| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 4 / 4
Na začetekNa prejšnjo stran1Na naslednjo stranNa konec
1.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA IN JAVNEGA USLUŽBENCA
Sabina Kompolšek, 2010, diplomsko delo

Opis: Diplomska naloga obravnava odškodninsko odgovornost v delovnem razmerju po pravu Republike Slovenije. Opisane so temeljne značilnosti instituta odškodninske odgovornosti, ki je urejen v Zakonu o delovnih razmerjih, Zakonu o javnih uslužbencih in Obligacijskem zakoniku, ter njihova primerjava. Zakon o delovnih razmerjih je temeljni zakon, ki ureja individualna delovna razmerja, vključno z odškodninsko odgovornostjo. Zakon o javnih uslužbencih je posebno uredil odškodninsko odgovornost za javne uslužbence zaposlene v državnih organih in upravah samoupravnih interesnih skupnosti, vendar velja v celoti le za neposredne proračunske uporabnike, za ostale javne uslužbence pa veljajo določila omenjenega zakona le do 21. člena, v katerih ni določena odškodninska odgovornost. Zakona o delovnih razmerjih se v razmerju do Zakon o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno in sicer za tista vprašanja, ki jih slednji ali pa drug poseben zakon za javne uslužbence ne urejata drugače. Primerjava navedenih zakonov pokaže, da je institut odškodninske odgovornosti zelo podobno urejen v obeh zakonih in da ne bi bilo treba posebej določati odškodninske odgovornosti v Zakonu o javnih uslužbencih. Določeni so enaki pogoji odškodninske odgovornosti in pavšalna odškodnina. Določenih razmerij odškodninske odgovornosti, kot so odgovornost večjega števila javnih uslužbencev in omejene odškodninske odgovornosti, Zakon o javnih uslužbencih ne ureja.
Ključne besede: delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, zakon o delovnih razmerjih, zakon o javnih uslužbencih, obligacijski zakonik, odškodninska odgovornost, pavšalna odškodnina
Objavljeno: 23.03.2010; Ogledov: 4730; Prenosov: 1035
.pdf Celotno besedilo (347,18 KB)

2.
ODŠKODNINSKA ODGOVORNOST DELAVCA
Anja Pezdirc, 2010, diplomsko delo

Opis: Delavec je odškodninsko odgovoren delodajalcu za škodo, ki jo na delu ali v zvezi z delom povzroči delodajalcu. V zvezi z ugotavljanjem odškodninske odgovornosti delavca v okviru delovnega razmerja se uporabljajo pravila civilnega prava, kolikor Zakon o delovnih razmerjih ne določa posebnosti. Ena od teh posebnosti se nanaša na stopnjo krivde — delavec je dolžan povrniti delodajalcu škodo, ki jo namenoma ali iz hude malomarnosti povzroči na delu ali v zvezi z delom, ne pa tudi škode, ki bi jo povzročil iz male malomarnosti. Če škodo povzroči več delavcev, je vsak izmed njih odgovoren samo za tisti del škode, ki ga je sam povzročil, kadar pa se tega ne da ugotoviti, so vsi odgovorni po enakih deležih, ali če več delavcev povzroči škodo z naklepnim kaznivim dejanjem in so v tem primeru za škodo solidarno odgovorni. Zakon omogoča, da se s kolektivno pogodbo določijo pavšalni zneski odškodnine, kar pa ne velja za škodo, ki jo povzroči delodajalec delavcu zaradi kršitve pogodbe diskriminacije ali kršitve dolžnosti varstva pred spolnim in drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, za katero dogovarja delodajalec po splošnih pravilih civilnega prava. Odškodninsko odgovornost javnih uslužbencev posebej ureja Zakon o javnih uslužbencih, ki v celoti velja samo za neposredne uporabnike državnega ali občinskih proračunov. Za ostale javne uslužbence pa pride v poštev Zakon o delovnih razmerjih, ki se v razmerju do Zakona o javnih uslužbencih uporablja subsidiarno. Ker je ureditev instituta odškodninske odgovornosti v obeh zakonih zelo podobna, kaže na morebitno nepotrebno podvajanje. Odškodninska odgovornost delodajalca za delavca je posebna oblika odgovornosti za ravnanje drugega. Ta primer je v celoti urejen v Obligacijskem zakoniku, ki določa, da delodajalec odgovarja za ravnanja delavca, razen, če dokaže, da je delavec ravnal tako, kot je bilo potrebno.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost, škoda, krivda, delovno razmerje, delavec, javni uslužbenec, Zakon o delovnih razmerjih, Zakon o javnih uslužbencih, Obligacijski zakonik, pavšalna odškodnina.
Objavljeno: 12.10.2010; Ogledov: 7984; Prenosov: 1053
.pdf Celotno besedilo (938,32 KB)

3.
ODŠKODNINE IN DENARNA POVRAČILA DELAVCEM
Špela Zakeršnik Breg, 2015, diplomsko delo

Opis: Odškodninska odgovornost delodajalca za škodo, povzročeno delavcu oz. javnemu uslužbencu je pri nas že dobro uveljavljen institut. Podlago za nacionalno ureditev predstavljajo tudi mednarodni pravni viri in pravni viri EU. V naši pravni ureditvi se odškodninska odgovornost delodajalca praviloma presoja kot nepogodbena odškodninska odgovornost, izhajajoč iz stališča, da je njen temelj v javnopravnem varstvu delavca in ne v pogodbeni volji strank. Delodajalec je po načelih delovnega prava delavcu odškodninsko odgovoren, kadar gre za škodo, povzročeno pri delu ali v zvezi z delom. Odškodninska odgovornost se nanaša tudi na škodo, povzročeno s kršenjem pravic iz delovnega razmerja. Za povrnitev škode se uporabljajo splošna pravila civilnega prava. Odškodninska odgovornost delodajalca je lahko krivdna, pri čemer je delodajalec odgovoren za vse oblike krivde, ali pa objektivna, pri čemer delodajalec odgovarja po načelu vzročnosti, ne glede na krivdo. Zakon izrecno dopušča tudi možnost pavšalne odškodnine. Od uveljavitve ZDR-1 iz leta 2013 je v zakonu posebej urejena odškodninska odgovornost delodajalca kandidatu oz. delavcu v primeru kršitve prepovedi diskriminacije ali trpinčenja na delovnem mestu. Za nepremoženjsko škodo se štejejo tudi pretrpljene duševne bolečine zaradi diskriminacije oziroma zaradi nezagotavljanja varstva pred spolnim ali drugim nadlegovanjem ali trpinčenjem na delovnem mestu, pri odmeri odškodnine pa mora sodišče po uveljavitvi ZDR-1 iz leta 2013 upoštevati, da je le-ta učinkovita in sorazmerna pretrpljeni škodi. Na podoben način kot v ZDR-1 je odškodninska odgovornost delodajalca na splošno urejena tudi v Zakonu o javnih uslužbencih, v okviru posebnih določb za javne uslužbence v državnih organih in upravah lokalnih skupnosti. V diplomskem delu posebej predstavljam institute odškodnine za nesreče pri delu in poklicne bolezni, odškodnine zaradi trpinčenja na delovnem mestu, odškodnine zaradi kršitve prepovedi diskriminacije, odškodnine najmanj v višini izgubljenega plačila za čas odpovednega roka ter odškodnine zaradi nezakonite odpovedi pogodbe o zaposlitvi. Naša zakonodaja pa delavcem priznava tudi pravico do denarnih povračil. Gre za specifični institut, ki ga je potrebno ločiti zlasti od odškodnin, kakor so bila obravnavana v preteklosti. V diplomskem delu podrobneje predstavljam denarno povračilo, ki pripada delavcu v primeru prenehanja pogodbe o zaposlitvi na podlagi sodbe sodišča, denarno povračilo namesto odpovednega roka ter denarno nadomestilo za neizrabljen dopust.
Ključne besede: Odškodninska odgovornost delodajalca, nepogodbena odškodninska odgovornost, škoda, odškodnina, pavšalna odškodnina, denarno povračilo.
Objavljeno: 28.07.2015; Ogledov: 1236; Prenosov: 276
.pdf Celotno besedilo (1,28 MB)

4.
Pogodbena kazen v gradbeni pogodbi (po pravilih OZ in Rdeči knjigi FIDIC)
Tanja Lončar, 2018, magistrsko delo

Opis: Naročnik in izvajalec se lahko v zvezi z gradbeno pogodbo dogovorita za pogodbeno kazen, ki stranko zavezuje, da bo v primeru kršitve svoje pogodbene obveznosti nasprotni stranki plačala določen denarni znesek ali ji preskrbela drugo premoženjsko korist. Pogodbena kazen je civilna sankcija, ki zaradi svojega kaznovalnega elementa stranko odvrača od kršitve pogodbenih obveznosti. To je razlog, da dogovor o pogodbeni kazni v anglosaškem pravnem sistemu ni dopusten. V tem sistemu imajo namreč drugačno pojmovanje pogodbe in se želijo izogniti kaznovalnemu elementu v pogodbenem pravu. Novejši primeri sodne prakse so sicer to strogo tradicionalno stališče nekoliko omilili. Stranki, ki sklepata gradbeno pogodbo z mednarodnim elementom, morata biti ob sklepanju pogodbe previdni, če bosta vanjo vključili določbo o pogodbeni kazni. To velja tudi za določbo o odškodnini za zamudo, ki jo predvideva Rdeča knjiga FIDIC. Slednja predstavlja pogodbene pogoje, ki imajo pravno naravo splošnih pogojev pogodb in se v gradbeni pogodbi uporabijo, če stranki izrazita voljo za njihovo vključitev v svoje pogodbeno razmerje. Stranki morata pri dogovarjanju zneska, ki se plača v primeru kršitve pogodbenih obveznosti, jasno izraziti svoj namen – ali se želita dogovoriti za pogodbeno kazen ali morda pavšalno ali limitirano odškodnino. Posledice dogovorov so različne, še posebej, če se v primeru spora uporabi pravo iz anglosaškega pravnega sistema, kjer bo izvršljiv le dogovor, ki v primeru kršitve pogodbe predvideva znesek, ki se lahko utemelji kot resnična vnaprejšnja ocena predvidene škode, ki nastane zaradi te kršitve. Iz pogodbene klavzule se skuša – ob upoštevanju okoliščin vsakega primera – izluščiti namen strank in od prava, ki se uporabi v konkretnem primeru, bo odvisna veljavnost oz. izvršljivost takšnega dogovora. Avtonomija strank pa tudi v slovenskem pravu ni neomejena, saj ni dopusten dogovor pogodbene kazni za denarne obveznosti, sodišča pa lahko pod določenimi pogoji tudi zmanjšajo dogovorjeno višino pogodbene kazni.
Ključne besede: pogodbena kazen, gradbena pogodba, Rdeča knjiga FIDIC, pavšalna odškodnina, odškodnina za zamudo, common law, zmanjšanje pogodbene kazni
Objavljeno: 24.09.2018; Ogledov: 511; Prenosov: 152
.pdf Celotno besedilo (1,03 MB)

Iskanje izvedeno v 0.12 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici