| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 12
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
Genealogija rodbine Herberstein s posebnim poudarkom na spodnještajerskih vejah
Matjaž Grahornik, 2021, doktorska disertacija

Opis: Disertacija obravnava celoten rodovnik rodbine Herberstein. Prastari vzhodnoštajerski plemiški rodbini Herberstein lahko v virih sledimo od konca 13. stoletja. Njen začetnik Oto iz Hartberga je bil iz rodu Aflenških. Ob zakupu stubenberškega fevda utrdbe Herberstein se je leta 1290 poimenoval po Hartbergu, leta 1320 pa prvič po utrdbi Herberstein. Čeprav je kot lastnik Herbersteina z gospostvom razpolagal svobodno, so bili on in njegovi nasledniki še dve stoletji vazali gospodov Stubenbergov. Ob njih so Herbersteini pozneje služili še gospodom Ptujskim, salzburški nadškofiji ter škofijam v Seckauu, Krki in Bambergu. Vojaška služba jim je postopoma prinesla ugled, tako da so začeli od 15. stoletja služiti deželnim knezom, sprva notranjeavstrijskemu vojvodi Ernestu Habsburškemu. S Friderikom III. so pričeli služiti cesarju. Pod okriljem Habsburžanov so počasi prevzemali pomembne naloge ter službe v deželni upravi, vojski in diplomaciji, kar jim je poleg večjega ugleda prineslo materialno gotovost, ki je bila temelj njihove poznejše moči. Herbersteini so Habsburžanom ostali zvesti do konca monarhije. Njihova zvestoba in podpora Habsburžanom je bila od druge polovice 15. stoletja, ko so se ti utrdili na položaju deželnega kneza, dejansko samoumevna. Leta 1427 se je rodbina z dedno pogodbo med bratoma Jurijem II. in Andrejem razdelila na dve liniji, starejšo in mlajšo. Rodbinski liniji sta doživljali različno usodo. Pripadniki starejše linije, ki se je do začetka 17. stoletja z bratoma Bernardinom II. in Jurijem Andrejem razdelila na starejšo in mlajšo vejo, so do zadnje četrtine 17. stoletja delovali po načelu primogeniture. Pri starejši veji je najstarejši (živeči) sin podedoval oziroma užival matično posest z gradom Herberstein, pri mlajši veji pa pozneje (od leta 1670) posest Grafenort v Šleziji. S smrtjo Janeza Leopolda Erdmana (1659–1729) je mlajša veja po moški strani izumrla, uživanje tamkajšnjega fidejkomisa pa je prešlo na starejšo vejo. Mlajša linija se je že v 16. stoletju razcepila na številne glavne in nato stranske veje, ki so se imenovale po večjih ali manjših gospostvih, posestvih, gradovih in dvorcih, kjer so (sprva) živele. Za razvejanje mlajše linije je zaslužen Jurij V. (1501–1560) iz Lankowitza, prvi štajerski deželni glavar iz rodbine Herberstein. Njegova sinova Leopold (ok. 1532–1606) in Jurij Rupert (ok. 1540–1612) sta začetnika dveh novih vej; prvi je ustanovitelj štajerske v Pusterwaldu, drugi pa spodnjeavstrijske v Sierndorfu. Janez (II.) (1472–1535), stric Jurija V., je osnoval glavno vejo na štajerskem Neubergu, ki je po moški strani izumrla leta 1690. Jurij Andrej (1514–1543), mlajši brat Jurija V., je ustanovitelj t. i. posebne veje, ki je po moški strani izumrla po letu 1645. Mlajšo linijo je dodatno razvejal najmlajši brat Jurija V., Jurij Sigmund (1518–1578) s štajerskega gospostva Lankowitz. V njegovem zakonu z Marušo pl. Pöttschach se je rodilo pet sinov: Sigmund Friderik (1549–1620), Janez Friderik (1554–1615), Jurij Krištof (1556–1613), Jakob Franc (1557–1600) in Volf(gang) Viljem (1561–1618). Najstarejši sin je nadaljeval lankoviško vejo, ostali pa so začetniki novih: hrastovške, viltuške, mlajše spodnjeavstrijske in betnavske. Nekatere od teh so se pozneje dodatno razvejale, vse pa so naposled (po moški strani) odmrle: lankoviška leta 1814, hrastovška leta 1813, viltuška leta 1727 (ali 1735), mlajša spodnjeavstrijska v letih 1719/20 in betnavska leta 1737. Mlajša linija je naposled izumrla v vseh svojih vejah. Njena poslednja predstavnika sta bila Karel Jožef grof Herberstein-Moltke, stolni kanonik v Salzburgu, Freisingu in Osnabrücku, ki je umrl leta 1837, in njegova sestra Marija Antonija, poročena grofica Batthyány, ki je umrla leto za njim. Od obeh linij se je do danes ohranila samo starejša glavna veja starejše linije z gradu Herberstein, ki se je od 19. stoletja precej razvejala.
Ključne besede: Herberstein, genealogija, plemstvo, zgodovina, zgodnji novi vek, habsburška monarhija, Slovenija, Štajerska
Objavljeno: 01.06.2021; Ogledov: 235; Prenosov: 42
.pdf Celotno besedilo (7,72 MB)

2.
Mariborsko plemstvo v 15. stoletju
Barbara Čučko, 2018, magistrsko delo

Opis: Magistrsko delo obravnava mariborsko plemstvo v 15. stoletju. V uvodu so najprej prestavljena srednjeveška mesta na Slovenskem in plemstvo na Slovenskem. Nadalje je obravnavano mesto Maribor od časa njegovega nastanka in razvoja. Podrobneje je opisano mariborsko plemstvo skozi stoletja. Izpostavljene so ključne tematike, ki kažejo razlike med plemstvom in meščani ter podobnosti in razlike med visokim in nižjim oz. mestnim in plemstvom na deželi. Eden izmed ključnih ciljev je raziskati funkcije posameznega plemstva v mestu Maribor ter kako so te posredno in neposredno vplivale na njegov razvoj. Prav tako je cilj predstaviti odnos med knezom in njegovim plemstvom v 15. stoletju. V sklepu je predstavljeno, v čem se je mariborsko plemstvo v 15. stoletju razlikovalo od plemstva v 14. stoletju. Od 13. stoletja naprej so se v mestu Maribor pojavljali stalno naseljeni člani podeželskega plemstva ali nižjeplemiških rodbin iz gradov. Zasledimo lahko tudi posameznike, ki so se ločevali od meščanske skupnosti ter se niso vključevali v meščansko družabno življenje. Plemiči, ki so dobili mestne pravice ob preselitvi v mesto, so se vključili v mestno trgovino predvsem z vinom ter prevzemali meščanske družbene navade, hkrati so začeli posegati po uglednih službah in zasedati vodilne položaje mesta. Mesta so imela za višje plemstvo velik pomen, saj so se lahko z njimi ekonomsko okoristili. 15. stoletje je bilo stoletje sprememb, kriz, vojn, turških vpadov in čas, ko so se izoblikovali deželni stanovi. Večina plemiških družin se je sredi 15. stoletja imenovala po svojih fevdalnih sedežih, gradovih ali kraju, kjer so se trajneje naselili. Ponemčili so imena slovenskih toponimov in le peščica jih je obdržala slovensko obliko z nemško končnico (npr. Črnomaljski, Grimšici, Kozjaki, Strmolski, Podvinski itd.).
Ključne besede: Maribor, plemstvo, mesto, srednji vek, trgovina, Landeshauptmann, verweser/verbeser, knez, stanovi, privilegij
Objavljeno: 23.07.2020; Ogledov: 172; Prenosov: 35
.pdf Celotno besedilo (768,28 KB)

3.
Dedne pogodbe grofov Celjskih
Lea Pogačnik, 2019, diplomsko delo

Opis: Družbena ureditev in gospodarstvo sta v srednjem veku temeljila na zemlji. Ker so imeli osrednji deli nemške dežele zemljo že razdeljeno, je bila zemlja zanimiva predvsem na jugovzhodu države. Imenovala se je kronska zemlja, saj jo je cesar z namenom pridobivanja zvestobe tamkajšnjega plemstva in krepitve obrambe na meji podeljeval plemstvu in cerkvi. Kot rezultat se je oblikoval družbeni in gospodarski sistem, imenovan fevdalizem. Nastajati so začela zemljiška gospostva, zemlja pa je plemstvu dajala status in ugled. Žovneški so imeli status svobodnih gospodov (nobiles), kar je zanje pomenilo, da so se podrejali samo vladarju. V tistem obdobju je bil cilj vsake plemiške rodbine združiti čim več posesti in ustvariti lasten teritorij, na katerem bi si pravno, politično in vojaško podredili ostalo plemstvo. Ko so Žovneški v drugi polovici 13. stoletja prvič posegli v medplemiške boje, so to naredili preudarno, saj so podprli Habsburžane in si tako pridobili pomembnega zaveznika. Leta 1308 je Ulrik Žovneški Frideriku Habsburškemu izročil svoje gradove in jih prejel nazaj v fevd. To dejanje je sicer pomenilo izgubo temelja za naziv svobodnih gospodov in premik navzdol po družbeni lestvici, saj so Žovneški s tem postali deželnoknežji ministeriali. Vseeno pa je izročitev še okrepila medsebojno vez s Habsburžani, po vrhu vsega pa je Ulrik posesti obdržal. Leto 1332 je bilo za Žovneške pomembno saj je umrl zadnji Vovbrški grof, zato so se podali v boj za njihovo dediščino, s središčem v Celju. Naslednji prelomni dogodek je sledil leta 1341 s povzdigo cesarja Ludvika Bavarskega, s katero so dobili naziv državni grofje Celjski. Temu je sledila ponovna povzdiga Karla IV. Luksemburškega. Poroka in z njo povezano dedovanje je bila le ena izmed strategij za pridobivanje ozemelj, spori za dediščino pa so navadno vodili v vojaške spopade. Ker so se Celjski grofje zavedali, da vsaka delitev rodbinske posesti pomeni tudi njeno slabitev, so z dednimi pogodbami ohranjali celotno posest v rokah rodbine tako, da se z ženitvami ni delila, pomembne listine pa so podpisovali vsi skupaj. Med vsemi ženitvami je bila najpomembnejša poroka Barbare, najmlajše hčere Hermana II. Njo je oče namreč poročil s Sigismundom, sinom rimskega cesarja in češkega kralja Karla Luksemburškega. Sigismund je leta 1410 postal rimsko-nemški cesar, Barbara pa je bila v Pragi leta 1437 kronana za češko kraljico. Leto pred tem, novembra 1436, je Sigismund Celjske grofe povzdignil v državne kneze. Ta povzdiga je postala jabolko spora med Celjskimi in Habsburžani, nesoglasja pa so se leta 1443 končala s sklenjeno poravnavo. Celjski so se namreč odpovedali lastni kneževini, Friderik III. Habsburški pa jim je priznal knežji naslov. Del poravnave je bila tudi obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, po kateri rodbina, ki izumre prva (ostane brez moških potomcev), drugi prepusti vsa svoja ozemlja. Sprva je bilo težko govoriti o oporočni sposobnosti, saj je zemljiški gospod vedno sodeloval pri prenosu premoženja iz zapustnika na prejemnika. Oblika oporoke sprva ni bila izrecno določena. Oporočno dedovanje se je najverjetneje uveljavilo v 13. stoletju, dedovanje po zakonu v primeru, ko zapustnik ni napravil veljavne oporoke, pa se je najverjetneje uveljavilo šele v visokem srednjem veku, pri čemer so bili prvi upravičenci zapustnikovi najbližji krvni sorodniki. Ženske so se navadno odrekle premoženju v korist moških potomcev rodbine. Glavno načelo pri razpolaganju s podedovanim premoženjem je bila zaščita obstoja rodbinskega premoženja. Dedovanje fevdov je bilo omejeno na krvno sorodstvo, tako da ga vdova ni mogla dedovati, ampak ga je lahko le uživala do smrti; to je veljalo še v 14. stoletju. Nedeljivost premoženja so zagotavljali tudi tako, da je bilo treba za odsvojitev premoženja pridobiti soglasje sorodnikov. Izjema so bile naklonitve cerkvi, za katere soglasje sorodnikov ni bilo potrebno.
Ključne besede: Celjski grofje, fevdalizem, plemstvo, dedna pogodba, ženitna pogodba, obojestranska dedna pogodba Celjskih s Habsburžani, oporočno dedovanje.
Objavljeno: 12.12.2019; Ogledov: 744; Prenosov: 75
.pdf Celotno besedilo (944,76 KB)

4.
DEDNO PRAVO PLEMSTVA NA ŠTAJERSKEM - SREDNJI VEK
Mateja Potočnik, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu smo se ukvarjali z dednim pravom, ki je za plemstvo veljalo na Štajerskem v srednjem veku. Pri plemstvu v srednjem veku smo si ogledali i) običajno pravo, ki je urejalo dedovanje, ii) skope (zapisane) pravne norme ter iii) izbrano listinsko gradivo. Kot metodo dela smo uporabili pravnozgodovinsko primerjalno metodo s študijem domače strokovne literature. Raziskava je pretežno temeljila na arhivskem gradivu. Z metodo analize in sinteze smo preučevali listine in iz primerov oblikovali ustrezne zaključke o razvoju dednega prava na ozemlju Štajerske. Ugotovili smo, da so izhodišče za razvoj prava na določenem področju družbene in pravne prvine, ki preidejo v pravni red ali nanj delujejo, ko se ta prvič oblikuje. To oblikovanje pravnega reda se na Slovenskem ujema z nastajanjem fevdalne družbe. Spoznali smo, da za srednji vek zapisanega in uzakonjenega oziroma postavljenega prava praktično ni. V obdobju srednjega veka so tudi na področju dednega prava plemstva namreč razmerja urejala običajnopravna pravila deželnega prava in privilegiji, ki so jih izdajali vladarji plemstvu. Za vsak družbeni stan, tako tudi za plemstvo, je veljalo posebno pravo. Ob preučevanju dednega prava plemstva smo zasledili močno povezavo z nastankom dežel v srednjem veku. Vpliv dediščinskih delitev na povečevanje in zmanjševanje posesti je bilo običajno pri vseh plemiških družinah ter je vplivalo na oblikovanje dežel v srednjem veku. Le-to pa je ustvarilo pravno podlago za nadaljnji razvoj ustave in prava. K temu je svoj prispevek dalo tudi pravo privilegijev. Plemstvo je namreč od vladarjev terjalo izdajo privilegijev, ki so v obliki deželnih ročinov med drugim zbir svoboščin plemstva ter tako vir naše ustavne ureditve. Pravila in načela dedovanja iz staroslovenske družbe in srednjega veka so zametki kasneje nastalih pravnih pravil v obliki zakona, ki določajo red dedovanja, osebe upravičene dedovati po zapustniku ter vsa natančnejša določila povezana z dedovanjem. Na ta način je nastalo dedovanje po zakonu, ki je dajalo prednost najbližjemu krvnemu sorodniku. Posebna pravila so veljala za dedovanje fevdov, kar je bilo pomembno za plemstvo. Na osnovi preučevanja literature smo spoznali, da v najstarejši družbi in v prvi polovici srednjega veka zapustnikova oporočna svoboda še ni bila priznana. Šele pod vplivom krščanstva se je po darovanjih cerkvi za dušni blagor pričela postopoma razvijati tudi oporočna svoboda. Iz določb privilegijev za plemstvo je izhajalo, da je v obdobju izdaje privilegijev oporoka že bila primaren delacijski razlog. Plemstvo je imelo tudi glede dedovanja poseben položaj zaradi same narave fevdnih odnosov in skrbi za zaščito moči plemiške rodbine, zato je vpliv procesa recepcije rimskega prava na pravila dedovanja sprva manjši kot na drugih pravnih področjih. Temelj ureditve dedne sistematike in oporočnega zapuščanja pri plemstvu je bilo preprečiti odtekanje premoženja iz rodbine. Zato sta v srednjem veku glede dedovanja rodbinskega nasledstva (očevina) veljali načelo primogeniture in načelo nedeljivosti. Oporočno razpolaganje s tem premoženjem ni bilo prosto. Sistematiko zapuščanja in dedovanja v srednjem veku smo osvetlili z analizo prepisov ohranjenih listin. Potrdili smo, da izsledki za ozemlje Slovenije veljajo tudi za Štajersko. Gre za maloštevilne plemiške zapuščinske zapise, ki so specifični kot je specifično obdobje, v katerem so bili zapisani. Dedno pravo v srednjem veku usodo podedovanega premoženja pogosto ureja v kakršnihkoli prenosih, ne le v odnosu zapustnik-dedič. Namen zapisov je bil razdelitev premoženja, zato so sklepali tudi pravne posle med živimi. Različni pravni posli so imeli obliko izražene poslednje volje. Darovnice so bile zelo preproste in omejene na posamezne prejemnike, predvsem na cerkvene glede volil za dušni mir.
Ključne besede: dedno pravo, plemstvo, Štajerska, srednji vek, običajno pravo, testament
Objavljeno: 18.11.2016; Ogledov: 1238; Prenosov: 94
.pdf Celotno besedilo (480,61 KB)

5.
KONFLIKTI POLJSKO-LITOVSKE ZVEZE V DOBI JANA II. KAZIMIRJA S POUDARKOM NA UPORU V PODROČJIH DANAŠNJE UKRAJINE
Tilen Bakal, 2016, diplomsko delo

Opis: Kot nakaže naslov, sem se v diplomski nalogi osredotočil na dogajanje in predvsem konflikte v poljsko-litovski zvezi sredi 17. stol., ko ji je vladal nesrečni Jan II. Kazimir iz dinastije Vasa. Pod njegovim krmarjenjem je država, tistega časa ena največjih in najmočnejših v Evropi, doživljala spremembe, ki so posledica desetletja in stoletja dolgih napetosti ter sovražnosti s sosednjimi silami. Tako je v obdobju dobrih dvajsetih let, od leta 1648, poljsko-litovska zveza doživela velikanski upor kozakov v Ukrajini pod karizmatičnim Hmelnickim, čemur je sledila vojna s Tatari, napad vzhajajoče Rusije ter invazija Švedov. Kos pogače so si želeli odrezati še Prusi in Sedmograščani, ob koncu vladanja Jana Kazimira pa se je nad državo z juga zgrinjal še en mogočen sovražnik – Osmanski imperij. Za lažje razumevanje vzrokov za takšne sovražnosti med velikimi sosedami sem v diplomski nalogi zajel tudi dogajanje nekaj desetletji pred uporom Hmelnickega, delovanje same poljsko-litovske zveze (družba, religija) ter še posebej samo kozaško vprašanje. Državi je bilo v ponos, da je Plemiška republika, a prav to jo je pripeljalo do „potopa“.
Ključne besede: Jan II. Kazimir, Vasa, poljsko-litovska zveza, Poljska, Litva, Ukrajina, Rusija, Švedska, kozaki, šlahta, plemstvo, vojne, 17. stol.
Objavljeno: 16.09.2016; Ogledov: 654; Prenosov: 65
.pdf Celotno besedilo (2,91 MB)

6.
7.
Franc III. Nádasdy in Prekmurje. Ob 340. obletnici usmrtitve protihabsburškega zarotnika
Andrej Hozjan, 2011, izvirni znanstveni članek

Opis: Sestavek govori o grofu Francu III. Nádasdyju (1623-1671), članu ene od znamenitejših in svojčas najpomembnejših madžarskih visokoplemiških rodbin. Zapis o eni od vodilnih osebnosti madžarske zgodovine 17. stoletja je hkrati lepa priložnost predstaviti delček iz opusa o plemstvu iz nam sosednjega prostora. Še posebej, če je bila ta oseba do svoje smrti tudi lastnik večje zemljiške posesti na ozemlju današnje Republike Slovenije, v Prekmurju. V zgodovino se je zapisal kot eden od vodilnih zarotnikov zoper kralja Leopolda I. Habsburžana. To ga je po razkritju zarote in insceniranem sodnem procesu naposled stalo glave: obglavljenje bil 30. aprila 1671 na Dunaju. Spodnji del današnjega Prekmurja je v letih njegovega gospostva znova doživljal težke čase, s smrtjo pa je prešel v roke madžarske kraljevske komore. Osrednji del predstavlja dva vira - popisa posesti v okviru njegovega gospostva Beltinci: prvi je iz leta 1662, drugi, nedatiran, pa iz časa kmalu po zaplembi.
Ključne besede: rodbine, zgodovina, plemstvo, Madžarska, Beltinci, Dolnja Lendava, Prekmurje, 17.st.
Objavljeno: 21.12.2015; Ogledov: 525; Prenosov: 28
URL Povezava na celotno besedilo

8.
PLEMIŠKE DRUŽINE BABOS, GOMBOSSY IN KERESZTURY NA OBMOČJU MURSKOSOBOŠKE IN TIŠINSKE ŽUPNIJE V ZGODNJEM NOVEM VEKU
Kristina Šiplič, 2014, magistrsko delo

Opis: Plemiške družine na območju Prekmurja so zelo slabo raziskane. Zelo pomemben dokument, ki nam lahko veliko pove o njih, je rokopis št. 83, ki je bil spisan leta 1784 in ga hrani Pokrajinska in študijska knjižnica Murska Sobota. V viru so namreč izpisani prepisi kupnih, zakupnih in drugih pogodb v zvezi z zemljiško posestjo v rokah posameznih članov plemiških družin, ki so takrat ali živele ali pa vsaj bile posestno navzoče v okviru gospostva Murska Sobota. Na začetku magistrske naloge je podana zgodovina zgodnje novoveškega Prekmurja ter zgodovini župnij Murska Sobota in Tišina. Tu so nadalje transliterirana poglavja, ki govorijo o družinah Babos, Gombossy in Keresztury. Obdelane so tudi matične knjige za 18. in prvo tretjino 19. stoletja za murskosoboško in tišinsko župnijo. Predstavljene so tudi družinske tabele omenjenih družin za lažji pregled in razumevanje njihovih genealoških razmerij. K magistrski nalogi so priložene fotografije obdelanih strani iz rokopisa št. 83 ter vsi podatki o virih in literaturi.
Ključne besede: Babos, Gombossy, Keresztury, župnija Murska Sobota, župnija Tišina, rokopis št. 83, PiŠK MS, matične knjige, 17. stoletje, 18. stoletje, Prekmurje, plemstvo
Objavljeno: 08.10.2014; Ogledov: 1533; Prenosov: 240
.pdf Celotno besedilo (3,92 MB)

9.
PREHRANJEVALNE NAVADE PLEMSTVA V POZNEM SREDNJEM VEKU
Mateja Praprotnik, 2013, diplomsko delo

Opis: Poznavanje prehranjevalnih navad predstavlja eno izmed zelo pomembnih okoliščin za razumevanje in preučevanje posameznih zgodovinskih obdobij. Posebej zanimivo obdobje prehranjevanja je predstavljal srednji vek, katerega so zaznamovale spremembe prehranjevalnih navad plemstva kot tudi novi in drugačni pogledi na prehrano. Polno obložene mize s prehrano, ki je bila večinoma sestavljena iz maščob in drugih visokokaloričnih sestavin, so zamenjale sicer še vedno zelo obložene mize, na katerih pa se je proti koncu srednjega veka znašla nekoliko bolj zdrava in kvalitetnejša prehrana. Vsekakor se je na krožnikih plemstva ves čas pojavljalo meso, razlika se je pokazala le v načinu priprave te priviligerane jedi. Poleg prehrane je pomembno sestavino vsakega obeda predstavljalo tudi vino, tako rdeče kot belo, ki se je pilo v velikih količinah. V obdobju poznega srednjega veka so ljudje vedno bolj pisali kuharske knjige, s katerimi so si služabniki pomagali pri pripravi jedi za svoje gospode. Poleg spremembe v prehrani pa so se začela pojavljati tudi določena pravila obnašanja pri mizi in pa pravila, povezana z načinom prehranjevanja. O vseh značilnostih prehrane in načinih prehranjevanja je pisal tudi oglejski kancler Paolo Santonino, ki nam je s svojimi zapiski podal podobo prehranjevanja ob koncu 15. stoletja.
Ključne besede: alkohol, bonton, kuharske knjige, kuhinja, meso, oglejski kancler Paolo Santonino, plemstvo, pozni srednji vek, prehrana, prehranjevalne navade, pribor, začimbe.
Objavljeno: 16.10.2013; Ogledov: 3364; Prenosov: 524
.pdf Celotno besedilo (523,71 KB)

10.
PLEMIČI NA SLOVENSKIH TLEH KOT KRIŽARSKI VOJŠČAKI
Anja Smogavc, 2011, diplomsko delo

Opis: V drugi polovici 10. stoletja so začele nastajati slovenske dežele, zaradi česar pride na naših tleh tudi do razvoja slovenskega plemstva, ki je samo določalo, kam spada. Ne glede na to h kateri deželi so se prištevali, so plemstvo povezovali skupni politični in vojaški interesi ter družinske vezi in pogodbe. Evropa pa se je v tem času znašla v vojni, katere ideal je bil širjenje krščanstva ter boj proti islamu. Plemiči s področja današnjega slovenskega ozemlja so bili izredno aktivni kot spremljevalci takratnih evropskih kraljev na njihovih križarskih pohodih v Palestino. Prva križarska vojna je trajala od leta 1095 do 1099 in ni vključevala vidnejših predstavnikov slovenskega plemstva. Je pa slednje predvsem sodelovalo v drugi križarski vojni, ki je trajala od leta 1145 do 1149, ter v tretji križarski vojni med 1189 in 1192. Teh dveh pohodov so se udeležili: Bernhard Spanheimski, mejni grof Štajerske, Otokar III., andeška grofa Popon in Bertold IV. ter Leopold V., štajerski vojvoda. Bertold IV. je nekaj let kasneje skupaj z nemškim kraljem Henrikom VI. ponovil potovanje v Palestino, skupaj z njim pa so v tem času na vzhod potovali še koroški vojvoda Ulrik II., ortenburški grof Oton II. in goriški grof Majnhard II. V virih ni moč zaslediti slovenskega plemiča, ki bi se udeležil četrtega pohoda v Jeruzalem, sta se pa pete križarske vojne, ki je trajala od leta 1217 do 1221, udeležila štajerski vojvoda Leopold VI. in Friderik III. Ptujski. Po peti križarski vojni so plemiči namreč raje sodelovali s križarskimi redovi, kot pa se udeleževali pohodov v Jeruzalem. Eden takšnih je bil tudi avstrijski in štajerski vojvoda, Friderik II. Prepirljivec, njegovemu vzoru pa je sledil tudi goriški grof Majnhard III.
Ključne besede: plemstvo, dežela, križarske vojne, viteški redovi, Bernhard Spanheimski.
Objavljeno: 18.07.2011; Ogledov: 4205; Prenosov: 417
.pdf Celotno besedilo (1,51 MB)

Iskanje izvedeno v 0.31 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici