| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 7 / 7
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
Pravni vidiki osamosvajanja Slovenije : magistrsko delo
Aljaž Verhovnik, 2021, magistrsko delo

Opis: Republika Slovenija je bila kot država utemeljena že v času Avnojskih sklepov in dogovorov o nastanku druge Jugoslavije. S sprejemom zvezne jugoslovanske ustave in posledično republiških, je Slovenija prostovoljno, na podlagi pravice do samoodločbe narodov, del svojih suverenih pravic prenesla v izvrševanje na federalno raven. Ta pravna izhodišča so bila pomembna ob koncu osemdesetih, ko se je v Sloveniji pričel proces osamosvajanja. Politika, še v času socializma, je z ustavnimi amandmaji in izvedbenimi pravnimi akti poskrbela, da je slovensko pot do samostojnosti najprej utemeljila na pravnih dejstvih. Za ta korak, ima kot ena od dejavnikov osamosvajanja, pomembne zasluge tudi zveza komunistov in njena vloga pri delovanju slovenske skupščine. Vse te pravne podlage so vrhunec dosegle ob izvedbi zgodovinskega plebiscita za samostojnost in neodvisnost Slovenije, s katerim je slovensko ljudstvo političnim oblastem naložilo, da morajo pripraviti vse aktivnosti za uspešno razglasitev samostojnosti in neodvisnosti države. Za ta korak se je bilo potrebno pripraviti tudi v smislu zavarovanja pravnih odločitev. Zato so bili pomembna tudi pravna dejanja na področju obrambe in prevzema slovenske jurisdikcije nad lastnim sistemom obrambno-varnostnih sil. Samo na tak način je Slovenija uspešno zavarovala suverenost ter obranila neodvisnost in samostojnost. Pri raziskovanju pravnih podlag za vojaško agresijo junija 1991 v Sloveniji, se poraja zanimivo vprašanje, na kakšnih pravnih osnovah je v Sloveniji posredovala JLA. Raziskovalno delo zajema analizo teh dejstev, pristojnosti zveznih organov na tem področju ter vprašanje obsega izvrševanja ukaza za vojaško posredovanje JLA v Sloveniji.
Ključne besede: suverenost, neodvisnost, samostojnost, plebiscit, federacija, vojna
Objavljeno v DKUM: 28.09.2021; Ogledov: 371; Prenosov: 50
.pdf Celotno besedilo (2,17 MB)

2.
Velika Britanija in Koroška, 1918–1920
Janez Osojnik, 2018, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu je avtor prikazal odnos britanske zunanje politike do političnih problemov na Koroškem v obdobju od konca prve svetovne vojne do izvedbe plebiscita oktobra 1920. V ta namen je avtor analiziral neobjavljene primarne vire, ki jih hrani Britanski državni arhiv (The National Archives) v Londonu. Upošteval je tudi objavljene dokumente britanske diplomacije in najbolj relevantno literaturo. Koroško vprašanje je želel prikazati na izviren način, saj dosedanje študije niso poglobljeno upoštevale zornega kota Velike Britanije, ene izmed takrat najpomembnejših držav pri kompliciranem oblikovanju povojne ureditve Evrope in sveta. Območje Celovške kotline je namreč takoj po koncu prve svetovne vojne postalo sporno, saj sta si ga želeli priključiti Avstrija in Država SHS, ki sta nastali na ruševinah Avstro-Ogrske. Do januarja 1919 sta državi (Država SHS se je decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino SHS) spor preko vojaških bojev in pogajanj o premirju reševali sami, nato pa so vmes posegle svetovne velesile, ki so na pariški mirovni konferenci oblikovale povojno ureditev sveta in na koncu za Celovško kotlino določile izvedbo ljudskega glasovanja – plebiscita. Njegovo izvedbo so zaupali t. i. mednarodni plebiscitni komisiji (ki jo je vodil britanski polkovnik Sydney Capel Peck), ki se je v slabih štirih mesecih delovanja soočala s številnimi problemi, na koncu pa v določenem roku izvedla plebiscit. Avtor je ugotovil, da so do aprila 1919 koroškemu vprašanju Britanci posvečali malo pozornosti, v naslednji fazi pa kar veliko. Vsekakor so bili že zgodaj seznanjeni z nacionalno strukturo Koroške oz. bolje rečeno Celovške kotline, obenem pa tudi z gospodarskimi razmerami v njej in njenim ekonomskim potencialom. Britanci so se tudi zavedali, da je etnična meja med nemško in slovensko govorečim prebivalstvom potekala po reki Dravi, a pri takšni razmejitvi niso vztrajali. Diplomacija Londona je skušala ohraniti nevtralen odnos do obeh sprtih strani, medtem ko je Italija podpirala avstrijske interese, Francija jugoslovanske, ameriški predsednik Wilson pa je zagovarjal nedeljivost Celovške kotline. Arhivsko gradivo nam hkrati ponuja veliko novih elementov, da bolje osvetlimo in učinkoviteje obrazložimo kompleksnost enega izmed tedanjih ključnih geopolitičnih vprašanj povojne Evrope, in sicer kako omogočiti Avstriji ugodne gospodarske razmere, da bi samostojno zaživela. Zavezniki so namreč želeli preprečiti njeno združitev z Nemčijo (anšlus) in širjenje boljševizma vanjo.
Ključne besede: Koroška, Velika Britanija, Avstrija, Kraljevina SHS, 1918–1920, diplomacija, plebiscit, pariška mirovna konferenca, gospodarstvo, Sydney Capel Peck, Charles Delme Radcliffe, Rudolf Maister
Objavljeno v DKUM: 03.02.2021; Ogledov: 519; Prenosov: 137
.pdf Celotno besedilo (769,73 KB)

3.
POMEN PEKRSKIH DOGODKOV ZA OSAMOSVOJITEV SLOVENIJE
Darja Welza, 2016, diplomsko delo

Opis: V času po Titovi smrti so se razmere v tedanji skupni državi Jugoslaviji precej poslabšale. Država je zašla v vsesplošno politično in gospodarsko krizo. Poleg tega so se v Sloveniji vedno bolj uveljavljale ambicije po samostojnosti in lastni državi. Po izvedbi plebiscita o samostojnosti decembra 199, prvih večstrankarskih volitvah in ustanovitvi Teritorialne obrambe Republike Slovenije (vključno z njenima učnima centroma na Igu pri Ljubljani in v Pekrah pri Mariboru) je prišlo do še intenzivnejšega procesa osamosvajanja. Republika Slovenija namreč ni več želela pošiljati vojaških nabornikov na usposabljanje v Jugoslovansko ljudsko armado, temveč je želela ustanoviti lastno vojsko. Jugoslovanski politični vrh in Jugoslovanska ljudska armada se s slovensko odločitvijo nista strinjala, zato sta sklenila proti Sloveniji nastopiti z agresijo. Zaradi prepričanja, da je 710. učni center v Pekrah lažje obvladljiv in da v Mariboru vlada vsesplošno nezadovoljstvo, sta sklenila, da so Pekre lažja tarča od Iga. Zaradi tega zmotnega prepričanja jugoslovanskega političnega vrha lahko z gotovostjo trdimo, da so dogodki 23. in 24. maja 1991 v Pekrah ogromno prispevali k osamosvajanju Slovenije ter ustanovitvi lastne vojske in države.
Ključne besede: Jugoslovanska ljudska armada, Teritorialna obramba Republike Slovenije, 23. maj 1991, 710. učni center Pekre pri Mariboru, 510. učni center Ig pri Ljubljani, osamosvajanje Slovenije, plebiscit, prve večstrankarske volitve
Objavljeno v DKUM: 29.08.2016; Ogledov: 1242; Prenosov: 120
.pdf Celotno besedilo (1,99 MB)

4.
VLOGA DEMOSA V PROCESU SLOVENSKE OSAMOSVOJITVE IN DEMOKRATIZACIJE
Andreja Valič Zver, 2012, doktorska disertacija

Opis: Namen dela je predvsem proučiti oblikovanje, delovanje, vlogo in pomen Demosa kot instrumenta in akterja nacionalne emancipacije in demokratične tranzicije na Slovenskem. Pred osrednjim delom analize so opredeljeni ključni pojmi in koncepti: definicija nacionalizma ter glavni teoretični pristopi k nacionalizmu, opredelitev demokracije in demokratizacije. Za celovito razumevanje vloge in pomena posameznih političnih akterjev, kakršen je bil konec osemdesetih in v začetku devetdesetih Demos, je potrebno dobro poznati zgodovinske okoliščine. Najprej sem v poglavju o zgodovinskih mejnikih oblikovanja slovenske nacionalne identitete poskušala dokazati, da pomembni procesi v osemdesetih in devetdesetih letih niso vznikli sami od sebe, ampak imajo dolgo zgodovinsko podlago. V nadaljevanju obravnavam širjenje političnega prostora, obdobje liberalizacije in razcveta civilne družbe ter ključne procese in dogodke na poti v pluralno družbo. Procesi liberalizacije so soustvarjali tudi politično okolje, v katerem je začela nastajati politična opozicija. Konec osemdesetih let, tik pred nastankom Demosa, sta se izoblikovala dva konsistentna in nekompatibilna narodno-politična programa, ki sta simbolizirala politično polarizacijo. Nove, alternativne 'zveze' so se začele povezovati v pričakovanju demokratičnih volitev in soočenja s skupino družbenopolitičnih organizacij z Zvezo komunistov na čelu. Osrednji del disertacije predstavlja obravnava Demosa, akterja demokratizacije. Znotraj tega obdobja namenjam posebno pozornost najvidnejši osebnosti združene demokratične opozicije Jožetu Pučniku, analiziram predvolilne programe, rezultate volitev, ter oblikovanje novih oblastnih organov. V tem kontekstu analiziram tudi njihovo sodelovanje s Predsedstvom republike Slovenije. V nadaljevanju orišem vlogo Demosa v osamosvojitvenih procesih. Demos je v svojih glavnih namerah uspel, kljub temu, da ga niso ustrezno podpirali mediji, ni imel ustrezne zaslombe v gospodarstvu, pa tudi ne v državni upravi in, razen slovenske vojske in do neke mere policije, v represivnih organih oblasti. Kljub temu je uresničil glavne cilje, za uspešno izpeljano tranzicijo oziroma bolj popolno in konsolidirano demokratizacijo pa mu je zmanjkalo tako časa kot politične moči. Proces uvedbe demokracije, kot drugi od Demosovih ciljev, je bil uresničen v institucionalnem smislu, z vzpostavitvijo temeljnih demokratičnih struktur. Istočasno pa je bil Demos ključni dejavnik ne le pri oblikovanju splošnega soglasja o nujnosti osamosvojitve slovenskega naroda, ki se izraža v visokem rezultatu slovenskega plebiscita 23. decembra 1990, ampak je bil tudi glavni akter in instrument nacionalne osamosvojitve, obrambe slovenske samostojnosti v vojni za Slovenijo ter mednarodnega priznanja.
Ključne besede: Demos, nacionalno vprašanje, demokratizacija, oblikovanje slovenske nacionalne identitete, slovenska pomlad, plebiscit, demokratične volitve, vojna za osamosvojitev, pričevanja.
Objavljeno v DKUM: 12.07.2012; Ogledov: 3305; Prenosov: 517
.pdf Celotno besedilo (3,18 MB)

5.
BOJ ZA SLOVENSKO SEVERNO MEJO 1918-1920
Sara Klokočovnik, 2009, diplomsko delo

Opis: Ob koncu prve svetovne vojne smo Slovenci s koroškim plebiscitom izgubili Koroško, z Rapalsko mirovno pogodbo pa Primorsko. Te izgube sta z vidika ohranjevanja narodove celote ublažila le zasedba slovenskega narodnega mejnega območja na Štajerskem novembra 1918 in priključitev Prekmurja h Kraljevini Srbov, Hrvatov in Slovencev. V Mariboru in severno od njega je pogumno in odločno nastopil Rudolf Maister, ki ga je Narodni svet pooblastil, da je z vojaki prevzel mesto in vso vojsko v severovzhodni Sloveniji. Kljub nasprotovanju vlade v Ljubljani so bili Maistrovi prostovoljci tisti, ki so rešili, kar se je rešiti dalo. Prav tako je narodna zavest pomagala k zmagi generala Maistra in slovenskih železničarjev, da je bila zlomljena stavka na železnici, ki je imela namen zadušiti slovensko vojsko v mestu in onemogočiti promet. Vojaška in politična zasluga Maistrovih borcev je, da so s svojim bojem rešili za Slovenijo štajersko Podravje in od Koroške Mežiško dolino. Brez njih bi izgubili večji del Spodnje Štajerske, tako kot smo izgubili Koroško.
Ključne besede: deklaracijsko gibanje, državni prevrat, mobilizacija, boj za slovensko severno mejo, Rudolf Maister, boji za Radgono, Koroška v prevratnem času, koroški plebiscit, propaganda.
Objavljeno v DKUM: 17.11.2009; Ogledov: 5991; Prenosov: 1036
.pdf Celotno besedilo (1,39 MB)

6.
Vdanost v usodo in upor malega človeka v Prežihovih Samorastnikih in Požganici ter njena aktualna povezava z razvojem manjšinskega vprašanja na avstrijskem Koroškem
Petra Kos, 2009, diplomsko delo

Opis: Diplomsko delo obravnava izbrana dela koroškega pisatelja Prežihovega Voranca: zbirko novel Samorastniki in roman Požganica. Osredotoča se na pojav vdanosti v usodo in upornosti malega človeka v omenjenih delih ter na aktualno sporočilnost Požganice. Izbira dveh različnih žandrov, namreč romana in novele, iz različnih zgodovinskih obdobij ter socialno – družbenih razmer, je namerna. Namen naloge je prikazati življenje, delovanje, razmišljanje in analizirati obnašanje ter odzivanje Prežihovega malega človeka v različnih življenjskih, socialnih, družbenih ter zgodovinskih okoliščinah. Kaj torej definira usodo malega človeka, kaj ga motivira k uporu v borbi za preživetje in kaj vodi v vdajo? Kakšne so posledice njegovih dejanj? Primerjava in analiza del kaže, da je povezanost in navezanost malega človeka na košček lastne zemlje sinonim za skoraj nedoumljivo borbenost, hrepenenje in upornost. Prežih vidi kmečkega človeka kot najvitalnejši del družbe in nosilca prihodnjih koroških oziroma slovenskih rodov. Ta osrednji motiv sicer v Samorastnikih ne spreminja socialnega položaja ali žalostnih usod malih koroških kmečkih ljudi, je pa v veliki meri odločilen za narodnostno usodo koroških ljudi in krajev ob koroškem plebiscitu, ki ga, ne le literarno, temveč tudi zgodovinsko in družbeno kritično, obravnava roman Požganica. Posebej poudarjena v diplomskem delu je aktualna plat Prežihove literarne zapuščine, ki je ni mogoče omejevati zgolj na ozko regionalno raven. Še posebej danes, ko Slovenija znova, ne glede na evropske integracijske procese, utrjuje svoje nacionalne meje, svoj nacionalni ponos in ko se človek v kapitalističnem kolesju ponovno sprašuje o socialnih razlikah, izkoriščanju delavcev, njegovem položaju, pravicah in odnosu delodajalcev in oblasti.
Ključne besede: Prežihov Voranc, Samorastniki, Požganica, socialni realizem, mali človek, upor, vdaja, plebiscit, Koroška.
Objavljeno v DKUM: 29.08.2009; Ogledov: 5228; Prenosov: 544
.pdf Celotno besedilo (527,03 KB)

7.
Meja z Republiko Avstrijo : diplomsko delo
Janja Podričnik, 2009, diplomsko delo

Ključne besede: države, meje, manjšine, plebiscit, narodi, diplomske naloge
Objavljeno v DKUM: 24.07.2009; Ogledov: 2793; Prenosov: 225
.pdf Celotno besedilo (440,89 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici