Iskanje po katalogu digitalne knjižnice

Opis: Institut neprištevnosti je eden osnovnih institutov v kazenskem pravu. Njegova pomembnost in kompleksnost se kaže v množici različnih disciplin, ki morajo med seboj sodelovati že pri sami definiciji in v njegovi praksi. V največji meri je vzpostavljeno sodelovanje s sodnimi izvedenci psihološke in psihiatrične stroke za pomoč pri ocenjevanju prištevnosti obdolženca. Skozi raziskavo sodne prakse je bilo ugotovljeno, da je največkrat vzrok za dosojeno neprištevnost duševna motnja oz. duševna bolezen. Vzrok osebnostne motnje je bil za neprištevnost upoštevan le izjemoma, med tem ko je bil v skoraj polovici primerov vseh neprištevnih, v kombinaciji s katero koli motnjo, vzrok tudi vpliv drog ali alkohola. Za prevladujoče vzroke neprištevnosti so se torej izkazale duševne bolezni ter z alkoholom in drogami povezane začasne duševne motnje. Kjer je bila potreba po mnenju sodnega izvedenca, je bil v večini primerov klican le en sodni izvedenec psihiatrične stroke. Iz sodne prakse se je izkazalo, da sodni izvedenec psiholog samostojno v nobenem primeru ni zadostoval kriterijem za celostno in dokončno presojo o duševnem stanju obdolženca. V vseh primerih, kjer sta bila dva izvedenca, sta bili njuni mnenji enotni. Iz analize pritožbenih razlogov je bilo mogoče razbrati, da so se v vseh analiziranih judikatih, razen v enemu, različni razlogi nanašali na prištevnost. Skozi analizo stališč ljudi je bilo ugotovljeno, da imajo udeleženci o neprištevnih osebah negativno mnenje in jih vidijo kot nevarne, nepredvidljive ljudi, z nizko samokontrolo. Kljub temu so udeleženci v primerih lažjih kaznivih dejanj bolj nagnjeni h kaznovanju prištevnega storilca kot neprištevnega. Preko prepoznave prištevnosti storilca skozi resnično zgodbo se je izkazalo, da so udeleženci v več kot 50 % primerov enako ugotovili prištevnost opisanega storilca, kot jo je dosodilo sodišče.
Ključne besede: neprištevnost, sodna praksa, percepcija, stališča, duševne motnje, magistrska dela
Objavljeno v DKUM: 18.05.2023; Ogledov: 72; Prenosov: 12
Celotno besedilo (1,03 MB)

Opis: V diplomskem delu »Percepcija blagovne znamke Coca Cola med študenti Ekonomsko-poslovne fakultete« opredeljujem blagovne znamke, ki so postale nepogrešljivi del našega vsakdana. Z njimi se srečujemo prav vsak dan. Uspešna blagovna znamka se ne zgodi kar čez noč, tega se zavedajo upravitelji znamk, ki se na vse možne načine trudijo, da bi kupcem znamko kar se da približali in jim v najboljši možni meri zagotovili zadovoljstvo v njihovih očeh, saj to privede do ponavljajočih se nakupov. Ogromno vlogo pri znamkah igra tudi njena osebnost, ki je neponovljiva oz. unikatna. Z njo znamki pripišemo človeške lastnosti in si jo zamišljamo kot resnično osebo. V drugem, empiričnem delu diplomskega dela, sem s pomočjo ankete študente Ekonomsko-poslovne fakultete spraševala o blagovni znamki Coca-Cola kot osebi. S pomočjo pridobljenih podatkov sem lahko v osnovi pridobila vpogled v osebnostni profil Coca-Cole kot osebe in kako jo kot takšno vidijo študenti. Rezultati raziskave so pokazali, da bi bila Coca-Cola ženska, črne ali bele polti, stara 25, 30 ali 40 let. Živela bi bolj razkošno, in sicer v vili. Bila bi Evropejka, živela pa bi v bolj topli državi – Španiji. Ker Coca-Colo povezujemo s pijačo, bi opravljala poklic natakarice, oblačila pa bi se v modna/trendovska oblačila. Njene oči bi bile rjave barve, prav tako tudi njeni kratki lasje. Ker smo prišli do zaključka, da bi bila Coca-Cola ženskega spola, bi imela ženski tip postave v obliki peščene ure, visoka pa bi bila 170 centimetrov. Njene najbolj vidne in izrazite osebnostne lastnosti bi bile sledeče: bila bi v koraku s časom, vesela, drzna, živahna, domača, prijazna in inteligentna. Veljala bi za ženstveno in nežno osebo.
Ključne besede: blagovna znamka, osebnost blagovne znamke, tipi osebnosti blagovne znamke, percepcija blagovne znamke, Coca-Cola.
Objavljeno v DKUM: 23.11.2022; Ogledov: 289; Prenosov: 71
Celotno besedilo (2,89 MB)

Opis: Magistrsko delo Praktični vidik razvijanja likovne apreciacije v drugem triletju osnovne šole je sestavljeno iz teoretičnega in empiričnega dela. Dotaknili smo se problema razvijanja likovne apreciacije pri učencih drugega vzgojno-izobraževalnega obdobja osnovne šole – v četrtem in petem razredu. Pri tem smo uporabili pet različnih reprodukcij umetniških del slovenskih avtorjev. V teoretičnem delu smo na kratko predstavili likovno umetnost v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju, osnovne oblike zaznave, ustvarjalnost, vrednotenje, likovno apreciacijo, percepcijo in recepcijo. Predstavili smo vlogo likovne apreciacije v komunikaciji med učencem in umetniškim delom, značilnosti apreciacije in kako razvijati likovno apreciacijo. V empiričnem delu smo predstavili učenčeve odgovore, ki smo jih z izvajanjem učne ure likovne vzgoje pridobili v četrtem in petem razredu osnovne šole. Za samostojno tehniko zbiranja podatkov smo izbrali skupinski intervju in metodo zvočnih posnetkov, ki smo jih posneli med raziskavo. Uporabili smo pet reprodukcij slovenskih umetnikov in naredili primerjavo med razredoma. Učno uro smo obogatili z medpredmetnimi povezavami. Ob stiku reprodukcij smo apreciacijo primerjali glede na razred ter na ta način podajali vertikalen pregled kvantitete in kvalitete likovnih pojmov. V raziskavi je vse skupaj sodelovalo 34 učencev od tega 20 fantov in 14 deklic. Raziskavo smo izvedli na podružnici osnovne šole Pohorskega odreda Slovenska Bistrica - Ložnica. Rezultati so nam pokazali, da vsi učenci dobro sprejmejo in ponotranjijo reprodukcije umetniških del. Odzivi so bili domišljijski, spontani in igrivi. Pojavile so se razlike v poznavanju likovnih pojmov glede na razred, vendar so neznane pojme hitro osvojili. Izbrana metoda glede na posamezno umetniško delo se je tako pokazala kot učinkovita in primerna za poučevanje likovne umetnosti v drugem vzgojno-izobraževalnem obdobju. Učenci so se tako med sproščenim pogovorom nezavedno učili, s tem pa smo dosegli, da so umetniška dela dobro opazovali in tako vzpostavili pozitiven odnos do reprodukcij.
Ključne besede: drugo vzgojno-izobraževalno obdobje, metoda estetskega transferja, likovna apreciacija, percepcija, recepcija
Objavljeno v DKUM: 31.03.2022; Ogledov: 426; Prenosov: 26
Celotno besedilo (2,13 MB)

Opis: V zadnjih letih smo priča vse večjim migracijskim tokovom, kar pa na prebivalcih pusti svoj pečat. S kakšnimi podobami si jih sploh predstavljamo? Nekateri se odzovejo v pozitivno, drugi v negativno smer. Če drugače zapišemo, nekateri se znajo odzvati, drugi ne. Na omenjen diskurz se navezujemo skozi nalogo, kjer imamo predstavljene migracije in percepcijo migrantov. Z nalogo ne želimo vplivati na zmanjšanje števila migrantov, ampak doseči sprejemanje te drugačnosti. V nalogi so za začetek izpostavljene osnove za razumevanje vsebine, nato pa smo se poglobili v percepcijo migrantov. Tukaj smo odpirali številne, nekoliko globje teme, kot so mešanje kultur, odnos do migrantov, izključevanje migrantov, vprašanje identitete, zaželenost migrantov, stereotipi in predsodki, kriminalizacija migrantov, nestrpnost in ksenofobija ... Vsemu temu pa je za boljše razumevanje tematike dodana tudi osebna izpoved migranta, ki živi v Sloveniji. Vsebina hipotez in magistrske naloge se poleg odnosa do migrantov osredotoča tudi na razlike v odnosu do migrantov med izobraženim in manj oziroma neizobraženim prebivalstvom, na razlike v odnosu med starejšo in mlajšo populacijo ter na razlike v percepciji različnih skupin migrantov. Leta 2014 so številne evropske države v sklopu Evropske družboslovne raziskave merile stališča o migrantih, med njimi je bila tudi Slovenija. V empiričnem delu magistrske naloge pa je bila narejena analiza te raziskave, kjer smo s pomočjo statističnih metod izmerili javno mnenje Slovencev o migrantih. Hipoteze, zastavljene ob začetku dela, ki odsevajo osebno zaznavo negativnega odnosa do migrantov in migracij, smo vse potrdili, kar pomeni, da že napisana literatura kot tudi rezultati naše analize, kažejo na splošno nesprejemanje migrantov s strani slovenskega prebivalstva. Upamo, da nam je v nalogi uspelo zajeti pomemben del sodobnega raziskovalskega utripa s področja migracij.
Ključne besede: magistrska dela, migrant, percepcija, Slovenija, javno mnenje, negativen odnos
Objavljeno v DKUM: 06.05.2021; Ogledov: 905; Prenosov: 118
Celotno besedilo (1,74 MB)

Opis: Fenomenološka metoda v psihologiji se nanaša na določen pristop k psihološkemu razmišljanju, raziskovanju in praksi, ki črpa možnosti načina raziskovanja in teorijo iz kulturnih ved oz. humanistike. Takšna usmeritev temelji na fenomenologiji, filozofiji eksistencializma, hermenevtiki ter (socialnemu) konstrukcionizmu. Osrednji poudarek je na razumevanju ter osmišljanju temeljnih struktur zavesti in »življenjskega sveta« ter žive in celostne izkušnje subjekta raziskave ali pa klienta, ki je v zdravniški obravnavi. Razumevanje življenjskega sveta kot področja, kjer se rodi neka specifična psiho(pato)logija, s katero posameznik v svetu biva, nam ponudi konceptualno orodje za raziskovanje doživljanja v psihologiji. Takšne vrste metoda sistematičnega raziskovanja duševnosti (ki ni introspektivno), zaobjema konkretno izkušnjo vedno že utelešenega in situiranega subjekta v (zgodovinsko-kulturnem) svetu. Subjekt in svet nista ločeni entiteti, temveč sovpadata tako, da vedno že tvorita enotnost. Svet kot svet pa nam je dan le prek razpoloženja, in sicer skozi temeljno počutje. Fenomenološko preučevanje razpoloženjskih in drugih afektivnih stanj lahko tako signifikantno vpliva na razumevanje številnih psihiatričnih bolezni, saj nam razpoloženja primarno strukturirajo celotno bivanjsko resničnost. Ker pa se vsako raziskovanje zavesti začne s percepcijo – saj je neko védenje vedno že vzpostavljeno v področju in horizontih, ki jih odpira naša percepcija –, mora biti tudi v raziskovanje afektivnih stanj vključeno fenomenološko razumevanje percepcije in telesa.
Ključne besede: fenomenološka psihologija, razpoloženje, življenjski svet, gestalt psihologija, percepcija
Objavljeno v DKUM: 23.10.2019; Ogledov: 1833; Prenosov: 285
Celotno besedilo (762,32 KB)