| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
VPLIV FRANCOSKEGA PERSONALIZMA NA SLOVENSKO KATOLIŠKO PEDAGOGIKO
Ana Cvetko, 2011, magistrsko delo

Opis: V nalogi uvodoma ugotavljamo, da so idejna razhajanja znotraj slovenskega katoliškega tabora med obema vojnama posegla tudi na področje katoliškega šolstva. Raziskali smo, kakšen vpliv je imel na omenjena razhajanja francoski personalizem. Pokazali smo, da so temu idejnemu toku sledili katoličani, ki so izhajali predvsem iz križarskega gibanja, medtem ko mu tradicionalni katoliški tabor ni bil naklonjen. V nalogi, ki temelji na zgodovinski metodi pedagoškega raziskovanja, smo izpostavili Stanka Cajnkarja, Stanka Gogalo in Jakoba Šolarja (vsi so bili pripadniki križarskega gibanja), ki so ideje francoskega personalizma aplicirali na področje svojega pedagoškega udejstvovanja. V raziskavi smo poskušali potrditi hipotezo, da je bil francoski personalizem v medvojnem obdobju eden izmed idejnih tokov, ki so ga Gogala, Šolar ter Cajnkar vključevali v svoj pedagoški koncept, hkrati pa je bil vzrok za odstopanje od uradne pedagoške doktrine Katoliške cerkve. Pokazali smo, da ideje francoskega personalizma, ki so jih izpostavljeni slovenski avtorji aplicirali na področje pedagogike, sovpadajo z idejami francoskega personalista in pedagoga Jacquesa Maritaina. Čeprav je vpliv Maritaina in ostalih francoskih personalistov na slovenske avtorje slabo raziskan, je analiza pedagoških idej obravnavanih slovenskih avtorjev vendarle pokazala, da so Maritaina poznali in upoštevali.
Ključne besede: francoski personalizem, obdobje med obema vojnama (1919-1941), katoliška pedagogika, personalistična pedagogika, Jacques Maritain
Objavljeno: 10.03.2011; Ogledov: 2771; Prenosov: 146
.pdf Celotno besedilo (957,49 KB)

2.
VIDIK FILOZOFSKE MISLI PRI EDVARDU KOCBEKU IN ANALIZA NJEGOVE SLOGOVNOSTI NA PRIMERU ČRNE ORHIDEJE
Mateja Renko, 2011, diplomsko delo

Opis: V diplomski nalogi so predstavljene ugotovitve, ki so nastale s preučevanjem delovanja in pisnega ustvarjanja Edvarda Kocbeka, in sicer z vidika filozofije ter jezika in njune povezanosti. Vzrok za obravnavo je bilo še vedno aktualno zanimanje javnosti za Kocbekova dela, s katerimi so povezana številna odprta vprašanja v zvezi z njegovim večstranskim udejstvovanjem. Avtorjev ustvarjalni opus je bil predmet že številnih in raznovrstnih razprav, zato je bil poglavitni cilj prikazati tudi drugačno plat njegovega življenjskega prizadevanja, zlasti filozofske vidike njegove ustvarjalnosti. To je bilo podano na podlagi dela Kocbekove esejistične, dnevniške, pesniške in prozne zapuščine, ki so v sklopu dveh obširnejših poglavij oblikovali sklenjeno celoto. V prvem delu je natančneje predstavljen filozofski vidik z značilnostmi personalizma in eksistencializma ter vplivom nekaterih predstavnikov na avtorja, ob tem pa sta obravnavana tudi vidika etike in morale, povezana z odnosom do religije. V drugem delu je bilo preučevanje osredotočeno na analizo in prikaz značilnosti sloga umetnostnega besedila na primeru novele Črna orhideja, kjer je bil glavni predmet analize slogovni postopek pripovedovanja, pri katerem se je ugotavljalo stopnjo pojavitve posamezne besedne vrste, zlasti pa glagola in njegovih skupin, ki so dale odgovor na vprašanje, kateri slog prevladuje. Za uresničitev celovitega prikaza je bilo potrebno predstaviti tudi analizo mikro- in makrostrukture izbranega besedila, to pa s pomočjo rezultatov sondažne raziskave in vertikalne razvrstitve najpogostejših besed – iz nje je bilo mogoče razbrati še razvrstitev sklonov ter dolžino in zgradbo povedi. Cilj empiričnega dela je bil na osnovi slogovne analize ugotoviti, kaj je v noveli takega, s čimer Kocbek izraža filozofijo personalizma in eksistencializma na ravni umetnostnega besedila ter kako se to kaže v rabi slogovnih možnosti jezikovnih sredstev. Namen teoretičnega dela je bil realiziran z uporabo metode analize in sinteze, abstrakcije in konkretizacije ter komparacije in deskripcije, v drugem delu pa prav tako z metodo analize in sinteze, komparacije in s kavzalno – neeksperimentalno metodo. Z uporabo teh metod so rezultati preučevanja potrdili, da filozofija Edvarda Kocbeka spada na področje personalizma in eksistencializma, zlasti religioznega, na katerem se najbolj zgleduje po francoskem filozofu Emmanuelu Mounierju in danskem teološkem mislecu Sörenu Kierkegaardu, pri čemer je skoraj povsod izražena religioznost, očitna tudi v umetnostnih besedilih. Med drugim je bilo ugotovljeno občasno razhajanje med avtorjevim etičnim prizadevanjem in moralno naravnanostjo, kar je bilo razvidno iz nekaterih dnevniških in esejističnih virov. V empiričnem delu pa je bilo potrjeno, da je v noveli Črna orhideja več slogovnih postopkov, kjer je pogosta raba glagola z nekaterimi skupinami dokaz, da gre za dinamični slog pripovedovanja.
Ključne besede: – pri teoretičnem (filozofskem) delu: personalizem, eksistencializem, religioznost, etika, morala, poezija; – v empiričnem (jezikovnem): (umetnostno) besedilo, mikrokompozicija, makrokompozicija, slogovni postopek, dinamika pripovedovanja, glagol.
Objavljeno: 21.07.2011; Ogledov: 4298; Prenosov: 370
.pdf Celotno besedilo (2,51 MB)

3.
Idejna podoba esejistike Marjana Rožanca z vidika Frommovega humanizma
Anita Laznik, 2013, doktorska disertacija

Opis: Osnovni namen raziskovanja esejistike Marjana Rožanca je bil prikazati nov vidik branja in razlaganja v slovenski literarni vedi trdno zasidrane in uveljavljene pisateljske avtoritete. Ta je za svoje eseje jemala primere pri številnih filozofih, znanstvenikih, literatih in mislecih, ali pa zgolj iskala skupne poteze in odstopanja svojega razmišljanja z njihovimi gledišči. Naša pozornost pri oblikovanju doktorske disertacije je bila usmerjena v tisto smer, kjer je Rožanc povezal svojo religioznost in aktualno problematiko slovenskega naroda. Tako smo prikazali vsebinsko analizo Rožančeve esejistike z vidika paradoksalne eksistence in jo soočili s filozofijo Ericha Fromma, predvsem v okvirih dveh temeljnih življenjskih usmerjenosti – to sta usmerjenost k imeti in usmerjenost k biti. Do sedaj uveljavljen pogled na Rožančev personalizem in bogoiskateljsko držo smo dopolnili s konceptom hominizacije in nadgradili razumevanje Rožančeve paradoksalne eksistence z vpeljavo Rožančevega t. i. narodnega/nacionalnega subjekta. Rezultate raziskovanja strnemo v naslednje ugotovitve: (1) v Rožančevi esejistiki se subjekt razkriva kot paradoksalna eksistenca; (2) Rožančev esejistični diskurz opozarja, da je hominizacija v perspektivi krščanske etike odločilnega pomena za preoblikovanje slovenskega naroda. Filozofska osnova temu procesu je Frommova teorija; (3) esejistiko Marjana Rožanca zaznamuje intenzivno samoizpraševanje o aktualnih družbenih in političnih vprašanjih slovenstva; (4) Rožančev kritičen pogled na demokracijo, ki ga opredeljuje pesimistična misel, na koncu življenja zapade v resignacijo. V doktorski disertaciji je obsežen del namenjen tudi predstavitvi različnih razlag postmodernističnega subjekta. Kompleksnost pričujoče tematike opozarja na pomen raziskovanja bivanjskih vprašanj, ki jih prenesemo v širši družbeni okvir. Tako se naše delo postavlja na začetek nadaljnjih raziskav, ki preučujejo zapleteno in zanimivo razmerje med literaturo in filozofijo.
Ključne besede: esejistika, personalizem, hominizacija, narodni/nacionalni subjekt, paradoksalna eksistenca, postmoderni subjekt, Marjan Rožanc, humanizem Ericha Fromma, usmerjenost k imeti, usmerjenost k biti, družbeni značaj, kulturna transformacija
Objavljeno: 29.05.2014; Ogledov: 2297; Prenosov: 196
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

4.
Samospoznanje pri Platonu, Friedrichu Wilhelmu Nietzscheju in Emmanuelu Mounieru
Uroš Cvelbar, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu obravnavamo temo samospoznanja in samospoznavnega procesa. Platon (s Sokratom), Nietzsche in Mounier so tisti filozofi, s pomočjo katerih smo zelo dobro spoznali filozofsko širino in globino obravnavane teme. Raziskali smo, kašen vpliv in kakšne implikacije ima samospoznanje na družbo in njeno politično življenje. Pri Platonu smo se osredinili na njegov dialog Alkibiad Prvi, v katerem zelo nazorno pokaže proces samospoznanja in njegovo praktično vrednost. Obrat v interpretaciji se zgodi, ko Platonovo samospoznanje obravnavamo v okviru spoznavanja samega sebe kot individualnega bitja v nasprotju z običajno interpretacijo. Večina interpretov Platonovo samospoznavanje obravnava kot splošno spoznanje samega sebe, torej človeške vrste. Ta obrat omogoča, da že pri Platonu razberemo ključne nastavke za vse poznejše teorije o samospoznanju oz. vzpostavitvi osebne identitete. Pri politični implikaciji obravnavamo Platonovo preslikavo posameznikovega psihološkega stanja na različne stanove v družbi oz. celo na državne ureditve. Pri Nietzscheju raziskujemo radikalno kritiko vseh pozitivnih izjav in definicij o samospoznanju. Vendar se Nietzschejeva pozicija izkaže za nezadostno: poleg tega da se pojavi problem subjektivistične filozofije, ki zapade v relativizem, z njegovimi pojmi ne moremo vzpostaviti konstruktivnega dialoga ali smiselnega sistema. Mouniera smo obravnavali kot enega glavnih predstavnikov personalizma. Izkaže se, da je s pojmom oseba in svojim aktivnim družbenim delovanjem posegel v politično prihodnost Evrope. Ob nenehnem preseganju samega sebe in svojih trenutnih danosti je ena ključnih lastnosti osebe prav aktivno delovanje, usmerjeno k drugemu in za drugega.
Ključne besede: Sokrat, Platon, Friedrich Wilhelm Nietzsche, Emmanuel Mounier, samospoznanje, samospoznavanje, sebstvo, oseba, personalizem, jaz
Objavljeno: 14.10.2016; Ogledov: 915; Prenosov: 70
.pdf Celotno besedilo (803,90 KB)

Iskanje izvedeno v 0.11 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici