| | SLO | ENG | Piškotki in zasebnost

Večja pisava | Manjša pisava

Iskanje po katalogu digitalne knjižnice Pomoč

Iskalni niz: išči po
išči po
išči po
išči po
* po starem in bolonjskem študiju

Opcije:
  Ponastavi


1 - 10 / 11
Na začetekNa prejšnjo stran12Na naslednjo stranNa konec
1.
2.
3.
SOCIALIZEM NA VASI - ZADRUGE 1945-1950
Benjamin Puhan, 2015, diplomsko delo

Opis: Namen naloge je predstaviti razvoj kmetijskega zadružništva po drugi svetovni vojni. Diplomska naloga je izdelana po zgodovinski metodi tj. zbiranje in analiza virov. Osnovni viri so bili časopisni članki časnika Kmečki glas, uradni listi, arhivski viri, pričevanja ljudi in drugo. Ena od posledic druge svetovne vojne je bilo pomanjkanje osnovnih živil. Zaradi pomanjkanja je komunistična oblast vodila preskrbo prebivalstva. Eden glavnih virov pri zagotavljanju preskrbe prebivalstva so bili kmetje. Kmetijska proizvodnja je v tistem času bila slaba, predvsem zaradi pomanjkanja mehanizacije. Priložnost, da bi se donos v kmetijstvu izboljšal, je komunistična oblast videla v povezovanju in kot najboljšo obliko povezovanja je oblast videla v zadružništvu. Zato so že leta 1946 sprejeli splošni zakon o zadrugah, ki je določal kako naj bodo zadruge organizirane. Zakonodajo vezano na zadružništvo je oblast kasneje še dopolnjevala in spreminjala. Članstvo v zadrugah je bilo prostovoljno, vendar so nekatere kmete tudi s pomočjo davčne politike in drugih ukrepov prisili v vstop v zadrugo. Kmetijsko zadružništvo je po drugi svetovni vojni dobilo nove smernice. Zadruge so tako postale nekakšen most med državo in kmeti.
Ključne besede: zadružništvo, kmetijstvo, preskrba, komunistična partija Slovenije.
Objavljeno: 07.05.2015; Ogledov: 749; Prenosov: 128
.pdf Celotno besedilo (1,62 MB)

4.
»PROTILJUDSKI ELEMENTI« V MARIBORU V LETIH 1945-1948
Andreja Kaučič, 2010, diplomsko delo

Opis: Povzetek Konec 2. svetovne vojne je v Sloveniji pomenil prelomnico, ne le za zmagovalce, temveč tudi za poraženo stran. Komunistična partija si je že med vojno prizadevala in tudi zagotovila dominanten položaj na političnem zemljevidu, po vojni pa nadaljevala obračun z resničnimi in navideznimi nasprotniki. To niso bili le nekomunistični politiki izpred 2. svetovne vojne, temveč tudi mali ljudje, ki so iz različnih razlogov postali žrtve novega političnega sistema. Mnogi izmed njih so med vojno podpirali partizane, a so se po koncu vojne bodisi zaradi svojega družbenega položaja, politične opredelitve, narodne pripadnosti ali verskega prepričanja znašli v nemilosti komunistične oblasti. To je bilo značilno tudi za Maribor, ki je bil zaradi bližine meje odlično izhodišče za ilegalne prebege v Avstrijo. Ker narodnoosvobodilni boj v Mariboru in še posebej njegovi okolici ni imel tako globokih korenin kot drugje po Sloveniji, je bilo takih in drugačnih »protiljudskih sovražnikov« kar precej. Zaradi tega jih je želela komunistična oblast čim bolj omejiti in izkoreniniti, saj je hotela, da bi Maribor postal branik severne meje.
Ključne besede: Komunistična partija, volitve v ustavodajno skupščino, "protiljudski elementi", skrivači, špekulanti, ilegalni kanali, cerkev, intelektualci.
Objavljeno: 11.01.2011; Ogledov: 1563; Prenosov: 310
.pdf Celotno besedilo (702,22 KB)

5.
VELIKA POLANA 1945 – 1953
Jelka Horvat, 2010, diplomsko delo

Opis: Velika Polana, vas, ki leži v osrčju prekmurske ravnice (Dolinsko), je bila priča burnemu dogajanju ob koncu vojne in vzpostavitvi nove, takratnemu preprostemu kmečkemu človeku dotlej neznane, oblasti. Kot drugod po Sloveniji in širni Jugoslaviji je bila tudi v Veliki Polani vzpostavljena t. i. ljudska oblast. Težko življenje po vojni in ideje novega političnega sistema so prizadeli malega kmeta — sezonskega delavca, ki je svojo uteho iskal v globoki veri v Boga. Ustanovljen je bil krajevni narodnoosvobodilni odbor, ki se je v letu 1946 preimenoval v krajevni ljudski odbor in v letu 1952 v občinski ljudski odbor. Poti med državo in cerkvijo so se začele razhajati; nekdaj verska osnovna šola je postala državna. Obvezna oddaja živil, agrarna reforma, nacionalizacija in nasilna kolektivizacija so prinesle velike spremembe v življenje malega polanskega kmeta. V letih obnove so se ljudje, eni z navdušenjem drugi brez, vključevali v obnovo vasi s prostovoljnim delom. Prvi petletni plan je na poti razvoja na vasi prinesel mnoge spremembe. Poleg že obstoječih, predvsem verskih, združb in gasilskega društva so se ustanovila nova društva in organizacije, ki so bile organizirane s strani države.
Ključne besede: Ljudska oblast, komunistična partija, udarništvo, petletni plan, agrarna reforma, nacionalizacija, kolektivizacija, državno šolstvo.
Objavljeno: 11.01.2011; Ogledov: 1514; Prenosov: 266
.pdf Celotno besedilo (1,05 MB)

6.
NOČ JE MOJ EDINI DOM - USODA LUDVIKA MRZELA
Arnold Lešnik, 2012, diplomsko delo

Opis: Ludvik Mrzel, slovenski intelektualec, levičar in marksist, je bil eden prvih simpatizerjev in članov komunističnega gibanja na Slovenskem. Bil je ugleden publicist, gledališki kritik, novinar in pisatelj. V začetku dvajsetih let 20. stoletja se je pridružil Zvezi komunistične mladine Jugoslavije (ZKMJ) in kmalu za tem Komunistični partiji Jugoslavije (KPJ). Nekaj časa je opravljal delo sekretarja pokrajinskega komiteja ZKMJ. Kmalu po sprejemu v partijo je postal pasiven in bil zaradi tega izključen, čeprav je ostal levo orientiran. Med okupacijo se je na pobudo Prežihovega Voranca angažiral v OF. Po dveh aretacijah in krajšem obdobju v partizanih je pristal v koncentracijskem taborišču Dachau. Nekaj časa je bil sobni pisar, nato delavec na plantaži in nazadnje fizični delavec v tovarni v Ulmu. Po osvoboditvi se je v Mariboru kot upravnik gledališča znašel sredi intrig in zarot, ki jim ni bil kos in slednjič je pristal kot obsojenec na zloglasnem Golem otoku. Mrzelova povojna usoda je bila posledica osebnih zamer, a še bolj njegove svobodomiselnosti v času, ko le-ta ni bila na mestu.
Ključne besede: Ludvik Mrzel, dachauski procesi, prevzem oblasti, totalitarizem, kultura po vojni, mariborsko gledališče, montirani procesi, komunistična partija.
Objavljeno: 17.09.2012; Ogledov: 1723; Prenosov: 142
.pdf Celotno besedilo (6,38 MB)

7.
POGLEDI SLOVENSKIH IN HRVAŠKIH KOMUNISTOV NA NACIONALNO VPRAŠANJE MED OBEMA VOJNAMA
Klemen Brvar, 2012, magistrsko delo

Opis: Slovenski in hrvaški komunisti so v obdobju med vojnama na področju narodnostne problematike zagovarjali celoten diapazon različnih stališč in usmeritev. Na eni strani so te vključevale podporo 'državnemu' unitarizmu in centralizmu, na drugi pa je bila v obdobju revolucionarne vneme v ospredju težnja po dezintegraciji jugoslovanske države na samostojne republike. Kot pravi koncept se je naposled izkazala federalizirana Jugoslavija, ki so jo komunisti zagovarjali od srede 30-ih let 20. stoletja, realizirali po drugi svetovni vojni. Čeprav so slovenski komunisti in njihovi hrvaški sodrugi delovali v okviru enotne Komunistične partije Jugoslavije (KPJ), na političnem področju, vsaj v začetku, niso imeli glavne besede. Oboji so namreč prehodili dolgo pot od perifernih, a inovativnih akterjev reševanja narodnostne problematike, do ideološko-politično enakopravnih subjektov znotraj strankarske matice ter končno prevzeli vlogo kreatorjev in realizatorjev lastnih narodnostnih rešitev. Na takšen razvoj so vplivali trije dejavniki: notranjepolitični razvoj v prvi jugoslovanski državi, v kateri je narodnostni gordijski vozel, poleg socialnih preturbacij, predstavljal osrednje politično vozlišče in glavni destabilizacijski element. Na zunanjepolitičnem odru je s svojimi direktivami, ki so se prilagajale interesom celotnega komunističnega gibanja, osrednjo vlogo igrala Kominterna. Vse pomembnejše notranjepolitične prekretnice in globalni politični zasuki so vplivali tudi na odnose znotraj KPJ. To so skozi celotno medvojno obdobje pretresali frakcijski boji. Preplet naštetega je pripomogel k temu, da so se slovenski in hrvaški komunisti, kljub primarnemu interesu – revoluciji, priključili narodnoafirmacijskemu toku in na določeni točki razvoja postali državotvorni element z zaslugami pri dozorevanju Slovencev in Hrvatov v moderna naroda.
Ključne besede: Komunistična partija Jugoslavije, slovenski komunisti, hrvaški komunisti, narodnostno vprašanje, kraljevina Jugoslavija
Objavljeno: 29.01.2013; Ogledov: 1799; Prenosov: 157
.pdf Celotno besedilo (1,10 MB)

8.
JAKOB ŠOLAR - POZABLJEN V SEDANJOSTI, NA ZATOŽNI KLOPI V PRETEKLOSTI
Tina Esih, 2013, diplomsko delo

Opis: Jakob Šolar sodi med Slovenci med največje intelektualce svojega časa in je bil velik strokovnjak na področju slovenistike. Pričujoči dokumenti ob njegovem imenu vsebujejo nazive profesor, duhovnik, jezikoslovec, slavist, literarni zgodovinar, prevajalec, urednik, organizator izdajanja in soavtor učbenikov. Ob vsem tem je bil tudi politično aktiven. Ustvarjal in deloval je pred, med in po 2. svetovni vojni. Komunistična partija (ki si je že med vojno zagotovila dominanten položaj) je uradno prevzela vse vajeti v svoje roke in (s pomočjo UDV) po 2. svetovni vojni začela preganjati svoje domnevne »sovražnike«. Med njimi so se znašli predstavniki t. i. »bele« in »plave garde«, ostanki nekdanjih političnih strank, člani Katoliške akcije, zastopniki Cerkve, sodelavci Intelligence Servicea itd. V množici posameznikov, ki so jih v imenu Partije poslali na zatožno klop, je bil tudi Jakob Šolar. Na Šolar-Fabijanovem političnem sodnem procesu (poteka od 28. do 30. december 1952), ki ga je UDV skrbno in do najmanjše podrobnosti načrtovala že mesece vnaprej, so ga (pred Okrožnim sodiščem v Ljubljani) obtožili izdajalskega delovanja med vojno (sodeloval je v t. i. »NOG sovražnih formacijah«, in sicer Slovenski zavezi, Pobratimu oziroma Narodni legiji in Slovenskem katoliškem bloku) in povezovanja z emigrantskimi agenti po vojni (predvsem z »disidentom« Francem Jezo). 30. decembra 1952 je bila razglašena »Sodba v imenu ljudstva« in Jakoba Šolarja so (po že preživeti dachauski izkušnji) še enkrat strpali za zapahe. Njegovo 10-letno zaporno kazen so kasneje prepolovili. Obsodba na montiranem sodnem procesu je neugodno vplivala na njegovo nadaljnje delovanje (predvsem na SAZU).
Ključne besede: Jakob Šolar, 2. svetovna vojna, komunistična partija, politični sodni proces, Slovenska zaveza, Pobratim, Slovenski katoliški blok, politična sredina, Cerkev.
Objavljeno: 10.10.2013; Ogledov: 1338; Prenosov: 165
.pdf Celotno besedilo (633,83 KB)

9.
MEČ IN ŠČIT REVOLUCIJE
Jurij Štesl, 2014, magistrsko delo

Opis: V magistrskem delu obravnavamo vlogo Varnostno-obveščevalne službe Osvobodilne fronte (VOS OF) pri izvajanju revolucije med drugo svetovno vojno na Slovenskem. V izbruhu druge svetovne vojne so v Komunistični partiji Slovenije (KPS) videli priložnost za izvedbo revolucije, zato so že v letu 1941 začeli z organiziranjem struktur, s katerimi so nameravali prevzeli oblast. Ena izmed njih je bila tudi VOS OF, temelje katere je KPS postavila že v avgustu 1941. KPS je VOS OF namenila osrednjo vlogo pri zaščiti revolucije in v okviru te tudi osrednjo vlogo pri obračunih s političnimi nasprotniki KPS. Tokom svojega delovanja v letih 1941–1944 je VOS OF te naloge tudi opravljala. V letih 1941–1942, ko je delovala predvsem v Ljubljani, so bile njene najbolj odmevne akcije usmrtitve vidnih predstavnikov iz vrst političnih nasprotnikov KPS. Z reorganizacijo v prvi polovici leta 1943 se je težišče delovanja VOS OF zaradi strateških razlogov, povezanih s pričakovanji o koncu vojne, izvedbo revolucije in na podlagi nje tudi dokončnega obračuna s protirevolucionarnimi enotami, preselilo na Notranjsko, Dolenjsko in Primorsko. Do najbolj aktivnega delovanja VOS OF v tem obdobju je prišlo po porazu protirevolucionarnih enot pri Turjaku v septembru 1943, ko je bila naloga VOS OF, da je izvedla popolno uničenje protirevolucionarnih enot in tako preprečila njihovo ponovno organiziranje.
Ključne besede: Slovenija, Varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte (VOS OF), Komunistična partija Slovenije (KPS), druga svetovna vojna, revolucija
Objavljeno: 23.02.2016; Ogledov: 892; Prenosov: 108
.pdf Celotno besedilo (4,59 MB)

10.
SOVJETSKA ZVEZA V LUČI SLOVENSKIH IN AMERIŠKIH ČASNIKOV V LETIH 1930-1945
Milan Mrđenović, 2016, diplomsko delo

Opis: V diplomskem delu sem obravnaval prelomna leta razvoja sovjetskega stalinističnega sistema, ki je kasneje postal vzor mnogim drugim vzhodnoevropskim državam in tudi Jugoslaviji takoj po drugi svetovni vojni. V diplomskem delu sem se osredotočal na mnenja, ki so ga o Sovjetski zvezi pisali slovenski in ameriški časniki tistega obdobja. Pri tem sem si v veliki meri pomagal z literaturo in spomini pomembnih osebnosti tistega časa. Naloga je osredotočena na pet ključnih poglavij, ki so zaznamovala zgodovino Sovjetske zveze v obdobju med leti 1930−1945. Gre za poglavja o stalinizmu, kolektivizaciji in industrializaciji, velikih čistkah, zunanji politiki in drugi svetovni vojni. S pomočjo virov in literature sem poskušal prikazati utrip razmišljanja takratnega časa. Zanimalo me je, koliko so Slovenci v Jugoslaviji in ZDA vedeli o Sovjetski zvezi. V vsakem poglavju se pojavi več ključnih tem, ki sem jih poskušal razložiti. Pojavljajo se teme o ideologiji stalinizma, komunizma, marksizma, delovanju tajne policije, partijskega aparata in delovnih taborišč, o lakoti v Ukrajini, Kominterni, čistkah v vojski in partiji, nemško-sovjetskem pakt, Hitlerju, Stalinu, Rooseveltu, ameriški pomoči med drugo svetovno vojno, ameriških Slovenci in njihovem odnosu do zavezništva s Sovjetsko zvezo itd. V zaključku diplomskega dela sem povzel bistvene ugotovitve iz vsakega poglavja.
Ključne besede: Stalin, Sovjetska zveza, Rusija, Nemčija, ZDA, boljševiki, komunizem, partija, Rdeča armada, tajna policija, GPU, NKVD, politbiro, centralni komite, Kominterna, kolektivizacija, industrializacija, čistke, gulagi, montirani procesi, ljudska fronta, pakt, zakoni o nevtralnosti, posojilno-najemni zakon, konvoji, Roosevelt, Harriman, časnik.
Objavljeno: 15.02.2016; Ogledov: 903; Prenosov: 150
.pdf Celotno besedilo (1,55 MB)

Iskanje izvedeno v 0.28 sek.
Na vrh
Logotipi partnerjev Univerza v Mariboru Univerza v Ljubljani Univerza na Primorskem Univerza v Novi Gorici