| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pomilostitev - Potreba po institutu v modernih kazenskopravnih sistemih
Nina Kleva, 2012, diplomsko delo

Opis: Bit, funkcijo pomilostitve in njeno umestitev v pravo se da razumeti samo gledano iz zgodovinske perspektive, zato je nujno spremljati njen nastanek in razvoj od zgodnjih povojev pa vse do danes. V različnih pravnih redih je pomilostitev služila različnim funkcijam; od ublaževanja strogosti kazenskega prava, zlasti zamenjavo smrtne kazni za milejšo, do zavračanja kazenske odgovornosti oseb nesposobnih za razsodno odločanje in navsezadnje zaradi določenih družbeno-političnih interesov. Tradicionalno je pomilostitev uporabljal vladar pri izvrševanju svoje moči, ki je bila toliko večja, kolikor trdnejša je bila vez z njegovimi podaniki, slednjo pa je krepil tudi z izkazovanjem milosti in velikodušnosti. Danes se ga v tej obliki ''kraljevskega prava'' uporablja vse redkeje, saj mora imeti pomilostitev racionalni cilj. Institut pomilostitve je integralni del ustavne sheme vseh jurisdikcij. V pravnih sistemih različnih tipov so funkcije instituta polivalentne, kar kaže, da gre za kompleksen in občutljiv instrument. Primerjalno gledano pripada diskrecijska odločitev šefu države oziroma najvišjemu izvršilnemu telesu, zelo malo držav je podelilo to ''upravičenje'' zakonodajni, nobena pa sodni veji oblasti. Tako sta se razvila dva modela prava milosti; evropski in anglosaksonski. Prvi iz pravnega vidika strogo loči pomilostitev od amnestije, kot dve popolnoma različni obliki odpusta; s pomilostitvijo, ne glede na njeno obliko, se odpušča samo izvrševanje kazni, medtem ko se z amnestijo briše tudi obsodbo. Drugi model pa pravno ne razlikuje teh dveh institutov, vendar je v pravo pomilostitve vključena tudi amnestija, saj poznajo države common law tudi generalno pomilostitev ( general pardon ), ki praktično ustreza ''evropski'' definiciji amnestije. V tem modelu služi pomilostitev za niz različnih ciljev, za katere je evropski model razvil posebne institute, na primer revizijo, ki jo kot procesno ustanovo države common law ne poznajo. Glede na polivalentnost instituta je težko določiti tudi samo pravno naravo slednjega. V formalnem smislu je govora o individualnem pravnem aktu, kot diskrecijski oblasti upravnopravne narave, katerega učinek je neekstenziven, vendar erga omnes. Veliko težje je podati definicijo materialnega pojmovanja, saj si tudi stroka ni enotna. O zakonodajni naravi ne moremo govoriti, ker se s pomilostitvijo niti ne spreminja niti ne ukinja občo pravno normo, temveč samo suspendira njeno uporabo. Sodni akt ni, ker se ne izdaja nobene nove odločbe, prav tako ostaja konstatacija sodišča o krivdi nedotaknjena, čeprav drži, da se s pomilostitvijo poseže v najpomembnejši del odločbe, odmero kazni. Z ohranitvijo instituta pomilostitve želi država slediti najrazličnejšim ciljem; od državno-političnih, do odprave sodnih napak, zaradi načela pravičnosti in ohranjanja stabilnosti veljavnega kazenskopravnega sistema. Sama sem seveda mnenja, da je možno tem istim ciljem zadostiti tudi z drugimi instrumenti v okviru pravnih sredstev. V ta namen imamo v sodobnih demokratičnih državah na voljo obnovo postopka pa tudi izredno omilitev kazni, zaradi katere je možno napasti tudi pravnomočno sodno odločbo, pri čemer bo sodišče tisto, ki bo ponovno odmerilo kazen, upoštevaje okoliščine, ki so zanje relevantne in se redno preverjajo v postopku dokazovanja. Kazen je možno omiliti oziroma prilagoditi tudi naknadno s pogojnim odpustom, če se tekom njenega izvrševanja izkaže, da si ga je obsojenec 'zaslužil' oziroma, da ni več potrebe, da bi se kazen še naprej vršila v obstoječi obliki. Zaradi načela pravičnosti in gotovosti kazni sem mnenja, da je primernejša od pomilostitve uporaba prav teh sredstev. Upravičenost obstoja instituta je potrebno presojati znotraj vsakokratne kaznovalne politike, ki se odraža v ureditvi kazenske zakonodaje, ki se od časa do časa spreminja. Ravno antični sistem kaznovanja je namreč, zaradi svoje krutosti in surovosti ter drugačnemu pojmovanju funkcije kazni, spodbudil potrebo po tem institutu. Z razvojem prava, k
Ključne besede: pomilostitev, pristojnost predsednika države, sistemi milosti, amnestija, abolicija, pogojni odpust, izredna omilitev kazni, instituti modernih kazenskih zakonodaj, diskrecijska pravica, kaznovalna politika, načelo pravičnosti, načelo zakonitosti
Objavljeno v DKUM: 17.12.2012; Ogledov: 2464; Prenosov: 288
.pdf Celotno besedilo (267,54 KB)

2.
Iskanje izvedeno v 3.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici