| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 9 / 9
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
CESAR FRIDERIK II. IN DANAŠNJA SLOVENSKA ŠTAJERSKA
Martin Bele, 2009, diplomsko delo

Opis: V obdobju prve polovice 13. stoletja je bilo področje današnje slovenske Štajerske del Svetega rimskega cesarstva. Člani tamkajšnjih plemiških rodbin niso delovali kot samostojna politična skupina, temveč kot del štajerskega plemstva. S plemstvom iz ostalih delov takratne Štajerske ali njej sosednjih dežel so jih ves čas družili skupni interesi in družinske vezi. Plemiči s področja današnje slovenske Štajerske so bili politično in vojaško aktivni kot spremljevalci takratnih avstrijsko-štajerskih vojvod, redkeje pa so sodelovali tudi v politiki na državni ravni. Čeprav so bili mnogi ministerialnega rodu, jih to spričo njihove precejšnje vojaške moči ni oviralo pri doseganju velikega ugleda. Med svoje zaveznike sta jih rada sprejela tako kralj Filip Švabski kot cesar Oto IV., nanje pa se je pri svoji politiki do vzhodnoalpskega prostora moral nasloniti predvsem cesar Friderik II. Njihovo podporo je potreboval najprej pri svojem vzponu na oblast, kasneje pa proti upornemu avstrijsko-štajerskemu vojvodi Frideriku Prepirljivcu. Za boj proti njemu cesar sam ni imel dovolj časa in vojaških moči. Svojim zaveznikom je bil tako v zameno za vojaško podporo prisiljen podeljevati razne privilegije ter se izjemoma zanje tudi osebno zavzeti. Potem ko je Frideriku Prepirljivcu uspelo doseči svojo rehabilitacijo, so se z njim spravili tudi spodnještajerski plemiči. Kljub temu da so bili v času njegovega konflikta s cesarjem njegovi nasprotniki, se jim ni skušal maščevati, saj je njihovo vojaško pomoč potreboval tudi sam. Čeprav so ti politično manevrirali v svojo korist, jim je ugled in moč uspelo obdržati in v mnogih primerih celo povečati.
Ključne besede: današnja slovenska Štajerska, plemstvo, vojaška podpora, cesar Friderik II., Friderik Prepirljivec
Objavljeno: 09.10.2009; Ogledov: 2079; Prenosov: 349
.pdf Celotno besedilo (587,54 KB)

2.
POLOŽAJ ŽENSKE V VISOKEM PLEMSTVU NA PRIMERU MARGARETE TIROLSKE IN BARBARE CELJSKE
Nina Lešnik, 2011, diplomsko delo

Opis: Položaj ženske v visokem plemstvu v srednjem veku je bil zaznamovan predvsem z njeno podrejenostjo moškemu spolu. Idealno podobo ženske so narekovali krščanski duhovniki in teologi, ki s samimi ženskami niso imeli neposrednega stika. Ženskina življenjska pot je bila določena že ob rojstvu. Najprej je zanjo odgovarjal oče, ki je želel svojo hčer čim bolje omožiti, in tako je bilo dekle velikokrat le sredstvo za dosego očetovih ciljev. Po poroki je zanjo odgovarjal mož in poskrbeti je morala za potomstvo. Samostojnosti so ženske uživale bolj malo. Kljub temu pa najdemo izjeme – ženske, ki so se uspele povzpeti iz danega družbenega okvirja. Plemkinje so ob poroki dobile doto, s katero so samostojno razpolagale, nadzirale so svoja posestva, nekatere so nadomeščale svoje može pri njihovih poslih, ko so bili ti odsotni ... Zato ne moremo trditi, da ženske oziroma plemkinje v srednjem veku niso imele politične moči. Takšna primera sta med drugim Margareta Tirolska in Barbara Celjska. Ženski, ki sta obvladali politično dogajanje in dobro poznali diplomacijo takratnega časa. Čeprav sta se razlikovali po družbenem položaju in sta prihajali iz različnih rodbin, sta bili obe pomembni predstavnici sodobnih žensk.
Ključne besede: Srednji vek, položaj ženske v družbi, visoko plemstvo, Margareta Tirolska, Barbara Celjska.
Objavljeno: 05.04.2011; Ogledov: 2541; Prenosov: 284
.pdf Celotno besedilo (931,90 KB)

3.
PLEMIČI NA SLOVENSKIH TLEH KOT KRIŽARSKI VOJŠČAKI
Anja Smogavc, 2011, diplomsko delo

Opis: V drugi polovici 10. stoletja so začele nastajati slovenske dežele, zaradi česar pride na naših tleh tudi do razvoja slovenskega plemstva, ki je samo določalo, kam spada. Ne glede na to h kateri deželi so se prištevali, so plemstvo povezovali skupni politični in vojaški interesi ter družinske vezi in pogodbe. Evropa pa se je v tem času znašla v vojni, katere ideal je bil širjenje krščanstva ter boj proti islamu. Plemiči s področja današnjega slovenskega ozemlja so bili izredno aktivni kot spremljevalci takratnih evropskih kraljev na njihovih križarskih pohodih v Palestino. Prva križarska vojna je trajala od leta 1095 do 1099 in ni vključevala vidnejših predstavnikov slovenskega plemstva. Je pa slednje predvsem sodelovalo v drugi križarski vojni, ki je trajala od leta 1145 do 1149, ter v tretji križarski vojni med 1189 in 1192. Teh dveh pohodov so se udeležili: Bernhard Spanheimski, mejni grof Štajerske, Otokar III., andeška grofa Popon in Bertold IV. ter Leopold V., štajerski vojvoda. Bertold IV. je nekaj let kasneje skupaj z nemškim kraljem Henrikom VI. ponovil potovanje v Palestino, skupaj z njim pa so v tem času na vzhod potovali še koroški vojvoda Ulrik II., ortenburški grof Oton II. in goriški grof Majnhard II. V virih ni moč zaslediti slovenskega plemiča, ki bi se udeležil četrtega pohoda v Jeruzalem, sta se pa pete križarske vojne, ki je trajala od leta 1217 do 1221, udeležila štajerski vojvoda Leopold VI. in Friderik III. Ptujski. Po peti križarski vojni so plemiči namreč raje sodelovali s križarskimi redovi, kot pa se udeleževali pohodov v Jeruzalem. Eden takšnih je bil tudi avstrijski in štajerski vojvoda, Friderik II. Prepirljivec, njegovemu vzoru pa je sledil tudi goriški grof Majnhard III.
Ključne besede: plemstvo, dežela, križarske vojne, viteški redovi, Bernhard Spanheimski.
Objavljeno: 18.07.2011; Ogledov: 3508; Prenosov: 345
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

4.
PREHRANJEVALNE NAVADE PLEMSTVA V POZNEM SREDNJEM VEKU
Mateja Praprotnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Poznavanje prehranjevalnih navad predstavlja eno izmed zelo pomembnih okoliščin za razumevanje in preučevanje posameznih zgodovinskih obdobij. Posebej zanimivo obdobje prehranjevanja je predstavljal srednji vek, katerega so zaznamovale spremembe prehranjevalnih navad plemstva kot tudi novi in drugačni pogledi na prehrano. Polno obložene mize s prehrano, ki je bila večinoma sestavljena iz maščob in drugih visokokaloričnih sestavin, so zamenjale sicer še vedno zelo obložene mize, na katerih pa se je proti koncu srednjega veka znašla nekoliko bolj zdrava in kvalitetnejša prehrana. Vsekakor se je na krožnikih plemstva ves čas pojavljalo meso, razlika se je pokazala le v načinu priprave te priviligerane jedi. Poleg prehrane je pomembno sestavino vsakega obeda predstavljalo tudi vino, tako rdeče kot belo, ki se je pilo v velikih količinah. V obdobju poznega srednjega veka so ljudje vedno bolj pisali kuharske knjige, s katerimi so si služabniki pomagali pri pripravi jedi za svoje gospode. Poleg spremembe v prehrani pa so se začela pojavljati tudi določena pravila obnašanja pri mizi in pa pravila, povezana z načinom prehranjevanja. O vseh značilnostih prehrane in načinih prehranjevanja je pisal tudi oglejski kancler Paolo Santonino, ki nam je s svojimi zapiski podal podobo prehranjevanja ob koncu 15. stoletja.
Ključne besede: alkohol, bonton, kuharske knjige, kuhinja, meso, oglejski kancler Paolo Santonino, plemstvo, pozni srednji vek, prehrana, prehranjevalne navade, pribor, začimbe.
Objavljeno: 16.10.2013; Ogledov: 2717; Prenosov: 473
.pdf Celotno besedilo (523,71 KB)

5.
PLEMIŠKE DRUŽINE BABOS, GOMBOSSY IN KERESZTURY NA OBMOČJU MURSKOSOBOŠKE IN TIŠINSKE ŽUPNIJE V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Kristina Šiplič, 2014, magistrsko delo

Opis: Plemiške družine na območju Prekmurja so zelo slabo raziskane. Zelo pomemben dokument, ki nam lahko veliko pove o njih, je rokopis št. 83, ki je bil spisan leta 1784 in ga hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. V viru so namreč izpisani prepisi kupnih, zakupnih in drugih pogodb v zvezi z zemljiško posestjo v rokah posameznih članov plemiških družin, ki so takrat ali živele ali pa vsaj bile posestno navzoče v okviru gospostva Murska Sobota. Na začetku magistrske naloge je podana zgodovina zgodnje novoveškega Prekmurja ter zgodovini župnij Murska Sobota in Tišina. Tu so nadalje transliterirana poglavja, ki govorijo o družinah Babos, Gombossy in Keresztury. Obdelane so tudi matične knjige za 18. in prvo tretjino 19. stoletja za murskosoboško in tišinsko župnijo. Predstavljene so tudi družinske tabele omenjenih družin za lažji pregled in razumevanje njihovih genealoških razmerij. K magistrski nalogi so priložene fotografije obdelanih strani iz rokopisa št. 83 ter vsi podatki o virih in literaturi.
Ključne besede: Babos, Gombossy, Keresztury, župnija Murska Sobota, župnija Tišina, rokopis št. 83, PiŠK MS, matične knjige, 17. stoletje, 18. stoletje, Prekmurje, plemstvo
Objavljeno: 08.10.2014; Ogledov: 1044; Prenosov: 183
.pdf Celotno besedilo (3,92 MB)

6.
Franc III. Nádasdy in Prekmurje. Ob 340. obletnici usmrtitve protihabsburškega zarotnika
Andrej Hozjan, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Sestavek govori o grofu Francu III. Nádasdyju (1623-1671), članu ene od znamenitejših in svojčas najpomembnejših madžarskih visokoplemiških rodbin. Zapis o eni od vodilnih osebnosti madžarske zgodovine 17. stoletja je hkrati lepa priložnost predstaviti delček iz opusa o plemstvu iz nam sosednjega prostora. Še posebej, če je bila ta oseba do svoje smrti tudi lastnik večje zemljiške posesti na ozemlju današnje Republike Slovenije, v Prekmurju. V zgodovino se je zapisal kot eden od vodilnih zarotnikov zoper kralja Leopolda I. Habsburžana. To ga je po razkritju zarote in insceniranem sodnem procesu naposled stalo glave: obglavljenje bil 30. aprila 1671 na Dunaju. Spodnji del današnjega Prekmurja je v letih njegovega gospostva znova doživljal težke čase, s smrtjo pa je prešel v roke madžarske kraljevske komore. Osrednji del predstavlja dva vira - popisa posesti v okviru njegovega gospostva Beltinci: prvi je iz leta 1662, drugi, nedatiran, pa iz časa kmalu po zaplembi.
Ključne besede: rodbine, zgodovina, plemstvo, Madžarska, Beltinci, Dolnja Lendava, Prekmurje, 17.st.
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 311; Prenosov: 22
URL Povezava na celotno besedilo

7.
8.
KONFLIKTI POLJSKO-LITOVSKE ZVEZE V DOBI JANA II. KAZIMIRJA S POUDARKOM NA UPORU V PODROČJIH DANAŠNJE UKRAJINE
Tilen Bakal, 2016, diplomsko delo

Opis: Kot nakaže naslov, sem se v diplomski nalogi osredotočil na dogajanje in predvsem konflikte v poljsko-litovski zvezi sredi 17. stol., ko ji je vladal nesrečni Jan II. Kazimir iz dinastije Vasa. Pod njegovim krmarjenjem je država, tistega časa ena največjih in najmočnejših v Evropi, doživljala spremembe, ki so posledica desetletja in stoletja dolgih napetosti ter sovražnosti s sosednjimi silami. Tako je v obdobju dobrih dvajsetih let, od leta 1648, poljsko-litovska zveza doživela velikanski upor kozakov v Ukrajini pod karizmatičnim Hmelnickim, čemur je sledila vojna s Tatari, napad vzhajajoče Rusije ter invazija Švedov. Kos pogače so si želeli odrezati še Prusi in Sedmograščani, ob koncu vladanja Jana Kazimira pa se je nad državo z juga zgrinjal še en mogočen sovražnik – Osmanski imperij. Za lažje razumevanje vzrokov za takšne sovražnosti med velikimi sosedami sem v diplomski nalogi zajel tudi dogajanje nekaj desetletji pred uporom Hmelnickega, delovanje same poljsko-litovske zveze (družba, religija) ter še posebej samo kozaško vprašanje. Državi je bilo v ponos, da je Plemiška republika, a prav to jo je pripeljalo do „potopa“.
Ključne besede: Jan II. Kazimir, Vasa, poljsko-litovska zveza, Poljska, Litva, Ukrajina, Rusija, Švedska, kozaki, šlahta, plemstvo, vojne, 17. stol.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 396; Prenosov: 46
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

9.
DEDNO PRAVO PLEMSTVA NA ŠTAJERSKEM - SREDNJI VEK
Mateja Potočnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo se ukvarjali z dednim pravom, ki je za plemstvo veljalo na Štajerskem v srednjem veku. Pri plemstvu v srednjem veku smo si ogledali i) običajno pravo, ki je urejalo dedovanje, ii) skope (zapisane) pravne norme ter iii) izbrano listinsko gradivo. Kot metodo dela smo uporabili pravnozgodovinsko primerjalno metodo s študijem domače strokovne literature. Raziskava je pretežno temeljila na arhivskem gradivu. Z metodo analize in sinteze smo preučevali listine in iz primerov oblikovali ustrezne zaključke o razvoju dednega prava na ozemlju Štajerske. Ugotovili smo, da so izhodišče za razvoj prava na določenem področju družbene in pravne prvine, ki preidejo v pravni red ali nanj delujejo, ko se ta prvič oblikuje. To oblikovanje pravnega reda se na Slovenskem ujema z nastajanjem fevdalne družbe. Spoznali smo, da za srednji vek zapisanega in uzakonjenega oziroma postavljenega prava praktično ni. V obdobju srednjega veka so tudi na področju dednega prava plemstva namreč razmerja urejala običajnopravna pravila deželnega prava in privilegiji, ki so jih izdajali vladarji plemstvu. Za vsak družbeni stan, tako tudi za plemstvo, je veljalo posebno pravo. Ob preučevanju dednega prava plemstva smo zasledili močno povezavo z nastankom dežel v srednjem veku. Vpliv dediščinskih delitev na povečevanje in zmanjševanje posesti je bilo običajno pri vseh plemiških družinah ter je vplivalo na oblikovanje dežel v srednjem veku. Le-to pa je ustvarilo pravno podlago za nadaljnji razvoj ustave in prava. K temu je svoj prispevek dalo tudi pravo privilegijev. Plemstvo je namreč od vladarjev terjalo izdajo privilegijev, ki so v obliki deželnih ročinov med drugim zbir svoboščin plemstva ter tako vir naše ustavne ureditve. Pravila in načela dedovanja iz staroslovenske družbe in srednjega veka so zametki kasneje nastalih pravnih pravil v obliki zakona, ki določajo red dedovanja, osebe upravičene dedovati po zapustniku ter vsa natančnejša določila povezana z dedovanjem. Na ta način je nastalo dedovanje po zakonu, ki je dajalo prednost najbližjemu krvnemu sorodniku. Posebna pravila so veljala za dedovanje fevdov, kar je bilo pomembno za plemstvo. Na osnovi preučevanja literature smo spoznali, da v najstarejši družbi in v prvi polovici srednjega veka zapustnikova oporočna svoboda še ni bila priznana. Šele pod vplivom krščanstva se je po darovanjih cerkvi za dušni blagor pričela postopoma razvijati tudi oporočna svoboda. Iz določb privilegijev za plemstvo je izhajalo, da je v obdobju izdaje privilegijev oporoka že bila primaren delacijski razlog. Plemstvo je imelo tudi glede dedovanja poseben položaj zaradi same narave fevdnih odnosov in skrbi za zaščito moči plemiške rodbine, zato je vpliv procesa recepcije rimskega prava na pravila dedovanja sprva manjši kot na drugih pravnih področjih. Temelj ureditve dedne sistematike in oporočnega zapuščanja pri plemstvu je bilo preprečiti odtekanje premoženja iz rodbine. Zato sta v srednjem veku glede dedovanja rodbinskega nasledstva (očevina) veljali načelo primogeniture in načelo nedeljivosti. Oporočno razpolaganje s tem premoženjem ni bilo prosto. Sistematiko zapuščanja in dedovanja v srednjem veku smo osvetlili z analizo prepisov ohranjenih listin. Potrdili smo, da izsledki za ozemlje Slovenije veljajo tudi za Štajersko. Gre za maloštevilne plemiške zapuščinske zapise, ki so specifični kot je specifično obdobje, v katerem so bili zapisani. Dedno pravo v srednjem veku usodo podedovanega premoženja pogosto ureja v kakršnihkoli prenosih, ne le v odnosu zapustnik-dedič. Namen zapisov je bil razdelitev premoženja, zato so sklepali tudi pravne posle med živimi. Različni pravni posli so imeli obliko izražene poslednje volje. Darovnice so bile zelo preproste in omejene na posamezne prejemnike, predvsem na cerkvene glede volil za dušni mir.
Ključne besede: dedno pravo, plemstvo, Štajerska, srednji vek, običajno pravo, testament
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 738; Prenosov: 56
.pdf Celotno besedilo (480,61 KB)

Iskanje izvedeno v 0.2 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici