| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 2 / 2
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
OTROK S SPEKTROAVTISTIČNO MOTNJO IN DRUŽINA
Ana Trafela, 2015, diplomsko delo

Opis: Teoretična izhodišča: Spektroavtistične motnje spadajo med pervazivne razvojne motnje. Pojavijo se v zgodnjem otroštvu, a nekateri prepoznajo znake takrat, ko naj bi otrok že govoril in se odzival na svoje ime, nekateri pa še pozneje. Motnja najbolj prizadene otroka na socialnem področju, saj imajo otroci težave v komunikaciji in socializaciji v družbi. Postavitev diagnoze pri otrocih pa zelo vpliva na njihove starše in preostale družinske člane, saj je to motnja, ki se je ne da dokazati karseda hitro in tako ne vedo, kaj pričakovati. Veliko je prilagajanja v družini, družbi in okolici, saj tak otrok lahko zahteva veliko skrbi in odrekanja. Medicinska sestra mora ob obisku otroka in družine v pedopsihiatričnem dispanzerju postaviti pristen, dober, zaupljiv odnos. Starši potrebujejo veliko svetovanja in pomoči pri iskanju informacij o vzgoji in skrbi otroka s spektroavtistično motnjo. Metodologija raziskovanja: V diplomsko delo vključimo anketno raziskavo in jo izvedemo s starši otrok, ki imajo spektroavtistično motnjo. Želimo raziskati, kakšno je življenje otroka, kako vpliva na družino in s kakšnimi spremembami se soočajo otrokovi starši. Uporabimo kvantitativno metodo dela, tj. z anonimnim anketnim vprašalnikom polodprtega in zaprtega tipa. Raziskava zajema 32 staršev, od tega 12 staršev v paru in 8 samo enega od staršev. Raziskavo izvedemo v Zdravstvenem domu dr. Adolfa Drolca Maribor v Službi za otroško in mladostniško psihiatrijo. Rezultati: Na podlagi rezultatov ugotovimo, da je bilo veliko otrok starejših, ko se jim je motnja odkrila, čeprav starši prepoznavajo znake sprememb. V zdravstveno vzgojo bi morali vložiti več, saj veliko staršev išče informacije na spletu, kjer lahko naletijo tudi na lažne informacije. Uvidimo, da so medijsko slabo predstavljeni. Na tak način bi namreč lahko kaj prispevali v smislu boljšega ozaveščanja in širjenja znanja o spektroavtističnih motnjah. Sklep: Mnogi starši iščejo informacije na spletu, zaradi česar bi morali več informacij in svetovanja ponuditi prek društev, knjig in medijev.
Ključne besede: spektroavtistične motnje, otrok, medicinska sestra, družina, pedopsihiatrični dispanzer
Objavljeno v DKUM: 22.10.2015; Ogledov: 2351; Prenosov: 265
.pdf Celotno besedilo (1,38 MB)

2.
Obravnava otrok s hiperkinetično motnjo
Sanja Težak, 2013, diplomsko delo

Opis: Izhodišče: V diplomskem delu je predstavljena obravnava otrok s hiperkinetično motnjo. Je najpogostejša duševna motnja otrok, ki ima svoj začetek v zgodnjem otroštvu. Hiperkinetično motnjo opredeljujejo: pomanjkljiva pozornost, hiperaktivnost ter impulzivnost. Pogosta simptoma hiperkinetične motnje sta otrokova nemirnost in pretirana gibalna dejavnost. Za postavitev diagnoze mora otrok kazati simptome vsaj šest mesecev v dveh različnih situacijah oziroma okoljih. Strokovnjaki kot obliko pomoči otroku s hiperkinetično motnjo priporočajo psihostimulanse kot terapijo, s katero se minimalizirajo otrokove težave. Metode: Uporabljena je deskriptivna metoda dela, kjer je s pomočjo domače in tuje strokovne literature predstavljena hiperkinetična motnja in obravnava otrok pri nas in v tujini. Predstavljena je vloga medicinske sestre pri obravnavi otroka s hiperkinetično motnjo. Podrobneje je opisano delo in naloge medicinske sestre v pedopsihiatričnem dispanzerju ter vključevanje in sodelovanje staršev v obravnavi otroka s hipekinetično motnjo. Razprava in zaključek: Delo in naloge medicinske sestre v pedopsihiatričnem dispanzerju so zelo pomembne, saj je ravno medicinska sestra prva oseba, ki se sreča z otrokom in njegovimi starši. V času otrokove obravnave mora v čim večji meri spoznati otroka in njegovo družino ter prepoznati morebitne telesne in duševne stiske. Vzpostaviti mora znati partnerski odnos med otrokom, družino in zdravstveni delavci, saj vse to pripomore k čim uspešnejšemu reševanju problemov. Obravnava otroka s hiperkinetično motnjo se bistveno ne razlikuje pri nas in v svetu, gre le za razliko v diagnostičnih praksah. Otrok s hiperkinetično motnjo potrebuje veliko spodbude, pozornosti in motivacije. Hitro prepoznavanje in zdravljenje omilijo simptome težav, značilne za hiperkinetično motnjo. Pravi pristop staršev, učiteljev in bližnjih pa otroku pomagajo pri nadziranju lastnega vedenja in s tem večje samozavesti.
Ključne besede: hiperkinetična motnja, otrok, medicinska sestra, starši, pedopsihiatrična zdravstvena nega, obravnava, pedopsihiatrični dispanzer
Objavljeno v DKUM: 30.05.2013; Ogledov: 3119; Prenosov: 727
.pdf Celotno besedilo (760,20 KB)

Iskanje izvedeno v 0.06 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici