUM: 14.03.2014; Ogledov: 2290; Prenosov: 197
Celotno besedilo (23,61 MB)