Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: V magistrskem delu obravnavam pravne vidike problematike plačne neenakosti med spoloma s poudarkom na zakonski ureditvi načela enakega plačila za enako delo in delo enake vrednosti, njegovem uresničevanju v praksi ter nekaterih posledicah, ki jih s seboj prinese pomanjkljivo izvrševanje oziroma neizvrševanje načela. Plačna enakost moških in žensk je ena od temeljnih vrednot in ciljev tako na evropski kot mednarodni ravni. Kljub številnim zakonodajnim aktom, ki na evropski, mednarodni ter nacionalni ravni določajo enakost spolov ter konkretneje – plačno enakost, se v Evropski uniji še vedno spopadamo z relativno visoko plačno vrzeljo med spoloma. Na ravni Evropske unije se kot kazalnik plačne vrzeli uporablja neprilagojena plačna vrzel (angl. Unadjusted Gender Pay Gap), ki predstavlja harmoniziran kazalnik razlik v plačah med spoloma in je podana z razliko med povprečno bruto urno postavko zaposlenih moških in žensk kot delež od povprečne bruto urne postavke zaposlenih moških. Neprilagojena plačna vrzel pomeni, da ni prilagojena v skladu z nacionalnimi razlikami v zvezi z merljivimi individualnimi značilnostmi moških in žensk, ki bi utegnile pojasniti del plačne razlike, zato prikazuje splošno stanje neenakosti moških in žensk na trgu dela. Takšne značilnosti se med drugim nanašajo na tradicijo v izbiri izobrazbe ter karierne odločitve moških in žensk, neravnovesje med spoloma pri delitvi družinskih obveznosti, sposobnost pogajanja in visoke feminiziranosti del s krajšim delovnim časom. Po drugi strani pa prilagojena plačna vrzel kljub temu ne pojasni dobršnega dela plačne razlike med spoloma, kar je domnevno rezultat čiste plačne diskriminacije. Problematika plačne neenakosti velja za kompleksno področje, obstoj katerega tvori množica dejavnikov, kot so spolni stereotipi in poklicna segregacija, slabše vrednotenje dela žensk, slabi pogoji za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, ekonomske krize, nepreglednost plačnih sistemov ter nenazadnje plačna diskriminacija oziroma nezadostno izvrševanje načela enakega plačila v praksi. V tem pogledu gre za širši pojem od koncepta enakega plačila za enako in enakovredno delo, neizvajanje katerega predstavlja zgolj enega od dejavnikov za pojav te problematike. Evropska komisija se skladno s svojimi pristojnostmi in sprejetjem številnih dokumentov že vrsto let zavzema za zmanjšanje plačne vrzeli med spoloma. S svojimi priporočili, strategijami in smernicami usmerja države članice pri pravilni uveljavitvi in uporabi že obstoječih pravil, ki se nanašajo na plačno enakost med spoloma. Prav tako je Sodišče Evropske unije skozi vrsto sodnih odločb pojasnjevalo obseg in omejitve uporabe načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti. Kljub temu se plačna neenakost med spoloma zmanjšuje počasi, ponekod stagnira ali pa se še povečuje. Mednarodna organizacija dela celo ocenjuje, da bomo s trenutnim pristopom zmanjševanja plačne vrzeli popolno plačno enakost med spoloma dosegli šele v roku 70 let. Slovenija se uvršča med države članice Evropske unije z najmanjšo plačno vrzeljo, vendar je zaskrbljujoče to, da ravno v Sloveniji plačna vrzel narašča najhitreje. Načelo enakega plačila je sicer izrecno urejeno v delovnopravni zakonodaji, natančneje v 133. členu Zakona o delovnih razmerjih, ki je v tesni povezavi s 6. členom, v okviru katerega je prepovedana tako neposredna kot posredna diskriminacija na podlagi katerekoli osebne okoliščine, torej tudi spola in glede vseh aspektov zaposlitve, vključno s plačo in drugimi prejemki iz delovnega razmerja. Problematika plačne vrzeli pa se stopnjuje v tretjem življenjskem obdobju v obliki še večje pokojninske vrzeli, stopnja tveganja revščine starejših žensk pa je v Sloveniji med večjimi v Evropski uniji.
Ključne besede: Načelo enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti, plačna diskriminacija, neprilagojena plačna vrzel, pokojninska vrzel, učinek steklenega stropa
Objavljeno v DKUM: 10.03.2021; Ogledov: 2165; Prenosov: 242
Celotno besedilo (1,07 MB)

Opis: Zakon o davčnem postopku (ZDavP-2) v 1. odstavku 102. člena omogoča odlog oziroma obročno plačevanje davka za poslovne subjekte v primerih hujše gospodarske škode in določa, da davčni organ lahko dovoli odlog plačila davka za čas do dveh let oziroma dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih v obdobju 24 mesecev, če bi davčnemu zavezancu zaradi trajnejše nelikvidnosti ali izgube sposobnosti pridobivanja prihodkov iz razlogov, na katere davčni zavezanec ni mogel vplivati, nastala hujša gospodarska škoda in bi davčnemu zavezancu odlog oziroma obročno plačevanje davka omogočilo preprečitev hujše gospodarske škode. Podrobnejši kriteriji in način za ugotavljanje hujše gospodarske škode so določeni v Pravilniku o izvajanju Zakona o davčnem postopku (PZDavP-2), ki podrobneje ureja izvajanje ZDavP-2, v členih od 40 do 43.a. Na podlagi 2. odstavka 102. člena ZDavP-2, davčni organ lahko v primerih preventivnega finančnega prestrukturiranja ali poenostavljene prisilne poravnave v skladu z Zakonom o finančnem poslovanju, postopkih zaradi insolventnosti in prisilnem prenehanju (ZFPPIPP), dovoli obročno plačilo davka v največ 60 mesečnih obrokih, če davčni zavezanec predloži pravnomočni sklep, s katerim je potrjen sporazum o finančnem prestrukturiranju, ali sklep o potrjeni poenostavljeni prisilni poravnavi. V 1. odstavku 103. člena ZDavP-2 so določeni posebni primeri odloga oziroma obročnega plačevanja davka. Ne glede na izpolnjevanje pogojev iz 102. člena ZDavP-2, davčni organ lahko dovoli plačilo davka v največ 24 mesečnih obrokih ali dovoli odlog plačila davka za največ 24 mesecev, če davčni zavezanec predloži katerikoli instrument zavarovanja iz 117. člena ZDavP-2 ali dovoli vknjižbo zastavne pravice v ustrezen register.
Ključne besede: davek, davčni organ, davčni zavezanec, poslovni subjekt, odlog plačila davka, obročno plačevanje davka, trajnejša nelikvidnost, izguba sposobnosti pridobivanja prihodkov, hujša gospodarska škoda
Objavljeno v DKUM: 13.11.2017; Ogledov: 1002; Prenosov: 160
Celotno besedilo (905,00 KB)

Opis: V magistrski nalogi je obravnavan institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti, kot ukrep socialne politike, pri čemer je izpostavljeno vprašanje smiselnosti ureditve instituta odpisa davčnega dolga v ločenih pravnih virih. Tradicionalno je institut odpisa neporavnanih davčnih obveznosti urejen v Zakonu o davčnem postopku (ZDavP-2), zakonodajalec pa je v preteklosti odpis davka uredil tudi v specialnih predpisih, kot vzporedno obliko instituta odpisa iz davčnega postopka. Odpis davka je lahko posledica objektivnih okoliščin, ob nastopu katerih ZDavP-2 predpisuje odpis davka, kot posledico prenehanja davčne obveznosti (npr. odpis zaradi neizterljivosti kot posledica smrti zavezanca ali prenehanja pravne osebe, zastaranja pravice do izterjave, odpis zaradi pravnomočnega zaključka insolventnega postopka ali pravnomočnosti sklepa o odpustu obveznosti, itd.). V navedenih primerih se odpis davka izvede po uradni dolžnosti, brez meritorne odločitve davčnega organa, za izvedbo odpisa pa zadostuje obstoj okoliščin, na katere ZDavP-2 navezuje prenehanje davčne obveznosti. Druga oblika odpisa neporavnanih davčnih obveznosti je odpis zaradi ogroženosti preživljanja. Gre za postopek, ki se opravi na zahtevo stranke, ki zaradi subjektivnih okoliščin (socialnega položaja, zdravstvenega stanja, elementarne nesreče, itd.) ni sposobna izpolniti svoje davčne obveznosti in poravnati odmerjenega oz. obračunanega davka. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja je odraz načela socialne države, ki se uresničuje skozi zavestno odpoved javnofinančnega prihodka države, v zameno za zmanjšanje socialne ogroženosti materialno depriviligiranih davčnih zavezancev, ki bi jim plačilo davka ogrozilo lastno preživljanje oz. preživljanje njihovih družinskih članov. Odpisa davka zaradi ogroženosti preživljanja za posamezne vrste davčnih obveznosti, kljub izpolnjevanju zakonskih pogojev za odpis davka, davčni organ ne more odobriti. V posameznih primerih je odpis davka urejen v specialnih predpisih, katerih namen je enkraten gospodarski ali socialni ukrep. Zadnji takšen primer je Zakon o pogojih za izvedbo ukrepa odpusta dolgov (ZPIUOD), ki je poleg odpusta civilnopravnih obveznosti predvidel tudi postopek odpusta neporavnanih davčnih obveznosti. Temeljni cilj predmetnega zakona naj bi bila takojšnja razbremenitev socialno najšibkejših v smislu odpusta neporavnanih civilnopravnih obveznosti (iz naslova rednih gospodinjskih stroškov, dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja in bančnih stroškov) ter odpisa javnopravnih terjatev iz naslova davčnih obveznosti. Ob natančnem pregledu t.i. skrajšanega postopka odpisa neporavnanih davčnih obveznosti zaradi ogroženosti preživljanja, ki ga je uvedel ZPIUOD je mogoče zaznati vrsto restrikcij in omejitev, ki odpis urejajo strožje kot obstoječa ureditev v okviru ZDavP-2 in so posledično privedle do neučinkovitosti izvedenega ukrepa v praksi. Odpis neporavnanih davčnih obveznosti (redna oblika odpisa kot tudi t.i. odpis po skrajšanem postopku) je v nalogi obdelan s pravno teoretičnega vidika, z vidika sodne prakse, primerjalno pa je prikazana ureditev instituta odpisa davčnega dolga v Republiki Hrvaški.
Ključne besede: odpis davka, delni odpis davka, odlog plačila davka, obročno plačilo davka, enkratni odpis ogroženost preživljanja, socialna ogroženost, davčni zavezanec, davek, davčni postopek, obrazec vloge, neizterljivost davka.
Objavljeno v DKUM: 14.03.2017; Ogledov: 1878; Prenosov: 135
Celotno besedilo (2,47 MB)

Opis: Organi državne uprave v Republiki Sloveniji zaposlujejo več kot 30.000 javnih uslužbencev. Za uspešno obvladovanje vseh kadrovskih procesov, vezanih na načrtovanje zaposlovanja, organizacijo in sistemizacijo delovnih mest, pridobivanje, izbiranje in usposabljanje kadrov ter podobno, je potrebno upoštevati številne predpise in strokovna izhodišča. V teoretičnem uvodu prikazujemo nekatera ključna strokovna spoznanja o zaposlovanju oziroma kadrovanju ter motivaciji pri delu. V empiričnem delu bolj podrobno predstavljamo Upravo Republike Slovenije za javna plačila (njeno zgodovino in dosedanji razvoj, dejavnost, organizacijsko strukturo, poslanstvo in vizijo organizacije). Z metodo intervjuja s pristojno osebo v nadaljevanju podrobno obravnavamo vse ključne faze v procesu zaposlovanja in prikazujemo rezultate teh procesov (obseg in strukturo zaposlenih, zaposlitve s krajšim delovnim časom, absentizem, fluktuacijo kadrov in podobno). Podatke primerjamo z vsemi zaposlenimi v državni upravi od leta 2010 do 2014. V UJP ter v dejavnosti celotne javne uprave v Republiki Sloveniji nas zanima gibanje skupnega števila zaposlenih, delež javnih uslužbencev, ki so zaposleni za krajši delovni čas in stopnja fluktuacije kadrov. Podatki so prikazani tabelarični in slikovni (grafični) obliki. V zaključnem delu smo preverili veljavnost treh hipotez in med drugim predložili nekaj praktičnih ukrepov za izboljšanje stanja. Vse tri zastavljene hipoteze smo zavrnili. Ugotovitve kažejo, da je bil od leta 2010 do 2014 upad zaposlenih javnih uslužbencev v Upravi Republike Slovenije za javna plačila pomembno večji kakor v celotni javni upravi, da je bil delež javnih uslužbencev, ki so zaposleni za krajši delovni čas v Upravi Republike Slovenije za javna plačila v vseh letih precej višji kakor v celotni državni upravi ter da so razlike v stopnji fluktuacije zaposlenih med Upravo Republike Slovenije za javna plačila in celotno državno upravo večinoma majhne, razen v letu 2012, ko je bila izrazito višja v UJP in leta 2014, ko je bila izrazito višja v državni upravi.
Ključne besede: Zaposlovanje, Kadri, Uprava RS za javna plačila, Ministrstvo za javno upravo
Objavljeno v DKUM: 10.10.2016; Ogledov: 912; Prenosov: 153
Celotno besedilo (1,15 MB)

Opis: Upravljanje s terjatvami je pomemben proces v vsakem podjetju, saj vpliva na likvidnost podjetja. Proces upravljanja s terjatvami je v vsakem podjetju zastavljen nekoliko drugače in je odvisen od značilnosti podjetja in okolja, v katerem to podjetje posluje. Zagotavljanje poplačila terjatev je zmeraj veljalo za občutljivo opravilo, pri katerem so potrebna posebna znanja za doseganje želenih rezultatov. V nalogi sem osvetlila postopek upravljanja s terjatvami v dveh podjetjih, ki poslujeta v enakem poslovnem okolju, vendar imata različen pristop k reševanju problema. Predstavljeni so finančni učinki postopkov upravljanja s terjatvami in njihove posledice na likvidnost obeh podjetij. Problem upravljanja s terjatvami vpliva na več področij poslovanja v podjetju, saj ima vpliv na odnose s kupci, posledično tudi na odnose z dobavitelji in druga področja poslovanja. Posledice postopka upravljanja s terjatvami so težje merljive kot učinki, ki jih ima na finančno sliko v podjetju.
Ključne besede: terjatve, izterjava dolgov, plačila, plačilna sposobnost, sodna izvršba, boniteta, komuniciranje, denarna sredstva, obveznosti, plačilna nedisciplina, likvidnost
Objavljeno v DKUM: 03.08.2016; Ogledov: 1197; Prenosov: 173
Celotno besedilo (1,24 MB)