2.
DIDAKTIČNO USPOSABLJANJE VISOKOŠOLSKIH UČITELJEV IN SODELAVCEV Z VIDIKA RAZVOJA ČLOVEŠKIH VIROV V VISOKEM ŠOLSTVUKatarina Aškerc, 2013, magistrsko delo
Opis: V magistrski nalogi obravnavamo razvoj človeških virov v visokem šolstvu s poudarkom na didaktičnem usposabljanju visokošolskih učiteljev. Poslanstvo slednjih vključuje tako znanstveno-raziskovalno kot tudi pedagoško delovanje, katerega pomemben del je didaktična usposobljenost posameznika.
V teoretičnem delu najprej opredelimo razvoj človeških virov v splošnem smislu, cilje, pristope in metode razvoja zaposlenih, koncept učenja, izobraževanja in usposabljanja zaposlenih ter njihov osebni razvoj. V nadaljevanju podrobneje predstavimo pojma izobraževanje in usposabljanje človeških virov, cilje, oblike in metode le-teh, proces usposabljanja ipd. Zaradi osredotočenosti na visokošolsko področje v ločenem poglavju izpostavimo pomen razvoja človeških virov v visokem šolstvu, njihov karierni, strokovni in osebni razvoj, razvoj v kontekstu raziskovalne in pedagoške aktivnosti v visokem šolstvu ipd. V petem poglavju tako na mednarodni kot tudi nacionalni ravni predstavimo pedagoško usposabljanje visokošolskih učiteljev, opredelimo pomen, modele, oblike in pristope pedagoškega usposabljanja ter razvoj pedagoških kompetenc visokošolskega učitelja. V tem kontekstu so predstavljeni dejavnosti poučevanja in učenja ter ukrepi in spodbude razvoja in izboljšanja pedagoškega usposabljanja visokošolskih učiteljev. Ugotavljamo, da so v nekaterih državah prisotni jasni kriteriji usposabljanja visokošolskih učiteljev, medtem ko gre v drugih pogosto za domnevo, da so strokovnjaki določenega znanstveno-raziskovalnega področja sposobni tudi poučevanja tega področja. Na nacionalni in mednarodni ravni lahko na osnovi preučenih virov in literature ter opravljene raziskave trdimo, da je raziskovalni aktivnosti visokošolskega učitelja navadno namenjena vodilna vloga, medtem ko se pedagoški aktivnosti daje manjši pomen.
V empiričnem delu magistrske naloge predstavimo raziskavo o didaktičnem usposabljanju visokošolskih učiteljev in sodelavcev v Sloveniji. Ugotovljeno je bilo, da področje delovanja visokošolskih učiteljev in sodelavcev vpliva na način njihove (ne)vključenosti v pedagoško-andragoška izobraževanja in/ali usposabljanja. Čeprav nacionalna visokošolska zakonodaja zahteva opravljeno preizkusno predavanje visokošolskih učiteljev (kot del didaktične usposobljenosti), je bilo z raziskavo ugotovljeno, da slednjega nimajo opravljenega vsi visokošolski učitelji. Z raziskavo smo preverili, ali in kako stopnja in vrsta študijskega programa (visokošolski strokovni, univerzitetni in magistrski študijski program) vplivata na to, kakšen pomen visokošolski učitelji in sodelavci pripisujejo različnim aktivnostim visokošolskih učiteljev in sodelavcev na teh študijskih programih. Delno lahko potrdimo, da je (ne)vključenost visokošolskih učiteljev in sodelavcev v različne vrste pedagoško-andragoškega izobraževanja in/ali usposabljanja povezana z njihovim pripisovanjem pomena didaktičnemu usposabljanju.
Na osnovi v teoretičnem in empiričnem delu pridobljenih ugotovitev in zaključkov v sklepnem delu magistrske naloge podamo možne predloge sprememb in izboljšav na področju didaktičnega usposabljanja visokošolskih učiteljev in sodelavcev.
Ključne besede: didaktično usposabljanje visokošolskih učiteljev in sodelavcev, razvoj človeških virov v visokem šolstvu, raziskovalna in pedagoška aktivnost v visokem šolstvu, pedagoške kompetence visokošolskega učitelja
Objavljeno v DKUM: 16.10.2013; Ogledov: 2694; Prenosov: 334
Celotno besedilo (1,19 MB)
